2. člen ZPIZVZ

Priznan status vojnega veterana od 15. 4. 1991 do 18. 7. 1991 na podlagi 6. odst. 2.a člena ZVV sam po sebi ne predstavlja relevantnega razloga za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, čeprav je pritožnik kot pripadnik JLA po nalogu organov R Slovenije izvajal vojaške, obveščevalne in protiobveščevalne naloge v korist R Slovenije. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem iz prvostopenjske sodbe, da v okoliščinah obravnavanega primera status vojnega veterana ni v nobeni povezavi z statusom časnika TO RS. Gre za dva različna statusa. Status vojnega veterana ne pogojuje odmere višje starostne pokojnine v nepravi obnovi postopka na način, kot neutemeljeno vztraja pritožnik.

Obravnavani primer, ko gre za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta o zavrženju ponovne zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, je dejansko mogoče presojati le z vidika pravilne uporabe 129. člena ZUP. Po drugem stavku 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a je namreč toženi zavod kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v okviru predhodnega formalnega preizkusa dolžan zahtevo zavreči, če je bila v zadevi že izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. Torej tudi v primeru, ko gre le za formalno pravnomočnost upravne odločbe, v kolikor ni izpolnjen vsaj eden od alternativno predpisanih pogojev.

Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ne bi smela upoštevati določb ZPIZVZ. Navedene določbe so ključne tako pri upoštevanju zavarovalne dobe prebite v JLA, kot tudi pri odmeri starostne pokojnine, ki jo je tožnik sicer uveljavljal po splošnih predpisih. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Obrazložilo je, da navedba, da tožnik "ne sodi pod jurisdikcijo ZPIZVZ" je neutemeljena že zato, ker tožena stranka ni odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine po ZPIZVZ. Tožniku je bila priznana pravica do pokojnine in tudi odmerjena po določbah ZPIZ-1. Trditev, da "določbe ZPIZVZ na tožnika ne morejo imeti učinka" pa so v nasprotju z nadaljnjo trditvijo tožnika, da ZPIZVZ - tudi zanj - ureja priznanje zavarovalne dobe, dopolnjene po vojaških predpisih (peti odstavek 2. člena ZPIZVZ). Tega namreč ZPIZ-1 ne ureja. Pri tem pa tožnik spregleda, da ZPIZVZ na tako priznano zavarovalno dobo veže tudi določitev osnove za to obdobje (prvi odstavek 8. člena ZPIZVZ): ne upoštevajo se dejansko prejete plače, temveč osnove, ki so glede na čin določene v 7. členu ZPIZVZ.

Pogoji za priznanje pokojninske dajatve (starostne ali predčasne pokojnine) po veljavnem ZPIZ-2 niso izpolnjeni, ker tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovanja nima pokojninske dobe. Zavarovanja na temelju aktivne vojaške službe v bivši JLA na območju nekdanje SRS od 1960 do 1972 ni mogoče šteti za pokojninsko dobo, dopolnjeno pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

O tožnikovem zahtevku za priznanje pravice do starostne pokojnine za sporno obdobje je bilo že pravnomočno odločeno. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da se dejansko stanje glede odločitve, ali tožniku gre pravica do starostne pokojnine za sporno obdobje v vmesnem času, od vloge tožnika z dne 23. 3. 2007 do nove vloge z dne 10. 9. 2012, ni spremenilo. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločbe tožene stranke. Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj ne gre za določbe, na katere bi se lahko posameznik pri uveljavljenju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno skliceval. MSVN tako tudi v tem primeru ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih odločb tožene stranke, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu. V predmetni zadevi ni podan dejanski stan iz 169. člena ZPIZ-2, po katerem lahko pravice iz obveznega zavarovanja pri zavodu uveljavi le tista oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Ni namreč dejanske niti pravne podlage, da bi se čas aktivne vojaške službe v bivši JLA v spornem obdobju pokojnemu štel kot slovenska zavarovalna doba. Po nacionalni zakonodaji Republike Slovenije je med drugim priznavanje pokojninske dobe iz naslova aktivne službe v bivši JLA zagotovljeno le slovenskim državljanom. Opravljanje vojaške službe na območju Republike Slovenije, ne da bi bila hkrati izpolnjena še nadaljnja navezna okoliščina, in sicer državljanstvo Republike Slovenije, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Tudi ZPIZVZ v 2. členu med drugim pravice in s tem tudi zavarovalno dobo zagotavlja državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republ

