34. člen ZDen

Določbe ZDen o tem, da priznava denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih navedenih v 3. členu ter v okviru in na način iz 4. in 5. člena ZDen je mogoče razlagati le tako, da denacionalizacijo priznava le za premoženje, kot ga ZDen opredeljuje v prvem odstavku 8. člena. Tako ZDen ne priznava denacionalizacije vseh prmoženjskih pravic, ampak le denacionalizacijo lastninske pravice na v tem členu navedenih stvareh. To pomeni, da ZDen ne priznava denacionalizacije vseh pravic premoežnjskega prava, ki tvorijo premoženje posamezne osebe. Vračilo blagovne znamke ter pravica do koriščenja mineralne in termalne vode ne moreta predstavljati samostojnega elementa vrednotenja podjetja, zato jih tudi ni mogoče šteti v vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, do višine katere bi bil pritožnik upravičen do vračila v postopku denacionalizacije podjetja in tako zahtevani pravici ne moreta predstavljati samostojnega elementa vrednotenja podjetja in posledično ne sodita v premoženje, ki ga je mogoče (samostojno) vračati v denacionalizacijskem postopku.

Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 38. člena ZDen je mogoče nedvoumno sklepati, da je tožnica (ne glede na to, da - kot je nesporno ugotovljeno - ni pravna naslednica podržavljenega podjetja, ki je bilo ob nacionalizaciji likvidirano) zavezanka za vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi (če so, seveda, za to izpolnjeni pogoji za vračanje v naravi). Podržavljene nepremičnine, ki so se (ob uveljavitvi ZDen - op. sod.) nahajale v premoženju tožnice, so bile iz njenega lastninskega preoblikovanja izločene (ravno) zaradi vloženega denacionalizacijskega zahtevka - vračila nepremičnin v naravi. Tožnica na spornih nepremičninah ne opravlja nobene dejavnosti ter del le-teh oddaja v najem, čemur tožnica niti ne oporeka. To pa po presoji sodišča pomeni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin v primeru vrnitve nepremičnin v last denacionalizacijskima upravičencema z vzpostavitvijo solastninskih deležev na teh nepremičninah, saj proizvodni proces na predmetnih nepremičninah nesporno ne poteka.

Obstoj prioritetnih delnic, katerih lastnica je bila pravna prednica A., v sestavi delniškega kapitala B., ob njenem podržavljenju je izkazan. Na to nedvomno kažejo izvedeni dokazi in tudi po oceni sodišča pravilna presoja listin, ki se nahajajo v upravnih spisih.

Po Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, sprejetem na podlagi 44. člena ZDen, se vrednost premoženja praviloma ugotavlja z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju; vrednost podjetja pa izrecno po metodi neto aktive na način iz 4. oziroma 5. člena in prvega odstavka 6. člena tega navodila. Ker obstajajo zapisniki o popisu premoženja ob podržavljenju, kar med strankami ni sporno, je toženka pravilno določila vrednost družbe B. d.d. na podlagi podatkov, ki izhajajo iz teh zapisnikov.

Namen začasnih odredb je bil omogočiti sočasen potek postopkov lastninjenja podjetij in denacionalizacije. Začasne odredbe so imele smisel le v primeru, ko je bil postopek denacionalizacije med lastninskim preoblikovanjem podjetja še v teku. V primeru, ko se je denacionalizacijski postopek med lastninskim preoblikovanjem podjetja že končal, se je lahko prenos delnic opravil še na podlagi odločbe organa, ki je odločal o denacionalizacijskem zahtevku. Denacionalizacijski upravičenec lahko v postopku lastninskega preoblikovanja pridobi največ toliko delnic, kolikor bi jih moralo biti za zavarovanje njegovega zahtevka prenešenih na Sklad, pri čemer lahko od Sklada terja le toliko delnic, kolikor jih je bilo na Sklad za zavarovanje njegovega zahtevka tudi dejansko prenešenih.

Glede na določbo 25. člena Zden je treba odločiti o vračanju premoženja v naravi, pri čemer je treba v isti odločbi ugotoviti tudi njegovo vrednost po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju, z dopolnilno odločbo pa je dopustno odločiti o odškodnini za vlaganja, ki so omogočila povečano vrednost.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo potem, ko je ugotovilo, da denacionalizacijski upravičenci niso pedlagali začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, ki ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov v skladu z določbami 34. do 39. čl. ZDen. Prva toženka, ki se je lastninila po ZLPP, je tako v preoblikovanje vključila tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek. Ker tako ni dolžnosti vrnitve v naravi, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe po 88. čl. ZDen ni verjetno utemeljen in zato tudi ni verjetno izkazana terjatev do druge toženke na izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime prve toženke. Takšna razlaga je sicer pravilna vendar le pod pogojem, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen oziroma v času lastninskega preoblikovanja v svojih sredstvih imela nepremičnine oziroma premoženje, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku.

Tožena stranka, ki je zavrnila pritožbo z obrazložitvijo, da je dejanska in pravna podlaga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu izkazana, pri tem pa poudarila, da podržavljenega podjetja ni mogoče vrniti v naravi, je s tem že odločila o sami stvari in ne o predlogu za izdajo začasne odredbe. Z ugotovitvijo, da je dejanska in pravna podlaga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu izkazana ter zavrnitvijo le-te, pa je izpodbijana odločba tudi sama s seboj v nasprotju.

V postopku izdaje začasne odredbe po 12. členu ZLPP mora upravni organ presoditi, ali je predlog za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu izkazan, kar pomeni, da če so bile nepremičnine podržavljene kot sestavni del podjetij in so v sredstvih zavezanca, je dolžan zavarovati tudi te nepremičnine. Okoliščina, da so te spadale v zasebno premoženje upravičenca, je v tem postopku nepomembna.

Na podlagi 40. člena ZDen ima upravičenec možnost izbire med vrnitvijo podjetja v naravi (34. - 37. člen ZDen) ali odškodnino v obveznicah. Zato je od postavljenega zahtevka upravičenca odvisna oblika vrnitve in določitev zavezanca.

Po uveljavitvi ZLPP 68. člen ZDen ne more biti več podlaga za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ne glede na vrsto oz. obliko denacionalizacijskega zahtevka.

Podržavljena zazidana stavbna zemljišča se ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca (2. odstavek 32. člena ZDen), zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka za vrnitev takšnih zemljišč.

Če je zavezanec na objektu, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, izvršil določene (manjše) rekonstrukcije, to ni ovira za izdajo začasne odredbe po 12. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij.