VSK Sklep I Ip 350/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I. izreka tako, da se ugovor dolžnika glede izterjave zneska 69.259,63 EUR in stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje zavrne;

- v točki II. izreka tako, da se za 628/4 doda besedilo "kolikor se nanaša na izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 69.259,63 EUR od 19.7.2016 dalje";

- v točki III. izreka tako, da se za besedo izvršbi doda besedilo"kolikor se nanaša na izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 69.259,63 EUR od 19.7.2016 dalje" in

- v IV. točki tako, da se ta po novem glasi: "Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 1.658,81 EUR v roku 8 dni od dneva prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila .“

Sicer se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik je dolžan upniku povrniti 871,64 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od dneva prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju tudi sodišče) v I. točki izreka ugodilo ugovoru dolžnika z dne 22. 6. 2020, razveljavilo sklep o izvršbi I I 48/2020 z dne 16. 6. 2020 ter zavrnilo predlog za izvršbo (I. točka izreka). V točki II. izreka je odločilo, da se pri osemnajstih nepremičninah, kot so navedene v izreku tega sklepa, razveljavi zaznamba sklepa o izvršbi iz točke I. izreka ter da se po pravnomočnosti I. točke izreka tega sklepa pri nepremičninah iz točke II. izreka opravi izbris zaznambe sklepa o izvršbi. V IV. točki izreka je upniku naložilo, da mora dolžniku povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 766,16 EUR v roku 8 dni.

2Zoper ta sklep se pritožuje upnik po pooblaščencu. V pritožbi trdi, da je zmoten zaključek sodišča, da je izterjevana terjatev prenehala obstajati s sklenitvijo Posojilne pogodbe št. 18/2016 z dne 31. 12. 2016 (v nadaljevanju Posojilna pogodba), po kateri se obveznost iz izvršilnega naslova nadomesti z obveznostjo po Posojilni pogodbi. Prenovitev (novacija) je sicer lahko eden od načinov prenehanja obveznosti (323. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), vendar je predpogoj za prenovitev ta, da je nova obveznost (pravno) veljavno sklenjena in ima dopustno podlago (kavzo). V konkretni zadevi Posojilna pogodba ni bila veljavno sklenjena, saj ji manjka bistvena sestavina posojilne pogodbe, t.j. zaveza posojilodajalca (tu upnika), da bo posojilojemalcu (tu dolžniku) izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari (prvi odstavek 569. člena OZ). To izhaja že iz same Posojilne pogodbe. Med strankama pa tudi ni sporno, da upnik dne 31. 12. 2016 (niti prej ali kasneje) dolžniku ni izročil nobenega zneska denarja ali drugih nadomestnih stvari. Posojilna pogodba je tudi nična, saj sploh ni imela dopustne podlage (četrti odstavek 39. člena OZ). Glavni namen strank ob sklepanju te pogodbe namreč ni bilo posojilo. V kolikor bi sodišče štelo, da je Posojilna pogodba imela podlago, pa ta ni bila dopustna, saj je v nasprotju z moralnimi načeli. V nasprotju z moralnimi načeli je ravnanje upnika, ki je svojo neposredno izvršljivo terjatev s sklenitvijo Posojilne pogodbe (pri kateri ni bil izročen noben znesek denarja) nadomestil z navadno terjatvijo, ki ne bi imela lastnosti neposredne izvršljivosti in na njeni podlagi ne bi mogel zahtevati izvršbe. Sodišče se ni opredelilo do vseh zgoraj navedenih odločilnih dejstev (neobstoj posojila, ničnost Posojilne pogodbe, odsotnost dopustne podlage). Zato sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP¹ in 22. člena Ustave RS). Ugotovitev sodišča, da je bila enotna volja pogodbenih strank, da se s sklenitvijo Posojilne pogodbe zavaruje položaj upnika in da se na ta način ne ogrozi poslovanja dolžnika, je absurdna. Ni jasno, na kakšen način bi bil s sklenitvijo Posojilne pogodbe zavarovan položaj upnika. Položaj slednjega je bil namreč v največji možni meri zavarovan ravno z izvršilnim naslovom. Zato ni nobenega utemeljenega (še manj logičnega razloga), da bi upnik svojo neposredno izvršljivo terjatev nadomestil z navadno terjatvijo. S takim manevrom položaj upnika ni bil zavarovan, temveč dolžniku omogoča popolno zlorabo pravic. Dolžnik se s tem manevrom in v nadaljevanju s sklenitvijo Pogodb o odstopu terjatve z dne 5. 1. 2018 v celoti izognil izpolnitvi svojih obveznosti po izvršilnem naslovu. Tudi Pogodbi o odstopu terjatev nista bili veljavno sklenjeni in nimata dopustne podlage. Zato sta nični. V zvezi s tem v pritožbi ponavlja navedbe iz odgovora na ugovor, do katerih se sodišče ni opredelilo. Zato sklepa tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

