VSM Sklep I Cpg 47/2022

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo tožbo in toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema sklepa povrniti tožeči stranki (v nadaljevanju tožnikoma) pravdne stroške v znesku 2.029,12 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP pritožuje toženec.

Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na njegovo nasprotovanje umiku tožbe, presoditi, ali je tožbeni zahtevek materialno pravno utemeljen. Glede na ugotovitev, da po odsvojitvi poslovnih deležev toženca, tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije ni več utemeljen, bi sodišče prve stopnje tako moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ne pa zavreči tožbe. Sodišče prve stopnje pa je kljub zavrženju tožbe presojalo, ali je zahtevek objektivno izpolnjen in, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna, s čimer je prekoračilo meje zakonitih pravic, saj se pri zavrženju tožbe ne sme spuščati v materialno pravno utemeljenost tožbenega zahtevka. Podani razlogi sodišča tako ne omogočajo preizkusa sprejete odločitve oziroma je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.

Pomanjkanje stvarne legitimacije za izključitveno tožbo po tretjem odstavku 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Posledično bi sodišče prve stopnje moralo tožnikoma naložiti v plačilo tudi vse stroške pravdnega postopka. Tožnika s tožbo nista uspela, saj z odsvojitvijo poslovnega deleža toženca ni prišlo do istih posledic kot bi nastale, če bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Z odsvojitvijo poslovnega deleža tretjemu, poslovni delež toženca ni prenehal. V družbo je vstopil njegov pravni naslednik. V kolikor pa bi bil toženec izključen iz družbe, bi njegov poslovni delež prenehal ali pa bi preostali družbeniki sorazmerno svojemu osnovnemu kapitalu prevzeli nove osnovne vložke. Zato tožnika s tožbenim zahtevkom (objektivno) nista uspela, ampak sta v celoti propadla in bi morala v celoti nositi stroške postopka. Sodišče prve stopnje se z ničemer ni opredelilo do izjave toženca v pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2022 (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da je riziko pravdanja na tožeči stranki, ki se mora zavedati možnosti, da bo po začetku pravde prišlo do okoliščin, da vodenje pravde več ne bo utemeljeno in bo pravdo izgubila. Toženec je z razpolaganjem s poslovnimi deleži zasledoval legitimen cilj, da kot družbenik poslovne deleže odsvoji. Zato je povsem neutemeljeno, da bi moral nositi posledice vložene tožbe, ki ni bila potrebna (ne utemeljena), saj tožnika z njo nista uspela.

Tudi če bi šteli, da je zavrženje tožbe pravilno, pa se sodišče prve stopnje v sklepu z ničemer ni opredelilo do ustaljene sodne prakse¹, da se ne glede na razlog zavrženja tožbe šteje, da je tožena stranka v pravdi uspela, tožeča pa v celoti propadla. S tem je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev, da mora pravdne stroške nositi toženec, je tako pravno zmotna. V danem primeru namreč ni prišlo do izpolnitve zahtevka z njegove strani. Izpodbijani sklep tudi nima razlogov, da je bil tožbeni zahtevek od vsega začetka utemeljen, zato sodišče ne more enostransko in brez navajanja razlogov šteti, da je bila tožba tožnikov v času vložitve potrebna.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu prav tako ni upoštevalo, da tožnik A. A. ni aktivno legitimiran za pravdo, saj je bilo pred Okrožnim sodiščem v Celju v postopku z opr. št. I Pg 398/2018 pravnomočno ugotovljeno, da v času vložitve tožbe ni bil družbenik K. d.o.o. Zato mora A. A., ki ob vložitvi tožbe ni bil stranka postopka, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, tožencu povrniti njegove pravdne stroške.

Glede na navedeno toženec predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma sklep spremeni, tako da tožnikoma naloži v plačilo vse pravdne stroške toženca.

3Tožnika v odgovoru na pritožbo toženca navajata, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi smiselno uporabilo določilo prvega odstavka 274. člena ZPP, ki določa, da se tožba zavrže, v kolikor ni podane pravne koristi tožeče stranke za vložitev tožbe. Ker je toženec tekom postopka svoje poslovne deleže odsvojil in nima več statusa družbenika družbe K. d.o.o., tudi ni več podanega pravnega interesa tožnikov za ukinitev tovrstnega statusa toženca. Odločitev o zavrženju tožbe je zato pravilna. Glede vprašanja povrnitve stroškov postopka navajata, da je do spremenjenih okoliščin prišlo zaradi namernega in aktivnega ravnanja toženca, ki je odsvojil poslovne deleže in onemogočil tožnika v njunem zahtevku. Bistveno ni, da njegovi poslovni deleži še vedno obstajajo, pač pa, da toženec ni več družbenik družbe K. d.o.o.. Tako je neutemeljeno zatrjevanje toženca, da sta tožnika v postopku v celoti propadla. Zahteva po povračilu nastalih stroškov temelji na analogni uporabi prvega odstavka 158. člena ZPP. Dejstvo namreč je, da odsvojitev poslovnega deleža toženca dejansko objektivno predstavlja izpolnitev tožbenega zahtevka, pri čemer je bila tožba ob njeni vložitvi potrebna in dopustna. Pravno zmotno je tudi zatrjevanje toženca o pomanjkanju aktivne legitimacije tožnika, A. A. Dejstvo je, da je bil slednji na dan vložitve tožbe in je še danes vpisan v sodnem registru kot družbenik družbe K. d.o.o. Sicer pa to vprašanje po mnenju tožnikov niti ni pravno relevantno, saj je sodišče prve stopnje priglašene stroške tožnikov odmerilo v višini, kot v primeru zastopanja ene stranke. Tožnika glede na navedeno predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene s stroškovno posledico v njuno korist.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo naslednje:

