VSL Sklep I Cpg 122/2022

I. Pritožbi se ugodi tako, da se sklepa sodišča prve stopnje z dne 17. 2. 2022 in z dne 10. 2. 2022 razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 2. 2022 zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe (z dne 3. 2. 2022), s katerim je upnik zahteval, da se dolžniku naloži, da v roku enega dne s spletne strani ... umakne objavo tožbe upnika proti toženima strankama (A. in B.), odstrani vse fotografije oziroma scan-e posameznih strani tožbe ter spletno povezavo, prek katere je mogoče dostopati do tožbe, ter da se dolžniku v bodoče prepove kršiti poslovne skrivnosti upnika, ki so določene v sklepu upniku z dne 29. 12. 2021 o določitvi poslovne skrivnosti, v primeru kršitve teh prepovedi pa se dolžniku za vsako posamezno kršitev izreče denarna kazen. S sklepom z dne 17. 2. 2022 je sodišče prve stopnje odločilo, da je delni umik predloga za izdajo sklepa o zavarovanju brezpredmeten in zavrglo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 9. 2. 2022.

2Zoper oba sklepa se je pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da samo odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe, oziroma podrejeno, da izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožba pravilno povzema odločilna procesna dejanja upnika in sodišča v tem postopku zavarovanja. Upnik je dne 3. 2. 2022 vložil predlog za izdajo začasne odredbe z vsebino, kot je navedena v 1. točki obrazložitve tega sklepa. Z vlogo z dne 9. 2. 2022 je upnik delno umaknil prvotni predlog za izdajo začasne odredbe, ker je dolžnik na podlagi zunajsodnega upnikovega poziva prostovoljno izpolnil zahtevo po umiku objave tožbe s spletne strani. Z isto vlogo je upnik še dopolnil prvotni predlog za izdajo začasne odredbe ter modificiral zahtevek. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 2. 2022 prvotni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Dopolnitev predloga z dne 9. 2. 2022 je obravnavalo kot nov predlog za izdajo začasne odredbe in ga s sklepom z dne 17. 2. 2022 zavrglo, delni umik predloga za izdajo začasne odredbe pa je štelo za brezpredmeten.

5Pritožba utemeljeno opozarja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vloga upnika z dne 9. 2. 2022 (dopolnitev predloga za izdajo začasne odredbe, delni umik ter modifikacija zahtevka) v spis prispela dne 11. 2. 2022, tj. po izdaji sklepa z dne 10. 2. 2022, s katerim je sodišče prve stopnje prvotni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Niti ZPP niti ZIZ upniku ne prepovedujeta, da predlog za izdajo začasne odredbe naknadno dopolni ali spremeni. To lahko stori do odločitve sodišča prve stopnje o prvotnem predlogu, zato je treba kot pravočasne upoštevati vse upnikove vloge, ki so na pristojno sodišče prispele do trenutka izdaje sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe. Notranja organizacija sodišča pri poslovanju s prejeto pošto pri tem ne igra nobene vloge, zato je nerelevantno, ali je bil odločujoči sodnik z vlogo, ki je na sodišče prispela pravočasno, tj. pred izdajo (odpravo) sklepa z dne 10. 2. 2022, seznanjen, in celo, ali bi glede na dejanske okoliščine primera sploh lahko bil seznanjen. Podatek o tem, kdaj je bila vloga vložena v spis, ki mu je bila namenjena, je nepomemben in na procesni položaj stranke nima nobenega učinka. Naključje, ko sodišče (odločujoči sodnik) zaradi organizacijskih in manipulativnih razlogov s (sicer pravočasno) vlogo ni moglo biti seznanjeno, gre v breme sodišča in ne stranke. Povedano velja za postopek zavarovanja, v katerem sodišče ni odločilo oz. ni razglasilo svoje odločitve na naroku. Ob smiselni uporabi prvega odstavka 320. člena ZPP je sodišče vezano na svojo odločbo od trenutka, ko je ta odpravljena, kar pomeni, da jo, dokler ni odpravljena, lahko tudi spremeni ali umakne.

6Upnik je izkazal, da je vlogo z dne 9. 2. 2022 istega dne oddal s priporočeno pošiljko, dan oddaje na pošto pa se v tem primeru šteje za dan izročitve sodišču, na katerega je bila naslovljena (drugi odstavek 112. člena ZPP). Upnik je nadalje izkazal, da je vlogo z dne 9. 2. 2022 istega dne vložil tudi v elektronski obliki in jo posredoval na elektronski naslov pristojnega sodišča in se zato šteje trenutek, ko jo je prejel informacijski sistem sodstva, za čas izročitve sodišču (tretji odstavek 112. člena ZPP). Iz elektronskega sporočila z dne 9. 2. 2022 (list. št. 18) je razvidno, da je urad Okrožnega sodišča v Ljubljani vlogo upnika z dne 9. 2. 2022 (dopolnitev predloga za izdajo sklepa o zavarovanju z začasno odredbo, delno umik ter modifikacija zahtevka) prejel dne 9. 2. 2022 ob 15.27.02 uri. Četudi trenutek dejanske seznanitve sodnika z upnikovo vlogo, kot zgoraj povedano, ni odločilen, pa je upnik izkazal tudi, da je bila odločujoča sodnica s to vlogo seznanjena naslednji dan 10. 2. 2022, preden je bil sklep z dne 10. 2. 2022 (o zavrnitvi prvotnega predloga za izdajo začasne odredbe, ki je bil že izdelan) odpravljen s sodišča prve stopnje (uradni zaznamek sodnice na list. št. 18).

