120. člen ZIZ

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki. Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Sodišče druge stopnje sicer nima pomislekov glede tega, da je imel sklep o rubežu z dne 29. 4. 2024 v določbah ZIZ predvidene pravne učinke že pred svojo pravnomočnostjo in pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je sodišče v zadevi I 848/2023 dne 20. 12. 2023 odločilo o vstopu novega upnika (tj. družbe A. d.o.o.) in torej tudi ob plačilu družbi A. d.o.o. (26. 7. 2024), ki je bilo izvedeno pred pravnomočnostjo navedenih sklepov. Vendar pa učinkov sklepa o rubežu ni mogoče širiti preko meja, ki jih določa ZIZ. Tako sicer drži, da sodišče s sklepom o rubežu dolžnikovemu dolžniku prepove poravnati terjatev dolžniku, upnik pa z rubežem pridobi zastavno pravico na zarubljeni terjatvi (prvi in tretji odstavek 107. člena ZIZ). Vendar pa upnik v izvršilnem postopku glede na specialno ureditev v ZIZ zgolj na podlagi rubeža terjatve ne glede na določbo 180. člena SPZ še ne pridobi tudi pravice, da od dolžnika zarubljene terjatve (dolžnikovega dolžnika) zahteva (ali prejme) izplačilo zneska v višini zarubljene terjatve. Rubež denarne terjatve je namreč zgolj prvo od izvršilnih dejanj, predvidenih v okviru izvršbe na denarno terjatev dolžnika (prvi odstavek 104. člena ZIZ). Pomen na podlagi

Izvršilno sodišče se v primeru dovolitve izvršbe z rubežem terjatve ni upravičeno spuščati v vsebinsko presojo obstoja zarubljene terjatve. Niti s sklepom o rubežu terjatve niti s sklepom o njenem prenosu o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika ni vsebinsko odločeno, saj to ni namen postopka izvršbe z rubežem in prenosom terjatve. Rubež in prenos terjatve v izvršilnem postopku namreč predstavlja zgolj sredstvo izvršbe, od uspeha katerega je odvisno, ali bo upnik z njim poplačan.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ima davčna izvršba na podlagi 94. člena ZDavP-2 prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi A., d. o. o. S sklepom o rubežu je sicer tožeča stranka pridobila zastavno pravico, vendar pa ta sklep o rubežu ni vpisan v noben register, ki bi dajal pravico do prednostnega plačila pred plačilom davčne obveznosti. Po stališču prvostopenjskega sodišča po prejemu sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika tožena stranka ni več smela tožeči stranki plačati na podlagi sklepa o rubežu terjatve, ki ga je izdalo sodišče v izvršilnem postopku. Na podlagi sklepa o prenosu terjatve v izterjavo tožeča stranka ni postala imetnica terjatve, ampak je pridobila le procesno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe.

Če sodišče v postopku po vložitvi ugovora tretjega s pravnomočno sodbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana, na določen predmet ni dopustna, glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi (65. člen ZIZ). Če bi bila določena zgolj ustavitev izvršbe glede tega predmeta, bi takšna ureditev v skladu z dobrohotno razlago drugega odstavka 76. člena ZIZ še dopuščala možnost, da ostanejo v veljavi opravljena izvršilna dejanja, če bi z njihovo razveljavitvijo bile prizadete pravice drugih. V zakonu zapovedana razveljavitev sklepa o izvršbi glede tega predmeta pa nedvomno narekuje razveljavitev vseh do tedaj opravljenih izvršilnih dejanj na tem predmetu, tj. tudi sklepa o rubežu, kar pomeni, da bi izvršilni upnik v posledici izgubil zastavno pravico na terjatvi in vrstni red poplačila, ki ga je s sklepom o rubežu pridobil. Z razveljavitvijo sklepa o prenosu terjatve v izterjavo bi odpadla tudi pravna posledica, ki jo določa četrti odstavek 120. člena ZIZ, da dolžnikovi odstopi prenesene terjatve po prenosu v izterjavo nimajo pravnih učinkov na pravice, ki jih je upnik pridobil s prenosom, in bi torej nadaljni dolžnikovi prenosi iste terjatve imeli veljavne pravne učinke

