VSRS Sodba VIII Ips 50/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 1. 12. 2003 in 23. 2. 2004, za ugotovitev, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji po splošnih pogojih, da mu je tožena stranka dolžna odmeriti starostno pokojnino in jo izplačati od 24. 11. 2003 dalje z vsemi uskladitvami in da mu povrniti stroške postopka.

Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožnik rojen 14. 11. 1943 in je 24. 11. 2003 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po četrtem odstavku 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98). Tožnik je sicer bivši vojaški zavarovanec, ki mu je bila z odločbo Fonda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu z dne 10. 1. 1997 priznana pravica do starostne pokojnine od 16. 1. 1997 dalje. Dne 28. 10. 2003 je bil z odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve sprejet v državljanstvo Republike Slovenije v skladu z 10. členom, v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in nadalj.). Sodišče je presodilo, da tožnik, ki je pridobil pravico do starostne pokojnine po Zakonu o vojski Jugoslavije pa je (Uradni list ZRJ, št. 43/94), ni upravičen do pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po ZPIZVZ, saj pogojev za to ne izpolnjuje, prav tako pa tudi ni upravičen do starostne pokojnine na podlagi določbe drugega odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.).

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Enako kot sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je od 16. 1. 1997 uživalec pokojninskih dajatev pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu, potem ko mu je dne 15. 1. 1997 prenehala aktivna vojaška služba v vojski novo nastale države in z upoštevanjem skupne pokojninske dobe pri nosilcu zavarovanja JLA (bivše SFRJ), v trajanju 41 let, 5 mesecev in 22 dni. Glede na to ga ni mogoče šteti za upravičenca do pokojnine iz četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ niti po določbi 177. člena ZPIZ-1. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi tožnikovo sklicevanje na Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN, Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 20/2002, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 71/2002), saj je ta začel veljati šele 2. 6. 2004 (obvestilo o začetku veljavnosti mednarodnih pogodb, Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 18/2004), torej že po dokončnosti izpodbijane odločbe v tem sporu, sicer pa določbe tega sporazuma tudi niso neposredno uporabljive, saj niso dovolj konkretizirane in jih je treba urediti z nacionalnimi zakonodajami.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ker razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo izvedenim dokazom oziroma je glede odločilnih dejstev nasprotje med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami. Navaja, da ni sporno, da je ob priznanju pokojnine iz Fonda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev (dne 10. 1. 1997) dopolnil 41 let, 5 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, da je bil 28. 10. 2003 sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, da je imel v Republiki Sloveniji stalno prebivališče od 19. 3. 1969 do 26. 2. 1992, da je bil v aktivni službi bivše JLA z razporeditvijo v Republiki Sloveniji neprekinjeno 28 let, 2 meseca in 27 dni, da je imel ves časa dela v JLA beneficirano delovno dobo ter je imel na dan 18. 10. 1991 skupne pokojninske dobe 35 let, 11 mesecev in 23 dni, od tega pa 7 let, 8 mesecev in 26 dni beneficirane dobe. Glede na te podatke je na dan 18. 10. 1991 izpolnjeval pogoje za predčasno upokojitev po nekdanjih vojaških predpisih, s tem pa je izpolnil tudi vse predpisane pogoje za pokojnino po ZPIZVZ na podlagi četrtega odstavka 2. člena. Ker je sedaj star 64 let, izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi 36. člena ZPIZ-1, v povezavi z določbami 2., 3. in 18. člena ZPIZVZ. Tožnik izraža tudi nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča v zvezi z MSVN, saj ta dokončno ureja pravice in obveznosti držav naslednic. Tožena stranka povsem ignorira 8. člen MSVN, po katerem vsaka država naslednica na podlagi vzajemnosti sprejme potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovi, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njenimi sodišči. Če država za uresničitev svojih obveznosti še ni sprejela dodatnih sporazumov in lastne zakonodaje, je odgovorna sama in grobo krši ustavne pravice tožnika do socialne varnosti. Nasprotuje tudi argumentaciji sodišča v zvezi s 177. členom ZPIZ-1, češ da je že uveljavil in pridobil pravico do pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja na podlagi zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v aktivni vojaški službi. Če je tožniku pokojnino priznala Srbija in Črna gora, še ne pomeni, da nima pravice zahtevati njenega priznanja tudi od Republike Slovenije. Pri tem vnaprej izjavlja, da se bo v primeru izbire slovenske pokojnine (kot ugodnejše) odpovedal že pridobljeni pokojnini.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki nanjo nista odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7Tožnik v reviziji uvodoma uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pri tem citira (sicer ne popolnoma točno) tudi zakonski tekst očitane kršitve. Ne navede pa, o katerih odločilnih dejstvih naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. S tem očitane bistvene kršitve določb postopka ne konkretizira in jo ne opredeli tako, da bi omogočala preizkus revizijskega sodišča. Kot že navedeno, revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava in ne na morebitne oziroma ne dovolj obrazložene bistvene kršitve določb postopka.

8Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9Tožnik uveljavlja pravico do pokojnine na podlagi določbe četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, po katerem državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra 1991 (na dan, ki je bil določen za umik JLA iz ozemlja Republike Slovenije) manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na ta dan stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (takrat ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

Na podlagi določbe prvega odstavka 171. člena prejšnjega ZPIZ oziroma drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje zavarovanja. Tožniku z 18. 10. 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu, temveč je z nadaljevanjem dela pri takrat že tuji vojski ostal zavarovan v tuji državi in se kasneje, v letu 1997, upokojil na podlagi pravil tujega nosilca zavarovanja – Fonda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu, ki je pri priznanju pravice do starostne pokojnine upošteval tožnikovo zavarovalno dobo v profesionalni vojaški službi do 15. 1. 1997 in pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po Zakonu o vojski Jugoslavije, kot takrat že tuji državi.

10Na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ je tožena stranka prevzela obveznost iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja, saj so le-ti glede na določbi prvega odstavka 171. člena ZPIZ oziroma 156. člena ZPIZ-1 izpolnjevali pogoje in imeli pravico do pokojnine na podlagi tega zakona. Zavarovanci dotakratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA oziroma vojski Jugoslavije in ostali zavarovani po 18. oktobru 1991 že tujega nosilca zavarovanja, kot je bilo to v tožnikovem primeru, pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju.

11Opozoriti je treba tudi na to, da so do varstva na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ upravičene le osebe, ki dne 18. 10. 1991 niso izpolnjevale pogojev za pokojnino po vojaških predpisih, zaradi česar je zakon prav tej kategoriji zagotovil posebno varstvo (enako tudi v sodbi VIII Ips 208/2005 z dne 21. 11. 2006). Varstva torej na tej podlagi ne bi bil deležen niti nekdo, ki je pogoje za upokojitev po vojaških predpisih - tako kot zase zatrjuje tožnik, že takrat (18. 10. 1991) izpolnjeval.

12Neutemeljene so revizijske navedbe o tem, da je „tožnik sedaj star 64 let“ (pravilno – da je v času revizije star 63 let), kar naj bi pomenilo, da izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1. Prvič zato, ker je predmet presoje v tem sporu dokončna odločba tožene stranke z dne 23. 2. 2004, v zvezi z odločbo z dne 1. 12. 2003, kar pomeni, da je pri izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih treba upoštevati dejstva, ki so obstajala takrat oziroma v času prve odločbe tožene stranke. Takrat je tožnik dopolnil starost 60 let. Drugič zato, ker je tudi sicer neutemeljeno sklicevanje na pogoje za pridobitev starostne pokojnine po ZPIZ-1. Tožnik namreč ni bil zavarovan pri toženi stranki in zaradi neplačila prispevkov le tej tudi ni mogel pridobiti pravic iz splošnega obveznega zavarovanja (peti odstavek 7. člena, 8. člen, 191. in 192. člen ZPIZ-1; v zvezi s tem glej tudi odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 360/2005 z dne 2. 10. 2008 in Up 770/2006 z dne 27. 5. 2009). Tožnik torej pravice do starostne pokojnine ne more uveljavljati po splošnih predpisih.

13Neutemeljeno je tudi njegovo sklicevanje na določbo 177. člena ZPIZ-1 o izbiri med pokojninami iz obveznega zavarovanja. Ta določba pride v poštev pri izbiri dveh ali več (različnih) pokojnin v Republiki Sloveniji (prvi odstavek) oziroma dveh ali več pokojnin, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij (drugi odstavek). Izbira pomeni odločitev za eno namesto druge pokojnine, kar predpostavlja, da zavarovanec sploh izpolnjuje pogoje za pridobitev pokojnine v dveh državah. Če temu ni tako, kot v tem primeru, do izbire ne more priti, saj ni kaj izbirati.

14Tožnik se neutemeljeno sklicuje na MSVN. Prvič zato, ker je sporazum glede na navedeno obvestilo začel veljati šele 2. 6. 2004, torej po izdaji izpodbijanih odločb tožene stranke, drugič pa zato, ker tudi sicer ne predstavlja pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do pokojnine. MSVN je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave RS uporablja neposredno, vendar to ne pomeni, da so njegove določbe tudi neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Neposredna uporaba določb mednarodnih pogodb je mogoča le v primerih, ko te ne urejajo le razmerij med državami podpisnicami mednarodne pogodbe, pač pa jasno in konkretno določijo tudi pravice in obveznosti posameznikov. MSVN vsebuje med drugim dogovor glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin (priloga E), vendar pri tem ne gre za določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali.

15Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v večjem številu zadev (npr.: VIII Ips 208/2005, VIII Ips 205/2007, VIII Ips 206/2007, VIII Ips 377/2007, VIII Ips 519/2007, VIII Ips 7/2008 itd.).

16Glede na navedeno je v skladu s 375. členom ZPP revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.