UPRS Sodba I U 643/2020-37

I. Tožbi se delno ugodi in se odločba Upravne enote Domžale, št. 30100-48/1992/468 (25831) z dne 11. 3. 2019, odpravi v 5. in 8. točki izreka v celoti ter v 9. točki izreka, kolikor se nanaša na 5. in 8. točko izreka, in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. in stranke z interesom B. B. se zavrne.

1Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo ugotovil upravičenca do denacionalizacije podržavljenega podjetja C. (1. točka izreka), določil skrbnika za posebne primere (2. točka izreka), odločil, da se z dnem pravnomočnosti te odločbe v korist upravičenca D. D. vzpostavi lastninska pravica do deleža 23,15 % nepremičnin v vrednosti 70.619,60 DEM in sicer v deležu do 56/242 na zemljišču s parc. št. 983/2, upravna stavba v izmeri 242 m2, ter na pripadajočih zemljiščih do deleža 8/33 na parc. št. 986/12, zemljišče v izmeri 33 m2, do deleža 5/22 na zemljišču s parc. št. 982/6, zemljišče v izmeri 22 m2 in do deleža 3/13 na zemljišču s parc. št. 1014/10, zemljišče v izmeri 13 m2, vse k.o. ... (3. točka izreka), nadalje, da se z dnem pravnomočnosti te odločbe v korist upravičenca D. D. vzpostavi lastninska pravica do deleža 3/6 nepremičnin v vrednosti 27.641,91 DEM na zemljiščih s parc. št. 984/1 (kolesarnica), v izmeri 307 m2, vključno fundus, parc. št. 986/1 v izmeri 37 m2 in parc. št. 1014/18 v izmeri 47 m2 (pripadajoči zemljišči) ter na zemljiščih s parc. št. 1014/17 v izmeri 587 m2 in parc. št. 986/8, vse k.o. ..., v izmeri 1891 m2 (4. točka izreka), nadalje, da se z dnem pravnomočnosti te odločbe v korist upravičenca D. D. vzpostavi lastninska pravica do deleža 23,15 % nepremičnin v vrednosti 6.537,28 DEM in sicer v deležu do 87/374 na zemljišču s parc. št. 982/5, cesta v izmeri 374 m2 in v deležu do 157/680 na zemljišču s parc. št. 983/1, vse k.o. ..., parkirišče v izmeri 680 m2 (5. točka izreka), nadalje, da se z dnem pravnomočnosti te odločbe v korist upravičenca E. E. vzpostavi lastninska pravica do deleža 7,72 % nepremičnin v vrednosti 23.539,87 DEM in sicer v deležu do 19/242 na zemljišču s parc. št. 983/2, upravna stavba v izmeri 242 m2, ter na pripadajočih zemljiščih: do deleža 3/33 na zemljišču s parc. št. 986/12, zemljišče v izmeri 33 m2, do deleža 2/22 na zemljišču s parc. št. 982/6, zemljišče v izmeri 22 m2 in do deleža 1/13 na zemljišču s parc. št. 1014/10, vse k.o. ..., zemljišče v izmeri 13 m2 (6. točka izreka), nadalje, da se z dnem pravnomočnosti te odločbe v korist upravičenca E. E. vzpostavi lastninska pravica do deleža 1/6 nepremičnin v vrednosti 9.213,97 DEM na zemljiščih s parc. št. 984/1 (kolesarnica) v izmeri 307 m2 (vključno fundus), parc. št. 986/11 v izmeri 37 m2 in parc. št. 1014/18 v izmeri 47 m2 (pripadajoči zemljišči) ter na zemljiščih s parc. št. 1014/17 v izmeri 587 m2 in parc. št. 986/8, vse k.o. ..., v izmeri 1891 m2 (7. točka izreka), nadalje, da se z dnem pravnomočnosti te odločbe v korist upravičenca E. E. vzpostavi lastninska pravica do deleža 7,72 % nepremičnin v vrednosti 2.180,03 DEM in sicer v deležu do 29/374 na zemljišču s parc. št. 982/5 cesta v izmeri 374 m2 in v deležu do 52/680 na zemljišču s parc. št. 983/1, vse k.o. ..., parkirišče v izmeri 680 m2 (8. točka izreka), da je zavezanec za vrnitev zemljišč iz 3., 4., 5., 6., 7. in 8., točke izreka tožnica (9. točka izreka), v nadaljevanju zavrnil zahtevo pravnih naslednikov upravičencev za vračilo ostalih solastnih deležev na nepremičninah (10. in 11. točka izreka), na katerih je vzpostavil lastninsko pravico do deleža 53,7 % družbe F. (12. točka izreka), zavrnil zahtevo za vračilo v naravi navedenih nepremičnin, ki so bile izločene iz lastninskega preoblikovanja tožnice, na podlagi začasne odredbe z dne 8. 11. 1994 (13. točka izreka) in na teh nepremičninah vzpostavil lastninsko pravico družbe F. (14. točka izreka), določil upravičencema D. D. in E. E. odškodnino v obveznicah Č. d.d. (15. in 16. točka izreka), naložil Č. d.d., da izroči obveznice skrbniku za posebni primer (17. točka izreka), zavrnil zahtevo tožnice za vračilo odškodnine zaradi povečane vrednosti nepremičnin, ki se vračajo upravičencema v naravi (18. točka izreka), odločil, da nepremičnin s parc. št. 1014/6 in 1014/12, obe k.o. ..., ki sta bili zavarovani z začasno odredbo z dne 8. 11. 1994, nista predmet odločanja v ponovnem postopku denacionalizacije (19. točka izreka), zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine s parc. št. 1040/3, k.o. ... (20. točka izreka), odločil, da je sestavni del odločbe načrt parcelacije z dne 30. 10. 2018, ki ga je izdelal sodni izvedenec mag. G. G., in bo podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (21. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (22. točka izreka).

