VSM Sodba I Cp 890/2021

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek poslej v celoti glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki znesek 5.293,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.000,00 EUR od 25. 3. 2014 do 5. 10. 2017 in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.293,50 EUR od 6. 10. 2017 dalje do plačila.

II. V presežku, od prisojenega zneska do vtoževanega zneska 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2014 dalje do plačila se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe v korist proračuna Republike Slovenije (št. TRR SI56-0110-0637-0421-974) plačati znesek 858,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.948,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožbi zavrneta.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 145,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije nastale ji stroške v tem pritožbenem postopku.

1Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.380,39 EUR v korist proračuna RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je odločilo, da je tožnik dolžan plačati tožencu pravdne stroške v znesku 1.332,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se glede zavrnitvenega dela pritožuje tožnik. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da prisojena denarna odškodnina ne predstavlja primernega zadoščenja glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera in odstopa od ustaljene sodne prakse. Sodišče je napačno odločilo, da nepravilen ugriz, poškodba dlesni, onemogočeno prehranjevanje in uživanje tekoče in pasirane hrane, onemogočeno vzdrževanje ustne higiene, nespečnost zaradi otečene dlesni in obraza ni mogoče opredeliti kot zmanjšanja življenjskih aktivnosti v smislu odškodninskega prava. Prav tako ne, da je pri tožniku ostal slabši občutek na dotik v področju spodnje ustnice in spodnje dlesni spredaj, zaradi česar lahko ima manjše težave pri hranjenju in pitju v smislu kontakta s hrano ali pijačo. Izvedenec tudi ugotavlja, da je tožnik lahko pri dejavnostih, kjer lahko pride do ponovnih poškodb, zadržan ali jih ne opravlja zaradi strahu pred ponovno poškodbo. Tožnik pa nima anatomskih in funkcionalnih posledic. Navedeno pomeni, da je nesporno ugotovljeno, da je tožnik trajno omejen pri prehranjevanju in tistih aktivnostih pri katerih lahko pride do ponovnih poškodb. Odločitev v tem delu ni dovolj obrazložena, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prenizko je sodišče prisodilo tudi odškodnino za strah, saj je tožnik utrpel hud primaren in sekundaren strah. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj bi sodišče moralo upoštevati sodno prakso, da je v tovrstnih primerih upoštevati uspeh tako po temelju kot po višini, kar pomeni, da je tožnik uspel s tožbo v višini 80,00 % in ne le 60,00 %, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Upoštevati ne bi smelo dejstva, da je tožniku bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, saj na ta način nezakonito privilegira toženca, najprej bi moralo izvesti pobot pravdnih stroškov in šele nato odločiti, koliko je toženec dolžan plačati v korist proračuna. Sodišče je nepravilno za tožbo, vloženo dne 24. 1. 2016, priznalo nagrado le v polovičnem znesku. Skladno z drugim odstavkom 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) namreč dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema le tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Nepravilno je sodišče obračunalo le polovico vrednosti pri materialnih stroških, saj ti gredo odvetniku v celoti. Prav tako bi sodišče moralo tožniku v celoti priznati nagrado za odgovor na pritožbo z dne 22. 2. 2018, saj ta z odločbo o BPP ni bila zajeta. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Toženec se pritožuje zoper sodbo v ugodilnem delu, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je dopustilo spremembo tožbe. Pri prisoji plačila odškodnine bi moralo upoštevati že plačano odškodnino v znesku 3.500,00 EUR, katero je toženec v skladu s sklepi izvršilnega sodišča plačal tožnikovi upnici. Slednji je namreč bila terjatev iz predmetnega postopka s pravnomočnim sklepom o izvršbi prenesena v izterjavo. Sodišče svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Prav tako je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka z ugotavljanjem zdravljenja poškodb, ki ga tožnik ni zatrjeval in z opustitvijo zaslišanja imenovanega izvedenca medicinske stroke A.A., ki ga je zahteval toženec. V odzivu na mnenje je opozoril, da je tožnik v tožbi navajal, da do ponovne operacije do dne vložitve tožbe ni prišlo, te operacije pa tudi ni zatrjeval kasneje. Upoštevanje tožnikovega zdravljenja v letu 2014 je zato nezakonito. Izdelava izvedenskega mnenja, njegova pisna dopolnitev in zaslišanje izvedenca na naroku predstavlja enoten dokaz, predujem za njegovo izvedbo nujno bremeni tisto stranko, ki je tak dokaz predlagala, v danem primeru tožnika. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec z neplačilom predujma umaknil svoj predlog po zaslišanju izvedenca, ni pravilna. S tem je poseženo v toženčevo ustavno pravico do enakega varstva pravic. Prav tako je sodišče kršilo njegove pravice z molkom glede toženčevih opozoril, da se zaradi nepredložitve medicinske dokumentacije, na podlagi katere naj bi izvedenec izdelal mnenje, ne more celovito izjaviti glede izdelanega mnenja. Tudi če bi tožnik dokumentacijo zagotovil, odločanje na podlagi izdelanega mnenja ni bilo dopustno. Opozoril je namreč na neupoštevanje tožnikovega novega zloma čeljusti dne 30. 6. 2012, vsaj glede bolečin v zvezi z obravnavanimi poškodbami, dodatni pregledi po 27. 7. 2012 so bili odrejeni izključno zaradi te nove poškodbe. Izvedenec je v kazenski zadevi poudaril, da zlomi spodnje čeljustnice ponavadi zarastejo s kostnim tkivom v 6 do 8 tednih, v mnenju v tej zadevi, pa je zdravljenje trajalo več kot 12 tednov. Sodišče ni upoštevalo izvida UKC z dne 25. 5. 2012, v katerem ni več govora o kakršnihkoli bolečinah, po tem pregledu je bilo ugotovljeno, da tožnik usta odpira normalno in da je ugriz takšen kot pred poškodbo. Izvedenec pri ugotavljanju trajanja bolečin ni upošteval, da je tožnik v času hospitalizacije prejemal močna opiatna zdravila, ki znatno zavrejo intenziteto bolečin. Pa tudi če bi upoštevali vsa ugotovljena dejstva s strani sodišča prve stopnje, je prisojena odškodnina v znesku 9.000,00 EUR previsoka. Šlo je za nekompliciran zlom, ki izkazano ni povzročal večjih težav. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovih predhodnih udeležb v pretepih, ki so mu nedvomno prinesli večjo utrjenost in višji prag bolečin in strahu od povprečnega človeka. Nepravilno je odločeno o teku zakonskih zamudnih obresti od vložitve premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku (25. 3. 2014). Toženec takrat še ni mogel biti v zamudi, saj je imel tožnik drugo operacijo še v mesecu aprilu 2014 in še nadaljnje tri preglede, pri čemer je bil zadnji opravljen 7. 7. 2014. Nepremoženjska škoda tožnika tako ob vložitvi premoženjskopravnega zahtevka sploh še ni bila znana. Nepravilno je sodišče odločilo tudi o stroških postopka, ko je tožniku priznalo stroške odgovora na pritožbo, čeprav je bilo o njih že pravnomočno odločeno s sklepom Višjega sodišča v Mariboru. Tožencu pripadajo tudi stroški izračuna terjatve mld. upnice tožnika, saj je od te višine bilo odvisno, ali bi bilo mogoče kakšno neposredno plačilo izvršiti tožniku in ne njegovi upnici. Prav tako mu gredo stroški obvestil glavnih obravnav, sodišče je namreč vsa vabila pošiljalo le pooblaščencu. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njegovi pritožbi in spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4Toženec je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov postopka. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

