441. člen ZPP

Z vložitvijo (pravočasnega in obrazloženega) ugovora v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine se začne pravda med strankama. Izvršilno sodišče zato od tega trenutka dalje ne more zgolj odločiti o umiku predloga za izvršbo in ustaviti postopka, temveč je potrebno pri odločanju upoštevati tudi določbo 441. člena ZPP o umiku tožbe v postopku izdaje plačilnega naloga.

V obravnavanem primeru sta izvršilna in pravdna faza del enovitega oziroma enotnega postopka, ki nikoli ni bil pravnomočno končan, zato razveljavitev sklepa o izvršbi z dne 23. 12. 2022 s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 1. 2023 ni relevantna za vprašanje teka zastaralnih rokov.

Po vložitvi ugovora lahko upnik umakne predlog za izvršbo samo s privolitvijo dolžnika. Iz njegovih navedb v odgovoru na pritožbo izhaja, da v to ne privoli.

Za presojo, od katere vrednosti spornega predmeta se odmeri sodna taksa za redni (pravdni) postopek, je pravno odločilno, ali je tožeča stranka vložila delni umik zahtevka pred ali po vložitvi ugovora dolžnika zoper izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Upnik utemeljeno navaja dejanske okoliščine delnega umika - utesnitve predloga za izvršbo za plačani znesek. Tega je podal z vlogo z dne 8. 4. 2022, dolžnik pa je vložil ugovor 20. 4. 2022, kar je bilo po delnem umiku predloga za izvršbo. Upnik utemeljeno navaja, da sodišče ni imelo razloga, da ne bi odločilo o delnem umiku predloga za izvršbo, saj je od tega odvisen nadaljnji postopek, ali bo šlo za spor majhne vrednosti in višina stroškov, sodnih taks.

Drži, da novejša sodna praksa dovoljuje predlog za vrnitev v prejšnje stanje v primeru zamude za plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. Vendar, kot ugotavlja sam dolžnik, gre za primere, ko je sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine. Tak sklep ne obsega le dovolilnega dela, temveč tudi kondemnatorni del, v katerem je dolžniku naložena poravnava terjatve v 3 oziroma 8-dnevnem roku. S sklepom o izvršbi sodišče ne dovoli le oprave izvršbe, temveč izda tudi plačilni nalog. Postopek izdaje plačilnega naloga ureja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 431. do 441. členu, zato je pri odločanju o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje potrebno izhajati ne le iz 36. člena ZIZ, ampak tudi iz določb ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje (116. do 120. člen), ki predloga ne omejuje zgolj na zamujen rok za ugovor in pritožbo. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj upnik že ima izvršilni naslov, na podlagi katerega je predlagal izvršbo, sodišče prve stopnje pa je s sklepom o izvršbi le dovolilo opravo izvršbe.

Dolžnica je dne 13. 7. 2020 vložila ugovor in v njem dokazno podprto zatrjevala, da je prav tako dne 13. 7. 2020 v celoti poplačala upnikovo terjatev s pripadki. Po vložitvi ugovora je upnik umaknil predlog za izvršbo in sodišče prve stopnje je posledično s sklepom z dne 11. 9. 2020, ki je postal pravnomočen dne 1. 10. 2020, ustavilo izvršilni postopek in razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžničini solastni nepremičnini. Glede na pravnomočen sklep o ustavitvi izvršbe z dne 11. 9. 2020 se torej izvršilna dejanja v obravnavani zadevi zoper dolžnico ne bodo več opravljala. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da lahko upnik kadarkoli predlaga nadaljevanje predmetne izvršbe, saj postopka, ki je pravnomočno končan, ni več mogoče nadaljevati. Tudi dejstvo, da je poleg dolžničinega prostovoljnega plačila (opravljenega dne 13. 7. 2020) še banka A. d. d. dne 30. 6. 2020, torej že pred dolžničinim prostovoljnim plačilom, delno prisilno realizirala upnikovo terjatev, dolžnici ne daje pravnega interesa za vsebinsko odločanje o ugovoru. Dolžnica sicer pravilno ugotavlja, da je navedena okoliščina lahko razlog za nasprotno izvršbo, zmotno pa meni, da zaradi

Z vložitvijo (pravočasnega in obrazloženega) ugovora v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine se že začne pravda med strankama. Izvršilno sodišče zato od tega trenutka dalje ne more zgolj na podlagi določbe 43. člena ZIZ odločiti o umiku predloga za izvršbo in ustaviti postopka, temveč je potrebno pri odločanju upoštevati tudi določbo 441. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) o umiku tožbe v postopku izdaje plačilnega naloga. Glede na dejstvo, da v obravnavani zadevi o dolžnikovem ugovoru še ni bilo odločeno, je torej pritrditi stališču pritožbe, da odločitev o delni ustavitvi izvršilnega postopka na podlagi 43. člena ZIZ dolžniku ni nujno le v korist. S tem je namreč onemogočeno nadaljnje obravnavanje njegovega ugovora, kar po presoji Ustavnega sodišča RS pomeni kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Pravnega interesa za pritožbo zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje zato dolžniku ni mogoče odreči.

Glede na to, da je upnik delno umaknil tožbo - predlog za izvršbo do vložitve ugovora, je to smel storiti brez privolitve tožene stranke. Zato bi moralo o delnem umiku predloga odločiti izvršilno sodišče. Upnik ima zaradi odmere sodnih taks in pravdnih stroškov pravni interes za odločitev preden pride zadeva pred pravdno sodišče.