6V obravnavani zadevi sta tožnika (družbenika družbe K. d.o.o.) na podlagi določila tretjega odstavka 501. člena ZGD-1 s tožbo uveljavljala izključitev (so)družbenika (toženca) iz družbe K. d.o.o. Tekom pravdnega postopka je toženec na podlagi notarskega zapisa Pogodbe o odplačnem prenosu poslovnih deležev v družbi K. d.o.o., sklenjene pri notarki B. B., št. SV 1299/2021 z dne 29. 10. 2021, prenesel svoje poslovne deleže na pridobitelja M. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju Srg 2021/46052 z dne 8. 11. 2021 je bil izveden vpis spremembe družbenika v sodnem registru. Od dne 29. 10. 2021 tako toženec ni več družbenik družbe K. d.o.o., kar vse med pravdnima strankama ni sporno.

7V posledici zgoraj navedenega sta tožnika v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2021 predlagala ustavitev predmetnega postopka, saj da ni več pasivne legitimacije toženca, ki ni več družbenik družbe K. d.o.o. in da posledično nimata več pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Toženec je v vlogi z dne 6. 1. 2022 smiselnemu umiku tožbe nasprotoval, ker se je že spustil v obravnavanje zadeve in zahteval, da sodišče presodi utemeljenost tožbenega zahtevka, ki naj ga zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije zavrne in tožnikoma naloži plačilo njunih pravdnih stroškov.

8Sodišče prve stopnje je ob smiselni uporabi prvega odstavka 274. člena ZPP z izpodbijanim sklepom zaradi pomanjkanja pravne koristi tožnikov (gre namreč za zahtevek za ukinitev pravnega razmerja - statusa družbenika, ki ne obstoji več oziroma je že prenehalo) tožbo zavrglo in na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov.

9Odločitev o zavrženju tožbe je sodišče prve stopnje podkrepilo s primerom iz sodne prakse (odločitev VSL I Cp 80/2000 z dne 17. 2. 2020), ki pa po oceni sodišča druge stopnje z obravnavano zadevo ni primerljiv. V zadevi I Cp 80/2000 po izpolnitvi tožbenega zahtevka ni prišlo do umika tožbe in nasprotovanja tožene stranke umiku, kar bi terjalo vsebinsko obravnavanje zadeve. Tudi stroškovna odločitev v zadevi I Cp 80/2000 (enako tudi v pritožbi citiranih primerih iz sodne prakse), ki je bila sprejeta v breme tožeče stranke, je posledica zavrženja tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

10V obravnavani zadevi je procesna situacija drugačna, saj sta si tožnika v posledici prenosa poslovnega deleža in izgube statusa družbenika s strani toženca, kar predstavlja po vsebini neke vrste izpolnitev zahtevka, prizadevala za ustavitev postopka. Sodišče prve stopnje predlogu, da se postopek ustavi (torej smiselnemu umiku tožbe), zaradi nasprotovanja toženca ni moglo slediti. Prav tako pa zaradi toženčevega interesa, da se postopek nadaljuje in o zahtevku vsebinsko odloči (takšen interes je toženec izrazil z nasprotovanjem umiku tožbe), tožbe ni smelo zavreči. (Ne)privolitev toženca v umik tožbe, če se je slednji že spustil v obravnavanje glavne stvari, je namreč legitimna pravica tožene stranke, potrebna zaradi varstva njenih interesov (sprejem pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku).

11Glede na navedeno je pritožba toženca (v zvezi z zavrženjem tožbe) utemeljena, zaradi česar je bilo treba izpodbijani sklep v tem delu razveljaviti. Posledica takšne odločitve je tudi razveljavitev sklepa o stroških postopka, ki pa ni nujno napačna. Zato naj bo sodišče prve stopnje, ko bo o zadevi ponovno odločalo, pozorno na razloge, ki sta jih v zvezi z umikom tožbe podala tožnika, kot tudi na razloge, s katerimi je toženec umiku nasprotoval, saj le - ti za sprejem stroškovne odločitve niso nepomembni. Hkrati naj bo pozorno tudi na pravilno uporabo 156. in 158. člen ZPP.

12Ker sodišče druge stopnje ne more samo spremeniti izpodbijane odločbe, saj bi s tem prvič (po vsebini) odločalo o tožbenem zahtevku in s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), je pritožbi toženca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

13Odločitev o pritožbenih stroških se skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

¹ Tako: VSL I Cp 289/2009, I Cp 908/2016, I Cpg 627/2010, II Cp 2792/2012, II Cp 448/2020, II Cp 1754/2018, II Cp 1015/2001.