7Ker sodišče prve stopnje upnikove vloge z dne 9. 2. 2022 ni upoštevalo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj upniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje v posledici te kršitve ni upoštevalo delnega umika upnikovega predloga, čeprav lahko upnik v skladu s specialno določbo 43. člena ZIZ med postopkom vedno v celoti ali delno brez dolžnikove privolitve umakne predlog za zavarovanje. "Med postopkom" v konkretnem primeru pomeni do konca postopka zavarovanja, ki se v primeru, ko sodišče začasno odredbo izda, konča v skladu z 277. in 278. členom ZIZ, v primeru, ko sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, pa s pravnomočnostjo sklepa o zavrnitvi. V posledici navedene kršitve sodišče prve stopnje tudi ni obravnavalo upnikovega dopolnjenega predloga za zavarovanje. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in oba izpodbijana sklepa razveljavilo (365. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje o upnikovem dopolnjenem predlogu za izdajo začasne odredbe ponovno odloči tudi ob upoštevanju napotil v nadaljevanju.

8Stališče prvostopnega sodišča, da zgolj na podlagi tehtanja škodljivih posledic (iz točke c) drugega odstavka 11. člena Zakona o poslovni skrivnosti) regulacijske začasne odredbe ni dopustno izdati, ki ga pritožba napada, je sicer pravilno. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-275/97, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, podlago za izdajanje tako imenovanih ureditvenih začasnih odredb našlo (le) v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (ki mu po vsebini ustreza določba b) drugega odstavka 11. člena Zakona o poslovni skrivnosti), kar pomeni, da je regulacijsko odredbo mogoče izdati le v primeru, če upnik izkaže, da bi mu brez nje nastala težko nadomestljiva škoda.

9Pritožba pa utemeljeno izpodbija zaključek prvostopnega sodišča, da upnik ni izkazal nastanka težko nadomestljive škode, ker je upniku škoda z dolžnikovo objavo, ki je že razkrila upnikovo poslovno skrivnost, že nastala. Stališče prvostopnega sodišča, da je namen začasne odredbe le v preprečitvi nastanka škode, torej škode, katere nastanek šele grozi, je preozko in v nasprotju s splošnim načelom preprečevanja škode, zato ne vzdrži pritožbenega preizkusa. Če bi že s prvo in eno samo kršitvijo poslovne skrivnosti, z enim samim razkritjem oškodovancu nastale vse možne škodne posledice, bi bili nesmiselni in nepotrebni vsi prepovedni zahtevki oz. zahtevki za odpravo kršitev, ki jih predvideva Zakon o poslovni skrivnosti. Po stališču, ki ga implicira sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, bi zadostovalo, da ima imetnik poslovne skrivnosti napram kršitelju, ki je skrivnost že razkril, zgolj odškodninski zahtevek, saj za prepovedni sploh ne bi imel več pravnega interesa. Nikakor ne drži, da se poslovna skrivnost v celoti razkrije vsem osebam, ki bi lahko bile zainteresirane zanjo, že ob prvi posamični kršitvi, ob prvem nedovoljenem razkritju. Kljub razkritju je lahko nastala škoda še vedno omejena zgolj na posamezne osebe, ki so se utegnile po naključju ali namenoma seznaniti z njo. Povsem logična predpodstavka je, da bo, če se kršitve ne ustavijo in ne preprečijo, krog oseb, ki se lahko s to skrivnostjo seznanijo, čedalje večji, s tem pa tudi škoda, ki bo s tem nastajala imetniku poslovne skrivnosti. Takšno stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, kršitve spodbuja in ne preprečuje. Ne nazadnje pa se standard oz. vsebina pojma "težko nadomestljive škode" v primeru regulacijskih začasnih odredb nanaša na grozečo škodo, ki je v tem, da upnik brez takojšnje zaščite svojega pravnega položaja (z začasno odredbo) ne bo mogel doseči učinkovitega sodnega varstva, ker bo to v času, ko bo upnik ob normalnem teku stvari lahko prišel do končne odločitve v rednem sodnem postopku, že povsem brez pomena. Pogoj nastanka težko nadomestljive škode je pri regulacijskih začasnih odredbah torej izkazan, če obstaja verjetnost, da sodno varstvo, ki ga bo upnik uveljavljal s tožbo, tudi, če bo z njo uspel, ne bo več doseglo svojega namena.