5. člen ZVarD

Tožnica je bila celo leto 2018 odsotna od dela in je toženka ni ocenila. Neenaka obravnava tožnice v primerjavi z javnimi uslužbenci, ki so delo opravljali, temelji na objektivni okoliščini - opravljanju dela. Upoštevaje že zavzeta stališča v sodni praksi, da ni dopustno upoštevati drugega obdobja, drugih kriterijev niti podati nevtralne ocene, ni druge možnosti, kot da delodajalec javnega uslužbenca, ki celo leto dela ne opravlja, ne oceni. Navedeno zasleduje legitimen cilj (da ocena odraža dejansko delo), sredstva za dosego tega cilja so ustrezna in nujno potrebna, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Čeprav toženki ni mogoče očitati, da je ravnala diskriminatorno (prvi odstavek 14. člena Ustave), iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnika obravnavala različno od drugih članov, ki so se znašli v enakem položaju, za kar ni imela stvarnega razloga – ravnala je samovoljno. Toženkino samovoljno ravnanje pomeni kršitev tretjega odstavka 2. člena Zdru-1 in drugega odstavka 14. člena Ustave

Četudi je imela članica komisije diskrecijsko pravico izbrati vprašanja, na podlagi katerih je ocenila primernost posamezne kandidatke, pa je bila njena avtonomija omejena z zakonsko določbo o prepovedi diskriminacije glede vere ali prepričanja (prvi odstavek 1. člena ZVarD). Pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin je bila na podlagi določila 2. člena že citiranega zakona tudi izbirna komisija dolžna zagotavljati varstvo pred diskriminacijo oziroma enako obravnavanje vseh kandidatk, zlasti v zvezi z dostopom do vseh oblik in do vseh ravni karierne orientacije poklicnega in strokovnega izobraževanja in usposabljanja, nadaljnjega poklicnega usposabljanja in preusposabljanja, vključno z delovno prakso (kar vključuje tudi merila za izbiro). Za obstoj diskriminacije v smislu določila 5. člena tudi ni potreben namen kršitelja nekoga diskriminirati, dovolj je, da je do diskriminacije prišlo oziroma bi do nje lahko prišlo.