VSL Sodba VII Kp 17789/2016

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Kranju je z v uvodu navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je še, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Pritožbo vlaga obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega post0pka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega zakona, "kršitev ustavnih pravic in svoboščin opisanih v 11., 22., 25., 28. in 19. členu Ustave RS in kršitve 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli" ter višine kazni. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče zavrnilno sodbo, podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo, še podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Predmetna kazenska zadeva je bila pred sodiščem prve stopnje že obravnavana. Dne 5. 3. 2019 je sodišče prve stopnje izdalo sodbo I K 17789/2016, s katero je obdolženca oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki pa je bila na podlagi pritožbe državne tožilke, s sklepom tukajšnjega sodišča VII Kp 17789/2016 z dne 18. 9. 2019 razveljavljena ter vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku.

5Pritožbeno sodišče povsem pritrjuje pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, da v skladu s prvim odstavkom 7. člena KZ-1 uporabilo zakon, veljaven v času storitve očitanega kaznivega dejanja (december 2012). Spremenjeni KZ-1E namreč kvalifikatorni element „neupravičenega izplačila treh zaporednih plač“ ni dekriminiziral, temveč je zajet v temeljno izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja, za katerega pa je sedaj predpisana višja kazen (kazen do treh let zapora in stranska denarna kazen), zato spremenjena določba za storilca ni milejša.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v izreku sodbe ni konkretiziran znak kaznivega dejanja "dejanski nosilec dejavnosti", saj iz konkretnega opisa izhaja, da je obdolženec dejanski nosilec dejavnosti A. A. s.p., ki je odločal o izplačilih prejemkov iz delovnega razmerja in v nasprotju s citiranimi določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV) ter Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ni izplačal neto plač, regresa, odpravnine ter z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost iz njihovih bruto plač, za tem sledi opis, katerim delavcem in kdaj niso bile izplačane plače, deloma ali v celoti, prispevki, regres ter odpravnina, s čimer jih je prikrajšal za pravico do bruto plače, regresa in odpravnine, zaradi česar je prišlo do neizplačila treh zaporednih plač, zaradi neplačila prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje pa je jih je prikrajšal za pravico, da bi se jim na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-1 za to obdobje plača upoštevala pri izračunu pokojninske osnove. Ker so tako v opisu dejanja zajeti vsi znaki kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, ni podana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, kot meni pritožnik. Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le delodajalec oziroma oseba, ki je dejanski nosilec dejavnosti in torej odloča o pravicah, navedenih v inkriminaciji iz 196. člena KZ-1. Inkriminacija je zato posebna glede storilca - delictum proprium. V opisu kaznivega dejanja so tudi ustrezno konkretizirani vsi dopolnilni predpisi, in sicer ZDR, ZPSV, ZDavP-2 in tudi ZPIZ-1. Četrti odstavek 39. člena ZPIZ-1 določa, da se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji, iz česar izhaja, da so zaradi neplačila prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje delavci prikrajšani za pravico, da bi se jim na podlagi navedene določbe za to obdobje plača upoštevala pri izračunu pokojninske osnove. Brezpredmetna je tako pritožbena navedba, da se sodišče ni ukvarjalo s 192. členom ZPIZ-1, ki se nanaša na zavarovalno dobo, saj se za izračun pokojninske osnove vzamejo zgolj plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki.

7Zmotno je stališče pritožnika, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje, ki bi moralo biti kvalificirano po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki zajema očitek neplačila prispevkov, regresa in odpravnine. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev je namreč eno - kolektivno kaznivo dejanje, ki je bilo v konkretnem primeru izvršeno v kvalificirani obliki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (neizplačilo plač, prispevkov, regresa in odpravnine), gre pri njih samo za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obtoženčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje.¹ V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje po drugem odstavku 196. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do treh let, zato v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo 10 let od storitve kaznivega dejanja, kar pomeni, da bi kazenski pregon zastaral v decembru 2022. Ker kazenski pregon še ni zastaral, ni podana zatrjevana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP.

