VSL Sklep II Ip 1639/2021

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor dolžnice z dne 13. 7. 2020.

2Dolžnica je proti sklepu vložila pravočasno pritožbo, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izpodbijana odločitev nepravilna, saj bi sodišče moralo o ugovoru odločati vsebinsko, pri čemer je dolžnica po pozivu sodišča vztrajala. Predlagala je, da sodišče predlog za izvršbo v celoti zavrne, ker ne obstajajo več pogoji za tek izvršilnega postopka oziroma za izdajo klavzule pravnomočnosti. Izvršilni postopek bi bil s tem končan in bi obstajali pogoji za nasprotno izvršbo, v kateri bi lahko dolžnica zahtevala vračilo že neutemeljeno izterjanega denarnega zneska pri OPP. Že iz samega ugovora z dne 13. 7. 2020 sledi, da si dolžnica v primeru preplačila izterjanega zneska pridržuje pravico do nasprotne izvršbe in da zato predlaga zavrnitev izvršilnega predloga. Kljub temu sodišče o ugovoru ni vsebinsko odločalo in bo sklep o izvršbi postal pravnomočen, izvršba pa se ne bo končala. Posledično ne bo mogoče odločati o nasprotni izvršbi, saj izvršba ni končana oziroma ni razveljavljena pravnomočnost sklepa o izvršbi. Brez razveljavitve sklepa o izvršbi nasprotne izvršbe v takem primeru ni mogoče predlagati. ZIZ v prvem odstavku 67. člena določa: Ko je izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, če je prejel več, kot znaša njegova terjatev. Za pritožbo zoper sklep o umiku dolžnica ni imela pravnega interesa, ugovor pa je podan pred umikom, zato je jasno, da umik ne more predstavljati konec izvršbe in tudi ne predstavlja razloga za zavrženje ugovora. Ne drži pojasnilo sodišča, da se izvršba zaradi ustavitve ne more nadaljevati. Zaradi ustavitve se izvršba lahko nadaljuje, upnik lahko poda nov predlog. Prav tako ne drži, da sklep o izvršbi obstaja, a nima nobenega vpliva več. V izvršilnem postopku, ki še ni končan, lahko upnik kadarkoli vloži nov predlog za izvršbo (43. člen ZIZ). S pravnomočnim sklepom o zavrženju ugovora bo sklep o izvršbi postal pravnomočen, zato bi moralo sodišče dolžnici še posebej pojasniti, zakaj meni, da nima možnosti za obravnavo ugovora. Toliko bolj to velja v konkretnem primeru, ko je denarna terjatev v izvršilnem postopku že izterjana in preplačana. Obrazložitev sodišča v izpodbijanem sklepu, da bo zatrjevano preplačilo terjatve predmet odločanja v postopku nasprotne izvršbe, je zavajajoče, saj bo zaradi zavrženja ugovora zavržena tudi predlagana nasprotna izvršba. Velja namreč, da je nasprotno izvršbo mogoče vložiti, ko je izvršba opravljena. Dolžnica ima pravni interes za vsebinsko odločitev o ugovoru, ker bi bilo s tem odgovorjeno na vsa odprta vprašanja postopka, na podlagi katerih lahko predlaga nasprotno tožbo. Dalje dolžnica opozarja na stališče sodne prakse (VSL sklepa II Ip 694/2017, II 4441/2015 in odločba Ustavnega sodišča Up-1273/07), da umik izvršilnega predloga pomeni konec izvršbe, ne pa nujno tudi konec izvršilnega postopka. Ko o pravnih sredstvih stranke še ni bilo odločeno, umik izvršilnega predloga in sklep o ustavitvi pomeni le konec faze oprave izvršbe, izvršilni postopek pa se v tem primeru konča šele potem, ko je pravnomočno odločeno o vseh pravnih sredstvih, vloženih do trenutka ustavitve izvršbe, in o teh sredstvih mora sodišče odločati po vsebini. Skladno z odločbo II Ips 330/2008 pa je nasprotna izvršba mogoča, ko je izvršba že opravljena, to pa je, ko je opravljeno zadnje izvršilno dejanje, s katerim je terjatev v celoti poplačana. Če izvršba ni končana, ima dolžnik na voljo ugovor po izteku roka. V konkretnem primeru je dolžnica podala redni ugovor, s katerim bi bila izvršba končana, pa ga je sodišče zavrglo. Ker sodišče o pravnem sredstvu ni odločilo, je kršilo dolžničine ustavne pravice do sodnega varstva, do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Ker je upnik umaknil predlog za izvršbo po vložitvi ugovora, ni mogoče sklepati, da dolžnica nima pravnega interesa za ugovor. Dolžnica je ugovarjala sklepu o izvršbi in predlagala njegovo zavrnitev, zavrnitev bi pomenila končanje izvršilnega postopka. Z zavrženjem ugovora pa sodišča dejstva o plačilu (in možnem preplačilu) ni ugotovilo, postopek tako ni končan. Z zavrženjem ugovora bo sklep o izvršbi postal pravnomočen, čeprav izvršba sploh ne bi smela obstajati, saj je terjatev poplačana. Ker postopek izvršbe teče, lahko upnik kadarkoli zahteva nadaljevanje postopka. Tudi če je sodišče menilo, da dolžnica ne izkazuje več pravnega interesa za odločanje o ugovoru, bi moralo o tem sprejeti ustrezno odločitev v obliki sodne odločbe in o ugovoru vsebinsko odločiti. Tega ni storilo. Dolžnica je z vlogo z dne 30. 12. 2020 podala predlog za nasprotno izvršbo zaradi še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na upnikov račun prenesenih denarnih sredstev in vztrajala pri ugovoru. Upnikov umik ni rešil vprašanja o preplačilu, ker umik ne predstavlja konca izvršilnega postopka. Ker sklep o izvršbi še vedno obstaja, ni mogoče vložiti nasprotne izvršbe. Dalje dolžnica še navaja, da identično situacijo, kot je predmetna, obravnava ustavna odločba Up-1273/07, ki jo dolžnica delno tudi povzema. Tako kot je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pritožnikovih ustavnih procesnih jamstev iz 22., 23. in 25. člena Ustave, ker ni bilo odločeno o vloženih pravnih sredstvih po vsebini, so bile navedene pravice kršene tudi dolžnici v tej zadevi. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje, oziroma da višje sodišče odloči samo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

5Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 13. 7. 2020 zavrglo kot nedovoljen, saj je štelo, da dolžnica zanj nima več pravnega interesa. Pojasnilo je, da je v predmetni izvršilni zadevi dne 11. 9. 2020 izdalo sklep, s katerim je izvršilni postopek v celoti ustavilo in razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžničini solastni nepremičnini. Sklep o ustavitvi je postal pravnomočen dne 10. 10. 2020, posledično pa po mnenju sodišča prve stopnje dolžnica nima več pravnega interesa za vsebinsko odločitev o ugovoru. Bistveni procesni učinek ustavitve izvršbe je namreč ta, da neha teči faza opravljanja izvršbe, že zaradi ustavitve se torej izvršba ne more nadaljevati. Čeprav sklep o izvršbi še vedno obstaja, nima nobenega vpliva več. To je tudi razlog, da dolžnica nima pravnega interesa, da bi zahtevala njegovo razveljavitev. Sodišče je še pojasnilo, da je bil izvršilni postopek ustavljen, preden je sklep o izvršbi postal pravnomočen, zato le-ta ne predstavlja izvršilnega naslova. Ker si dolžnica z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa pravnega položaja ne more izboljšati, njen pravni interes za odločanje o ugovoru ni podan. Nazadnje sodišče prve stopnje ni pritrdilo niti navedbam dolžnice v vlogi z dne 30. 12. 2020, da bi moralo razveljaviti tudi rubež denarnih sredstev, ki je bil opravljen dne 30. 6. 2020, to je pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Kot je pojasnilo sodišče, je bil rubež opravljen pred njenim zatrjevanim prostovoljnim poplačilom celotne izterjevane terjatve, za katerega dolžnica sama navaja v ugovoru, da je bilo opravljeno dne 13. 7. 2020. Bo pa zatrjevano preplačilo izterjevane terjatve predmet odločanja v postopku nasprotne izvršbe.

