65. člen ZDen

Iz določb ZDen oziroma ZUP ne izhaja, da bi o spremembi članov komisije organ moral obvestiti stranke denacionalizacijskega postopka. Do nemožnosti nadomestitve nepremičnin se prvostopni organ ni opredelil, zaradi česar sodišče pritrjuje tožbenemu ugovoru, da je izostala njegova opredelitev do izvedenskega mnenja. Zgolj sklicevanje na izvedensko mnenje, brez pravne opredelitve, kaj to pomeni za rešitev vprašanja podanosti ovire za vračilo v naravi po Zden, ne zadošča za preveritev utemeljenosti tega ugovora.

Ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel „razlaščenec“ v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Različne države so namreč različno določale vrste premoženja in višino odškodnine za „razlaščena“ premoženja. Priprava poročila ni obvezna v postopkih denacionalizacije, v katerih na prvi stopnji odločajo ministrstva, pri katerih strokovne komisije po drugem odstavku 54. člena ZDen niso ustanovljene, za kar gre v obravnavanem primeru, ko je o sporni zadevi odločalo na prvi stopnji ministrstvo.

Ob tem, ko je odločeno o denacionalizaciji delov podržavljenih parcel, za katere bi iz odločbe zgolj posredno izhajalo, kolikšna je njihova površina, ter ne da bi bilo obrazloženo, zakaj se odloča prav glede takih površin, in ob tem, ko je tožnica uveljavljala denacionalizacijo navedenih parcel v bistveno večji (skupni) površini, se sodišče z njo strinja, da zakonitosti odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve delne odločbe mora izhajati, o delu katerega zahtevka se odloča in navedeni morajo biti razlogi za tako odločanje. Poleg tega mora obrazložitev odločbe zadostiti še (ostalim) zahtevam določbe prvega odstavka 214. člena ZUP. Za denacionalizacijski postopek, v katerem ne more biti odločeno po skrajšanem postopku (saj ne gre za nobenega od primerov iz 144. členov ZUP), velja načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in obligatornost izvedbe ustne obravnave (154. člen ZUP). Za vrnitev v last in posest vodnih zemljišč v lasti države, ker ta po osmem odstavku 21. člena ZV-1 niso v pravnem prometu, je podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Po drugem odstavku 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca (zazidana po podržavljenju). ZDen ne določa, kdaj je nepremičnino, na katero se je nanašalo podržavljenje, in ki se je po podržavljenju spremenila, šteti za novo, kdaj pa še vedno za isto, le spremenjeno. Vračanje nepremičnine, katere vrednost se je po podržavljenju zaradi novih investicij le bistveno povečala, ureja 25. člen ZDen. Vendar pa lahko investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni več mogoče govoriti o isti stvari. V takih primerih pa 25. člen ZDen ne pride v poštev. Ali gre za isto nepremičnino, je treba rešiti v vsakem primeru posebej. Za odgovor na vprašanje, kdaj nepremičnino šteti za novo, se ni mogoče neposredno opreti na stvarno pravna pravila, po katerih se vzpostavlja lastninska pravica na stvari, ki nastane s spojitvijo ali pomešanjem stvari različnih lastnikov. Po mnenju sodišča je treba izhajati iz izhodišča ZDen, da se v denacionalizaciji vzpostavi lastninsko stanje na podržavljeni stvari, tj. na individualno določeni stvari, ki je bila podržavljena, na kateri je prejšnjemu lastniku zaradi podržavl

Priprava poročila ni obvezna v postopkih denacionalizacije, v katerih na prvi stopnji odločajo ministrstva, pri katerih strokovne komisije po drugem odstavku 54. člena ZDen niso ustanovljene, za kar tudi gre v obravnavanem primeru, ko je o sporni zadevi odločalo na prvi stopnji ministrstvo. Ne glede na povedano, pa to organa ne odvezuje spoštovanja načela zaslišanja stranke v upravnem postopku, natančneje, da stranke pred izdajo odločbe ne seznani z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločbo.

Iz (naslovne strani) zahteve A. (z dne 6. 12. 1993) izrecno izhaja, da je to zahteva za vračilo zadružnega premoženja na podlagi 65. člena ZZad, vložena zaradi denacionalizacije premoženja B.; iz same vsebine zahteve v nadaljevanju pa tudi jasno izhaja, da se zahtevek glasi na vrnitev lastninskega deleža A. v Ljubljani v podržavljeni B. To pa je zahteva za vrnitev premoženja kapitalske družbe (med premoženje po 8. členu ZDen štejejo tudi kapitalski deleži kapitalskih družb), do katere je upravičen delničar oziroma družbenik kapitalske družbe. V obravnavani denacionalizacijski zadevi je Ministrstvo za finance v izpodbijani 1. točki izreka odločilo o zahtevi za vrnitev alikvotnega dela delniškega kapitala A. v Ljubljani v podržavljeni B. (torej v zadevi denacionalizacije banke) torej je glede na 2. točko prvega odstavka 54. člena ZDen odločilo kot stvarno pristojni organ.

