VSL Sodba I Cp 2020/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranka trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo v plačilo 887,07 EUR v roku 15 dni.

2Toženec vlaga pritožbo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 4., 14. in 15. točki 339. člena ZPP¹ in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do ugovorov, ki jih je podal v odgovoru na tožbo: da tožba ni sklepčna, o aktivni in pasivni legitimaciji, o krajevni pristojnosti in o zastaranju. Tožeča stranka ni navajala niti dokazala, da je plačala vtoževane pogrebne stroške. Zato je napačno zavrnjen ugovor aktivne legitimacije. Sklep višjega sodišča I Cp 2540/2018 ni dokaz o plačilu pogrebnih stroškov. Ni dokazano, da je toženec edini dedič zapustnice. Iz sklepa višjega sodišča, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, tudi ne izhaja zaključek v 14. točki obrazložitve sodbe o vrednosti podedovanega premoženja. Nepravilno je zavrnjen ugovor zastaranja. Tožba bi morala biti vložena v triletnem roku, ki je začel teči od smrti A. A. Sodišče ni imelo nobene osnove za ugoditev tožbenemu zahtevku. Manjka odločitev o stroških toženca.

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne, vse s stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje od toženca – kot dediča pokojne zapustnice – na podlagi 142. člena ZD² zahteva plačilo stroškov pogreba zapustnice. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje je zapuščinski postopek po zapustnici pravnomočno končan s sklepom VSL I Cp 2540/2018 z dne 20. 3. 2019. Izbirna krajevna pristojnost za spore o terjatvah upnika proti zapustniku po 62. členu ZPP velja le, dokler zapuščinski postopek ni pravnomočno končan. Po pravnomočnosti zapuščinskega postopka za denarne terjatve upnikov proti dedičem zapustnika velja le še splošna krajevna pristojnost. Po prvem odstavku 47. člena ZPP je za sojenje splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Na krajevno pristojnost sodišče praviloma ne pazi po uradni dolžnosti. Po drugem odstavku 22. člena ZPP se lahko samo izreče za krajevno nepristojno le v primeru izključne pristojnosti kakšnega drugega sodišča, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe; v drugih primerih pa le na ugovor tožene stranke, ki ga mora slednja podati najkasneje v odgovoru na tožbo do razpisa glavne obravnave.

6Pritrditi je treba pritožbi, da je toženec v odgovoru na tožbo izrecno ugovarjal krajevni pristojnosti. Glede na njegov naslov oziroma kraj prebivališča je zanj splošno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Brežicah in ne v Krškem. V izpodbijani sodbi sodišče res ni navedlo razlogov o pravočasnem ugovoru krajevne pristojnosti. Z izdajo meritorne sodbe po opravljeni glavni obravnavi ga je konkludentno zavrnilo. Ker je v odločbi, ki jo je vzelo v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi narekovala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v odločanje krajevno pristojnemu sodišču. Vendar gre v obravnavani zadevi za spor majhne v vrednosti, o katerem odloča sodnik posameznik na podlagi predloženih listinskih dokazov. To lahko presodi tudi sodnik posameznik pritožbenega sodišča, ki praviloma kot posameznik odloča o pritožbah zoper sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti (peti odstavek 158. člena ZPP). Novo sojenje pred krajevno pristojnim sodiščem prve stopnje bi torej le zavleklo in dodatno stroškovno obremenilo sojenje ter s tem nesorazmerno poseglo v pravico obeh strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni razveljavilo, ampak novo sojenje opravilo samo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

7Drugih uveljavljenih procesnih kršitev in materialno pravnih kršitev sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Na podlagi sklepa VSL I Cp 2540/2018 z dne 20. 3. 2019, ki ga je predložila tožeča stranka, je ugotovilo:

- da je toženec zapustničin edini dedič, ki je po njej podedoval solastninski delež do 89/100 njenih nepremičnin;