6Obstoj pravnega interesa je ena od procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje, ki morajo biti podane ves čas postopka odločanja o pravnem sredstvu (prvi v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Če ta pogoj ni izpolnjen, pravno sredstvo ni dovoljeno in ga mora sodišče zavreči. Glede na sosledje procesnih dejanj in stanje spisa v času izdaje izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dolžnica za vsebinsko odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi nima več pravnega interesa. V obravnavani zadevi je upnik zoper dolžnico dne 3. 6. 2020 vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, dne 15. 6. 2020 je bil izdan sklep o izvršbi, med drugim na dolžničino solastno nepremičnino in na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, s prenosom zarubljenih denarnih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (prim. tretji odstavek 46. člena ZIZ). Dolžnica je dne 13. 7. 2020 vložila ugovor in v njem dokazno podprto zatrjevala, da je prav tako dne 13. 7. 2020 v celoti poplačala upnikovo terjatev s pripadki. Po vložitvi ugovora je upnik umaknil predlog za izvršbo in sodišče prve stopnje je posledično s sklepom z dne 11. 9. 2020, ki je postal pravnomočen dne 1. 10. 2020, ustavilo izvršilni postopek in razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžničini solastni nepremičnini. Glede na pravnomočen sklep o ustavitvi izvršbe z dne 11. 9. 2020 se torej izvršilna dejanja v obravnavani zadevi zoper dolžnico ne bodo več opravljala. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da lahko upnik kadarkoli predlaga nadaljevanje predmetne izvršbe, saj postopka, ki je pravnomočno končan, ni več mogoče nadaljevati. Če bi upnik (kljub poplačilu neupravičeno) vložil nov predlog za izvršbo, pa bi imela dolžnica v tistem izvršilnem postopku pravico do ugovora, njegove vsebinske obravnave in razveljavitve sklepa o izvršbi. Dolžnica tako v konkretnem primeru boljšega pravnega položaja, kot ga že ima, tudi z vsebinsko odločitvijo o ugovoru ne bi več mogla doseči. Sama namreč ves čas postopka dokazno podprto trdi, da je dolg do upnika prostovoljno poplačala dne 13. 7. 2020, torej po izdaji sklepa o izvršbi z dne 15. 6. 2020. Tudi če bi sodišče prve stopnje o ugovoru odločalo vsebinsko in mu ugodilo, torej ne bi bilo podlage za razveljavitev sklepa o izvršbi, kot v pritožbi napačno meni dolžnica, temveč bi sodišče le ustavilo izvršbo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. V obravnavani zadevi pa je do tega že prišlo, saj je sodišče prve stopnje, kot je bilo navedeno že zgoraj, pravnomočno ustavilo izvršbo in razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi pri dolžničini solastni nepremičnini že na podlagi upnikovega umika izvršilnega predloga, s sklepom z dne 11. 9. 2020.