5Pritožbi sta deloma utemeljeni.

6V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7V predmetni zadevi tožnik zahteva od toženca odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki mu jo je povzročil s tem, ko ga je dne 3. 5. 2012 večkrat udaril v predel glave in obraza, s čimer mu je povzročil dvojni zlom spodnje čeljustnice desno s premaknitvijo zloma ob zrasti, udarnino čelnega dela glave levo ter udarnino in odrgnino nosu. Toženec je bil v tej zvezi pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

8Očitana bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje dovolj jasne razloge o odločilnih dejstvih glede spremembe tožbe in odmere odškodnine, tako da jo je mogoče preizkusiti.

9Zavrniti je pritožbene očitke toženca, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo neposrednega zaslišanja izvedenca po tem, ko je izvedenec podal pisno izvedensko mnenje, storilo kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi po mnenju sodišča druge stopnje je izvedensko mnenje oceniti kot prepričljivo in nedvoumno, brez kakršnihkoli neskladnosti in pomanjkljivosti, ki bi lahko terjale izvedenčevo dodatno zaslišanje. Izvedenec je v mnenju natančno pojasnil in odgovoril na pripombe toženca glede drugih poškodb čeljusti (v letu 1998 in v juniji 2012), ki naj bi vplivale na obseg škode. Pri tem je obširno opisal zdravljenje poškodbe, ki jo je tožnik utrpel dne 30. 6. 2012, kot voznik osebnega vozila, takrat funkcija spodnje čeljusti ni bila prizadeta, navedena poškodba po mnenju izvedenca ni vplivala na izid in potek zdravljenja poškodb z dne 3. 5. 2012. Prav tako je izvedenec pojasnil, da je bil tožnik dne 12. 5. 2014 hospitaliziran na Oddelku za ORL in MFK UKC .... zaradi odstranitve vijakov in dveh ploščic po oskrbi parasimfizialnega zloma spodnje čeljustnice desno v maju 2012 in vijakov in ploščice po oskrbi zloma spodnje čeljustnice leta 1998 (v prometni nezgodi). Dodatno zaslišanje izvedenca v postopku zato ni bilo potrebno. Z neposrednim zaslišanjem izvedenca se namreč odstrani le vsakršen morebiten dvom v pravilnost in popolnost pisnega mnenja, ker pa toženec tega dvoma ni vzpostavil, izvedba dokaza z izvedenčevim neposrednim zaslišanjem ni bila potrebna. Odveč so zato razpravljanja toženca (in navajanje sodne prakse v tej zvezi), da bi sodišče moralo plačilo predujma za izvedbo zaslišanja izvedenca naložiti v plačilo tožniku, saj gre za izvedbo enotnega dokaza. Potrebe po neposrednem zaslišanju izvedenca v danem primeru namreč ni bilo.¹ Pravilno pa je sodišče prve stopnje, glede na vztrajanje toženca po zaslišanju izvedenca, le temu naložilo dolžnost plačila predujma. Kot je že bilo pojasnjeno, je mnenje bilo brez kakršnihkoli pomanjkljivosti, v njem pa je tudi bilo odgovorjeno na vse pripombe toženca glede obsega škode oziroma vzročne zveze med škodnim dogodkom in posameznimi zdravstvenimi posegi oziroma bolečinami. Dokazno breme je tako prešlo na toženca, zato je bila na njem tudi dolžnost plačila predujma glede nadaljnjega izvajanja dokazov (zaslišanje izvedenca). Tožniku je torej bila dana možnost sodelovanja pri izvajanju dokazov in možnost, da z neposrednim zaslišanjem odpravi tudi vse svoje pomisleke glede posledic poškodbe čeljusti tožnika v maju 2012, vendar le te ni izkoristil.

10Neutemeljena je pritožba toženca, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pri ugotavljanju nevšečnosti in trajanja telesnih bolečin upoštevalo tudi operacijo v letu 2014, prekoračilo trditveno podlago tožnika. Iz same tožbe sicer res izhaja, da bo tožnik šele imel operacijo, v kateri mu bodo odstranili osteosintetski material (OSM), vendar pa je kasneje, po pridobitvi mnenja izvedenca medicinske stroke A.A., izrecno pojasnil, da povzema navedbe izvedenca in da naj jih sodišče šteje kot del njegove trditvene podlage (pripravljalna vloga z dne 17. 6. 2019). Tožnik je tako že v tožbi omenjal dodatno operacijo v zvezi z odstranitvijo OSM (sicer napačno kot bodočo škodo), za katero se je kasneje izkazalo, da je bila že opravljena (o tem je izpovedal tožnik zaslišan na naroku, prav tako iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila opravljena v letu 2014, še pred vložitvijo tožbe). Operacija glede odstranitve osteosintetskega materiala je tako bila kot posledica škodnega dogodka zatrjevana že vse od začetka postopka, sprva sicer kot potreba po njej, kasneje je bilo ugotovljeno, da je že bila opravljena. Navedene ugotovitve izvedenca pa je tožnik tudi sicer povzel kot izrecno svoje. Sodišče prve stopnje tako ni odločalo mimo trditvene podlage tožnika. Toženec se je imel možnost opredeliti glede trditev o operaciji v letu 2014 v zvezi z odstranitvijo OSM in se je v vlogi z dne 12. 11. 2019 tudi dejansko izjasnil o njej.

11V zvezi z očitki, da sodišče tožencu ni omogočilo vpogleda v zdravstveno dokumentacijo o navedenem operativnem posegu, ki je bil pri tožniku opravljen v letu 2014, je pojasniti, da je izvedenec medicinske stroke v mnenju natančno povzel celotno odpustno pismo in vsebino ostalih ambulantnih kartonov, ki so se nanašali na sporni operativni poseg (od strani 6 do 8 izvedenskega mnenja)². Tožencu je tako bila omogočena pravica, da se konkretizirano izjavi glede operacije v letu 2014 in tudi ni bilo nobene potrebe po dodatnem pridobivanju dokumentacije, ki jo je sicer na podlagi vpogleda v osebni zdravstveni karton (kot mu je bilo naloženo s sklepom o imenovanju) v pisnem mnenju povzel sodni izvedenec. Sicer pa je povzeta zdravstvena dokumentacija o operativnem posegu v letu 2014 povsem v skladu z ostalo dokumentacijo v spisu (tako iz ambulantnega kartona UKC .... z dne 31. 1. 2013 izhaja, da bo tožniku odstranjen OSM v splošni anesteziji in da bo o datumu posega obveščen po pošti). Poleg tega je sodišče tožencu pravilno dalo možnost neposrednega zaslišanja izvedenca, po predhodnem plačilu predujma.

12Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema, je ugotoviti, da odškodnina, odmerjena po sodišču prve stopnje v celoti ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah skupaj priznalo 9.000,00 EUR (približno 7,2 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji).

13Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

14Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti je tožnik zahteval 8.000,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je slednje v celoti prisodilo. Pri ugotavljanju trajanja in intenzivnosti bolečinskega obdobja se je naslonilo na tekom postopka pridobljeno izvedensko mnenje medicinske stroke. Iz tega mnenja izhaja, da je tožnik trpel stalne hude telesne bolečine 3 dni, občasne hude telesne bolečine v obdobju 7 dni, stalne srednje hude telesne bolečine 8-10 dni, občasne srednje hude telesne bolečine v obdobju 3 tednov, stalne lahke telesne bolečine tri tedne in občasne lahke telesne bolečine v obdobju 8 tednov. Dodati je, da ugotovitev izvedenca v tej zadevi ni mogoče primerjati z izvedenskim mnenjem v kazenski zadevi, kjer je bil toženec obsojen zaradi storitve hude telesne poškodbe in je izvedenec zgolj na splošno ugotavljal, v kolikšnem času zarastejo zlomi čeljustnice. V izvedenskem mnenju je pri določanju intenzitete bolečin tudi že upoštevano, da je tožnik v tem času prejemal protibolečinska zdravila, še posebej po dveh operativnih posegih, ko je potreboval močna opiatna zdravila. Glede nevšečnosti iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik bil dvakrat hospitaliziran po pet dni zaradi operativnih posegov v splošni anesteziji, večkrat je opravil preglede v specialistični ambulanti, bil na CT slikanju, uživati je moral mehkejšo hrano. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje tudi v ustrezni meri upoštevalo, da je tožniku v dneh po operativnem posegu bilo onemogočeno prehranjevanje in govor, s težavo se je sporazumeval z okolico, užival je le tekočo in pasirano hrano, zaradi nezmožnosti odpiranja ust mu je bila onemogočena ustna higiena, imel je velike težave z nespečnostjo. Glede vseh zgoraj navedenih nevšečnosti je izvedenec v mnenju pojasnil, da so posledica poškodbe dne 3. 5. 2012 in ne tudi drugih poškodb, za katere je sicer prav tako povzel izvide, tako da je povsem jasno, katere nevšečnosti je tožnik trpel v zvezi s katero poškodbo. Toženec neutemeljeno izpostavlja izvid z dne 25. 5. 2012, v smislu, da ga sodišče ni upoštevalo, saj je navedeni izvid pri izdelavi mnenja upošteval izvedenec (str. 4 izvedenskega mnenja) skupaj z ostalimi izvidi, ki kažejo na to, da zdravljenje dne 25. 5. 2012 še ni bilo zaključeno. Pravilno je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju nevšečnosti upoštevalo, da je bila operacija v letu 2014 opravljena zaradi odstranitve OSM zaradi poškodbe z dne 3. 5. 2012, hkrati pa je bil tudi odstranjen OSM zaradi poškodbe v letu 1998. Ob tem sodišče druge stopnje dodaja, da je bila odstranitev OSM načrtovana ne glede na poškodbo v letu 1998 in da se tudi sicer tožnik za odstranitev OSM zaradi poškodbe v letu 1998 prej ni odločil.

15Sodišče druge stopnje ob upoštevanju ugotovljenih dejstev pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je tožniku pravilno odmerilo odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin v višini 8.000,00 EUR (okrog 6,4 povprečnih neto plač v RS). To pokaže tudi primerjava s podobnimi oziroma različnimi primeri v sodni praksi, ki jo je sicer že podalo sodišče prve stopnje,³ zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženca o previsoko odmerjeni odškodnini.

16Tožnik v pritožbi neutemeljeno graja, da naj bi bila odškodnina za strah odmerjena prenizko v znesku 1.000,00 EUR (okrog 0,8 povprečne mesečne neto plače) oziroma toženka, da je ta odmerjena previsoko. Sodišče prve stopnje je pri odmeri slednje pravilno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine (hud primarni strah za življenje ob samem napadu in stalen sekundarnih strah 4 dni, občasen hud sekundarni strah v obdobju treh tednov, stalen srednje hud sekundarni strah 7 dni,...). Pri tem se je sodišče oprlo predvsem na izvedensko mnenje medicinske stroke in tudi izpovedbo tožnika, ki je občutil hud primarni strah, saj je bil napaden od zadaj, od koder ga je toženec pričel udarjati s pestmi v predel obraza in glave, sekundarni strah mu je povzročala bolečina v čeljusti in občutek, da se spodnja čeljust maje in ni čvrsta, tožniku pa je strah pogojevala tudi stara poškodba (strah, da se bo zaradi te poškodbe stara poslabšala). Na kakšen način bi moralo sodišče upoštevati tožnikove predhodne udeležbe v pretepih pri določanju odškodnine, toženec ni konkretizirano pojasnil, niti ni pojasnil v kakšnih pretepih naj bi tožnik sodeloval in kdaj. Prisojena odškodnina je povsem primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi, ki jo prav tako navaja že sodišče prve stopnje.⁴

17Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Gre za obliko nepremoženjske škode, ki zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in jih bi po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Ta oblika škode je praviloma trajne narave in obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem in telesnem področju. Tožnik graja zavrnitev zahtevka iz tega naslova, ker bi moralo sodišče prve stopnje njegove težave pri hranjenju, govoru in ustni higieni, ki niso bile trajnega značaja, upoštevati pri odmeri odškodnine po tej postavki. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bile navedene omejitve tožnika že pravilno upoštevane in ovrednotene pri odmeri odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oblika nepremoženjske škode, ki je praviloma trajne narave. Prisoja denarne odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (pri tožniku je bilo takšno zmanjšanje ugotovljeno za kratko obdobje po škodnem dogodku, največ tri mesece) je po ustaljeni sodni praksi možna le v primeru, ko gre za tako zmanjšanje, ki je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali v primeru, ko to opravičujejo posebne okoliščine. Iz dejanskih ugotovitev pa kaj takšnega ne izhaja. Sodni izvedenec sicer še ugotavlja, da je tožniku lahko ostal slabši občutek na dotik v področju spodnje ustnice in spodnje dlesni spredaj, zaradi česar lahko ima manjše težave pri hranjenju in pitju v smislu kontakta s hrano ali pijačo, ne pa pri požiranju in to lahko predstavlja le manjšo težavo. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje podlage za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zgolj zaradi tega niso podane, saj tožnik ni oviran pri hranjenju in pitju, manjše težave lahko ima le ob kontaktu s hrano ali pijačo.⁵ Tudi ugotovljeno dejstvo, da je tožnik zadržan pri dejavnostih, kjer lahko pride do ponovne poškodbe čeljusti, le zaradi strahu pred ponovno poškodbo, ne pa zaradi anatomskih ali funkcionalnih posledic poškodb, ne daje podlage za odmero odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kot torej izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri tožniku ni ugotovljenih nobenih takšnih posledic poškodbe, ki bi trajno vplivale na njegove vsakodnevne aktivnosti, zato prisoja odškodnine iz tega naslova ni mogoča.

18V zvezi z dopuščeno spremembo tožbe, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti, je pojasniti, da lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). V danem primeru je tožnik že v tožbi navedel vsa dejstva glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti. Zakonske zamudne obresti je zahteval od vložitve premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, to je od 25. 3. 2014 dalje, v tožbenem zahtevku pa je nato očitno ta datum pomotoma pozabil zapisati, s spremembo tožbe je tako v tožbenem zahtevku dodal le datum. Glede na opisano spremembo tožbe je sodišče prve stopnje le z navajanjem pravne podlage za spremembo tožbe sicer skopo, a še v zadostni meri obrazložilo, da je sprememba tožbe dopustna zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama. Pritožbene navedbe glede teka zakonskih zamudnih obresti, ker ob vložitvi premoženjskopravnega zahtevka še naj ne bi bil znan obseg celotne škode, pa so v pritožbenem postopku neupoštevne, saj tekom postopka toženec konkretizirano (v smislu, da zdravljenje v letu 2014 še ni bilo končano) ni grajal teka zakonskih zamudnih obresti in slednje prvič navaja šele v pritožbi, kar pa sodišče druge stopnje ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