- da je bilo do višine 2.274,86 EUR na podlagi 128. člena ZD omejeno dedovanje po zapustnici in v tej vrednosti tožnici kot dajalcu socialne pomoči izročen delež do 11/100 njenih nepremičnin;

- da je tožeča stranka plačala za pogreb zapustnice znesek 887,07 EUR;

- da je tožeča stranka terjatev iz naslova pogrebnih stroškov neuspešno uveljavljala že v zapuščinskem postopku in da v njem za pogrebne stroške ni dosegla omejitve dedovanja, ker so slednji postali privilegirana terjatev šele po noveli zakona ZD-C, ki je pričela veljati 22. 10. 2016, torej po smrti zapustnice (umrla 14. 8. 2016);

- da je vrednost toženčevega deleža podedovanega premoženja znašala 18.405,68 EUR, kar presega vtoževano terjatev (887,07 EUR);

- da toženec kljub predpravdnim pozivom tožeče stranke vtoževane terjatve ni poravnal.

8Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jim je treba pritrditi tudi v pritožbenem postopku, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem procesnem gradivu, je tožbenemu zahtevku ugodeno ob pravilni uporabi 142. člena ZD. Odločitev je sprejeta v okviru zadostne trditvene in dokazne podlage, ki jo je predložila tožeča stranka. Toženčevi ugovori o nedokazanem plačilu pogrebnih stroškov ter o zgrešeni aktivni in pasivni legitimaciji so s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi zavrnjenim v točkah 12 in 14 sodbe. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

9Toženec je kot edini dedič zapustnice, za katero je pogrebne stroške plačala tožnica, do višine podedovanega premoženja odgovoren za dolgove zapuščine. Po istih pravilih, kot morajo dediči izpolniti zapustnikove obveznosti, ki nanje preidejo po zakonu v trenutku zapustnikove smrti, so dediči odgovorni tudi za obveznosti oziroma dolgove zapuščine, kamor sodijo pogrebni stroški. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila tožnica na podlagi tedaj veljavnega 20. člena Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč, upravičena do povračila pogrebnih stroškov iz zapuščine umrlega. Pogrebni stroški sicer niso obveznost, ki bi nastala zapustniku, ampak gre za obveznost, ki je nastala dedičem zaradi zapustnikove smrti, a prav zato, ker so njegovi dediči. ZD ne ureja odgovornosti za dolgove zapuščine. Po ustaljenih stališčih teorije in sodne prakse pa so pogrebni stroški dolg do zapuščine in zanje veljajo določbe o odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove. To pomeni, da tudi za dolgove zapuščine skladno s prvim odstavkom 142. člena ZD dediči odgovarjajo do višine vrednosti podedovanega premoženja.

10Ugotovitve o vrednosti podedovanega premoženja temeljijo na podatkih sklepa VSL, na katerega se je oprlo sodišče. Izračunani so iz vrednosti deleža zapustničinega premoženja, ki je bilo izročeno tožeči stranki zaradi omejitve dedovanja. Očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni.

11Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je zapustnica umrla 14. 8. 2016. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožba v tem postopku vložena 4. 2. 2020, kar je manj kot pet let po zapustničini smrti. Terjatev za povračilo pogrebnih stroškov iz zapuščine umrlega zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ³), saj zakon zanje ne določa drugačnega roka. Ugovor zastaranja je (čeprav zaradi drugačnih ugotovitev sodišča prve stopnje) pravilno zavrnjen.

12Ker je bilo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, toženec ni bil upravičen do povračila pravdnih stroškov. Odločitev o zavrnitvi njegovega stroškovnega zahtevka je vsebovana v izreku o glavni stvari.

13Sodba je torej pravno pravilna in razen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je opravilo pritožbeno sodišče samo, ni obremenjena z drugimi uveljavljenimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena in drugi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366.a člena ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni. Zato naj tudi ona sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.
³ Obligacijski zakonik Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.