7Tudi dejstvo, da je poleg dolžničinega prostovoljnega plačila (opravljenega dne 13. 7. 2020) še banka A. d. d. dne 30. 6. 2020, torej že pred dolžničinim prostovoljnim plačilom, delno prisilno realizirala upnikovo terjatev, dolžnici ne daje pravnega interesa za vsebinsko odločanje o ugovoru. Dolžnica sicer pravilno ugotavlja, da je navedena okoliščina lahko razlog za nasprotno izvršbo, zmotno pa meni, da zaradi zavrženja ugovora oziroma nerazveljavitve sklepa o izvršbi s predlogom za nasprotno izvršbo ne bi mogla uspeti. Izvršba je bila namreč v obravnavani zadevi že delno opravljena, izvršilni postopek pa se lahko pravnomočno konča tudi s procesno odločitvijo o pravnem sredstvu (v konkretnem primeru z zavrženjem ugovora), pri čemer je po 1. točki prvega odstavka 67. člena ZIZ eden od razlogov za nasprotno izvršbo tudi, če je dolžnik med postopkom prostovoljno poravnal upnikovo terjatev. Ne drži torej pritožbeno stališče, da nasprotna izvršba ni mogoča, če o ugovoru dolžnika ni odločeno vsebinsko ali če sklep o izvršbi ni razveljavljen. Res bo v konkretnem primeru z zavrženjem ugovora sklep o izvršbi postal pravnomočen, kar pa ni ovira za dolžničin uspeh s predlogom za nasprotno izvršbo.

8Dalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da so bila z izpodbijano odločitvijo dolžnici kršena ustavna procesna jamstva iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) res izhaja zahteva, da sodišče o pravnem sredstvu odloča po vsebini, vendar pa to ne velja absolutno. Zakon namreč lahko določi tudi omejitve te pravice (prim. 15. člen Ustave), med drugim na način, da predpiše določene procesne predpostavke za meritorno odločanje. Ena od teh procesnih predpostavk je obstoj pravnega interesa vložnika (prvi v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), če ta ni podan, pravno sredstvo ni dovoljeno in ga sodišče zavrže. Tudi v takem primeru pa mora sodišče sprejeti odločitev s sodno odločbo in zanjo navesti ustrezne razloge. To terjajo ustavne pravice do izjave (23. člen Ustave), do sodnega varstva (23. člen Ustave) in do pravnega sredstva (25. člen Ustave), kot izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-1273/07, na katero se sklicuje pritožba.

9Zmotno pa dolžnica na podlagi navedene ustavne odločbe sklepa, da velja neomejena, absolutna zahteva po meritornem odločanju. Res je ustavno sodišče v odločbi Up-1273/07 ugotovilo kršitev (med drugim) tudi pritožnikove ustavne pravice iz 22. člena Ustave iz razloga, ker o njegovem ugovoru po ustavitvi izvršbe na podlagi upnikovega umika ni bilo odločeno po vsebini, vendar pa je šlo za bistveno drugačno situacijo, kot je konkretna. V tisti zadevi je bil namreč upnikov umik podan v izvršbi na podlagi verodostojne listine, pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, in v takem primeru ima dolžnik res pravni interes za vsebinsko odločanje o ugovoru, saj sicer sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki vsebuje tudi plačilni nalog, postane pravnomočen in s tem (v dajatvenem delu) tudi izvršilni naslov (prim. tretji odstavek 44. člena ZIZ in prvi odstavek 441. člen ZPP). V obravnavanem primeru pa ne gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine, temveč za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Prav tako ne drži pritožbeno stališče, da je pogoj za končanje postopka vsebinska odločitev o pravnem sredstvu. Res se izvršilni postopek konča šele, ko je pravnomočno odločeno o vseh pravnih sredstvih, vloženih do trenutka ustavitve izvršbe, vendar pa se postopek lahko konča tudi z odločitvijo procesne narave oziroma z zavrženjem pravnega sredstva. Ni torej pogoj za končanje izvršilnega postopka vsebinska odločitev o ugovoru niti razveljavitev sklepa o izvršbi, kot napačno navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi iz pojasnjenih razlogov pravilno ugotovilo, da ni podan dolžničin pravni interes za odločanje o ugovoru in je zato le-tega z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo, za svojo odločitev pa je navedlo tudi natančne in jasne razloge. Pritožbeni očitek o kršitvi dolžničinih ustavnih procesnih jamstev iz 22., 23. in 25. člena Ustave tako ni utemeljen.

10Po povedanem pritožba izpodbijanega sklepa ne ovrže, višje sodišče pa tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov. Neutemeljeno pritožbo je zato zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).