8Pritožniku tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se ni opredelilo do obdolženčeve odgovornosti za hujšo posledico iz 28. člena KZ-1. Obdolženec je namreč z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kvalificirane oblike kaznivega dejanja kršitve temeljih pravic delavcev iz drugega odstavka 196. člena KZ-1 in ne za odgovornost za hujšo posledico iz 28. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče povsem pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe (točka 22), da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom in se z institutom iz 28. člena KZ-1 in krivdno obliko malomarnosti za hujšo posledico utemeljeno ni ukvarjalo ter s tem tudi ni kršilo v pritožbi zatrjevanih ustavnih pravic obdolženca.

9Pritožnik nadalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (pa tudi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev ustavnih pravic in svoboščin iz 22., 25., 27., 28. in 29. člena Ustave RS in kršitev prvega in tretjega d odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah s protokoli), ker je sodišče oprlo sodbo na pisno izjavo B. B. z dne 28. 11. 2018, ki naj ne bi bila predmet kontradiktornega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 28. 10. 2020 razvidno, da je sodišče v dokazne namene (med drugim) prebralo dopis Računovodskega servisa C. d.o.o. z dne 28. 11. 2018, ki ga je podpisala B. B., ter zapisalo, da so sodnik, državna tožilka, obdolženec in zagovornik seznanjeni z vsebino ter da državna tožilka, obdolženec in zagovornik nimajo ugovorov zoper tako izvedbo dokazov, niti nimajo komentarjev na prebrane listine. Dokazna ocena izpovedbe priče B. B. in vsebine njenega dopisa izhaja iz točke 13 izpodbijane sodbe, kateri se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. S tem, ko je bila pisna izjava prebrana na glavni obravnavi, sta imela obdolženec in njegov zagovornik možnost podati pripombe, kar pomeni, da je bil dokaz izveden v skladu z načelom neposrednosti. Brezpredmetna je pritožbena navedba, da se na ta dokaz državno tožilstvo ni sklicevalo, saj sodišče zavezuje načelo materialne resnice iz prvega odstavka 17. člena ZKP, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, in sicer mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ko so mu v korist (drugi odstavek 17. člena ZKP). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito ovrednotilo dokaz - dopis B. B. iz Računovodskega servisa C. d.o.o. z dne 28. 11. 2018 (prejet dne 29. 11. 2018) in zavrača pritožbeno navedbo, da naj bi šlo za dokaz, na katerega se po določbah zakona o kazenskem postopku sodba ne more opirati, ali celo na dokaz, ki naj bi bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo RS določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

10Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zlorabilo prejšnje zagovore obdolženca, ki jih je podal pred spremembo obtožnega predloga, pri tem pa spregledalo, da obdolženec ni bil dolžan razkriti identitete svojega očeta kot storilca kaznivega dejanja v skladu s 4. alinejo 29. člena Ustave RS, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena, očitek zlorabe sodišča pa deplasiran. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je opravilo presojo obdolženčevega zagovora ter ocenilo izvedene dokaze, in sicer vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje sprejelo sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). Spremembe obdolženčevega zagovora, ne glede na spremembo obtožnega predloga, vsekakor terjajo podrobno presojo, katero je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje (v točki 15) tudi pravilno opravilo, zato zatrjevane kršitve niso podane, niti zloraba sodišča prve stopnje.

11Neutemeljena je tudi graja pritožnika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP s tem, da naj bi kršilo prvi, drugi in šesti odstavek 8. člena ZKP, kar naj bi imelo vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe s tem, da naj bi zaslišanje priče D. D., namesto v slovenskem jeziku, potekalo v bosanskem, da sodišče ni poučilo priče o pravici do prevajanja, kar je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 10. 2020, niti ni pritegnilo sodnega tolmača za bosanski jezik, temveč je spontano prevajalo izpovedbo priče in izpustilo zelo pomembne dele njene izpovedi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 10. 2020 ne izhaja, da bi priča govorila v bosanskem jeziku, ali katerem izmed drugih jezikov, ki ni uradni jezik pri tukajšnjem sodišču, torej slovenskem, zaradi česar bi morala biti poučena v skladu z določbo 8. člena ZKP, enako pa velja tudi za obe prejšnji zaslišanji te priče, in sicer dne 1. 2. 2017 v okviru posameznih preiskovalnih dejanj in dne 12. 11. 2018 na glavni obravnavi v prvem postopku. Poleg tega, s strani obdolženca ali njegovega zagovornika, pa tudi državne tožilke, niso bile podane nikakršne pripombe v smeri, da vsebina zapisnika ne odraža resnične izpovedbe te priče.