Stranski intervenient je v izvršilnem postopku zoper tožnico predlagal izvršbo na terjatev na izročitev premičnin, ki je predmet tega postopka. Okrajno sodišče v Celju je predlogu ugodilo in dovolilo izvršbo ter izdalo sklep o prenosu terjatve, ki je bil toženki kot dolžnikovemu dolžniku vročen 28. 12. 2021. S tem trenutkom je intervenient pridobil samostojno pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izročitev premičnin, ki so navedene v sklepu o prenosu (120. člen v zvezi s 156. členom ZIZ), pa tudi pravico, da s tožbo zahteva izročitev stvari, če zanjo nima izvršilnega naslova (drugi odstavek 155. člena ZIZ). Pridobil je torej materialnopravno upravičenje izterjati zarubljeno terjatev. Ker je upnik dolžan ukreniti vse, kar je potrebno, za ohranitev terjatve in jo ob zapadlosti tudi izterjati (120. v zvezi s 156. členom ZIZ), ima po sodni praksi v postopku zaradi ugotovitve obstoja te terjatve položaj sosporniškega intervenienta. Pritožnik zato utemeljeno opozarja, da je izkazal materialno pravno razmerje glede predmeta spora, torej da je postal nosilec upravičenja, o katerem se odloča, kar predstavlja njegov pravni interes za sodelovanje v postopku kot sosporniški intervenien

Upnica je v izvršilnem postopku dobila pravico, da od toženca kot dolžnikovega dolžnika zahteva izplačilo zneska terjatve, prenesene v izterjavo, hkrati pa je tudi dolžnikovemu dolžniku (torej tožencu) bilo prepovedano poravnati terjatev tožniku (v izvršilnem postopku dolžniku). Če bi toženec prostovoljno poravnal terjatev tožniku, bi njegovo ravnanje nasprotovalo prepovedi iz sodne odločbe in bi bilo zato protipravno. Toženec je za delno poravnavo terjatve imel torej podlago v sklepih sodišča, po katerih se je moral ravnati.

Sodišče prve stopnje je z vpogledom v oba izvršilna spisa pravilno ugotovilo, da sta bila oba sklepa izdana na podlagi predlogov upnika v katerih je ta navedel in opredelil pogodbeno podlago zarubljenih terjatev in je bila priložena najemna pogodba z obema dodatkoma iz katere izhaja terjatev in njena višina, tožeča stranka pa je opredelila tudi višino svoje terjatve za poplačilo katere je predlagala izdajo sklepa o rubežu. Ker se po določbi drugega odstavka 45. člena ZIZ sklepu o izvršbi, ki se vroči dolžniku priloži tudi kopija predloga za izvršbo, kar velja tudi v primeru, ko izvršilno sodišče izda sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, kot je bilo to v obravnavanem primeru, in se sklep o rubežu vroča tudi dolžnikovemu dolžniku (drugi odstavek 107. člena ZIZ) in je predlog sestavni del sklepa o izvršbi, v kateri izvršilno sodišče praviloma zgolj dovoli predlagano izvršbo, o čemer se je že izrekla veljavna sodna praksa, so neutemeljene v pritožbi ponovljene navedbe o nekonkretizirani, nedoločljivi terjatvi in nepopolnem sklepu. Tožena stranka je bila tako nedvomno s prejemom sklepov o rubežih s prilogami seznanjena s terjatvijo in njeno podlago in so neuteme

Rubež in prenos terjatve se odredita pod pogojem če in v kakšni meri bo dolžnikov dolžnik priznal obstoj terjatve dolžnika oziroma če in v kakšni meri se bo v pravdi, ki jo bo upnik sprožil zoper dolžnikovega dolžnika po prenosu zarubljene terjatve, ugotovilo, da prenesena terjatev obstaja. Zgolj na podlagi sklepa o rubežu terjatve v pravni položaj stečajnih upnikov oziroma v načelo enake obravnave stečajnih upnikov ni poseženo. Na podlagi takega sklepa si upnik ni mimo stečajnega postopka pridobil boljšega vrstnega reda pri poplačilu svoje terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka kot bi ga imel sicer.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov in da je toženkine dokaze prezrlo. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagala toženka, izvedene dokaze (tako tožničine kot tudi toženkine) pa je tudi celovito in kritično, torej v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ocenilo. Izvedeni dokazi tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo tožničine trditve, toženkinih pa ne, kar pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje toženkine dokaze nepopolno izvedlo ali da je uporabilo predvsem dokaze v korist tožnice.

