VSRS Sodba II Ips 85/2021

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora tožniku v roku 15 dni plačati 329,40 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Oris zadeve

1Tožnik je lovec, toženka pa lovska družina. Tožnik je bil toženkin član in je 25. 10. 2017 uplenil divjega prašiča, 26. 10. 2017 pa jelena. Preglednik lovske družine mu je zanju izdal računa v skupnem znesku 324,50 EUR, ki ju tožnik ni plačal. Toženka mu je 29. 11. 2017 poslala pisni opomin, ki ga je prejel 1. 12. 2017. Tudi po poteku 30 dni tožnik računov ni plačal. To je storil šele 6. oziroma 26. 1. 2018.

2Upravni odbor toženke je na seji 6. 1. 2018 sprejel sklep, da se tožnika črta iz članstva. Podlaga za sklep je bila 5. alineja četrtega odstavka 12. člena Pravil lovske družine (v nadaljevanju: Pravila), ki določa, da se iz članstva črta, kdor po pisnem opominu v roku 30 dni ne poravna članarine ali finančnih obveznosti, sprejetih na občnem zboru, oziroma napram lovski družini. Tožnik je zoper odločitev vložil pritožbo, ki jo je občni zbor toženke 14. 6. 2018 s sklepom zavrnil.

3Tožnik je s tožbo v pravdnem postopku zahteval odpravo sklepov in ugotovitev, da je še vedno član toženke. Tožbo je utemeljil z očitki, da občni zbor sploh ni sprejel cenika za odkup divjačine; da je računa, čeravno z zamudo, poravnal; da je toženka pri njegovi izključitvi ravnala diskriminatorno, saj tudi nekateri drugi člani svojih finančnih obveznosti do nje niso poravnavali v roku, kar se je na seji upravnega odbora tudi obravnavalo, pa je toženka vseeno izključila samo tožnika, kar naj bi kazalo na to, da gre za gonjo nekaterih članov proti njemu.

Dosedanji potek postopka

4Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je bil zaradi neplačila računa v 30-dnevnem roku po opominu sicer res izpolnjen pogoj za črtanje iz članstva po 5. alineji četrtega odstavka 12. člena Pravil, a je ocenilo, da je bilo ravnanje toženke pri izključitvi tožnika diskriminatorno. Vedno so se namreč pojavljali neplačniki (npr. pri članarini), ki jih ni doletela ista sankcija; tudi na isti seji upravnega odbora, na kateri je bil nazadnje izključen le tožnik, je toženka obravnavala problematiko neplačevanja s strani več lovcev v letu 2017. Tožnik je izpovedal, da se ti v lovski družini nič ne zgodi, če si prijatelj lovskega starešine, po zaslišanju slednjega (ki je po oceni sodišča izpovedoval čustveno prizadeto in v obrambni reakciji) pa si je sodišče ustvarilo vtis, da so bili pri izključitvi tožnika res posredi neracionalni razlogi ter nesoglasja med tožnikom in starešino. Toženkino ravnanje je bilo diskriminatorno, ker svojih pravil ni enako uveljavljala za vse člane, ampak je plačilno nedisciplino pri drugih vsa leta tolerirala in je bila to običajna praksa. Če bi želela iz določenih razlogov zaostriti ukrepe pri plačilni nedisciplini, bi morala člane pred tem na to vsaj opozoriti. Delovanje društev temelji na enakopravnosti članstva, neenakopravna obravnava pa vodi do arbitrarnega odločanja in do kršitve (tožnikove) ustavnopravne pravice do svobode združevanja.

5Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo. Na pritožbeni očitek, da tožnik sploh ni zatrjeval, prvostopenjsko sodišče pa ni ugotovilo, na kateri osebni okoliščini naj bi temeljila ugotovljena diskriminacija, je odgovorilo, da podlaga za odločitev ni bila osebna okoliščina kot razlog za diskriminacijo, pač pa toženkino ravnanje v primerljivih situacijah in primerljivem časovnem obdobju.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

6Vrhovno sodišče je na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je mogoče zahtevku iz naslova prepovedi kršitve diskriminacije ugoditi, ne da bi bila opredeljena osebna okoliščina, na podlagi katere naj bi bila oseba diskriminirana, in ne da bi sodišče v obrazložitvi svoje odločitve takšno osebno okoliščino ugotovilo ter obrazložilo?¹