2V obrazložitvi je organ uvodoma navedel, da gre za ponovno odločanje na podlagi sodb Upravnega sodišča RS, I U 1892/2013 z dne 12. 1. 2015, I U 1823/2013 z dne 9. 12. 2014, in I U 235/2014 z dne 29. 1. 2015. V ponovnem postopku je organ postavil izvedenko za urbanizem H. H. za izdelavo elaborata za določitev pripadajočih zemljišč k obstoječim objektom na območju kompleksa I., v skladu z namenom rabe objektov. Ta je predložila organu svoje izvedensko delo 30. 5. 2017, ki ga organ povzame na str. 8, 9 in delno 10 odločbe. Svoj izvid je izvedenka predstavila na ustni obravnavi 21. 6. 2017. Izvedenka je izdelala še dopolnitvi izvedenskega mnenja, ki sta bili predmet obravnave na ustni obravnavi 23. 10. 2017. Organ je nato imenoval sodnega izvedenca mag. G. G. zaradi odmere in parcelacije pripadajočih zemljišč k objektom na območju kompleksa in določitve meje na vzhodnem delu kompleksa in liniji meje na zahodnem delu kompleksa. Opravil se je ogled na kraju samem z geodetsko izmero na terenu 12. 4. 2018, izvedenec je posredoval izvedeniško poročilo 14. 5. 2018. Zaradi naknadne ugotovitve po dodatni parcelaciji je izvedenec izdelal novo izvedeniško poročilo 5. 11. 2018. Po prilagoditvi ostalih že v postopku izdelanih izvedeniških poročil z mnenjem izvedenke H. H. je organ izdal poročilo po 65. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) dne 28. 11. 2018, ki ga je dopolnil 4. 2. 2019. Kot zaključno je ugotovil, da je skupna površina zemljišč, ki so predmet ponovnega postopka: 18.200 m2, od tega 4.233 m2 zemljišč, ki se vračajo v naravi (pri čemer se upošteva, da se zemljišča s parc. št. 983/2, 986/12, 986/6, 1914/19, 982/5 in 983/1, vračajo v deležih, torej je dejanska površina manjša), na F. se prenesejo zemljišča v površini 13.967 m2. Opozoril je na 38. člen ZDen ter v nadaljevanju po posameznih zemljiščih predstavil stanje in način vračila (str. 19 in dalje). Pri odločanju se je oprl še na ostala že izdelana izvedeniška poročila, ki jih podrobneje povzame, kot materialno podlago pa povzel 44. člen ZDen ter na njegovi podlagi izdane podzakonske predpise. Pred izdajo odločbe je obravnaval še podane pripombe vseh strank v postopku.

3Drugostopni organ je zavrnil pritožbe tožnice, Č. d.d., B. B. (eno, vloženo po pooblaščeni odvetniški družbi in eno po stranki neposredno) ter potrdil odločitev prvostopnega organa. V zvezi s pritožbo tožnice je navedel, da tožnica nima prav, da v primeru podržavljenega podjetja, ki ne obstoja več, vračilo nepremičnin v naravi ni več možno, saj na nasprotno napotuje 38. člen ZDen, pri čemer pa je treba upoštevati pravila vračanja. Pri odločanju je prvostopni organ pravilno upošteval, da se lahko vračajo le tiste nepremičnine, ki so bile last bivšega podjetja, ne more pa se vračanje nanašati na druge nepremičnine, ki so sredstva oziroma premoženje tožnice. Organ je tudi pravilno sledil mnenju izvedenke H. H. z upoštevanjem grafičnega prikaza oboda kompleksa pripadajočega zemljišča (SPZ). Ob upoštevanju, da sta stavbi na zemljiščih s parc. št. 983/2 in 984 obstajali že v času podržavljenja, je organ izvedenki tudi pravilno naložil določitev pripadajočega zemljišča zgolj objektoma na JZ obrobju kompleksa, četudi znotraj oboda SPZ. Bistveno povečana vrednost objekta s parc. št. 983/2 pa pomeni le možnost izbire vračila upravičenca po četrtem odstavku 25. člena ZDen. V zvezi z vračilom solastniških deležev na parc. št. 982/5 in 983/1 je drugostopni organ kot pravilno potrdil tudi to odločitev prvostopnega organa, ki temelji na dejanski ugotovitvi, da obe nepremičnini omogočata dovozno pot in možnost uporabe navedene poslovne stavbe. Pripadajoče zemljišče poslovne stavbe s parc. št. 983/2 (parc. št. 986/12 v izmeri 33 m2, 982/6 v izmeri 22 m2 in 1014/19 v izmeri 13 m2 – skupaj 68 m2) pa je bilo določeno neposredno pred izdajo prvostopne odločbe na podlagi že navedenih izvedenskih mnenj izvedencev H. H. in G. G. Zato je pri vrednosti poslovnega objekta pravilno upoštevana tudi vrednost funkcionalnega zemljišča, saj njegova površina ne presega dvakratne površine fundusa objekta, ki znaša 242 m2. Tako ravnanje je tudi v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Pravilno je izračunana tudi vrednost solastniškega deleža.

4Tožnica je tožbo vložila zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Odločitev in obrazložitev odločb obeh organov sta pomanjkljivi in napačni, da njun preizkus ni možen. Sama obrazložitev drugostopnega organa je brez razlogov o odločilnih dejstvih. S tem je poseženo v pravice tožnice iz 14. in 22. člena Ustave. Tožnica zato predlaga, da se sodišče izrecno opredeli do zatrjevanih nepravilnosti drugostopne odločbe in pričakuje, da bo sodišče potrdilo, katerim minimalnim zahtevam mora ustrezati tudi obrazložitev odločbe drugostopnega organa. V tem primeru gre za vračilo solastnih delov nepremičnin v postopku denacionalizacije podjetja C. Zahteva se torej nanaša na nacionalizirano podjetje, ki je prešlo v državno gospodarsko podjetje republiškega pomena z imenom J. Tožnica ni pravna naslednica nacionaliziranega podjetja, ki ga ob uveljavitvi ZDen ni bilo več, ker je bilo likvidirano. Že zato ni možno vračilo nepremičnin v naravi oziroma solastnih deležev na posameznih nepremičninah in upravičencem pripada le odškodnina od drugega zavezanca, ker so podane ovire za vrnitev v naravi. Pri denacionalizaciji podjetja je treba upoštevati določbe 34. do 41. člena ZDen. Teh določb organa nista upoštevala, posledično je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Ob uveljavitvi ZDen je mogoče vrniti podržavljeno podjetje le, če je to opravljalo isto ali podobno dejavnost kot samostojna pravna oseba. To pomeni, da je treba najprej ugotoviti, ali tožnica danes (leta 1991 in naprej) opravlja isto ali podobno dejavnost kot podržavljeno podjetje. V času podržavljenja se je podjetje ukvarjalo z izdelovanjem zidne opeke, strešne opeke in votlakov, kar se je nadaljevalo tudi po nacionalizaciji. Po sklepu OGS Ljubljana Srg, 1791/76 in 1792/76 z dne 18. 10. 1976, se je izvedla sprememba in v zemljiški knjigi zaznamovalo, da je imetnik pravice uporabe od tedaj dalje I. Ta pravna oseba je pravni prednik tožnice, ki pa se ne ukvarja z izdelovanjem opeke, pač pa z izdelavo platnenih izdelkov, torej tekstilom. Osnovni pogoj iz 34. člen ZDen torej ni izpolnjen. Zato tudi uporaba 38. člena ZDen ni možna, kar potrjuje že njegova gramatikalna razlaga. Pri tem ne sme zmotiti dejstvo, da so bile nepremičnine pravočasno zavarovane z začasno odredbo. Te so bile zavarovane za primer, da se v postopku izkaže, da je zasebno gospodarsko podjetje mogoče vrniti v naravi, ker se tudi danes v njem opravlja ista dejavnost. Ker pa temu ni tako, gre upravičencu le odškodnina po vrednosti neto aktive podjetja ob podržavljenju, ne pa vrnitev posameznih nepremičnine. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v I Up 399/2000.