19Pritrditi pa je pritožbi toženca, da bi sodišče prve stopnje moralo znesek 3.500,00 EUR upoštevati kot delno plačilo škode tožniku in za ta znesek zmanjšati odmerjeno odškodnino. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da dejstvo, da je toženec del odškodnine v višini 3.500,00 EUR poravnal hčeri tožnika, ki je tožnikova upnica v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 541/2017, za obravnavano pravdno zadevo ni relevantno. Pri tem se je sklicevalo na svoj sklep z dne 17. 1. 2018, s katerim je bilo odločeno, da se tožnikovi upnici (mld. B.B.) ne dovoli vstopiti v pravdo na strani tožeče stranke. Citirani sklep je sicer potrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru (I Cp 280/2018 z dne 16. 4. 2018). Vendar iz navedenih sklepov izhaja le to, da upnici tožnika ni bilo dovoljeno, da vstopi v pravdo na strani tožnika, kar pa še ne pomeni, da toženec ne more veljavno izpolniti svoje obveznosti tako, da del terjatve plača prevzemniku terjatve. Pri tem je že Višje sodišče v Mariboru v navedenem sklepu pojasnilo, da v skladu s 120. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) s prenosom terjatve v izterjavo dobi upnik pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel, ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve in uveljavljati pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje. V obravnavani zadevi ni sporno, da je Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom o rubežu I 541/2017 z dne 4. 4. 2017 (priloga B6) dolžnikovemu dolžniku (tožencu v tem postopku) prepovedalo poravnati dolžniku (tožniku v tem postopku) njegovo terjatev do višine upnikove terjatve. S sklepom z dne 7. 9. 2017 pa je nato izvršilno sodišče odločilo, da se terjatev tožnika iz predmetne pravde prenese na upnico v izterjavo, do višine izvršljive terjatve upnice do dolžnika (tožnika v tej zadevi). Navedeni sklep je postal pravnomočen dne 21. 9. 2017, toženec pa je dne 6. 10. 2017 v korist tožnikove upnice na podlagi omenjenega sklepa poravnal znesek 3.500,00 EUR. Slednje izhaja tudi iz sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru I 541/2017 z dne 7. 11. 2017, ki je izvršbo med drugim tudi za znesek 3.500,00 EUR, plačan na račun nespornega dela odškodninske terjatve, ki je predmet pravde pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. I P 84/2017, zoper dolžnika (tožnika v tej zadevi) ustavilo (priloga B 18).

20Na podlagi navedenega je torej upnica v izvršilnem postopku dobila pravico, da od toženca kot dolžnikovega dolžnika zahteva izplačilo zneska terjatve, prenesene v izterjavo, hkrati pa je tudi dolžnikovemu dolžniku (torej tožencu) bilo prepovedano poravnati terjatev tožniku (v izvršilnem postopku dolžniku). Če bi toženec prostovoljno poravnal terjatev tožniku, bi njegovo ravnanje nasprotovalo prepovedi iz sodne odločbe in bi bilo zato protipravno. Toženec je za delno poravnavo terjatve imel torej podlago v sklepih sodišča, po katerih se je moral ravnati.⁶

21Glede na pojasnjeno bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri zneska odškodnine upoštevati že plačan znesek 3.500,00 EUR. Po drugem odstavku 168. člena OZ se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, zato je potrebno odškodnino, ki je bila plačana pred izdajo sodne odločbe, valorizirati in s tem zagotoviti upoštevanje realne vrednosti že plačane odškodnine. Od prisojenega zneska odškodnine je zato potrebno odbiti revaloriziran znesek odškodnine, ki jo je toženec plačal dne 6. 10. 2017 in sicer je od 9.000,00 EUR potrebno odšteti znesek 3.706,50, tako da mora toženec plačati tožniku še 5.293,50 EUR. Ker je bil znesek 3.500,00 EUR plačan dne 6. 10. 2017, je sedaj dolžan toženec tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zneska 9.000,00 EUR od 25. 3. 2014 do 5. 10. 2017 in zakonske zamudne obresti od zneska 5.293.50 EUR od 6. 10. 2017 dalje do plačila.

22V zvezi z odmero stroškov postopka je pojasniti, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno določilo uspeh strank v postopku glede na njun uspeh po višini zahtevka. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Tudi v odškodninskih pravdah so okoliščine primera tisto pravilo, ki narekuje izbor metode vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi. Ta je lahko tudi ločen izračun uspeha glede na temelj in višino, ni pa to pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa, kot to skuša prikazati tožnik.⁷ Tožniku je bil prisojen za 40 % nižji znesek odškodnine, kot ga je zahteval, oziroma glede na delno plačilo toženca tekom postopka le okrog 35 % zahtevane odškodnine. To pomeni, da mu stroški, ki so bili zaradi pretiranega zahtevka višji, ne gredo v celoti, pač pa sorazmerno uspehu. Poleg tega temelj zahtevka niti ni bil sporen. Navedene okoliščine konkretne pravde torej ne narekujejo drugačne metode ugotavljanja uspeha oz. takšne, kot jo zahteva toženec. Je pa glede na delni uspeh toženca s pritožbo potrebno spremeniti stroške postopka na prvi stopnje.