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

7Revidentka navaja, da revizijo vlaga zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v postopku ni zatrjeval nobenih osebnih okoliščin, na podlagi katerih naj bi bil diskriminiran, niti jih ni dokazal. Sodišče prve stopnje je mimo trditvene podlage pravdnih strank zaključilo, da je za izključitev obstajalo njeno diskriminatorno ravnanje. S tem je kršilo 7. člen ZPP, hkrati pa niti samo ni ugotovilo, zaradi katere osebne okoliščine naj bi bil tožnik neenakopravno obravnavan, niti v zvezi s tem toženki ni dalo možnosti, da se izjavi (kršitev 5. člena in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Na te nepravilnosti je opozorila v pritožbi, a jo je višje sodišče odpravilo s pojasnilom, da obstoj diskriminacije ni predstavljal podlage za odločitev v zadevi, kar glede na obrazložitev sodišča prve stopnje ne drži. Izpodbijani odločitvi odstopata od sodne prakse. Le na podlagi izrecne navedbe, katera osebna okoliščina je bila razlog za neenako obravnavanje, lahko nasprotna stranka trdi in dokazuje, da ni kršila prepovedi diskriminacije, sicer je kršeno načelo kontradiktornosti. Vrhovno sodišče je o tem že odločalo. Iz sodb VIII Ips 230/2015 in VIII Ips 24/2016 izhaja, da mora tožnik navesti osebno okoliščino, na podlagi katere je bil neenakopravno obravnavan, šele nato je dokazno breme razbremenitve na toženki. O tem obstaja tudi obširna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča (Pdp 611/2019, Pdp 557/2016, Pdp 975/2015). Tudi Upravno sodišče je poudarilo (II U 289/2009), da je nujno, da se enaka in različna stanja opredelijo in da se izluščijo tiste osebne okoliščine, ki terjajo enako ali različno obravnavo. Brez navedbe osebne okoliščine o diskriminaciji sploh ni mogoče govoriti. To izhaja tudi iz jasne jezikovne razlage ustavne določbe, ki zagotavlja varstvo pred diskriminacijo, enako pa iz 4. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZvarD). Ker sta sodišči zahtevku ugodili, ne da bi tožnik navedel osebno okoliščino, na podlagi katere naj bi bil neenako obravnavan, sta neutemeljeno odstopili od sodne prakse. Tožnik je trdil le, da gre za gonjo nekaterih članov toženke proti njemu. "Gonja" ni osebna okoliščina, lahko bi bila le posledica določene osebne okoliščine, ki ni bila opredeljena. Predlaga spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje.

8Tožnik v odgovoru na revizijo kot bistveno navaja, da je trdil, da je bil obravnavan diskriminatorno, saj je bil edini neplačnik, ki ga je toženka sankcionirala s črtanjem iz članstva. Toženka mu je s takim ravnanjem kršila ustavno pravico do zbiranja in združevanja. Ravnanje je diskriminatorno v smislu Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (4. člen), če ga je obravnavala manj ugodno kot ostale lovce, kar sta sodišči, posebej drugostopenjsko, natančno obrazložili. Predlaga zavrnitev revizije.

Presoja utemeljenosti revizije

9Revizija ni utemeljena.

Ustavnopravna izhodišča načela enako(pravno)sti

10Ustava v 14. členu („enakost pred zakonom“) opredeljuje splošno načelo enako(pravno)sti, ki kot temeljno ustavno načelo izhaja iz enakega človekovega dostojanstva za vsakogar:² v prvem odstavku najprej zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine, nato izrecno našteva prepovedane ali sumljive razloge za razlikovanje,³ vključno z generalno klavzulo (katera koli druga osebna okoliščina),⁴ nato pa v drugem odstavku postavlja načelo o enako(pravno)sti vseh pred zakonom.