5Tožnica je še navedla, da poleg tega obstajajo ovire za vrnitev v naravi, ker gre za zaokrožen prostorski kompleks, ki je v upravljanju zavezanca in se z vračilom ta prostorski kompleks dejansko bistveno okrni. Zato obstoji ovira iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. To izhaja iz mnenj vseh izvedencev v postopku, nazadnje iz mnenja sodne izvedenke za urbanizem H. H. Objekt upravna stavba je popolnoma nov objekt, ki ga ni mogoče vrniti v naravi z vzpostavitvijo solastnih deležev in gre že na prvi pogled za stvar, ki ni bila podržavljena. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da gre za rekonstruiran objekt (ni več prostega prehoda po sredini stavbe, stavba je povečana za eno nadstropje). Tudi rekonstrukcija lahko pomeni nov objekt in da vračilo v naravi ne pride v poštev. Iz mnenj izvedencev nesporno izhaja, da se z vračanjem dveh nepremičnin s funkcionalnimi zemljišče posega v prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Vračanju solastnih deležev na dveh nepremičninah parc. št. 983/2 in parc. št. 984 s pripadajočimi funkcionalnimi zemljišči in na cesti parc. št. 982/5 in parkirišču parc. št. 983/1 tožnica nasprotuje, ker je vračanje solastnih deležev na industrijskem kompleksu nedopustno iz navedenih razlogov, vračanje solastnih deležev na cesti in parkirišču pa še posebej, ker cesta in parkirišče v času nacionalizacije nista obstajala in jih je zgradila tožnica z vsemi upravnimi dovoljenji, pozidanih zemljišč pa ni mogoče vračati v naravi. Gre za nova objekta, ki sodita k kompleksu in so namenjena uporabi celotnega kompleksa. Parkirišče je edino parkirišče za celoten kompleks in ni namenjen le za potrebe upravne stavbe, v kompleksu se nahaja še 7 drugih industrijskih stavb, ki so tudi občutno večje kot upravna stavba. Skupna površina zemljišč, ki so predmet postopka, znaša 18.200 m2, od tega upravna stavba 242 m2, ostale stavbe preko 5.000 m2. Torej je nedopustno vračilo ceste in parkirišča v odstotku, kot velja za upravno zgradbo. Z vračilom v naravi bi bila upravičenca obogatena, saj bi prišla do nepremičnine, ki so druge oziroma spremenjene od podržavljenih. Z izdajo začasne odredbe je bilo tožnici onemogočeno lastninjenje po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in je bila že s tem povzročena nova krivica, vsaj v enaki meri kot upravičencem s podržavljenjem njihovega podjetja, s tem da bodo upravičenci prejeli vsaj odškodnino po zakonu. Tožnica je kot zemljiškoknjižni lastnik ostala brez nepremičnin zaradi vztrajanja vlagateljev za vrnitev vseh nepremičnin v naravi, pri čemer tožnica ni naslednica sredstev oziroma premoženja nacionaliziranega podjetja. Objekt upravne zgradbe je rekonstruiran in je nov, po zunanjosti, po uporabi. Takšnega objekta vlagatelja ne bosta mogla niti uporabljati za kakršenkoli namen. Zato je vzpostavitev solastninskih deležev nesmiselna in ni nujno izkazan kakšen pravni interes, ker je evidentno, da se pri takem vračilu vztraja iz principa. Iz spisa tudi izhaja, da je bila upravičencu K. K. izplačana odškodnina, upravičenca po D. D. in E. E. pa sta zahtevala vrnitev vseh nepremičnin v naravi, deloma pa v obliki odškodnine. Z odločbo so jima bili vrnjeni solastni deleži in priznana odškodnina. Torej so izbrali kombinacijo zahtevkov, kar ni bil namen ZDen. Tožnica je uveljavljala zahtevek iz naslova vlaganj in bistveno povečane vrednosti upravne stavbe po 25. členu ZDen, kar je bilo nesporno in tudi ugotovljeno. Neto aktiva podjetja ob podržavljenju pa sploh ni bila ugotovljena. Prav zaradi teh vlaganj se je vrednost upravne stavbe bistveno povečala, nad 30 % vrednosti, in do povrnitve teh vlaganj je tožnica upravičena. Do tega zahtevka se organa nista opredelila oziroma zgolj v delu, da se je povečanje vrednosti upoštevalo pri določitvi solastniškega deleža na nepremičnini, kar nima nobene veze. Res je dana upravičencu možnost po drugem odstavku 25. člena ZDen, vendar se potem določi odškodnina. Tožnici je tako onemogočeno lastninjenje tudi po zakonu o zaključku lastninjenja. Sicer pa se odločbe pri določitvi solastnih deležev ne da preizkusiti. Tožnica je predlagala, da sodišče vpogleda v listine, zahteva razpis obravnave, zaslišanje strank in vsaj izvedenke H. H. ter predlaga, da sodišče tožbi ugodi tako, da zavrne vračilo nepremičnin v naravi, podrejeno, da odločbo odpravi in vrne zadevo organu v nov postopek s potrebnimi navodili, tožnici pa prizna stroške postopka.

6Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

7Stranka z interesom A. A. je v odgovoru na tožbo predlagal zavrnitev tožbe. V zvezi z navedbami, da je bilo nacionalizirano podjetje likvidirano, to ne predstavlja ovire za vračilo v naravi. O tem je bilo pravnomočno odločeno že v postopku zavarovanja premoženja podržavljenega podjetja po ZLPP. Enako velja za navedbe, da ni mogoče vračati podjetja, ki ne opravlja iste dejavnosti. Predmet vračila je lahko tudi tako podjetje, kot tudi podržavljene nepremičnine, ki so bile izločene iz lastninjenja podjetja, o tem je bilo že pravnomočno odločeno po ZLPP. Glede ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen je navedel, da je izvedenka dejansko ugotovila, da obstoji prostorski kompleks, vračajo se nepremičnine izven meja tega kompleksa, ki jih je določila izvedenka. Zaradi zatrjevanja, da gre za nov objekt, je bil postavljen tudi izvedenec gradbene stroke, ki je ugotovil, da ne gre za nov objekt. Nepremičnine s parc. št. 983/2, 984, 983/1, so zunaj meja kompleksa. Tožnica v postopku ni podala pripombe glede parkirišča, ki se nahaja zunaj kompleksa in ni nobene potrebe, da bi uporabniki kompleksa (ker površina stavbnega zemljišča v kompleksu presega potrebe za parkiranje uporabnikov stavb v kompleksu) parkirali avtomobile zunaj kompleksa. Ta zemljišča je upravičencem uspelo izločiti iz lastninjenja podjetja. Ne drži, da nepremičnin v solasti ni mogoče uporabljati, saj je objekt dovolj velik, da omogoča uporabo solastnikov. Tudi delno vračilo v naravi in odškodnina ne predstavlja ovire za vračilo v naravi. Ne drži, da aktiva podjetja ni bila ugotovljena. Zahtevek za vračilo povečane vrednosti je neutemeljen. Vsi izvedenci so tudi bili večkrat zaslišani.

8Stranka z interesom B. B. je v odgovoru na tožbo navedel, da prereka navedbe v tožbi. C. je bila odvzeta 1948 in je delovala do 1976, ko jo je prevzela I. in to le ožji tovarniški kompleks, ostala zemljišča in glinokope ni uporabljala, oziroma si jih še vedno želi pridobiti. Tožnica kompleksa ne potrebuje za lastno proizvodnjo, ker že vrsto let nima nobenega zaposlenega, del objektov je odstranjenih, del jih uporablja najemnik.

