VSC Sodba PRp 197/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Postaje prometne policije Celje z dne 3. 11. 2020 in ga spremenilo glede pravne kvalifikacije prekrška in izrečene sankcije tako, da je dejanje kvalificiralo kot prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu namesto globe 250,00 EUR izreklo globo 120,00 EUR, v preostalem delu pa je zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo. Storilcu je tudi naložilo plačilo sodne takse v višini 90,00 EUR.

2Zoper tako sodbo se pritožuje storilec smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Pritožbi prilaga pisni izjavi svoje mame in sestre in smiselno predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je bil storilcu izdan izpodbijani plačilni nalog zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ker je 3. 11. 2020 ob 13.04 uri vozil osebni avtomobil z registrsko oznako MB ... po cesti v naselju R., kjer je hitrost s splošnim predpisom omejena na 50 km/h, s hitrostjo najmanj 145 km/h in s tem prekoračil dovoljeno hitrost vožnje za najmanj 66 km/h. Plačilni nalog mu je bil izdan na podlagi prvega odstavka 8. člena ZPrCP, ki določa, da se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 storilcu ni potrebno z dokazi prepričati sodišča, da prekrška ni storil, pač pa mora predložiti razbremenilne dokaze, sodišče pa mora v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je storilec s predloženimi dokazi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je motorno vozilo v času storitve prekrška vozil on.

5Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navajal zgolj to, da je sicer lastnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek, vendar navedenega dne ni vozil tega vozila, saj je bil bolan od 26. 10. 2020 do 6. 11. 2020 v izolaciji in v tem času ni zapuščal svojega doma, ter da je vozilo kritičnega dne uporabljal družinski član, zoper katerega se ni dolžan izpovedati. Za svoje trditve je predložil potrdilo o opravičeni zadržanosti z dela, iz katerega izhaja, da je bil razlog zadržanosti izolacija.

6Sodišče prve stopnje je glede na take trditve in predložene dokaze ocenilo, da zaslišanje storilca za odločitev o predmetni zadevi ni potrebno in je na podlagi navedb v zahtevi za sodno varstvo in predloženega potrdila zaključilo, da storilec ni uspel izkazati, da v obdobju izolacije tudi dejansko ni zapuščal svojega doma z npr. predlaganjem kakšne priče.

7Storilec v pritožbi pojasnjuje, da je mislil, da je potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela dovolj jasen dokaz o tem, da ni storil očitanega prekrška. S takim stališčem ni mogoče soglašati, saj potrdilo o opravičeni zadržanosti z dela nedvomno dokazuje le, da delavec ni sposoben za opravljanje dela znotraj organiziranega delovnega procesa, ne pomeni pa nujno tudi, da delavec ni sposoben gibanja in vožnje vozila. Zdravstvene težave zaradi katerih je oseba v bolniškem staležu so lahko zelo različne narave, zelo pogosto pa so tudi osebe, ki sicer niso sposobne za delo na svojem delovnem mestu, sposobne gibanja vsaj za npr. obiskovanje zdravnika.

8V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih storilec poudarja, da za dodatno obrazložitev ni bil klican na sodišče, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v postopku z zahtevo za sodno varstvo sodišče ni dolžno vselej zaslišati storilca, saj četrti odstavek 65. člena ZP-1 določa, da sodišče ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka le v primeru, če spozna, da je dejansko stanje nepopolno ali nepravilno ugotovljeno. O pravilnosti ali popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa lahko sodišče podvomi le v primeru, ko so trditve v zahtevi za sodno varstvo dovolj konkretizirane in ko tudi obstajajo dokazi, s katerimi je mogoče take trditve preveriti oziroma preizkusiti njihovo verodostojnost. V konkretni zadevi glede na trditve v zahtevi za sodno varstvo ni bilo niti posredno izkazano, da storilec razpolaga še s kakšnimi drugimi dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je tudi dejansko bil ves čas izolacije doma oz. da v času izolacije ni zapuščal svojega prebivališča. Sodišče prve stopnje tako s tem, ko v obravnavni zadevi ni zaslišalo storilca pred izdajo sodbe, ni kršilo storilčeve pravice do obrambe in ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kot smiselno očita storilec v pritožbi.

9Storilec tako šele v pritožbi navaja, da bi dejstvo, da se je ves čas nahajal doma, lahko potrdili mama in sestra in prilaga njeni pisni izjavi. Predloženi izjavi in navedbe glede na vsebino zahteve za sodno varstvo predstavljajo pritožbene novote, s katerimi storilec izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 sodbe, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo, ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe neupoštevne tako pritožbene navedbe, kot tudi naknadno predloženi dokazi.

10Ob upoštevanju zgoraj povzetega dejanskega stanja in pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da storilec ni predložil dokazov, ki bi sodišču vzbudili dvom v pravilnost domnevanega dejstva, da je v času storitve prekrška vozilo uporabljal on, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določb predpisa, ki določa prekršek ter materialnih določb ZP-1 o uporabi milejšega predpisa, spremenilo izpodbijani plačilni nalog tako, da je prekršek kvalificiralo po določbah ZPrCP, ki so bile spremenjene z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki se uporablja od 11. 8. 2021, ter izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je storilcu namesto globe 250,00 EUR izreklo globo 120,00 EUR, v preostalih delih pa zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in v nespremenjenih delih izpodbijani plačilni nalog potrdilo.

11Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.