11Drugi odstavek 14. člena Ustave, ki govori o tem, da so pred zakonom vsi enaki, opredeljuje temeljno in splošno ustavno zahtevo, da se vsakogar na ozemlju Republike Slovenije oziroma pod njeno suvereno oblastjo obravnava enakopravno.⁵ Ustavna zahteva enakopravnosti prežema celoten slovenski ustavnopravni red in zavezuje tako v vertikalnih kot v horizontalnih razmerjih. Konkretizirana je v prvem odstavku istega člena in v številnih drugih določbah Ustave, ki varujejo specifične človekove pravice,⁶ ter je operacionalizirana v številnih področnih zakonih, tudi sistemske narave.⁷ Splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave moramo razumeti kot splošno prepoved samovolje oziroma arbitrarnosti, torej kot prepoved samovoljnega neenakega obravnavanja.⁸ Prvi odstavek 14. člena Ustave je v razmerju do drugega specialen.⁹ Njegov namen je izrecno izpostaviti vse tiste osebne okoliščine, na področju katerih je kakršno koli oblastno razlikovanje podvrženo še posebej strogemu ustavnemu nadzoru – prepoved diskriminacije.

12Iz ustavnosodne presoje sledi, da drugi odstavek 14. člena Ustave zahteva, da moramo bistveno enake položaje obravnavati enako. Če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. To načelo ne zavezuje samo zakonodajalca, temveč tudi izvršilno in sodno vejo oblasti. Sodišča v skladu s 125. členom Ustave odločajo na podlagi Ustave in zakona. To pomeni, da so sodišča tista, ki so poklicana k razlagi zakonskih določb, a jih morajo razlagati ustavnoskladno. Če je mogoče zakonske določbe razlagati na več načinov, je v pristojnosti sodišč, kako jih bodo v skladu s pravili razlage pravnih norm razlagala, toda pri tem ne smejo izbrati razlage, ki bi hkrati pomenila kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine.¹⁰

13Udejanjanje načela enako(pravno)sti in njegova uporaba v pravu zahtevata odgovore na vprašanja o tem, katere karakteristike ali pojavne oblike razlikovanja so odločujoče in zakaj; nadalje, kaj je dopustno kot odločujoča razlika, ki upravičuje različno obravnavanje, in končno, katere razloge je moč upoštevati, da posameznike obravnavamo različno.¹¹ Glede na v 11. točki te obrazložitve pojasnjeno razliko med prvim in drugim odstavkom 14. člena Ustave, se bo nosilec pravic, ki zatrjuje neenakopravno obravnavanje na temelju specifičnih osebnih okoliščin, skliceval na prvi odstavek (očital bo diskriminacijo), nosilec pravic, ki zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, pa na drugi odstavek 14. člena Ustave (očital bo samovoljo).¹²

Opredelitev tožnikovega zahtevka in ugotovljeno dejansko stanje

14Prvi odstavek 14. člena Ustave osebnih okoliščin, na podlagi katerih je razlikovanje nedopustno, resda ne našteva izključujoče, a to ne pomeni, da je sleherno medosebno razlikovanje že razlikovanje na podlagi osebne okoliščine. Osebna okoliščina je osebna lastnost, ki pomembno opredeljuje posameznika, vpliva na njegovo življenje in ga tako kot okoliščine, kot so npr. rasa, spol, rojstvo, spremlja vse življenje.¹³ Ustavno sodišče je kot osebne okoliščine, ki niso izrecno navedene v Ustavi, že prepoznalo prebivališče,¹⁴ starost¹⁵ in spolno usmerjenost,¹⁶ na podlagi Listine EU o temeljnih človekovih pravicah pa mednje uvrščamo tudi genetske značilnosti in državljanstvo (21. člen).

15Tožnik je trdil, da gre za „gonjo“¹⁷ nekaterih članov toženke proti njemu. Revidentka ima prav, da gonja proti nekomu ni osebna okoliščina, ter da bi bila gonja lahko le posledica določene osebne okoliščine, ki pa je tožnik ni opredelil. Nerazumevanje oziroma nesoglasje člana društva z drugimi člani ali enim od njih (čeprav s starešino kot predsednikom lovske družine/društva) ni nekaj, kar bi izhajalo iz osebe posameznika, temveč izvira iz odnosa dveh ali več posameznikov. To pomeni, da ni vezano na posameznikovo osebo, na nekaj, kar bi ga spremljalo od rojstva, temveč je odvisno od vsakokratnih razmerij in samo po sebi, kot pravilno trdi revidentka, ne zadosti pravnemu standardu osebne okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave.