Vračilo stanovanj v naravi, kljub nespornemu dejstvu, da stanovanja (še vedno) zasedajo njihovi stanovalci, je možno. Določba 88. člena ZDen prepoveduje zavezancem razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstoji dolžnosti vrnitve po ZDen in posledico pri ravnanju v nasprotju s povedanim, to je izrek pravnih poslov in enostranskih izjav volje za nične. Pravna posledica ničnosti je vzpostavitev stanja pred sklenitvijo teh pogodb in posledično neizkazanost ovir za primarno obliko vračila podržavljenega premoženja po ZDen, ne glede na to, da so kupci stanovanja kupili v dobri veri in plačali celotno kupnino. Morebitna dobrovernost pogodbenikov glede na 88. člen ZDen namreč na presojo veljavnosti pravnega posla ne vpliva, vračilo kupnine pa je (oziroma bo) stvar nadaljnjega urejanja razmerij med tožnico, ki je kupnino prejela, in stanovalci. S plačilom kupnine stanovalci tudi niso pridobili pravice do udeležbe v denacionalizacijskem postopku, saj bi bili stranke denacionalizacijskega postopka le v primeru uveljavljanja investicijskih vlaganj v ta stanovanja.

Organ, ki v denacionalizacijskem postopku, obnovljenem po 9. točki 260. člena ZUP, ni izvedel nobenega dejanja in tako tožničini pravni prednici ni dal možnosti, da se pred izdajo odločbe kot zavezanka izjavi o pravno odločilnih dejstvih in dokazih, zlasti pa o ovirah za vračanje v naravi, je zagrešil v tožbi očitano absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Brez rešitve vprašanja kdo je lastnik oz. v čigavo premoženje spada zemljišče, ki je predmet vračanja, ni mogoče določiti zavezanca za njegovo vračilo.

Iz gramatikalne razlage 65. člena ZDen izhaja, da 15-dnevni rok, določen za posredovanje predloga sprememb ali dopolnitev poročila oziroma dopolnitev postopka, ni nepodaljšljiv rok, čeprav je določen v materialnem zakonu, temveč je procesni rok. To pomeni, da ga je možno podaljšati, če so za to podani opravičeni razlogi, oziroma je pod pogoji, ki jih določa procesni zakon, dovoljena vrnitev v prejšnje stanje.

Ob (nedvomno) že uvedenem postopku, ki se je začel na podlagi vložene zahteve za denacionalizacijo (in ki jo je organ tudi že vsebinsko obravnaval), prvostopni organ ni imel podlage, da tožnikovo zahtevo zavrže, temveč bi moral po tem, ko je prejel pravnomočno odločitev pristojnega organa o ugotovitvi državljanstva za bivšega lastnika razlaščenega premoženja, pred izdajo končnega akta izdati poročilo v skladu z določbo 65. člena ZDen in ga posredovati tožniku v morebitne pripombe oziroma dati tožniku možnost, da se glede na takšen način rešenega predhodnega vprašanja o tem in morebitnih drugih ugotovljenih dejstvih izjavi in šele po pridobitvi tožnikove izjave oziroma poteku danega roka za izjavo glede na rezultat ugotovitvenega postopka izdati odločbo o stvari, ki je predmet postopka, torej izdati odločbo o tožnikovi zahtevi za denacionalizacijo glede na ugotovljena dejstva in okoliščine, upoštevajoč pri tem določbe ZDen.

Vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka mora izkazati, da je bilo zahtevano premoženje pred podržavljenjem njegova last oziroma last njegovih pravnih prednikov, kot tudi, da je bilo to premoženje podržavljeno na način iz ZDen. Če uveljavlja denacionalizacijo na podlagi 4. člena ZDen, mora podržavljenje dokazati tako, da navede kdo, kdaj in na kakšen način je odvzel predmete, za katere zatrjujejo podržavljenje, kot tudi predložiti ali predlagati dokaze za izkazovanje teh dejstev tako, da je mogoče na tej podlagi sklepati, ali je šlo za akte in dejanje posameznikov, s katerimi je bilo premoženje odvzeto pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa (v smislu določbe 5. odstavka 8. člena ZDen).