Tožnik, bivši vojaški zavarovanec, je pravico do starostne pokojnine pridobil 1. 12. 2007 pri tožencu, ki mu je starostno pokojnino tudi odmeril. ZPIZVZ v 7. členu določa, da se upravičencu iz 2. člena tega zakona, ki mu nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril vojaške pokojnine, pokojnina določi tako, da se odmeri od zneska pokojninske osnove, ki se določi glede na njegov čin ali razred, ki ga je imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Pokojninska osnova se določi v pavšalnih zneskih glede na čin, ki ga je imel zavarovanec v določenem obdobju. Takšne pavšalne osnove, določene v 7. členu ZPIZVZ glede na čin ali razred, ki ga je tožnik imel po vojaških predpisih za čas službovanja v JLA, so se upoštevale tudi za tožnika. Po prvem odstavka 8. člena ZPIZVZ se osnova iz 7. člena upošteva tudi določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA za zavarovance, ki uveljavijo pravice po splošnih predpisih, ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Ta osnova se nato preračuna skladno z drugim oz

V 6. členu ZPIZVZ je določeno, da se upravičencem iz 1. alineje 2. člena tega zakona ter upravičencem iz 4. alineje 2. člena tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po splošnih predpisih (od 2. 8. 2011 dalje) in ne z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih. To pomeni, da tožniku septembra 1991 še ni mogla biti priznana pravica, niti izplačana pokojnina. Zato za odmero pokojnine ni mogoče uporabiti določbe 6. člena ZPIZVZ, ampak določbo 7. člena ZPIZVZ, v kateri je določen način odmere pokojnine za upravičence iz 2. člena tega zakona, ki jim nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni odmeril vojaške pokojnine po vojaških predpisih. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.

V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožniku izplačala razliko do starostne pokojnine. Vrhovno sodišče RS je s sodbo poseglo v sodbo drugostopenjskega sodišča in jo spremenilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, iz katere izhaja, da tožnik nima pravice do razlike do starostne pokojnine za sporno obdobje. S sodbo VS RS je odpadla pravna podlaga (sodba drugostopenjskega sodišča), na podlagi katere je bil tožniku izplačan sporni znesek. Gre za stanje, ki je opredeljeno v tretjem odstavku 190. člena OZ. Zato tožnik do vtoževanega zneska ni upravičen in ga je dolžan vrniti toženi stranki.

V tožničinem primeru je šlo za pravnomočno odločbo o priznanju pravice do predčasne starostne pokojnine po ZPIZVZ. Ker je bilo o tožničini pokojnini že pravnomočno odločeno, ponovnega postopka in odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, ki ureja zagotavljanje pravic, pridobljenih na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih, na podlagi vložene zahteve, ni mogoče začeti oziroma jo je potrebno v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavreči.

Odločilno dejstvo v tem socialnem sporu torej je, da tožniku zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu dne 18. 10. 1991 ni prenehalo in je ostal še naprej zavarovan pri tujem nosilcu zavarovanja. Revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogoja iz določbe petega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih je po navedeni določbi tudi ta, da gre za državljana Republike Slovenije, ki je bil „nazadnje zavarovan pri zavodu.“

Ker tožnik državljanstva Republike Slovenije ni pridobil po 40. členu ZDRS kot državljan druge republike SFRJ, temveč po 10. členu ZDRS z naturalizacijo, mu pokojnine po ZPIZVZ ni mogoče priznati za nazaj. V 15. členu ZPIZVZ je določeno priznanje in izplačilo starostne, predčasne, invalidske, vdovske oziroma družinske pokojnine za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če niso bili zavarovani, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oziroma zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. 10. 1991 dalje, le upravičencem, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu RS.