Nedvomno je v primeru, ko je sklep izvršilnega sodišča o prenosu zarubljene terjatve v izterjavo izdan, podan pravni interes upnika, da se kot intervenient v pravdi pridruži dolžniku, ki vtožuje zarubljeno in preneseno terjatev. Enako pa po presoji pritožbenega sodišča velja tudi v položaju, ko sicer sklep o prenosu terjatve v izterjavo še ni izdan, terjatev pa je bila že zarubljena z vročitvijo sklepa o njenem rubežu dolžnikovemu dolžniku. Predlagatelj intervencije ima namreč v teku izvršbo, katere predmet (kot dovoljeno izvršilno sredstvo) je terjatev, o kateri se odloča v predmetnem pravdnem postopku in na kateri ima zastavno pravico in s tem prednostno pravico do poplačila. Uspešnost predlagateljeve (nadaljnje) izterjave zadevne zarubljene terjatve od tožene stranke (v poplačilo svoje terjatve do tožeče stranke v izvršilnem postopku) je odvisna tudi od uspeha tožeče stranke v predmetni pravdi in bo tako odločitev vplivala na njegov pravni položaj v izvršilnem postopku.

Upnik je do začetka prisilne poravnave z vročitvijo sklepa o rubežu denarne terjatve dolžnikovemu dolžniku pridobil zastavno pravico na denarni terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika. Zastavno pravico na denarnih terjatvah dolžnika namreč dobi upnik z rubežem, ki je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku. Ker na terjatev ni učinkovala prvotna prisilna poravana, nanjo ne učinkuje niti ponovna prisilna poravnava. V ugovornem postopku zoper nadaljevanje izvršbe z rubežem in prenosom terjatve niso pravno pomembne dolžnikove trditve v zvezi s tem, da je zarubljena terjatev namenjena za poplačilo podizvajalcem. Takšne ugovore bo, če bo menil, da so upravičeni, lahko podal dolžnikov dolžnik v morebitnem pravdnem postopku zoper njega.

Sklep o prenosu terjatve glede na navedeno ne posega v položaj dolžnikovega dolžnika in se zaradi spremembe upnika le-ta ne poslabša. To pa ima za posledico, da mu pravni red ne priznava pravice do pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve, saj nima pravnega interesa zanjo.

S prenosom terjatve v izterjavo dobi upnik pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve in uveljavljati pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje. Sklep o prenosu terjatve v izterjavo ali namesto plačila je izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika oziroma pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi strani. Gre za nekakšno prisilno cesijo.

V prvem odstavku 107. člena ZIZ povsem jasno določa, da je dolžnikovemu dolžniku prepovedano poravnati terjatev dolžniku (ne pa, da jo sme veljavno izpolniti le zastavnemu upniku, kar je kasneje in drugače za primer zastavne pravice uredil 180. člen SPZ). Pri rubežu terjatve gre v njenem bistvu za “prisilno“ cesijo, ne za “prisilno“ zastavno pravico. Določba tretjega odstavka 107. člena ZIZ ima svoj pomen v tem, da določa trenutek pridobitve upnikove ločitvene pravice, s tem pa vrstni red posameznega upnika, ne pa v tem, da bi drugače kot prvi odstavek 107. člena ZIZ določala posledice rubeža denarne terjatve. Ne glede na to bi lahko tožena stranka za izpolnitev odškodninsko odgovarjala, če bi bile za to izpolnjene predpostavke iz 131. člena OZ. Pri presoji utemeljenosti zahtevka na odškodninski podlagi je treba izhajati iz vsebine sklepov, s katerima je prišlo do rubeža terjatve in prenosa v izterjavo. Toženi stranki je bilo s sklepom o rubežu (povsem v skladu s prvim odstavkom 107. člena ZIZ) prepovedano, da poravna terjatev dolžnici, družbi A. Če bi tožena stranka prostovoljno poravnala terjatev družbi A., bi njeno ravnanje nasprotovalo prepovedi iz sodne odločbe in bi

