11. člen ZPosS

Tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe o verjetnosti obstoja terjatve ali da bo ta nastala oziroma verjetnosti, da je bila pravica kršena ali da grozi dejanska nevarnost, da bo kršena, ni podala ustreznih trditev in dokazov. Navedla je zgolj, da je že v tožbi pojasnila, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo, kar je sam izrecno priznal, in da je kršil obveznost varstva poslovne skrivnosti, za kar je predložila ustrezne dokaze, ter da se v izogib podvajanju navedb v celoti sklicuje na že navedeno. Takšen način uveljavljanja zavarovanja, ki temelji zgolj na pavšalnem sklicevanju na trditve iz drugega postopka (postopka s tožbo), oziroma ne vsebuje niti jedrnatega povzetka dejstev ali sklicevanja na konkretne dele sicer obsežne tožbe, ki po mnenju tožnice utemeljujejo verjetnost obstoja ali nastanka terjatve, ne zadošča za vsebinsko presojo obstoja te materialnopravne predpostavke v postopku zavarovanja z začasno odredbo.

V konkretnem primeru upnika od dolžnika zahtevata, da mora prenehati z javno objavo podatkov in informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost upnikov. Od njega torej zahtevata opustitev javnih objav z določeno vsebino (prvi odstavek 227. člena ZIZ). V skladu z ZMed nosita odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje izdajatelj medija (drugi odstavek 9. člena ZMed) ter odgovorni urednik (drugi in tretji odstavek 18. člena ZMed). Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa so spletni novičarski portali (D in E) skladno z 2. členom ZMed mediji. Dolžnik ni izdajatelj teh medijev. Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se dolžniku zapove, da preneha z javno objavo podatkov in informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost upnikov, saj iz navedenega izhaja, da dolžnik po določbah ZMed ni oseba, odgovorna javne objave. Enako velja za zahtevo, da mora dolžnik odstraniti podatke in informacije, ki so bile objavljene na E in D ter v drugih z dolžnikom povezanih medijih. Od dolžnika je mogoče zahtevati zgolj izpolnitev obveznosti, ki jih lahko on sam izpolni, ta pogoj pa pri zahtevi dolžniku za od

Sodišče prve stopnje je začasni odredbi odločalo na podlagi upnikovih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe trdil, da je imetnik poslovne skrivnosti ter da jo je dolžnik kršil. V tej fazi, ko še ni vzpostavljena kontradiktornost, sodišče ne sme samo predpostavljati, kaj bi lahko na navedbe v predlogu odgovorila nasprotna stranka. S sklepom o začasni odredbi nezadovoljni dolžnik pa se lahko v ugovoru sam brani s trditvijo, da on ni vir spornih podatkov.

Niti ZPP niti ZIZ upniku ne prepovedujeta, da predlog za izdajo začasne odredbe naknadno dopolni ali spremeni. To lahko stori do odločitve sodišča prve stopnje o prvotnem predlogu, zato je treba kot pravočasne upoštevati vse upnikove vloge, ki so na pristojno sodišče prispele do trenutka izdaje sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe. Stališče prvostopnega sodišča, da je namen začasne odredbe le v preprečitvi nastanka škode, torej škode, katere nastanek šele grozi, je preozko in v nasprotju s splošnim načelom preprečevanja škode. Vsebina pojma "težko nadomestljive škode" se v primeru regulacijskih začasnih odredb nanaša na grozečo škodo, ki je v tem, da upnik brez takojšnje zaščite svojega pravnega položaja (z začasno odredbo) ne bo mogel doseči učinkovitega sodnega varstva, ker bo to v času, ko bo upnik ob normalnem teku stvari lahko prišel do končne odločitve v rednem sodnem postopku, že povsem brez pomena. Pogoj nastanka težko nadomestljive škode je pri regulacijskih začasnih odredbah torej izkazan, če obstaja verjetnost, da sodno varstvo, ki ga bo upnik uveljavljal s tožbo, tudi, če bo z njo uspel, ne bo več doseglo svojega namena.

Sodišče prve stopnje je zmotno sklepalo, da upnik ni uspel do standarda verjetnosti izkazati, da je dolžnik ravnal protipravno, ker je podatke nedovoljeno kopiral - kopiral na način, ki mu je bil s pogodbo o zaposlitvi in 74. členom službenega pravilnika izrecno prepovedan. Upnik v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v tem delu dokazni standard postavilo previsoko. Zlasti tiste kršitve, ki se zgodijo z uporabo računalniške tehnologije, so v dokaznem smislu izredno težko dokazljive. Praktično nemogoče je od upnika zahtevati konkretne trditve in dokaze o tem, na kateri nosilec je dolžnik prenašal podatke. Takšna zahteva bi utegnila izjaloviti možnost doseči začasno varstvo pravice. Na kršitev pravice je možno z zadostno mero verjetnosti sklepati iz obstoja drugih okoliščin, ki vsaka zase ali skupaj zadoščajo za verjetnost, da je do zatrjevane kršitve dejansko prišlo.

Zaradi popolne omejitve vstopa na trg v zvezi z opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča ne more priti do konkurence med pravdnima strankama v zvezi z opravljanjem te dejavnosti in posledično do dejanj nelojalne konkurence. Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti poslovna skrivnost. Tožeča stranka zato na splošno nima legitimnega interesa, da bi delavcem prepovedala uporabljati izkušnje, znanja in spretnosti, ki so jih pridobili v okviru opravljanja običajnih službenih nalog. Po presoji pritožbenega sodišča pa gre pri spretnosti upravljanja plovil, ki so se ga pri svojem delu naučili piloti, v splošnem prav za tovrstno znanje oziroma spretnosti, ki so se jih piloti naučili pri vsakodnevnem delu. Tožeča stranka zato pilotom ne more prepovedati, da bi opravljali pilotiranje, ker naj bi šlo za poslovne skrivnosti družbe.

Da je bila njena pravica kršena, tožnica utemeljuje z očitkom tožencu, da je v pravdnem postopku, ki teče zoper njega na podlagi njene tožbe zaradi protipravnega posega v čast in dobro ime, v spis vložil USB ključ, ki vsebuje originalne izpise iz CVS telemetričnega sistema za sledenje, iz katerih je razvidna analiza prevoženih poti približno 190 voznikov, in digitalne tahografske kartice približno 90 tožničinih voznikov. Tožba po 9. členu ZPosS je pravno sredstvo, s katerim imetnik poslovne skrivnosti zahteva prepoved kršitev svoje pravice in vzpostavitev stanja, kot je bilo pred kršitvijo. Gre za negatorno tožbo, ki je podobna tožbi lastnika oziroma domnevnega lastnika za prenehanje vznemirjanja po 99. členu SPZ, katere namen je v varstvu konkurenčnih prednosti podjetja. Tožnica pa niti ne trdi, da je toženec poslovno skrivnost razkril konkurentom, pač pa sodišču. Razkritje poslovne skrivnosti za potrebe sodnega postopka ni primer, ki bi bil varovan z določbami ZPosS. Možnost razkritja poslovne skrivnosti v pravdnem postopku je izrecno predpisana v 219.b členu ZPP.