23V prvi fazi, do delnega plačila toženca je tožnik uspel v 60,00 %, v drugi fazi pa v 35,29 % (5.293.50 EUR OD 9.000,00 eur). V prvi fazi postopka je tožniku priznati skupaj za sestavo tožbe in prvo pripravljlno vlogo, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje za vsako 500 točk. Ker je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, pa mu gre le nagrada v višini polovice zneska (peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu, v nadaljevanju ZOdv), torej 1000 x 0,30 EUR (namesto 0,60 EUR), kar znaša 300,00 EUR. Tožniku je bila tudi že za vložitev tožbe odobrena brezplačna pravna pomoč, tožba je bila vložena dne 25. 1. 2017, na isti dan je bila vložena tudi prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči, kot je to razvidno iz odločbe št. Bpp 147/2017 z dne 27. 1. 2017. Iz izreka slednje izhaja, da se brezplačna pravna pomoč tožniku dodeli v obsegu sestave in vložitve vseh potrebnih vlog, pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika v postopku pred sodiščem prve stopnje in da mora prosilec tožbo vložiti v roku enega meseca od pravnomočnosti odločbe o brezplačni pravni pomoči.

24Pritožba tožnika pa utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje odvetniku, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti, napačno priznalo le polovične materialne stroške. ZOdv v prvem odstavku 17. člena določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z delom po odvetniški tarifi. Omejitev v petem odstavku 17. člena ZOdv, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, in ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, upravičen za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, se nanaša le na odvetnikovo upravičenost do plačila za delo, ne pa tudi do povračila stroškov z zvezi z delom. Navedeno pomeni, da je tožniku glede materialnih stroškov postopka v tej fazi priznati 20 točk, kar znaša 12 EUR (20 x 0,60 EUR). V celoti torej znašajo priznani stroški tožnika v tej fazi 312,00 EUR, oziroma skupaj z 22,00 % DDV (68,64 EUR) 380,64 EUR. Ob upoštevanju 60,00 % uspeha, je v tem delu tožniku priznati 228,38 EUR stroškov postopka.

25V drugi fazi, ko je tožnik uspel v deležu 35,29 %, je tožniku priznati vse nadaljnje stroške za postopek na prvi stopnji, kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje. Seštevek teh točk znaša 3.375, kar ob 50 % znižani nagradi (3.375 x 0,30 EUR), znaša 1.012,50 EUR, skupaj z materialnimi stroški (33,75 x 0,60 EUR) pa 1.032,75 EUR. K temu je prišteti še DDV v znesku 227,20 EUR in stroške izvedenca v znesku 525,30 EUR, kar znaša 1.785,25 EUR. Ob upoštevanju uspeha v tej fazi postopka je tožniku priznati 630,01 EUR stroškov.

26Sodišče pa je tožniku neutemeljeno priznalo stroške odgovora na pritožbo z dne 22. 2. 2018, saj je o teh stroških že bilo odločeno s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 280/2018 z dne 16. 4. 2018, iz katerega izreka izhaja, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

27Skupaj tako znašajo stroški, ki jih mora toženec namesto tožniku (ki je bil upravičen do brezplačne pravne pomoči) povrniti v korist proračuna RS, 858,39 EUR.

28Neutemeljena je pritožba tožnika, da bi sodišče moralo priznane stroške tožnika in toženca pobotati in šele nato razliko naložiti v plačilo v korist proračuna oziroma toženca. Kadar je stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, je namreč sodišče ob izdaji sodbe pri odločanju o stroških to dolžno upoštevati prav na način, na katerega je to storilo sodišče prve stopnje. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZBPP so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona, stroški sodnega postopka. Po določbi tretjega odstavka istega člena pa o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Medsebojno pobotanje ni dopustno že zato, ker ni izpolnjen temeljni pogoj za pobotanje, to je vzajemnost terjatev. Vzajemnost med upravičencem do brezplačne pravne pomoči in nasprotno stranko ne more biti podana, ker do vračila stroškov, ki so bili za upravičenca do brezplačne pravne pomoči izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, ni upravičen upravičenec do brezplačne pravne pomoči, temveč izključno Republika Slovenija, ki je nosilec terjatve do nasprotne stranke.

29Sodišče druge stopnje v celoti povzema obrazložitev sodišča prve stopnje glede priznanja stroškov tožnika po posameznih postavkah, glede na pritožbene navedbe pa dodaja, da tožencu ne pripada posebna nagrada za pošiljanje vabila tožencu oziroma stroški obvestil o glavnih obravnavah, saj je navedeno opravilo že zajeto v nagradi za zastopanje na glavni obravnavi. Tudi posebna nagrada za pripravo izračuna terjatve mld. upnice tožencu ne pripada, saj je že zajeta v nagrado za sestavo pripravljalne vloge z dne 6. 10. 2017, v kateri je toženec navajal, da je terjatev tožnika deloma s plačilom zneska 3.500,00 EUR poravnal. V prvi fazi postopka (do plačila 3.500,00 EUR) je tožencu sodišče prve stopnje priznalo 1120 točk, z materialnimi stroški (21,2 točke) pa 1.141,20 točk, kar znaša (1.141,20 x 0,60 EUR) 684,72 EUR, skupaj z DDV (150,63 EUR) pa 835,35 EUR, ob upoštevanju 40 % deleža uspeha v tej fazi, je tožnik dolžan tožencu povrniti 334.14 EUR stroškov postopka.