16Toda tožnik je toženki očital tudi, da so se znotraj društva vedno pojavljali neplačniki in da je bila običajna praksa, da je toženka plačilno nedisciplino tolerirala, vendar je iz članstva izključila le tožnika, in to kljub temu da je sočasno obravnavala več neplačnikov. To ravnanje je opisal kot „diskriminatorno“, kar bi kazalo na to, da uveljavlja pravno varstvo na podlagi prvega odstavka 14. člena Ustave. A Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre zgolj za nerodno pravno opredelitev zahtevka.¹⁸ Tožnik je namreč ob tem trdil, da delovanje društev temelji na enakopravnosti članstva, neenakopravna obravnava pa vodi do arbitrarnega odločanja in do kršitve (tožnikove) ustavnopravne pravice do svobode združevanja. Tožnikov zahtevek torej črpa neposredno iz drugega odstavka 14. člena Ustave, Vrhovno sodišče pa mora glede na dopuščeno vprašanje opredeliti, ali opisana trditvena podlaga zadošča za sojenje o tožnikovem zahtevku.

O zakonski podlagi tožnikovega zahtevka

17Vrhovno sodišče mora najprej odgovoriti na vprašanje, ali za zahtevek, kakršen je tožnikov, obstaja zakonska podlaga, in če da, katera.

18Vrhovno sodišče je že zgoraj pojasnilo, da ustavna zahteva enako(pravno)sti iz drugega odstavka 14. člena prežema celoten slovenski ustavnopravni red in je operacionalizirana v številnih zakonih, tako področnih kot sistemskih. Najsplošnejši oziroma sistemski zakon je ZVarD, ki v 4. členu določa: "Diskriminacija pomeni vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti." Čeprav ZVarD pokriva široko polje uporabe (prvi odstavek 2. člena) in pozna številne oblike diskriminacije (4. - 12. člen), zakonsko besedilo ugotavljanja diskriminacije in varstva pred njo brez izjeme veže na obstoj osebnih okoliščin, celo pri „enakem obravnavanju“ (5. člen). Vrhovno sodišče zakona ne more razlagati onkraj jezikovnega dometa zakonskega besedila,¹⁹ zato sodi, da ZVarD predstavlja podrobnejše normiranje prvega odstavka 14. člena Ustave in ne nudi podlage za tožbeni zahtevek po drugem odstavku tega člena.

19Varstvo načela enako(pravno)sti poznajo tudi nekateri drugi zakoni,²⁰ ki jih v tej zadevi ni mogoče uporabiti, ker bodisi dejansko stanje ne ustreza abstraktnim pravnim normam iz teh zakonov bodisi gre za dodatno opredeljevanje osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave²¹ oziroma za zakonsko podrobnejše normirano varstvo ene izmed osebnih okoliščin, ki jih v njem izrecno našteva Ustava.²² Ker teh zakonov ob sojenju v tej zadevi ni mogoče uporabiti, se revidentka neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki jo je Vrhovno sodišče oblikovalo izključno ob odločanju po določbah teh področnih zakonov.²³

20Obstoječa zakonodaja s področja lovstva (Zakon o divjadi in lovstvu, ZDLov-1) posebnih določb o varstvu načela enako(pravno)sti nima. Toda lovska družina je društvo (prvi odstavek 65. člena ZDLov-1), zato se zanjo uporabljajo tudi določbe Zakon o društvih (ZDru-1).

21Društvo je samostojno in nepridobitno združenje, ki ga ustanovitelji ustanovijo zaradi uresničevanja skupnih interesov (prvi odstavek 1. člena ZDru-1). Prostovoljnost, ki je bistvena lastnost društva (prvi odstavek 2. člena ZDru-1), pomeni tudi svobodo glede odločitve o članstvu, tj. na eni strani pravico do vključitve v društvo in na drugi strani pravico do izstopa, s čimer je neločljivo povezano (sodno) varstvo pred ne izključitvijo. Odločanje o izključitvi iz članstva je (tako kot odločanje o sprejemu vanj) prepuščeno avtonomiji društva in v skladu z njo lahko društvo (s pravili, določenimi v temeljnem aktu) določi bolj ali manj obsežne oziroma stroge pogoje za izključitev. Če član izpolnjuje vse s strani društva določene pogoje in je njegovo članstvo v sozvočju z interesi društva, ga društvo iz članstva ne more izključiti (primerjaj drugi odstavek 2. člena ZDru-1). Člana še dodatno varuje tretji odstavek 2. člena ZDru-1, ki določa, da delovanje v društvu temelji na enakopravnosti članstva. Ta določba po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja zakonsko konkretizacijo drugega odstavka 14. člena Ustave ter preprečuje samovoljno ravnanje vodstva oziroma (dela) društvenega članstva.