Ž e z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi se začne pravda med strankama. O umiku izvršilnega predloga bi (lahko) odločalo izvršilno sodišče le v primeru, če bi ga prejelo pred ugovorom. Če pa ga prejme po vložitvi ugovora, ali skupaj z njim, kot v obravnavani zadevi, je treba ta umik obravnavati kot umik tožbe po prvem odstavku 441. člena ZPP, h kateremu je potrebno soglasje dolžnika (tožene stranke). O tem se je sodna praska že večkrat izrekla.

Za presojo od katere vrednosti spornega predmeta se odmeri sodna taksa za redni (pravdni) postopek je pravno odločilno kdaj je tožeča stranka vložila delni umik predloga - če je to storila preden je tožena stranka vložila ugovor zoper evropski plačilni nalog, mora sodišče tak umik upoštevati že v postopku izdaje evropskega plačilnega naloga. Pravdni postopek se nato vodi samo še glede preostanka terjatve, ki hkrati predstavljala podlago (vrednost spora) za odmero sodne takse za redni postopek. V kolikor tožeča stranka delni umik predloga poda šele po vloženem ugovoru tožene stranke zoper izdani evropski plačilni nalog, pa se šteje, da se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, zato bi o delnem umiku predloga (kasneje tožbe) odločalo šele pravdno sodišče. Podlago (vrednost spora) za odmero sodne takse za redni postopek v tem primeru predstavlja celotna terjatev.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v situacijah, ko se pravdni postopek začne kot nadaljevanje izvršilnega postopka v primeru obrazloženega ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi, treba šteti, da se pravdni postopek začne s pravnomočno razveljavitvijo dovolilnega dela sklepa o izvršbi. V obravnavanem primeru je torej ob začetku pravdnega postopka vrednost spornega predmeta znašala 26.460,00 EUR, tožeča stranka pa je šele po nastopu pravnomočnosti razveljavitvenega sklepa in torej po začetku pravdnega postopka z vlogo tožbo oziroma predlog za izvršbo delno umaknila. Po prvem odstavku 32. člena ZST-1 pa v primeru spremembe vrednosti predmeta med postopkom, ostane podlaga za odmero sodne takse prvotna vrednost. Sodišče prve stopnje je zato pri odmeri zadevne sodne takse pravilno upoštevalo prvotno vrednost spornega predmeta, to je 26.460,00 EUR.

Trditveno in dokazno breme o umiku predloga za izvršbo nemudoma po plačilu dolga je na strani upnika, ki v predmetni zadevi temu ni zadostil. Sodišče prve stopnje bi pavšalno in dokazno nepodprto trditev eventualno lahko štelo kot neprerekano, če bi bil dolžnik na to v pozivu opozorjen. Če sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine še ni pravnomočen, bi moral sklep o umiku vsebovati tudi odločitev o razveljavitvi kondemnatornega dela sklepa o izvršbi.

Izdaja začasne odredbe o preživnini zakonca je omejena na izjemne situacije. Kriterij za izdajo je zagotovitev nujnega preživljanja upravičenca oziroma kritje njegovih nujnih eksistenčnih potreb.

Glede na to, da je bila tožba tekom postopka (delno) umaknjena, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o tistem delu zahtevka, glede katerega tožeča stranka tožbe ni umaknila in glede katerega ni razveljavilo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s sodbo. Projektiranje je „živ proces“, ki se spreminja in zahteva nenehno sodelovanje naročnika in projektanta. Četudi je tožeča stranka zahtevala spremembe, je projektant – tožena stranka tista, ki bi morala vedeti in opozoriti tožečo stranko na dejstvo, da gradnja dveh dvojčkov po takrat veljavni zakonodaji (glede na velikost zazidljivega zemljiša tožeče stranke) ni bila mogoča. Usklajenost projektne dokumentacije z veljavno prostorsko zakonodajo je ključna za izpolnitev obveznosti projektanta, ki je obveznost uspeha. Ker gradnja dveh objektov kategoriziranih kot dvojčka v konkretnem primeru ni bila dopustna, tudi s strani tožene stranke pripravljena dokumentacija za tožečo stranko ni bila uporabna, zato je zmotna ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka del svoje pogodbene obveznosti v razmerju do tožeče stranke izpolnila.

Pravdni postopek je bil vzpostavljen že z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi. Umika predloga, ki je bil dan po vložitvi ugovora, zato ni več mogoče presojati po 43. členu ZIZ, temveč ga je potrebno obravnavati kot umik tožbe, o katerem bo odločalo sodišče v pravdnem postopku.

Zmotna ugotovitev dejanskega stanja glede tožnikovega obsega umika tožbe.

Pritožba sicer pravilno poudarja, da so določbe ZIZ (38. člen) glede odločanja o stroških postopka specialnejše od tistih, ki jih določa ZPP. To načeloma sicer velja, vendar predvsem v postopku izvršbe na podlagi izvršilnega naslova. Določba 441. člena ZPP ureja le vprašanje umika predloga za izdajo plačilnega naloga, ne ureja pa vprašanja, kako sodišče odloči o stroških morebiti vloženega ugovora, če je predlog za izvršbo predhodno umaknjen.

V postopku, ki teče po izvršilnem predlogu na podlagi verodostojne listine mora sodišče prve stopnje pri odločanju o ustavitvi izvršilnega postopka zaradi upnikove izjave o umiku predloga poleg 43. člena ZIZ, upoštevati tudi določbe prvega odstavka 441. člena ZPP o umiku tožbe v postopku za izdajo plačilnega naloga, po katerem sme tožeča stranka umakniti tožbo brez privolitve tožene stranke samo do vložitve ugovora.