9Tožnica je v pripravljalnem spisu navedla, da se v postopku zavarovanja po ZLPP ugotavlja le verjetnost zahtevka. Ne drži, da se nepremičnine znotraj meja kompleksa ne vračajo v naravi, izven meja kompleksa je le parc. št. 986/4 – travnik. Po ugotovitvah H. H. so v kompleksu vse parcele (skica na str. 5 mnenja z dne 30. 5. 2017). Izvedenka je tudi ugotovila, da je dostopna pot del prostorskega kompleksa, da je parkirišče namenjeno vsem objektom v kompleksu. Znotraj kompleksa so samo komunikacijske poti, kar se tiče parkirišča kompleksa parc. št. 983/1, pa je bilo ob priliki ogledov ugotovljeno, da je to premajhno za potrebe kompleksa. Vztrajala je glede objekta s parc. št. 983/2. Tako tudi izvedenka (izvid, stran 20). Povečanje vrednosti zaradi vlaganj izhaja tudi iz mnenja izvedenca L. L., kar je ugotovil tudi upravni organ, ko je vrnil sorazmerni delež upravne zgradbe zaradi povečane vrednosti stavbe ob denacionalizaciji. Da gre za nov objekt, izhaja iz mnenja izvedenca M. M. z dne 8. 1. 2007. Tudi ne drži, da tožnica ne potrebuje opekarniškega kompleksa za lastno proizvodnjo, ker nima zaposlenega nobenega delavca. Tožnica ima zaposlene delavce, ki opravljajo dejavnost tožnice na drugi lokaciji izključno zato, ker teče ta denacionalizacijski postopek in so objekti večinoma porušeni oziroma dotrajani in v njih proizvodnja ni mogoča. Del kompleksa pa je tožnica oddajala najemniku in najemnino porabila za tekoče stroške. Vztrajala je kot doslej.

10Stranki z interesom F. in Č. d.d., na tožbo nista odgovorili.

11Na seji 25. 5. 2021 je senat sodišča sprejel sklep, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Senat je namreč ocenil, da so podani pogoji za odločanje po sodniku posamezniku na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker gre za ponovno odločanje po sodbah naslovnega sodišča, I U 1823/2013, I U 1892/2013, v zvezi z materijo denacionalizacije pa obstaja tudi že uveljavljena sodna praksa. Sklep, I U 643/2020 z dne 25. 5. 2021, je sodišče posredovalo vsem strankam postopka.

12Sodišče je 16. 6. 2021 opravilo glavno obravnavo, ki so se je udeležili tožnica, stranka z interesom B. B. in stranka z interesom F. Tožnica je pri tožbi vztrajala, stranka z interesom B. B. je vztrajal pri svojih navedbah, kot tudi stranka z interesom F. Sodišče je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa, dokazni predlog tožnice z zaslišanjem strank in izvedenke H. H. pa je zavrnilo. Tožnica zavrnitvi dokaznih predlogov ni ugovarjala. Zavrnitev dokaznih predlogov bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju sodbe.

K I. in II. točki izreka:

13Tožba je delno utemeljena.

14Sodišče pojasnjuje, da je bilo o zadevi že odločeno s sodbama, I U 1823/2013 z dne 9. 12. 2014, in I U 1892/2013 z dne 12. 1. 2015. Sodišče je s tema sodbama odpravilo odločitev prvostopnega organa v zvezi z vračanjem istega podržavljenega premoženja. Ker gre torej v zadevi za ponovno odločanje, sodišče (med drugim tudi) presoja, ali je organ sledil njegovim napotilom, kot izhajajo iz citiranih sodb (peti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), oziroma preverja zakonitost odločitve v smislu materialnopravnega ter procesnopravnega vidika glede na v ponovnem postopku ugotovljeno dejansko stanje.

15Uvodoma se sodišče opredeljuje glede tožbenega ugovora o zavezancu za vračilo v naravi. Tožnica namreč meni, da ker ni pravna naslednica podržavljenega podjetja, upoštevajoč 34. člen ZDen, ne more biti zavezana za vračilo podržavljenega premoženja v naravi.

16Po 34. členu ZDen (v poglavju b) Vračanje podjetij in kapitala - členi 34 - 41), se podjetje, ki je bilo podržavljeno lastniku - fizični osebi, vrne v last, če podjetje opravlja ob uveljavitvi tega zakona isto ali podobno gospodarsko dejavnost kot samostojna pravna celota (prvi odstavek). Če je podjetje prešlo v sestav druge pravne osebe, se vrne v last, če ga je ekonomsko in tehnično mogoče izločiti iz te pravne osebe (drugi odstavek). Za ta primer relevantna določba je še 38. člen istega zakona, ki določa, da se lahko premoženje (kapital) iz 13. člena tega zakona na zahtevo upravičenca vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice v last in posest oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja ali drugega gospodarskega subjekta, katerega delničar oziroma družbenik je bil upravičenec (prvi odstavek). Za vračanje nepremičnine v smislu prejšnjega odstavka veljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na vračanje nepremičnin (drugi odstavek). Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 38. člena ZDen je tako tudi po presoji sodišča mogoče nedvoumno sklepati, da je tožnica (ne glede na to, da - kot je nesporno ugotovljeno - ni pravna naslednica podržavljenega podjetja, ki je bilo ob nacionalizaciji likvidirano) zavezanka za vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi (če so, seveda, za to izpolnjeni pogoji za vračanje v naravi, kot to jasno določa drugi odstavek 38. člena ZDen - upoštevanje 16. do 19. člena ter vseh drugih členov, ki urejajo vračanje stvari v naravi in omejitve v zvezi z njimi, njihovo vrednotenje, ipd) in ob (tudi nesporno izpolnjenem) pogoju, da so bile zahtevane nepremičnine izločene iz tožničinega lastninskega preoblikovanja po določbah ZLPP (glede na to, da gre za vračanje iz sredstev podjetja, ki se je lastninilo po predpisu, po katerem je bilo zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov obvezno - 41. člen ZDen). Tako stališče (smiselno) potrjuje tudi sodna praksa, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, U 353/95, iz katere izhaja, da se vrnitev podržavljenega premoženja v obliki, ki je določena v 38. členu ZDen, lahko nanaša le na nepremičnine, ki so bile ob podržavljenju last podržavljenega podjetja, ne more pa se ta nanašati tudi na druge nepremičnine, ki so sredstva oziroma premoženje zavezanca.