O neposredni ustavni podlagi tožnikovega zahtevka

22Dopuščeno vprašanje ni omejeno na primere varstva načela enako(pravno)sti s področja lovstva oziroma društev, zato se ob odsotnosti sistemskega zakona, na podlagi katerega bi lahko posameznik uveljavljal varstvo načela enako(pravno)sti v primerih izven dometa prvega odstavka 14. člena Ustave, zastavlja še vprašanje, ali lahko posameznik tak zahtevek utemelji neposredno na ustavni podlagi. Odgovor je pritrdilen.

23Ustava v prvem odstavku 15. člena določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Neobstoj zakonskega predpisa, ki bi podrobneje določil pogoje in postopek za uveljavljanje varstva načela enako(pravno)sti v primerih iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ne pomeni, da (pravdno) sodišče o takem zahtevku ne more odločati. Nasprotno. Ustava terja sodno varstvo človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena). Človekove pravice so zavezujoče pravo, torej neposredno učinkujoče in uporabljive s strani njihovih nosilcev, ki se nanje v postopkih pred sodišči lahko sklicujejo, sodišče pa jim mora priznati polno vsebino.²⁴ Ker drugi odstavek 15. člena določa le možnost, ne pa obveznosti zakonskega urejanja,²⁵ sodišče ne sme odkloniti sodnega varstva, temveč mora tožbene navedbe preizkusiti (tudi) z vidika posega v človekovo pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Presoja konkretnega primera

24V obravnavani zadevi ni dvoma, da je tožnik kršil društvena pravila. Ta jasno določajo, da mora lovec po izdaji računa za ustreljeno žival plačati račun in rok za njegovo plačilo, in to pod grožnjo izključitve iz društva. Če bi bil tožnik edini neplačnik v društvu in če društvo ne bi imelo nobene zgodovine s plačilno nedisciplino članov, tožnik z zahtevkom ne bi uspel. To, da društvo izključuje iz članstva posameznike, ki so neplačniki, plačnikom pa dovoljuje, da ostanejo člani, ni ne diskriminacija²⁶ niti ni v nasprotju z zakonsko/ustavno zahtevo po enakopravnem varovanju članov. Tožnikovo neplačevanje namreč tu trči s pravicami drugih članov društva in ravno zaradi načela enakopravnosti, ki terja enako obravnavanje enakih in različno obravnavanje različnih stanj,²⁷ bi ga bilo, upoštevaje društvena pravila, treba izključiti.

25Utemeljen pa je tožnikov očitek o neenakem obravnavanju.²⁸ Iz izpodbijanih sodb izhaja, da sta sodišči ugotovili, da je bila neenakost (različno obravnavanje tožnika in drugih neplačnikov znotraj društva) podana. Toženka niti ni trdila, da bi bilo tako razlikovanje (ustavno) upravičeno in dopustno, torej legitimnega motiva ni imela; prav tako niso izpolnjeni kaki posebni pogoji za takšno razlikovanje, ki bi bili ustavno dopustni; torej je uporaba sredstev nerazumna oziroma nesmiselna. Torej, čeprav toženki ni mogoče očitati, da je ravnala diskriminatorno (prvi odstavek 14. člena Ustave), iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnika obravnavala različno od drugih članov, ki so se znašli v enakem položaju, za kar ni imela stvarnega razloga – ravnala je samovoljno.

26Toženkino samovoljno ravnanje pomeni kršitev tretjega odstavka 2. člena Zdru-1 in drugega člena 14. člena Ustave. Kot „arbitrarno“, kar je sinonim za samovoljnost, sta ga prepoznali že sodišči prve in druge stopnje,²⁹ zato so revizijski očitki neutemeljeni. Ker je rezultat pravne presoje neupravičenost posega v človekovo pravico, je to razlog za ugotovitev protipravnosti in za razveljavitev³⁰ (v našem primeru obeh sklepov toženke ter vzpostavitev prejšnjega stanja – ugotovitev, da je tožnik še vedno toženkin član).

