156. člen ZPIZ-1

Tožena stranka je izpodbijani odločbi izdala na podlagi 194. člena ZPIZ-2, ki ureja povrnitev preplačil. Določeno je, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek, v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Za odločitev je bistveno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine in s tem tudi do njenega izplačevanja na podlagi pravnomočne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica in odmerjena starostna pokojnina. Dejstvo, da je bila tožnica tedaj vključena v zavarovanje, bi morala tožena stranka upoštevati že pri izdaji navedene odločbe. Pred izdajo odločbe mora namreč razčistiti dejansko stanje in v primeru ugotovitve, da je tožnica vključena v zavarovanje, pravice ne bi mogla pridobiti. ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja o pravici do pokojnine je namreč v drugem odstavku 156. člena določal, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja. Po določbi 158. člena Ustave RS pa je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primeru in po postopku, določenim z zakonom. Torej z

Treba je ločiti priznanje pravice do starostne pokojnine od njenega izplačevanja. Pravico je mogoče priznati, ko so izpolnjeni zakonski pogoji. Pogoj prenehanja obveznega zavarovanja se nanaša na začetek izplačevanja že priznane pravice. Sodišče druge stopnje zmotno šteje, da v obravnavanem primeru ni sporno vprašanje vštevanja spornega obdobja v pokojninsko dobo. Ravno tožničina podlaga zavarovanja v spornem obdobju je odločilno dejstvo, ker je od njega odvisna pokojninska doba. Tožničinih navedb in dokaznih predlogov o tem, da je bila v spornem obdobju v obveznem zavarovanju na podlagi delovnega razmerja (ki je odločilno dejstvo), sodišči nista presojali zaradi stališča, da ne moreta upoštevati drugih podatkov, kot tistih, ki izhajajo iz javnih listin, dokler ni dokazano nasprotno. Navedeno stališče je sicer pravilno, vendar v obravnavanem primeru sodišči spregledata, da je tožnica želela dokazovati nasprotno.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno podlago, da je pri tožnici ugotovilo lastnost zavarovanke od 1. 1. 2016 dalje. Tožnica je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imela dvojni status, in sicer uživalke pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladila svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanke za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.

Ker tožnici obvezno zavarovanje dne 25. 11. 2015, niti do 30. 9. 2016, ni prenehalo in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje ni dokazano, niti zatrjevano, da gre za katerikoli izmed drugih izjem v določbi 156. člena ZPIZ-1, ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi, če bi tožnica izpolnjevala nadaljnja dva pogoja, torej zahtevano starost in dopolnjeno pokojninsko dobo, določeno v 36. členu ZPIZ-1.

156. člen ZPIZ-1 kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine določa tudi prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnik pogoj dobe in starosti izpolnjuje, ne izpolnjuje pa tretjega, kumulativno določenega pogoja, to je prenehanja zavarovanja. Tožnik je bil na dan 28. 12. 2012 vključen v obvezno zavarovanje v Bosni in Hercegovini. Zato je bil utemeljeno zavrnjen zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine

ZPIZ-1 v 2. odstavku 156. člena določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnik je bil v času vložitve zahteve in tudi v času odločanja tožene stranke vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Bosni in Hercegovini, in sicer kot direktor družbe A. d.o.o.. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati na način, da se kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine šteje le prenehanje obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Tudi v Bosni in Hercegovini je status aktivnega zavarovanca ovira za priznanje pravice do pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni utemeljenega razloga za razlikovanje, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji ali v Bosni in Hercegovini, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do starostne pokojnine.

Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče realizirati in priznati pravico do nadomestila za invalidnost šele od vročitve sodne odločbe dalje. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravice na podlagi invalidnosti sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane odločba dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo, je pravico do tega na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost že od 30. 6. 2010 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi 94. člena v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 je mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi priznati največ od pravnomočnosti sodbe, izdane v drugem socialnem sporu (v katerem je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem

Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji delna invalidska pokojnina izplačuje že od izdaje prvostopenjske sodbe, s katero ji je bila pravica priznana, to je za čas pred pravnomočnostjo sodbe. Šele z dnem pravnomočnosti sodbe je bil namreč vzpostavljen temelj, po katerem je v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričela z delom v svoji dejavnosti s polovičnim delovnim časom. Ravnanje tožene stranke, ki je upoštevala takrat veljavno določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, kljub kasnejši odločitvi Ustavnega sodišča RS, da je ta določba v neskladju z Ustavo RS, ne pomeni protipravnega ravnanja. Elementi odškodninske odgovornosti zato niso podani in je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi premoženjske škode v višini delnih invalidskih pokojnin neutemeljen.

Tožnik je na dan vložitve zahteve dopolnil 21 let, 10 mesecev in 17 dni pokojninske dobe in starost 60 let in 11 mesecev, tako da je z upoštevanjem znižanja starosti po določbi 37. člena ZPIZ-1 za vzgojo treh otrok, izpolnil pogoj starosti (od 63 let znižana starost za 2 leti in 5 mesecev) in pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let), določen v 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe pa tožnik ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine, to je prenehanja obveznega zavarovanja. Tožnik je namreč od 11. 10. 2009 dalje neprekinjeno obvezno zavarovan kot družbenik in direktor podjetja po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da sta zavrnilni odločbi toženca za pravilni in zakoniti in je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine utemeljeno zavrnilo.

Pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je mogoče upoštevati le zavarovalno dobo, dopolnjeno pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini, ne pa tudi posebne dobe, niti beneficiranega staža, dopolnjenega pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob seštetju zavarovalnih dob, dopolnjenih v obeh pogodbenicah na temelju 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po slovenski zakonodaji ni pogojev za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Zavarovanec namreč lahko v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če dopolni najmanj 20 let pokojninske dobe. Tožnik, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnil le 58 let starosti, ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. Zato sta zavrnilna upravna akta tožene stranke pravilna in zakonita ter je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno ločiti med datumom, ko je priznana pravica iz invalidskega zavarovanja in datumom, od kdaj dalje se izplačuje delna invalidska pokojnina oziroma denarno nadomestilo. Za pridobitev pravic je odločilen 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1, v katerem je določeno, da zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti. Od kdaj dalje se izplačuje delna invalidska pokojnina pa je določeno v 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1, po katerem se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zato se tožniku delna invalidska pokojnina lahko izplačuje šele od dneva, ko je začel delati s krajšim delovnim časom od polnega in ne že od dneva priznanja pravice do delne invalidske pokojnine.

ZPIZ-1 razlikuje med pridobitvijo pravice, ki nastopi z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice, ter med začetkom izplačevanja obveznosti na podlagi pravice, ki je za vse osebe iz 2. odstavka 157. člena ZPIZ-1 (osebe, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane) vezan na čas vložitve zahteve pri toženi stranki, ne glede na morebitno prejšnje izpolnjevanje pogojev ter ne glede na razloge, zaradi katerih je bila zahteva vložena šele kasneje. Ker otroci niso pokojninsko in invalidsko zavarovani po starših, je potrebno zadevo presojati po že citiranem 2. odstavku 157. člena ZPIZ-1. Tožnici ni uspelo dokazati, da je njena zakonita zastopnica vlogo za družinsko pokojnino oddala pred 11. 1. 2012, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se tožnici skladno z drugim odstavkom 157. člena ZPIZ-1 družinska pokojnina izplačuje od 1. 8. 2011 dalje. Tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine od 29. 6. 2009 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Odločilnega pomena pri odločanju o pravici do delne invalidske pokojnine je odločitev o pravici zavarovanca do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ki mu gre z dnem nastanka invalidnosti. Delna invalidska pokojnina pa se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Tožnik ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine za leto 2009 ni imel poravnanih prispevkov iz naslova, ko je bil zavarovan kot direktor družbenik in mu zaradi tega leta 2009, do plačila dolgovanih prispevkov, ni mogoče šteti v zavarovalno dobo. Tožnik do konca leta 2012, ko je veljal ZPIZ-1, ni izpolnjeval pogojev po 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pogoj za upoštevanje leta 2009 kot zavarovalne dobe v skupno dobo je tožnik izpolnil šele z naknadnim plačilom prispevkov (maja 2013). V primeru naknadnega plačila prispevkov pa so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja šele s plačilom dolga in ne veljajo za nazaj. Ker se po določilih ZPIZ-2 dodana doba iz naslova študija po 1. 1. 2013 ne upošteva več, tožnik do dneva izdaje dokončne odločbe toženke (3. 7. 2013) tudi ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb toženke s priznanjem pravice do starostne pokojnine, ni utemeljen.