17Tako ne vzdrži tožbeni ugovor, da uporaba 38. člena ZDen ni možna, ker tožnica ni pravna naslednica podržavljenega podjetja (kar je nesporno) in ker se ukvarja z drugo dejavnostjo kot podržavljeno podjetje (kar je tudi nesporno).

18Zato tudi ne vzdrži nadaljnji tožbeni ugovor, da pri tem ni relevantno, da so bile obravnavane nepremičnine izločene iz lastninskega preoblikovanja tožnice z izdajo začasne odredbe po ZLPP zaradi možnosti vračanja v naravi, saj za to ravno gre v tem primeru: podržavljene nepremičnine, ki so se (ob uveljavitvi ZDen - op. sod.) nahajale v premoženju tožnice, so bile iz njenega lastninskega preoblikovanja izločene (ravno) zaradi vloženega denacionalizacijskega zahtevka - vračila nepremičnin v naravi. Ali je vračilo v naravi možno, pa bo sodišče presodilo v nadaljevanju te sodbe. Ker pa je tožnica imela v svojem premoženju družbeni kapital, je bila zavezana k lastninjenju po ZLPP, kar pomeni tudi možnost zavarovanja pravic prejšnjih lastnikov in njihovih dedičev (po ZDen) na tem premoženju.

19V zvezi z ugovori tožnice, ki se nanašajo na vračilo nepremičnin v naravi (po mnenju tožnice se z vračilom obravnavanih nepremičnin okrni prostorski kompleks in je podana ovira po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, pri nepremičninah s parc. št. 982/5 (cesta) in 983/1 (parkirišče) pa še ovira iz 32. člena ZDen), pa sodišče odgovarja naslednje: Najprej je treba ugotoviti, da ne drži (kot je to ugovarjal stranka z interesom B. B. na glavni obravnavi), da je ugovor tožnice o nemožnosti vračila parc. št. 982/5 in 983/1 tožbena novota. Že v pripombah na poročilo po 65. členu ZDen je tožnica namreč temu ugovarjala. Sodišče zato ta ugovor presoja po vsebini. Enako tudi ne drži, da se odloča o vračanju nepremičnin v naravi, ki se nahajajo izven kompleksa, saj ravno nasprotno izhaja iz izvedenskega mnenja H. H.

20Po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Namen citirane določbe je, da se z vračanjem v naravi določenih nepremičnin ne poseže bistveno v določeno urbano okolje zaokroženega območja, ki ima določen namen oziroma funkcijo ali v funkcionalno povezanost določenih nepremičnin. Dodaten pogoj pa je, da bi z vračanjem podržavljene nepremičnine nastala bistvena okrnitev take prostorske celovitosti oziroma namena izrabe prostora ali nepremičnine. Pomembno je, da bi z vračanjem nepremičnine v naravi nastala posledica za zdajšnjega upravljavca kompleksa oziroma nepremičnine, da takšnega kompleksa ali nepremičnine ne bi mogel več neovirano uporabljati za enak namen kot pred vračilom¹. V obravnavani zadevi sodišče po vpogledu v upravni spis zadeve ugotavlja, da tožnica na spornih nepremičninah ne opravlja nobene dejavnosti ter da del le-teh oddaja v najem, čemur tožnica niti ne oporeka. To pa po presoji sodišča pomeni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin v primeru vrnitve nepremičnin v last denacionalizacijskima upravičencema z vzpostavitvijo solastninskih deležev na teh nepremičninah, saj proizvodni proces na predmetnih nepremičninah nesporno ne poteka. Pri tem (glede na za ta primer relevantno določbo zakona) niso relevantni razlogi, zakaj tožnica dejavnosti v tem kompleksu ne opravlja.

21Nesporno tudi je, da sta stavbi na parc. št. 983/2 in 984 že obstajali v času podržavljenja, zato je njuno vračilo v naravi (v solastnih deležih) možno (kot je bilo tudi ugotovljeno že v prejšnjem postopku).