Odločitev o odmeri pokojnine je predmet izreka odločbe o priznanju in odmeri višine pokojnine, stvar obrazložitve pa je med drugim, na kateri zakonski podlagi je bila pokojnina odmerjena.

Ker tožniku dne 18. 10. 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev, temveč je z zaposlitvijo pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju v tuji državi, dokler se ni v letu 1993 predčasno starostno upokojil pri tujem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, saj ni izpolnjen pogoj prenehanja zavarovanja. Ker tožnik nazadnje ni bil zavarovan pri tožencu, temveč pri tujem nosilcu zavarovanja, kjer je tudi pridobil pravico do pokojnine, ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje pravice do pokojnine po 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ, kljub temu da se je v letu 2003 v Sloveniji zaposlil.

Ne glede na to, da tožnik ni izpolnil pogojev za upokojitev do 18. 10. 1991, pa v Republiki Sloveniji ni ostal brez pravic na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja v času zaposlitve v bivši JLA oziroma zavarovanje po bivših predpisih o vojaških zavarovancih. Ravno zaradi upoštevanja zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, v času tožnikovega zavarovanja po bivših vojaških predpisih (v času zaposlitve v bivši JLA) se je lahko tožnik s 1. 6. 1996 upokojil že ob starosti 52 let. Tožniku je bila torej s 1. 6. 1996 priznana pravica do starostne pokojnine tudi na podlagi določb ZPIZVZ.

Četrti odstavek 2. člena ZPIZVZ zajema le tiste zavarovance bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije 18. 10. 1991 ostali brez zaposlitve oziroma zavarovanja, saj so le-ti, tudi glede na določbo prvega odstavka 171. člena ZPIZ, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih po petem odstavku 2. člena ZPIZVZ je tudi, da gre za državljana Republike Slovenije, ki je bil „nazadnje zavarovan pri zavodu.“ Pogoj zadnjega zavarovanja je torej določen v specialnem predpisu (ZPIZVZ), mimo katerega se tožnik neutemeljeno neposredno sklicuje na ZPIZ-1.

Sodišče ni dolžno obširno razlagati oziroma obširno utemeljevati svoje odločitve, da ne prekine postopka in ne začne postopka pred Ustavnim sodiščem v skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije. Odločitev sodišča, da ne prekine postopka in začne postopka pred Ustavnim sodiščem, tudi sama po sebi ne krši ustavnih pravic strank v postopku, saj s tem ni onemogočeno, da takšen postopek sprožijo same.

Z dokončno in pravnomočno odločbo je bila revidentu priznana pravica do pokojnine pri toženi stranki po splošnih predpisih od 11. 7. 2001 dalje, zato ni pravne podlage za upravičenost do razlike med pokojnino, ki jo je pred tem datumom prejemal pri tujem nosilcu zavarovanja, in pokojnino, ki bi jo hipotetično prejemal pred tem datumom pri domačem nosilcu zavarovanja.

Na zavrnitev tožnikove zahteve za priznanje pravice do pokojnine za nazaj ni vplivalo njegovo tedanje stalno prebivališče in državljanstvo, temveč to, da na dan 18. 10. 1991 ni izpolnjeval pogojev iz četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, konkretno mu na ta dan ni manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih, saj je pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih že izpolnjeval in mu je bila pravica tudi že priznana.

Namen zakonodajalca v petem odstavku 2. člena ZPIZVZ ni bil ponovno (še enkratno) priznanje pravice do pokojnine po splošnih predpisih tistim osebam (slovenskim državljanom), ki so že postale uživalci pokojnine, sploh pa ne tistim, ki so bili pred pridobitvijo te pravice zavarovani pri tujem nosilcu zavarovanja.