3Dolžnik v odgovoru na pritožbo le-tej nasprotuje, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške podanega odgovora.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V predmetni zadevi je sodišče s sklepom o izvršbi I 48/2020 z dne 16. 6. 2020 dovolilo zoper dolžnika izvršbo zaradi izterjave upnikove denarne terjatve na podlagi izvršilnega naslova – Notarskega zapisa z dne 11. 1. 2016, ki vsebuje pogodbo o odplačnem prenosu poslovnega deleža. Ugovoru dolžnika, v katerem je ta uveljavljal ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, je sodišče z izpodbijanim sklepom, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa, ugodilo ter odločilo kot to izhaja iz točke I. obrazložitve tega sklepa. Presodilo je, da je dolžnik uspel dokazati, da je terjatev v višini glavnice (69.259,63 EUR) prenehala obstajati, medtem ko je glede obrestnega dela terjatve (glede zakonskih zamudnih obresti od 69.259,63 EUR od 19. 7. 2016 dalje) ob presoji ugovora po uradni dolžnosti ugotovilo, da upnik za izterjavo tega dela terjatve nima podlage v izvršilnem naslovu.

6Pritožba, ki konkretizirano izpodbija zgolj odločitev iz izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na zavrnitev ugovora glede dovolitve izterjave glavnice v višini 69.259,63 EUR, utemeljeno opozarja, da je stališče prvostopenjskega sodišča, da je dolžnikova terjatev v tem delu prenehala na podlagi novacije, in sicer da sta stranki s sklenitvijo Posojilne pogodbe obveznost iz izvršilnega naslova nadomestili z novo obveznostjo po Posojilni pogodbi, materialnopravno zmotno.

7Za novacijo v smislu določbe prvega odstavka 323. člena OZ gre, če so poleg splošnih predpostavk za veljavnost pogodbe izpolnjeni še dodatni pogoji, in sicer: 1.) obstoj obveznosti, ki je predmet novacije (326. člen OZ), 2.) sprememba glavnega predmeta obveznosti oz. pravne podlage (323. člen OZ) in 3.) izrecno izražena volja, da se opravi novacija, t. j. da se obstoječa obveznost prenovi tako, da ta obveznost preneha in se nadomesti z novo (324. člen OZ). V zvezi s pogojem, ki se nanaša na prenovitveno voljo oz. animus novandi, ki se ne domneva, pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da mora biti le ta izrecno in jasno izražena v vsebini dogovora, s katerim se stranke dogovorijo za novacijo.² Iz razlogov izpodbijanega sklepa, ki jih potrjujejo podatki spisa, in sicer Posojila pogodba,³ ne izhaja, da bi Posojilna pogodba, na katero se sklicuje dolžnik, takšno izrecno pogodbeno voljo vsebovala. Tega ne izkazuje ne dikcija, da "celoten znesek posojila izhaja iz obveznosti izplačila deleža kapitala, ki ga je posojilodajalec prodal posojilojemalcu" vsebovana v drugem odstavku 1. člena citirane pogodbe, ne okoliščina, da je višina posojenega zneska po tej pogodbi identična znesku iz naslova drugega dela kupnine po izvršilnem naslovu, kot je to zmotno razlagalo sodišče prve stopnje. Iz njiju namreč po oceni pritožbenega sodišča v nobenem primeru ne izhaja izrecna pogodbena volja, da naj obstoječa obveznost iz izvršilnega naslova preneha (ugasne) oz. da se ta nadomesti z obveznostjo iz Posojilne pogodbe. Ker v obravnavani zadevi listina, na katero se je skliceval dolžnik, zahtevanega pogoja iz 324. člena OZ ne vsebuje, do novacije ni prišlo. To pa ima za posledico, da dolžnikova obveznost iz naslova drugega dela kupnine v znesku 69.259,63 EUR, kot ta izhaja iz Notarskega zapisa z dne 11. 1. 2016 s sklenitvijo Posojilne pogodbe ni prenehala, temveč da dolžnik zanjo še vedno odgovarja, tako kot se je s tem notarskim zapisom zavezal. Dolžnikov ugovor je zato v delu, ki se nanaša na izterjavo glavnice (in posledično stroškov izvršilnega postopka) neutemeljen.

8Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pritožbe upnika in ob pravilni uporabi materialnega prava, izpodbijani sklep v tem delu spremenilo tako, kot je to razvidno iz prve, druge in tretje alineje točke I. izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).⁴ Sicer pa je v preostalem delu (glede obrestnega dela terjatve),⁵ po tem ko uradni preizkus v tem delu kršitev ni pokazal, neutemeljeno pritožbo upnika zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9Glede na tak izid pritožbenega postopka je moralo pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 165.člena ZPP poseči tudi v odločitev o stroških ugovornega postopka (točka IV izreka izpodbijanega sklepa). Gre za stroške, ki so upniku nastali z vložitvijo odgovora na ugovor zoper sklep o izvršbi, z vložitvijo pripravljalnih vlog v postopku na prvi stopnji in zastopanjem na naroku, na katerem je sodišče obravnavalo dolžnikov ugovor. Upnik je v ugovornem postopku uspel,⁶ stroški, kot mu jih je v nadaljevanju priznalo sodišče, pa so za izvršbo potrebni. Zato mu jih je dolžnik dolžan povrniti (prim. prvi odstavek 154. člena ZPP in peti odstavek 38. člena ZIZ). Te je pritožbeno sodišče upoštevaje vrednost spornega predmeta, stroškovnik in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) upniku priznalo skupaj v višini 1.658,81 EUR.⁷

10Glede na upnikov uspeh s pritožbo in potrebnost nastalih pritožbenih stroškov, je dolžnik upniku dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Na enaki podlagi, kot je odmerilo stroške ugovornega postopka, je pritožbeno sodišče odmerilo tudi stroške pritožbenega postopka. Upnik je tako upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka v znesku 871,64 EUR, od tega 746,64 EUR na račun stroškov zastopanja⁸ in 125,00 EUR na račun sodnih taks.

¹ ZPP se v postopku izvršbe uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).
² Primerjaj M. Juhart v: N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba d.o.o., Ljubljana, 2003, str. 423 in VSRS II Ips 111/2013, VSL II Cp 2318/2016.
³ Priloga B5 spisa.
⁴ Glede na takšno odločitev, pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
⁵ Dolžnik tega dela odločitve v pritožbi ni argumentirano izpodbijal, zato je pritožbeno sodišče slednjo preizkusilo le v mejah kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
⁶ Sodišče je ugovoru ugodilo le glede obrestnega dela zahtevka, torej stranske terjatve, kar na vrednost spornega predmeta ne vpliva.
⁷ Za sestavo odgovora na ugovor zoper sklep o izvršbi 1000 točk (6. točka tarifne št. 27 OT), za sestavo dveh pripravljalnih vlog 2x 250 točk (7. točka tarifne št. 27 OT), za zastopanje na naroku 500 točk (8. točka tarifne št. 27 OT), za porabljeni čas med zastopanjem na naroku 50 točk (prvi odstavek 6. člena OT), za odsotnost iz pisarne v času potovanja 80 točk (četrti odstavek 6. člena OT), za potne stroške (10. člen OT) znesek 62,90 EUR in za materialne izdatke 31,30 točk (3. odstavek 11. člena OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT), znese 1.359,68 EUR, vse povečano za 22% DDV v skladu z drugim odstavkom 2. člena OT. Kar je upnik zahteval več, mu pritožbeno sodišče ni priznalo, ker za to ni opore v OT.
⁸ Za sestavo pritožbe 1000 točk (6. točka tarifne št. 27 OT) in za materialne izdatke v višini 2% oziroma 20 točk (3. odstavek 11. člena OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT), znese 612,00 EUR, vse povečano za 22% DDV v skladu z drugim odstavkom 2. člena OT.