S sklepom ni naložilo, da mora dolžnikov dolžnik upniku plačati preneseno terjatev, kot zmotno razume dolžnikov dolžnik v pritožbi. Upnik s tem sklepom ni pridobil izvršilnega naslova, ampak le upravičenje, da se obrne na dolžnikovega dolžnika, da mu plača, kar je (še) dolžan. Če bo med upnikom in dolžnikovim dolžnikom obstoj in obseg terjatve sporen, pa bo imel upnik možnost vložiti tožbo v pravdnem postopku.

Gola procesna aktivna legitimacija novega upnika dolžniku prenesene terjatve pravnega položaja ne poslabša. Pravni položaj stranke spreminjajo odločitve o pravicah, obveznostih in pravnih koristih stranke. Gre za spremembe v pravnem položaju in le na take položaje oziroma spremembe le-teh je mogoče opreti pravni interes stranke. Druge vrste interesov (zasebni interesi, na primer ekonomski interes, neugodnosti, ki so posledica tega, da je stranka lahko toženec v pravdnem postopku ...) pravno niso upoštevne. Sklep o prenosu terjatve je torej zgolj izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika. Dolžnikovemu dolžniku je zagotovljena nevtralnost njegovega pravnega položaja tudi zoper pridobitelja (upnika v tem postopku). ZIZ ureja zgolj procesna pravila (prisilne) cesije, v ostale institute materialnopravne narave, ki jih določa OZ, pa ZIZ ne posega oziroma jih ne spreminja. Zato dolžnikovemu dolžniku ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve. Nedoločene terjatve ni mogoče niti zarubiti niti prenesti v izterjavo, vendar lahko takšne odločitve s pravnimi sredstvi izpodbija le dolžnik sam.

Skladno z določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP, ki je veljala v času odločanja sodišča prve stopnje, lahko stranke izjemoma navajajo nova dejstva in dokaze po prvem naroku za glavno obravnavo le, če tega brez svoje krivde niso mogle storiti na prvem naroku. Pravilo o dopustitvi novih dejstev in dokazov iz razloga, ker se s tem ne bi zavleklo reševanje spora, na katerega se sklicujeta toženca, pa se (po za konkretni primer relevantnih pravilih postopka) ne nanaša na obravnavani primer, ampak na situacijo, ko sodišče stranki s pozivom naloži, da se v pripravljalni vlogi izjavi o določenih dejstvih oziroma okoliščinah ter dopolni dokazne predloge (prim. drugi odstavek 286. člena in 286.a člen ZPP). Sodišče prve stopnje zato ni storilo zatrjevane kršitve pravil postopka, ker ni dopustilo navedb in dokaznih predlogov, ki sta jih toženca podala šele v ponovljenem sojenju iz razloga, ker naj ti ne bi zavlekli reševanja spora. Zato tudi ni podana zatrjevana kršitev pravil postopka, ker je izostalo pojasnilo o razlogih za neuporabo navedenega pravila. Izvršilni postopek s predmetom izvršbe na denarno terjatev dolžnika je bil končan s pravnomočnostjo sklepa o prenosu v izterjavo

Pravna narava oziroma namen rubeža terjatve in njenega prenosa v izterjavo ni v tem, da bi upnik v razmerju do dolžnikovega dolžnika pridobil izvršilni naslov, saj to niti ni potrebno. Gre za zakonito cesijo, in s tem za prenos procesne legitimacije na upnika, ki tako dobi pravico, da terjatev od dolžnikovega dolžnika prisilno izterja, v kolikor je le-ta noče prostovoljno poravnati. Tako je v obravnavani zadevi upnik vložil predlog za izvršbo in svojo terjatev izterjal od dolžnikovega dolžnika, pri čemer je zgolj vstopil v to procesno razmerje namesto svojega dolžnika. Glede na zgoraj obrazloženi prenos procesne legitimacije na novega upnika ni nobenega razloga, da bi moral 67. člen ZIZ v primeru razveljavitve izvršilnega naslova izrecno dovoljevati nasprotno izvršbo tudi dolžnikovemu dolžniku.