12V pritožbi zatrjevane kršitve ne predstavlja niti sprememba obtožnega predloga. Državni tožilec ima na podlagi 344. člena ZKP pravico, da do zaključka dokaznega postopka spremeni obtožnico (tudi obtožni predlog), če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice oz. obtožnega predloga. Ni potrebno, da na to kažejo novi dokazi, lahko gre za iste dokaze, ki jih tožilec drugače oceni. Spremenjeni opis dejanskega stanja je lahko v korist ali v škodo obdolženca, vendar se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. V predmetni zadevi je državna tožilka na glavni obravnavi dne 26. 10. 2020 na zapisnik ustno narekovala spremembo konkretnega opisa kaznivega dejanja ter podala ustno obrazložitev navedene spremembe, kar je povsem v skladu z določbami zakona in ustaljeno sodno prakso, obdolženec in njegov zagovornik pa sta izjavila, da spremembo obtožnega predloga razumeta, da pa potrebujeta dodaten čas za pripravo obrambe, saj je tožilka spremenila status vodstvenega delavca, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da tožilstvo s spremembo obtožnega predloga ni zlorabilo svoje pravice in ni poseglo v pravico obdolženca do učinkovite obrambe, sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno in zakonito, da je spremembo obtožnega predloga dopustilo.

13Pritožnik meni, da zaradi načela enotnosti pravnega reda ni dopustno diferencirano obravnavati posamezna pravna področja, torej ločevati kazenskopravni, civilni in upravno davčni postopek, saj odgovornost za izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja mora enotno veljati na vseh pravnih področjih. Ker je A. A. starejši pripoznal vse terjatve in jih štel kot svoje, pomeni, da je njegova privolitev v civilnem in upravno davčnem postopku izključila protipravnost v kazenskem postopku proti njegovemu sinu, zato je sodišče prve stopnje kršilo enotnost pravnega reda in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršilo ustavne pravice in svoboščine iz 22., 25., 27. in 28. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče takšno stališče pritožnika zavrača. Kazenska odgovornost namreč ni identična civilni in tudi ne davčni odgovornosti in je v praksi mogoče obravnavati isto dejansko stanje s stališča kazenskopravnih, civilnopravnih in upravno davčnih predpisov. Z razliko od kazenske odgovornosti je npr. v pravdnem postopku možna tudi deljena odgovornost. Glede na navedeno upravno davčni in civilnopravni postopki proti A. A. starejšemu ne izključujejo kazenske odgovornosti A. A. mlajšega, kot zmotno meni pritožnik.

14V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, za svojo odločitev pa je navedlo prepričljive razloge, katerim se v celoti pridružuje tudi sodišče druge stopnje.

15Da je bil dejanski nosilec dejavnosti A. A. s. p., ki je odločal o izplačilih prejemkov iz delovnega razmerja obdolženec (točka 15) in posledično, v skladu z ustaljeno sodno prakso², dejanski storilec kaznivega dejanja, izhaja iz izpovedb zaslišanih oškodovancev D. D. in E. E., da so se o vsem v zvezi z delom in v zvezi s plačami dogovarjali z obdolžencem, ki je bil tudi tisti, ki je delavcem potrjeval evidence opravljenih ur in nadur. Iz izpovedb F. F., G. G. in dopisa H. H. je razvidno, da so opravljali računovodstvo tako za A. s. p. kot A. d. o. o. in da je imel „vse čez" obdolženec. E. E. je bil sprva zaposlen pri samostojnem podjetniku, ko pa mu je prenehala pogodba o zaposlitvi, ga je obdolženec zaposlil v gospodarski družbi. Iz predloženih poročil o njegovem delu za leto 2010, ko je delal pri samostojnem podjetniku in za prve tri mesece leta 2011, ko je delal pri gospodarski družbi, je že iz naslovne strani razvidno, da se nanaša na A. d. o. o. kar pomeni, da je oškodovanec v času, ko je bil zaposlen pri samostojnem podjetniku, vpisoval podatke o opravljenem delu v poročilo, namenjeno gospodarski družbi A. d. o. o. Nenazadnje iz zagovora obdolženca izhaja razlog za opravljanje dejavnosti v dveh organizacijskih oblikah, saj je pojasnil, da je imel d. o. o. občasno blokirane račune in tudi ni izpolnjeval pogojev za zaposlovanje tujcev, zaradi česar so bili slednji zaposleni pri s. p. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje pravilnemu zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil obdolženec tisti, ki je pri samostojnem podjetniku dejansko imel pooblastilo za odločanje o temeljnih pravicah delavcev, zaposlenih v A. s. p.

16Da je bil obdolženec dejanski nosilec poslovanja samostojnega podjetja, ne morejo izpodbiti niti v pritožbi zatrjevana dejstva, da so bile pogodbe o zaposlitvi z oškodovanci podpisane s strani A. A. starejšega, zoper katerega je tekel tudi postopek davčne izvršbe in, ki je tudi sklenil sodne poravnave z oškodovanci pri Delovnem in socialnem sodišču. Nerelevantno je pritožbeno zatrjevanje, da je bil nosilec obrtne oz. rokodelske dejavnosti A. A. starejši, ki je začel z obrtno dejavnostjo že leta 1984, saj iz baze podatkov GVIN izhaja, da A. s. p. posluje od 28. 12. 1994 upoštevaje, da je Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/1993) začel veljati 10. 7. 1993. Posledično tudi pritožbeno sklicevanje na Obrtni zakon, po katerem vodenje gradbenega dnevnika ni dovoljeno prenesti na drugo pravno ali fizično osebo, glede na ugotovljene okoliščine, ni relevantno.

17Pritožbena navedba, da ni dokazano, da obdolženec ni izplačal treh zaporednih plač oškodovancem, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče povsem pritrjuje podrobni analizi prvostopenjskega sodišča (točka 18), ki je opravilo primerjavo med kazensko ovadbo pooblaščenca oškodovancev z dne 13. 7. 2015, sodno poravnavo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pd 16/2013 z dne 27. 5. 2013 z I. I., sodno poravnavo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pd 63/2012 z dne 10. 9. 2012 z E. E. ter Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pd 96/2013 z dne 6. 3. 2014 z D. D., vsebino izvršilnega postopka upnice Finančne uprave RS, izpisom prometa na TRR E. E., D. D. in I. I. ter izpisom prometa na TRR A. A. s. p. (točka 19), iz česar izhaja pravilen zaključek, da obdolženec trem delavcem in vsakemu od njih več kot 3 mesece zaporedoma, deloma ali v celoti, ni izplačal bruto plač. V pritožbi izpostavljena analiza plačil v korist oškodovancev po presoji pritožbenega senata ni ustrezna in ne more izpodbiti pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, ki temeljijo na uradnih podatkih FURS oz. REK-1 obrazcih³, na katerih je, med drugim, navedeno, na kateri mesec se plača nanaša.

18Zavzemanjem pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, če je bil obdolženec pooblaščen na TRR A. s. p., odprtem pri Banki, ter ali je razpolagal z denarjem na omenjenem računu, je nepotrebno, saj je obdolženec že v svojem zagovoru navedel, da je iz računa dvigoval denar oz. gotovino, ki je bila porabljena za tekoče stroške, gorivo, obleke, čevlje, orodje, drobni material, parkirnine in podobno. Tudi bančni izpiski A. s. p. potrjujejo, da je bila večina sredstev porabljena za dvige gotovine ter vračanje posojil družbi A. d. o. o. Priči F. F. in B. B. pa sta potrdili, da je obdolženec sam skrbel za dejanska plačila obveznosti in tudi določal vrstni red plačil. Ker so oškodovanci izpovedali, da so material za delo imeli ves čas na razpolago, je pravilen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec dobaviteljem plačeval za material, s čimer si je zagotovil delo, šele nato pa je izplačal delavce, in sicer delno ter v neto zneskih.