22V sodbi, I U 1892/2013, je bil presojan tudi še nadaljnji ugovor o nemožnosti vračila v naravi upravne stavbe na parc. št. 983/2 (ki je bila, kar je nesporno med strankami, podržavljena), ker po mnenju tožnice predstavlja popolnoma nov objekt. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da gre pri tem objektu za rekonstrukcijo in nadzidavo, ne pa za nov objekt, kot je to v izvedenskem mnenju izrecno navedel tudi izvedenec L.L: (in na katerega se sklicuje tudi upravni organ - op. sod.). Pojasnil je, da tehnično poročilo k načrtu rekonstrukcije upravne stavbe in tudi predračun stroškov jasno pokažeta, da je bil objekt povišan za eno etažo. Iz teh dokumentov je po mnenju izvedenca L. L. razvidno, da ne gre za nov objekt, pač pa za nadgradnjo obstoječega objekta. Po njegovih ugotovitvah je bil objekt v času nacionalizacije pritličen in etaža dograjena po letu 1963. Takšen zaključek izvedenca se torej opira na dokumentacijo v upravnem spisu, zato sodišče ta tožbeni ugovor zavrača. Na drugačno presojo tega ugovora ne more vplivati po naročilu tožnice izdelano izvedensko mnenje izvedenca M. M., ki je ocenil nasprotno od izvedenca L. L., tj. da gre pri upravni stavbi za nov objekt. Iz njegovega izvedenskega mnenja (z dne 8. 1. 2007) namreč ne izhaja, da je prišlo v tem primeru do bistveno spremenjene zunanjosti, namembnosti ali površine, ki bi bila posledica vlaganj, da ne bi šlo več za isto stvar (glej Komentar k ZDen, 25. člen), temveč le, da je iz fotografij in ostale dokumentacije razvidno, da je bila upravna stavba v času nacionalizacije stavba nizke, pritlične gradnje in da glede na material (votlaki), izvedbo oziroma način gradnje (dimniki, dimniška vratca, betonska plošča) obstaja velika verjetnost, da je bila dograjena (rekonstruirana) (dodatno nadstropje in mansarda) po letu 1963. Glede na površino upravne zgradbe (242m2, kar pomeni relativno veliko zgradbo) pa sodišče tudi ne more slediti tožnici, da uporaba te zgradbe za kakršenkoli namen ne bo možna, zaradi česar naj bi bila vzpostavitev solastniških deležev nesmiselna. Sicer pa tudi morebitna ''nesmiselnost vračila'' ni ovira po ZDen za vračilo v naravi.

23Ker pa je prišlo zaradi vlaganj tožnice za bistveno povečano vrednost, je (kot navedeno že zgoraj) upravičenec imel možnost izbire načina vračila te nepremičnine (druga alineja drugega odstavka 25. člena ZDen). Z izpodbijano odločbo je organ tudi odločil o zahtevku tožnice iz naslova vlaganj. S 18. točko izreka je namreč zavrnil njen zahtevek za vračilo odškodnine zaradi povečane vrednosti nepremičnin, ki se vračajo upravičencema v naravi, v obrazložitvi pa navedel razloge za to odločitev in sicer, da se upravičencema vrnejo nepremičnine v ustreznih deležih v vrednosti in časa ob podržavljenju, na sedanjih nepremičninah, ki so v upravljanju družbe I. (str. 34 spodaj).

24V zvezi z vračilom parc. št. 982/5 in 983/1 pa sodišče sodi, da je odločitev organa napačna. Prvostopni organ je odločitev o vračilu teh nepremičnin (v ustreznih solastnih deležih) utemeljil z naslednjimi ugotovitvami: - da je parc. št. 982/5 (nastala iz parc. št. 982/2) zemljišče v izmeri 374 m2, ki v naravi predstavlja cesto, ki je sicer sestavni del kompleksa oziroma je znotraj oboda SPZ, vendar pa predstavlja dostopno pot do poslovne stavbe na parc. št. 983/2 k.o. ..., zato se upravičencem vrača v solastniških deležih v naravi, - da je parc. št. 983/1 zemljišče v izmeri 680 m2 - v naravi parkirišče, ki je pozidano zemljišče in sestavni del kompleksa oziroma je znotraj oboda SPZ, ker pa to zemljišče predstavlja parkirni prostor poslovne stavbe na parc. št. 983/2, ga je treba, zaradi možnosti uporabe solastnine, v ekvivalentnem deležu kot na upravni stavbi, vrniti upravičencem v naravi. Drugostopni organ je povzeto odločitev (ki ji je tožnica z enakimi ugovori kot v tožbi nasprotovala že v upravnem postopku) potrdil z navedbo, da temelji na dejanski okoliščini, da obe zemljišči omogočata dovozno pot in možnost uporabe zgoraj omenjene stavbe (na parc. št. 983/2 - op. sod.), pri tem pa naj bi bilo bistveno tudi to, da se nepremičnini vračata v deležu, ki po vrednosti ustreza vračilu deleža na poslovni stavbi s parc. št. 983/2.

25Nesporno je, da parc. št. 982/5 (nastala iz parc. št. 982/2) v naravi predstavlja cesto oziroma skupno dovozno pot, parc. št. 983/1 pa parkirišče (mnenje izvedenke H. H. in mnenje izvedenca G. G.). Navedbi tožnice, da gre za objekta, ki v času nacionalizacije nista obstajala in jih je zgradila tožnica, v postopku, kot tudi sedaj v upravnem sporu nihče ne ugovarja. Če pa je temu tako, potem pa vračilo teh zemljišč v naravi ni možno. Po drugem odstavku 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) namreč ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Ob tem sodišče še pripominja, da odločitve o obliki vračila ni mogoče sprejeti na podlagi dejanskih okoliščin (kot jih je povzel organ), ne da bi bili pri tem podani tudi pogoji iz zakona, ki dopuščajo sprejeto obliko vračila. Ureditev dostopa (kot tudi ureditev parkiranja za potrebe uporabnikov dela vrnjene stavbe) pa je v takih primerih možna ali z ustanovitvijo služnosti (oziroma najema) ali z določitvijo nujne poti, torej v ustreznih civilnopravnih postopkih. V tem delu je torej tožba tožnice utemeljena in je treba odločitev v 5. in 8. točki izreka ter v 9. točki izreka, ki se nanaša na 5. in 8. točko izreka, odpraviti.