30V drugi fazi postopka je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 3.375 točk, z materialnimi stroški (33,75 točk) pa 3.408,75 točk oziroma ob vrednosti točke 0,60 EUR 2.045,25 EUR, k temu je še prišteti znesek DDV (449,95 EUR), kar znaša 2.495,20 EUR. Glede na uspeh toženca v tej fazi postopka (64,71 %), mu je tožnik dolžan povrniti 1.614,64 EUR.

31Tožnik je tako glede na navedeno dolžan tožencu povrniti 1.948,78 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

32Sodišče druge stopnje je glede na navedeno delno pritožbama obeh strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na način, kot izhaja iz točke I. izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), sicer pa pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo (353. člen ZPP).

33Tožnik s pritožbo glede odločitve o glavni stvari ni uspel (uspel je le v minimalnem obsegu glede stroškov postopka v zvezi z materialnimi stroški, priznanimi odvetniku), zato ni upravičen do povračila stroškov s pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona).

34Toženec je s pritožbo uspel v deležu 38,88 % (3.500,00 EUR od 9.000,00 EUR), zato mu je v tem delu tožnik dolžan povrniti stroške postopka. Priznati mu je 500 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife) in 2 % od nagrade za materialne stroške, skupaj 510 točk x 0,60 EUR, kar znaša 306,00 EUR, skupaj z DDV (67,32 EUR) pa 373,32 EUR. Glede na uspeh je tako tožnik dolžan tožencu povrniti 145,14 EUR stroškov postopka s pritožbo. Tožencu pa ni priznati 20 točk za poročilo stranki o odločitvi sodišča druge stopnje, saj je ta storitev že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe. Prav tako mu ni priznati stroškov odgovora na pritožbo tožnika, saj ni v ničemer prispeval k razrešitvi zadeve, zato mora te stroške kriti sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Neposredno zaslišanje je nenadomestljivo vselej, kadar so potrebna medsebojna pojasnila ali kadar so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti in nedorečenosti (VSRS Sklep II Ips 259/2016 z dne 20. 4. 2017).
² V primeru očitno napačnega povzemanja vsebine izvidov je lahko izvedenec disciplinsko pa tudi kazensko odgovoren.
³ Sodišče druge stopnje pri tem izpostavlja še zadevo VSM sodba I Cp 807/2015, ko je oškodovanec utrpel zlom zgornje čeljusti obojestransko in zlom nosnih kosti, trpel je štiri dni hude telesne bolečine, dva tedna srednje hude, ponovno hude bolečine po operaciji, telesne bolečine bo trpel tudi v bodoče 6 dni hospitalizacija in 1 operativni poseg, prisojeno mu je bilo okrog 5 povprečnih neto plač. Podobno je bila prisojena tudi odškodnina v zadevi VSL I Cp 823/2019 z dne 4. 9. 2019, kjer je oškodovanec utrpel zlom spodnje čeljustnice in ognojek v predelu spodnje čeljusti, imel je tri dni hude telesne bolečine in kasneje občasne srednje bolečine približno štiri tedne, zaradi vgrajenega tujka bo bolečine trpel tudi v bodoče, imel je en operativni poseg in bil je 7 dni hospitaliziran, jemanje antibiotikov, težave je imel z odpiranjem ust, užival je lahko le pasirano hrano, te nevšečnosti so trajale največ tri mesece. Prisojeno mu je bilo 8000,00 EUR odškodnine (okoli 7,85 povprečnih neto plač).
⁴ V navedeni zadevi I Cp 807/2015 je sodišče oškodovancu za strah prisodilo 1.000,00 EUR, šlo je prav tako za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe in nenaden udarec v glavo.
⁵ Glej npr. VSL sodbo II Cp 286/2016 z dne 20. 4. 2016, oškodovane ima lahko ob težjih fizičnih aktivnostih lažje bolečine, vendar mu odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ni bila priznana.
⁶ Podobno tudi v zadevi VSL sodba I Cp 240/2018 z dne 4. 7. 2018.
⁷ Taka metoda je razumna tedaj, če bi ob nizki odškodnini (in pretiranem zahtevku) delni uspeh tožeče stranke zaradi matematične odločitve o stroških le glede na končni uspeh, ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh, prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev (VSL II Cp 1171/2020).