Z opustitvijo izdelave poročila po določbi 65. čl. ZDen ministrstvo ni kršilo pravil postopka, saj izdelava poročila ni obvezna za ministrstva, ki odločajo na prvi stopnji, s posredovanjem dopisa z dne 3. 9. 2007 pa je bila tožniku tudi dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Je pa organ prezrl vsebino zahtevka tožnika, ki je uveljavljal tudi upravičenje po določbi 12. čl. ZDen, kar pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

Za absolutno pravno domnevo iz tretjega odstavka 11. člena Navodila je dovolj, da se v 60 metrskem pasu ob javni dovozni cesti nahaja katerikoli del zemljišča. Ta pogoj, ki je eden od elementov podlage navedene domneve, je treba povezovati s pogojem, da ima zemljišče priključek na javno cestno omrežje. Zato in ker je parcela osnovna enota zemljiškega katastra po 7. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, je za komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče šteti celotno zemljišče, saj posamezni deli zemljiške parcele, ki ustreza pojmu nepremičnine (18. člen SPZ, 1. in 2. točka drugega odstavka 11. člena ZZK-1) ne morejo imeti različnega pravnega položaja in to ne v pogledu stvarnih pravic, niti v pogledu kategorije oziroma pravnega statusa. Torej, če so izpolnjeni vsi pogoji iz tretjega odstavka 11. člena Navodila, relevantno pa je stanje ob podržavljenju, je tako zemljišče treba v celoti ovrednotiti kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, ne pa le 60 metrski pas.

Glede na to, da tožeči stranki vztrajata da premoženje ni bilo odvzeto agrarni skupnosti ter glede na to, da je bila vloga tožeče stranke vložena po ZDen bi morala tožeča stranka izvesti ugotovitveni postopek v skladu s 65. členom ZDen, tožečima strankama omogočiti da v postopku zavarujeta svoje pravice ter šele nato odločiti o stvari.

CC po presoji sodišča ni bil oškodovan s pravnimi posli, sklenjenimi glede spornih nepremičnin, podržavljenih z Odlokom AVNOJ (Uradni list DFJ, št. 2/45), zato se tudi ne more šteti za upravičenca do denacionalizacije. Tudi Ustavno sodišče RS se je v odločbi z dne 19. 3. 1998 v zadevi Up 332/97 postavilo na stališče, da bi šlo za kršitev ustavnih pravic (enakega varstva pravic ter do lastnine), če bi se štel kot upravičenec do denacionalizacije prodajalec pred podržavljenjem prodanih nepremičnin (s kupno pogodbo, proglašeno za nično z Odlokom AVNOJ), ne pa tisti (kupec), kateremu je bilo premoženje dejansko podržavljeno in je torej z odvzemom dejansko bil oškodovan. Z odvzemom nepremičnin pa po presoji sodišča CC ni bil oškodovan, saj je svoj polovični delež na spornih parcelah prodal (dalje) kupcem, ki so se kot lastniki tudi vpisali v zemljiško knjigo. Pri tem pravno ni relevantna okoliščina, da je bil v času podržavljenja glede treh od spornih parcel (glede ene pa že ne več) kot njihov lastnik v zemljiški knjigi vpisan CC. Obstoj krivičnega oškodovanja z odvzemom take nepremičnine je tista dejanska okoliščina, ki je za odločitev o upravičenosti do denacionalizacije pri podrža

Obravnavanje nepremičnine, ki leži v območju kulturnih in naravnih spomenikov terja enoten pristop zaradi trajno zagotovljene ohranitve kulturnih vrednot, ki uživa posebno družbeno varstvo. Zato je podana pristojnost Ministrstva za kulturo.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Če so podane ovire za vrnitev nepremičnine po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, ni možna vrnitev samo lastninske pravice (brez posesti) na tej nepremičnini. V denacionalizacijski odločbi mora biti navedena konkretna pravna podlaga za podržavljenje; ne zadošča zgolj sklicevanje na 3. člen ZDen. Upravni organ mora poučiti upravičenca o pravicah, ki mu jih daje ZDen.

Ministrstvo za kulturo je pristojno za denacionalizacijo tudi tistega dela zgradbe, ki je kot celota razglašena za kulturni spomenik, v katerem so bili poslovni prostori podržavljenega zasebnega podjetja. Republiški upravni organ, ki v denacionalizacijskem postopku odloča na prvi stopnji, ni dolžan po končanem ugotovitvenem postopku pripraviti poročila.