Dejstvo, da zavarovanec z določenim dnem pravico pridobi, ne pomeni, da se mu od tega dne dalje tudi izplačuje. Delna invalidska pokojnina, denarna nadomestila v zvezi s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do premestitve ter nadomestilo za invalidnost se zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačujejo za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, kakor to določa 158. člen ZPIZ-1. Prenehanje delovnega razmerja tožnika samo po sebi ne vpliva na samo pravico do nadomestila za invalidnost. Enako velja za status tožnika, ko je bil ta zavarovan po 22. členu ZPIZ-1. Gre za različne situacije, ki pogojujejo samo izplačevanje oziroma višino nadomestila za invalidnost.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke in pri tem ugotovilo, da je toženka v predsodnem postopku nepravilno ugotovila, da pri tožniku ni prišlo do zmanjšanja njegove delovne zmožnosti in je zato upravičeno odpravilo odločbi toženke. Navedbe tožnika, da se je predčasno upokojil, ker dela ni več zmogel opravljati, zaradi napačne odločitve toženke in mu je v posledici tega nastala tako materialna kot nematerialna škoda, kažejo na to, da tožnik ima pravni interes v tem sporu. Dejstvo, da je tožnik upokojenec s pravico do uživanja starostne pokojnine, ne pomeni, da se tožnik ne bi mogel ponovno aktivirati in delo opravljati v okviru svojih zdravstvenih zmožnosti in pri tem koristiti pravice, ki mu kot invalidu III. kategorije invalidnosti gredo.

Ker je odločba z dne 22. 6. 2001, s katero je toženec odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 27. 5. 2001 dalje, pravnomočna, toženec ne glede na podatke srbskega nosilca zavarovanja (srbski nosilec zavarovanja je toženca z dopisom 3. 11. 2011 obvestil o tožnikovem obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je obstajalo že v času izdaje odločbe z dne 22. 6. 2001), v določbi 156. člena in 157. člena ZPIZ-1, za poseg v pravnomočno odločbo in za odločitev, da se mu z 27. 5. 2001 ustavi izplačevanje oz. da se mu od 27. 5. 2001 dalje starostna pokojnina ne izplačuje, ni imel podlage.

Tudi samozaposlenemu zavarovancu (invalidu) po analogni uporabi 92. in 94. člena ZPIZ-1, ob izpolnjevanju zahtevanih pogojev, pripada pravica do nadomestila za invalidnost. ZPIZ-1 v 2. odst. 262. čl. izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo (kot v obravnavani zadevi), je pravico do dela na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.

Ker je bila revident ob dokončnosti odločbe z dne 1. 6. 2011 zavarovan v obveznem pokojninskem zavarovanju za polni delovni čas, mu delna pokojnina za polovični delovni čas ne more biti priznana (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1), saj oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in obenem biti imetnik pravice do delne starostne pokojnine (torej iz že nastalega zavarovalnega primera).

ZPIZ-1 v 7. členu jasno določa, da (obvezno) zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, ter da nastanek takega pravnega razmerja sporoči nosilcu zavarovanja zavezanec za prijavo. Na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovani na drugi podlagi.