62. člen ZPP

Storilec je v zahtevi za sodno varstvo trdil, da mesto, na katerem je parkiral, ni označeno kot intervencijska pot po Pravilniku o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo prepričati, katera pravna določba na tistem mestu velja. Iz spisovnega gradiva izhaja, da na mestu prekrška ni bilo označbe za intervencijsko pot, kot je določena v prilogi 15: 5300 - druge linijske in ploščinske označbe k v času storitve očitanega prekrška veljavnega Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah. Res je storilec v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška zapisal, da je parkiral na intervencijski poti, vendar gre za razlago predpisa, storilec ne more "priznati" pravne določbe, ki dejansko ne velja.

Toženec je kot edini dedič zapustnice, za katero je pogrebne stroške plačala tožnica, do višine podedovanega premoženja odgovoren za dolgove zapuščine. Po istih pravilih, kot morajo dediči izpolniti zapustnikove obveznosti, ki nanje preidejo po zakonu v trenutku zapustnikove smrti, so dediči odgovorni tudi za obveznosti oziroma dolgove zapuščine, kamor sodijo pogrebni stroški.

Tudi po oceni sodišča druge stopnje je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v sporu za razveljavitev oziroma razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne gre za dednopravni spor, pač pa obligacijskopravni spor. Za takšen spor je podana splošna krajevna pristojnost sodišča, na območju katerega ima toženec stalno prebivališče.

Skupno premoženje zakoncev je enoten pojem, premoženjsko razmerje iz zakonske zveze ali izvenzakonske skupnosti pa je treba obravnavati enotno. Ni ga mogoče obravnavati posebej glede premičnega premoženja in posebej glede nepremičnega premoženja, pri tem pa še posebej glede nepremičnin v Republiki Sloveniji in posebej glede nepremičnin v Republiki Hrvaški. Zato je za odločanje o tožbenem zahtevku glede obstoja izvenzakonske skupnosti slovenskih državljanov, ki sta do smrti enega živela v Republiki Sloveniji in o njunem skupnem premoženju, ki je tudi glede nepremičnin pretežno v Sloveniji, pristojno slovensko sodišče. Za to govorijo vse navezne okoliščine, razen lege ene nepremičnine. Tudi glede ene nepremičnine v Republiki Hrvaški ne gre za spor o pridobitvi in varstvu stvarnih pravic na nepremičnini, ki bi se reševal po določbah stvarnega prava, pač pa za spor o tem, ali je ta stvar del skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev, za rešitev katerega je treba uporabiti ZZZDR.

V tej zadevi gre za gospodarski spor. Kljub temu, da toženec ni več samostojni podjetnik, gre po podatkih spisa za spor, ki izvira iz medsebojnih pravnih razmerij tožeče stranke, ki je delniška družba in samostojnega podjetja, kar je bil prej toženec. Ni relevantno, da je tožencu medtem prenehal status samostojnega podjetnika.

Krajevna pristojnost, ki jo določa ZIZ za posamezne vrste izvršbe, je izključna pristojnost. Zato se stranke v postopku izvršbe ne morejo dogovoriti, da izvršbo vodi drugo sodišče.

Vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti se obravnava kot prejudicialno vprašanje v vsakem sporu, v katerem se pojavi. Drugi odstavek 12. člena ZZZDR določa, da se stvarna pristojnost v teh sporih ravna po vrednosti spornega predmeta. Kadar je pristojnost sodišča odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Toženec ima pravico do ugovora zoper vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, prav tako kot ima tudi sodišče korekturno dolžnost v primeru očitno previsoke ali prenizke vrednosti spornega predmeta.

V obravnavani zadevi gre za spor polne jurisdikcije. Odločanje o predlogih za izdajo začasne odredbe pri predodelitvi otrok razvezanih zakoncev so absolutno nujne zadeve. Sodišče prve stopnje je napačno ugotavljalo predvsem subjektivne razloge na strani sodnika. V teh sporih je treba ocenjevati celotni čas od vložitve predloga v pravdi pa do odločitve upravnega sodišča, ker je pretečeni čas bistveni kriterij za presojo, ali je bilo poseženo v to ustavno pravico. Ker pojem "sojenje brez nepotrebnega odlašanja" ni opredeljen, mora sodišče oceniti zadevo, v kateri naj bi prišlo do posega v ustavno pravico, in sicer z oceno najmanj kriterijev narave zadeve, njene zapletenosti in občutljivosti, dosedanje ravnanje sodišča in strank ter pomen zadeve na tožnika.

Določbo drugega odstavka 58. člena ZAP je mogoče realizirati le tedaj, če se z uporabo avtorskega dela doseže nesorazmeren dobiček, ki ni bil vnaprej pričakovan.

Če se je sodišče izreklo za krajevno nepristojno, ni bilo podlage za odločanje o zavrženju dela tožbe. Pravnovarstveni interes za tožbo je podan, ker je sklep o dedovanju praviloma le ugotovitveni.