27V zvezi z očitkom o pomanjkanju tožnikovega trditvenega bremena Vrhovno sodišče revidentki odgovarja, da za presojo očitka o neenakopravnem obravnavanju zadošča, da tožnik navede razloge, ki kažejo na to, da je bilo splošno načelo enako(pravno)sti prizadeto in da za tako ravnanje ne obstaja stvaren razlog, kršitev pa bo podana, če bo sodišče ugotovilo samovoljno ravnanje, torej tedaj, kadar – gledano z zornega kota pravičnosti – neko bodisi enako bodisi različno obravnavanje ni niti potrebno niti upravičeno in se ponuja sklep, da temelji na presoji, ki ni stvarno upravičena.³¹ Tožnik je podal vsa dejstva, ki zadoščajo za presojo njegovega zahtevka, zato revizijski očitek o kršitvi 7. člena ZPP ni utemeljen. Ker so bila pravno odločilna dejstva med strankama sporna, tudi ne drži, da se toženka o njih ni imela priložnosti izjaviti, saj so ugotovljena pravno odločilna dejstva posledica kontradiktornega postopka;³² tudi do kršitve 5. člena ZPP torej ni prišlo.

Odločitev o reviziji

28Revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

29Revidentka v postopku ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopke, tožniku pa mora za odgovor na revizijo povrniti 329,40 EUR (450 odvetniških točk za vložen odgovor, povečano za 22 % DDV).

30Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Sklep II DoR 84/2021 z dne 21. 4. 2021.
² Avbelj, M. in Vatovec, K., KURS, Nova univerza, EPF, Ljubljana, 2019, str. 110.
³ In sicer: narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj in invalidnost.
⁴ Z Ustavnim zakonom o spremembi je ustavodajalec v besedilo prvega odstavka vstavil tudi besedo »invalidnost«. Invalidnost po enotnem stališču pravne stroke in po interpretaciji ESČP sodi med t. i. druge osebne okoliščine in je bila kot taka že dotlej zaobsežena v načelu enakosti in ustavno pravno zavarovana na najvišji ustavni ravni, zato izrecni navedek invalidnosti v pravnem pogledu ne prinaša sprememb in ne povzroča novih pravnih nasledkov. Tako Šturm, L., KURS, 2011, točka 1.
⁵ Primerjaj tudi Šturm, L., KURS, 2002, točke 29 – 31 (poglavje „Upravičenci“).
⁶ Več Avbelj, M. in Vatovec, K., navedeno delo, str. 114, točka 14. Primerjaj Šturm, L., navedeno delo, točka 32.
⁷ Avbelj, M. in Vatovec, K., navedeno delo, str. 113.
⁸ Šturm, L., KURS, 2002, točka 12.
⁹ Tako Avbelj, M. in Vatovec, K., navedeno delo, str. 113.
¹⁰ Glej odločbo US Up-168/15 z dne 13. 11. 2014, točka 6 obrazložitve, in v tej odločbi navedene druge odločbe US (opombe št. 2, 3 in 4).
¹¹ Šturm, L., KURS, 2002, točka 6.
¹² Avbelj, M. in Vatovec, K., navedeno delo, str. 115, 17. točka.
¹³ Tako Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009, 13. točka obrazložitve.
¹⁴ Glej odločbo US U-I-253/13 z dne 13. 2. 2014, 11. točka obrazložitve, in tam navedeno drugo prakso Ustavnega sodišča.
¹⁵ Odločba US U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013.
¹⁶ Odločba US Up-213/15 z dne 16. 6. 2016, ki se sklicuje na svoji odločbi U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009 in št. U-I-212/10 z dne 14. 3. 2013.
¹⁷ V pomenu tožbenih trditev: močno, organizirano delovanje proti čemu: končati, začeti gonjo; časopisna, politična gonja; gonja proti novemu zakonu / ekspr. proti škodljivim ptičem so uprizorili pravo gonjo. Vir: www.fran.si
¹⁸ Sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo (tretji odstavek 180. člena ZPP).
¹⁹ Pavčnik, M., Argumentacija v pravu, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 57. Primerjaj tudi Pavčnik, M, Ustavnoskladna razlaga (zakona), Pravnik, l. 67 (2012), št. 7-8, str. 500.
²⁰ O razdrobljenosti varstva pred diskriminacijo glej Štajnpihler Božič, T., Domet prava varstva pred diskriminacijo, Pravnik, 134 (2017), posebna številka 1, str. 75 - 77.
²¹ Npr. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) za potrebe presoje diskriminacije pri zaposlovanju ali v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi opredeljuje osebne okoliščine (6. člen ZDR-1).
²² Tako se npr. Zakon o enakih možnostih žensk in moških (ZEMŽM), ki je sistemski zakon, posveča izboljšanju položaja žensk in ustvarjanje enakih možnosti žensk in moških na političnem, ekonomskem, socialnem, vzgojno-izobraževalnem ter na drugih področjih družbenega življenja (1. člen).
²³ Gre za sodno prakso, ki od tožnikov (delavcev) zahteva, da zatrjujejo, zaradi katere zakonsko opredeljene osebne okoliščine naj bi bili v okviru delovnega razmerja diskriminirani. Revidentka se sklicuje na odločbe VS RS VIII Ips 164/2016 z dne 11. 10. 2016, VIII Ips 223/2016 z dne 4. 4. 2017, VIII Ips 230/2015 z dne 23. 2. 2016 in VIII Ips 24/2016 z dne 30. 8. 2016.
²⁴ Primerjaj Kerševan, E., KURS, Nova univerza, EPF, Ljubljana, 2019, str. 125.
²⁵ Tako Kerševan, E., KURS, navedeno, str. 125.
²⁶ Glej tudi 14 in 15. točko te obrazložitve.
²⁷ Načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Po ustaljeni presoji US načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena – ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Odločba US U-I-398/96 z dne 15. 6. 2000, 18. točka obrazložitve. Primerjaj tudi US U-I-92/94 z dne 7. 12. 1995, 10. točka obrazložitve, in Up-66/95 z dne 22. 11. 1995, 7. točka obrazložitve.
²⁸ Na tem mestu Vrhovno sodišče pripominja, da EKČP v 14. členu (prepoved diskriminacije) zagotavlja uživanje pravic in svoboščin iz te konvencije vsem ljudem brez razlikovanja. Čeprav jezikovni pregled konvencijskega besedila vzbuja slutnjo, da pokriva le dejanske stanove, ki ustrezajo prvemu odstavku 14. člena Ustave, ESČP v metodološkem pogledu ni izoblikovalo modelov za presojo, ki bi se osredotočili na razloge za razlikovanje ali na prizadete interese, temveč je poiskalo tretjo možnost - odsotnost kakršnega koli metodološkega okvira za argumente o zakonskem razlikovanju. Pri tem je široko tolmačilo zadnji razlog konvencijskega besedila „kakšne druge okoliščine“. Pri tej interpretaciji se je oprlo na francosko besedilo konvencije, ki govori o drugih situacijah in je širše od angleškega besedila, ki govori o drugem statusu. Status predpostavlja določeno stabilnost ali trajnost, situacija oziroma okoliščina pa se lahko spremeni v enem dnevu. Tako je ESČP obravnavalo razlikovanja med pravniki in med drugimi poklici, med vojaki in častniki, med poročenimi in neporočenimi materami, med člani sindikatov v stavki in med člani sindikatov, ki niso stavkali, med samostojnimi poklici in nameščenci ter med britanskimi državljani v tujini, med britanskimi državljani s stalnim bivališčem v tujini, ki so v diplomatski službi, med otroki, posvojenimi v Angliji, in otroki, posvojenimi v Irski. Povzeto po Šturm, L., KURS, 2002, točka 40.
²⁹ Glej sklepni del 22. točke sodbe sodišča prve in sklepni del 10. točke sodbe sodišča druge stopnje.
³⁰ Primerjaj Šturm, L., KURS, 2002, točka 31.
³¹ Šturm, L., KURS, 2002, točka 20.
³² Toženka je sprva trdila, da podobnih primerov neplačevanja finančnih obveznosti pri drugih članih ni, edini neplačnik naj bi bil tožnik, s pripravljalno vlogo pa je pritrdila tožnikovim navedbam, da je bil črtan le on (7. prvostopenjske sodbe). Tožnik je sicer predlagal izvedenca, ki bi podal mnenje o izpolnjevanju finančnih obveznosti drugih članov; sodišče prve stopnje dokaza ni izvedlo, potem ko je priča – blagajnik toženke izpovedal, da so tudi drugi lovci zamujali s plačili svojih obveznosti, nobenega pa zato niso izključili (9. točka prvostopenjske sodbe).