19S pritožbenimi navedbami, da je obdolženec že od otroštva hendikepirana oseba z resnimi kognitivnimi in intelektualnimi težavami, ki ni sposoben samostojnega življenja in dela, pri čemer je njegova hendikepiranost opazna že na prvi pogled, saj ni sposoben sestavljati logične in smiselne stavke, pritožnik ne more uspeti. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da ima obdolženec srednješolsko izobrazbo, je redno zaposlen, opravlja poslovodsko funkcijo v solastni družbi, kar kaže, da je kognitivno in intelektualno primerno opremljen. O nasprotnem ni izpovedala niti ena priča tekom kazenskega postopka niti ni sodišče podvomilo, da obdolženec ne bi bil sposoben sodelovati v kazenskem postopku, na kakršne koli težave obdolženca pa ni opozorila niti obramba.

20Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje tudi razlogom izpodbijane sodbe, da je obdolženec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom (točka 22) in zavrača pritožbeno navedbo, da v ravnanju obdolženca ni subjektivnih znakov kaznivega dejanja. Sklicevanje pritožnika, da je pogodbe o zaposlitvi sklepal obdolženčev oče A. A. starejši, glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je bil obdolženec dejanski nosilec dejavnosti A. s. p., ne more ovreči pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, da se je obdolženec zavedal protipravnosti svojega ravnanja, saj tako iz njegovega zagovora kot izpisa prometa na TRR samostojnega podjetnika izhaja slabo finančno stanje, kljub temu pa je v obravnavanem obdobju sklepal nove pogodbe o zaposlitvi (tujih delavcev). Oškodovanega E. E. je tako zaposlil v času, ko je že zamujal s plačili plač I. I. in D. D. in kljub temu, da ni poravnal obveznosti iz naslova plač in regresov, delavce pošiljal na delo. Namesto izplačil bruto plač, regresov in odpravnine I. I., se je odločil za poravnanje obveznosti do dobaviteljev materiala, vračanje kredita A. d. o. o. in porabo dvignjene gotovine za druge namene, zato je pritrditi zaključkom sodbe, da so bila obdolženčeva ravnanja zavestna in hotena.

21Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona obsega tudi pritožbo v tem delu (386. člen ZKP). Upoštevaje, da je obdolženec doslej nekaznovan, da gre za izobraženo in urejeno osebo, ki se preživlja s poslovanjem svoje gospodarske družbe, je prvostopenjsko sodišče obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, saj je pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Ob določanju višine zaporne kazni je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotile vse okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, in sicer obteževalne okoliščine (teža kaznivega dejanja, trem delavcem daljši čas ni izplačeval neto plač v celoti, nikoli ni izplačal regresa, oškodovancu I. I. pa tudi ne odpravnine in svojih obveznosti še vedno ni v celoti poravnal, dvema oškodovancem pa daljši čas ni plačeval prispevkov) ter olajševalne okoliščine (nekaznovanost, po več letih plačani prispevki, še vedno skrbi za poslovanje in zaposlene delavce v okviru A. d. o. o.), na podlagi katerih je obdolžencu ustrezno določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo treh let, ki je tudi po prepričanju pritožbenega senata, glede na obdolženčevo opravljanje poslovne dejavnosti, primerna.

22Ker razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje, niso bili utemeljeni in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 360,00 EUR, odmerjeno po tarifni številki 7112, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah.

¹ Sodba VSRS Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019.
² Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 20175/2015 z dne 19. 1. 2017 in I Ips 159/2011 z dne 12. 4. 2012.
³ Spletna stran FURS: REK-1 obrazec je obračun davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja, ki ga davčnemu organu predloži izplačevalec dohodka - plačnik davka za dohodke, od katerih se izračunava akontacija dohodnine oz. dohodnina z davčnim odtegljajem. Na REK-1 obrazcu se opravi tudi izračun prispevkov za socialno varnost.