VSC Sodba PRp 192/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 225,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno s pozivom prekrškovnega organa.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Mozirje z dne 4. 5. 2020 kot neutemeljeno in izpodbijani plačilni nalog obdržalo v veljavi, storilcu pa je naložilo tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse v znesku 150,00 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in predlaga, da ga pritožbeno sodišče oprosti odgovornosti za očitani prekršek, podredno pa vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4S plačilnim nalogom Policijske postaje Mozirje z dne 4. 5. 2020 je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrškov po devetem odstavku 27. člena in desetem odstavku 101. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki ju je storil 27. 4. 2020 ob 21.05 uri, ko je bil kot voznik motornega kolesa z registrsko številko CE ... udeležen v cestnem prometu in pri tem ni ravnal po predpisanem znaku, s katerim ga je pooblaščena uradna oseba ustavljala, saj v trenutku, ko je peljal iz smeri S. proti Š. in ga je policist pravilno ustavljal z rdečo lučjo Megalite, ni ravnal po predpisanem znaku in ni ustavil, ampak je pospešil hitrost in nadaljeval vožnjo v smeri Š., zaradi česar sta policista P. M. in K. C. zapeljal za njim s službenim vozilom in ga nato večkrat ustavljala tudi z modro lučjo in kratkim zvočnim signalom (sireno policijskega vozila), vendar kljub temu ni zmanjšal hitrosti in ni ustavil, čeprav je imel za to ustrezen prostor, ampak je nadaljeval z nezmanjšano hitrostjo, nato pa zapeljal po makadamski poti in nato po brvi čez S., zaradi česar policista s službenim vozilom za njim nista mogla, njegovo vozilo pa sta opazila v naselju B. pri objektu na naslovu N., kjer stanuje storilec, ki je tudi uporabnik motornega kolesa Ducati Monster z reg. št. CE ... Za vsakega izmed prekrškov mu je bila določena globa 500,00 EUR in 5 kazenskih točk ter nato ob upoštevanju 27. člena ZP-1 izrečena skupna globa v višini 1.000,00 EUR ter 10 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom A kategorije.

5Ker je storilec v zahtevi za sodno varstvo zatrjeval, da ni lastnik niti uporabnik motornega kolesa, s katerim je bil storjen prekršek, da ga policisti obravnavajo pristransko in do njega niso objektivni ter da ga policista nista mogla osebno prepoznati, je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo poslujoča policista K. C. in P. M., storilca pa ni zaslišalo, saj se po drugem vabljenju za zaslišanje na vabilo neopravičeno ni odzval, čeprav je bil v vabilu opozorjen, da bo sodišče odločilo tudi brez njegovega zaslišanja, ker za odločitev v predmetni zadevi ni potrebno, da bi bil zaslišan. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljivih izpovedb policistov P. M.in K. C. ugotovilo,da sta policista K. C. in P. M. osebno zaznala oba storjena prekrška, ko voznik motornega kolesa z registrsko številko CE ... najprej ni ustavil na znak policistov, s katerim ga je ta ustavljal, nato pa ni ustavil niti na zvočni in svetlobni signal, ki ga je dalo policijsko vozilo, ki je vozilo za njim, čeprav je imel vsaj na treh mestih možnost ustavitve, in da je kljub drugačnim navedbam v zahtevi za sodno varstvo v registru motornih vozil kot uporabnik motornega kolesa znamke Ducati Monster z registrsko številko CE ... vpisan storilec F. K. Sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek ni podvomilo v to, da je voznik motornega vozila, s katerim sta bila storjena prekrška, ravno storilec, saj sta policista izpovedala, da sta ga prepoznala po njegovem načinu vožnje, njegovi konstituciji ter na podlagi dejstva, da so ga že večkrat imeli v postopku in je ta motor vselej uporabljal ravno storilec in nihče drug kot on, ki je tudi vpisan v evidenci registriranih motornih vozil kot uporabnik tega motornega vozila. Ker sodbe o zahtevi za sodno varstvo ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

6Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker izpovedbe policistov ocenjuje kot neresnične in meni, da ga policista navedenega dne ob 20.15 uri nikakor nista mogla prepoznati, saj je bila popolna tema in sta zgolj domnevala, da je vozil on, sodišče pa ga je spoznalo odgovornega za storjena prekrška na podlagi domneve policista. Prav tako kot neresnične označuje trditve policistov, da sta ga s službenim vozilom dohitela, saj službeno vozilo policije ni zadosti zmogljivo, da bi sledilo vozniku motorja. Nadalje tudi meni, da policista tistega večera nista mogla opaziti njegovega motorja pred stanovanjsko hišo, čeprav se policist P. M.vsaj trikrat na dan vozi mimo njegove zgradbe in bi v primeru, če bi držala trditev, da je motorno kolo bilo res parkirano pred stanovanjsko hišo, policista zagotovo želela izpeljati postopek do konca in se pogovoriti z njim, zaradi česar jima ne gre verjeti, da ju je tema v stanovanju odvrnila od pogovora z njim. V zvezi s policistom P. M.pa še dodaja, da je zelo sporna oseba, ker je pred mesecem dni, ko je s službenim vozilom zapeljal na nasprotni vozni pas regionalne ceste obvoznice L., želel namenoma trčiti čelno v njegovo vozilo, ki ga je vozil pravilno po svojem voznem pasu, in se je čelnemu trčenju komaj izognil. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev. Pri tem pritožbeno sodišče storilcu zgolj v vednost pojasnjuje, da prvi odstavek 8. člena ZPrCP (na katerega se sicer sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni sklicevalo) določa, da se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil.

7Ob sicer ugotovljenih dejstvih pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je storilec s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake obeh očitanih mu prekrškov ter da je zanju tudi odgovoren in ju je storil z direktnim naklepom, saj se je nedvomno kot voznik z opravljenim vozniškim izpitom zavedal pomena znakov, s katerim ga policist ustavlja ter znakov, ki sta mu jih policista dajala s službenim vozilom in obveznosti ravnanja v takem primeru, pa kljub temu ni želel ravnati o takih znakih oziroma signalih.

8Ob preizkusu obdolžencu določenih in izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bile že s plačilnim nalogom tako glavna sankcija - globa, kot tudi stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu določene in izrečene v okviru zakonsko predpisanih zneskih in številu in da tudi glede izrečenih sankcij ni nobene podlage za spremembo izpodbijane odločitve.

9Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 225,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.