26V nadaljevanju sodišče odgovarja še na tožbene ugovore, ki so po njegovi oceni relevantni za nadaljevanje postopka:

27Kot je navedlo sodišče že v sodbi, I U 1892/2013, ne drži, da upravičencema (sploh) ne bi bilo mogoče vrniti nacionaliziranega podjetja z vzpostavitvijo idealnega deleža na posameznih nepremičninah, ki so v času denacionalizacije v lasti tožnice kot zavezanke za denacionalizacijo v tem postopku. Vračanje nepremičnine, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, z vzpostavitvijo lastninskega deleža do višine prvotne vrednosti nepremičnine, je namreč skladno z zakonom (druga alineja drugega odstavka 25. člena ZDen). In tako je ravnal tudi prvostopni organ v tem primeru in s tem sledil zahtevku vlagateljev.

28Tudi ne drži, da neto aktiva podjetja ob podržavljenju ni bila ugotovljena, saj to izhaja iz obrazložitve odločbe od str. 31 spodaj dalje (v višini 2.172.050,03 DEM, od česar nato organ odšteje že vrnjeno premoženje v naravi ter pride do zneska 1.883.949,99 DEM). Sami vrednosti pa tožnica niti ne nasprotuje.

29Sodišče tudi ne sledi ugovoru o kršitvah pravil postopka: nemožnosti preizkusa odločbe glede izračuna solastnih deležev, kršitvi ZUP o vsebini izreka in obrazložitve odločbe, saj je postavljen zgolj na pavšalni ravni in že iz tega razloga zato neutemeljen. V zvezi z ugovorom o nemožnosti preizkusa obrazložitve drugostopne odločbe pa sodišče pojasnjuje, da je po 2. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v upravnem sporu predmet presoje akt, s katerim je odločeno o pravici, pravni koristi ali obveznosti stranke, kar je (glede na zavrnitev pritožb in potrditev odločbe prvostopnega organa) v tem primeru prvostopna odločba, ki jo je sodišče tudi presodilo.

30Sodišče je glede na povedano tožbi delno ugodilo ter izpodbijano odločbo v 5., 8. in v 9. točki izreka, kolikor se ta nanaša na 5. in 8. točko izreka, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in zadevo, upoštevajoč tretji in četrti odstavek istega člena zakona, v tem obsegu vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ, sledeč pravnemu mnenju sodišča, ki izhaja iz te sodbe, o zadevi v tem delu ponovno odločiti o obliki vračila zemljišč s parc. št. 982/5 in 983/1, k.o. ... V preostalem je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

31Sodišče je o zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (51. člen ZUS-1), kjer je vpogledalo v listine spisa (upravnega in sodnega spisa), zavrnilo pa je dokazni predlog tožnice z zaslišanjem strank in izvedenke H. H., ker so nepotrebni oziroma nerelevantni, kot tudi nesubstancirani (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnica ni izrecno opredelila, o čem naj bi se stranke (pri čemer jih niti poimensko ne navede) vedele izpovedati, glede na ugotovljeno dejansko stanje v pa je zaslišanje strank po oceni sodišče tudi nepotreben dokaz. Zaslišanje izvedenke H. H. pa je sodišče tudi zavrnilo kot nepotrebnega. V spisu se namreč nahaja njeno izvedensko mnenje z dopolnitvami, o čemer je bila izvedenka tudi zaslišana v upravnem postopku, zato bi bilo njeno ponovno zaslišanje v upravnem sporu v nasprotju z načelom učinkovitosti postopka.

K III. točki izreka:

32Odločitev o stroških postopka tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Res je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, vendar je pooblaščenec tožnice N. N. na njej pojasnil, da od 1. 1. 2021 ne opravlja več poklica odvetnika zaradi upokojitve. Ker je ob vložitvi tožbe pooblaščenec še bil odvetnik, na naroku pa glavno obravnavo pa ne več, je sodišče tako tožnici smiselno priznalo stroške po drugem odstavku 3. člena Pravilnika, ki znašajo 285 EUR, skupaj z 22 % DDV 347,70 EUR.

K IV. točki izreka:

33Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka strank z interesom je sodišče sprejelo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (v zvezi z 22. členom ZUS-1), saj ZUS-1 ne vsebuje določb o priznanju stroškov strankam z interesom. Po 154. členu ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Sodišče sodi, da k odločitvi v zadevi niso bistveno prispevale navedbe stranke z interesom A. A. v pisnih vlogah pred sodiščem, kot tudi ne navedbe stranke z interesom B. B. v pisnih vlogah pred sodiščem in na glavni obravnavi. Zato ocenjuje priglašene stranke kot nepotrebne, zaradi česar je stroškovna zahtevka strank z interesom A. A. in B. B. zavrnilo.

¹ Glej: Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, avtorica komentarja k 19. členu ZDen Martina Lippai, str. 200, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000.