171. člen ZPIZ

Odločilno dejstvo v tem socialnem sporu torej je, da tožniku zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu dne 18. 10. 1991 ni prenehalo in je ostal še naprej zavarovan pri tujem nosilcu zavarovanja. Revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogoja iz določbe petega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih je po navedeni določbi tudi ta, da gre za državljana Republike Slovenije, ki je bil „nazadnje zavarovan pri zavodu.“

Ker tožniku dne 18. 10. 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev, temveč je z zaposlitvijo pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju v tuji državi, dokler se ni v letu 1993 predčasno starostno upokojil pri tujem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, saj ni izpolnjen pogoj prenehanja zavarovanja. Ker tožnik nazadnje ni bil zavarovan pri tožencu, temveč pri tujem nosilcu zavarovanja, kjer je tudi pridobil pravico do pokojnine, ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje pravice do pokojnine po 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ, kljub temu da se je v letu 2003 v Sloveniji zaposlil.

Tožnica v celotnem obdobju od nastanka invalidnosti do prenehanja delovnega razmerja ni sklenila ustrezne pogodbe o zaposlitvi in ni začela delati na drugem ustreznem delu (ampak je bila napotena na čakanje na drugo ustrezno delo s pravico do nadomestila plače), zato ni izpolnjen pogoj za plačilo nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Četrti odstavek 2. člena ZPIZVZ zajema le tiste zavarovance bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije 18. 10. 1991 ostali brez zaposlitve oziroma zavarovanja, saj so le-ti, tudi glede na določbo prvega odstavka 171. člena ZPIZ, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih po petem odstavku 2. člena ZPIZVZ je tudi, da gre za državljana Republike Slovenije, ki je bil „nazadnje zavarovan pri zavodu.“ Pogoj zadnjega zavarovanja je torej določen v specialnem predpisu (ZPIZVZ), mimo katerega se tožnik neutemeljeno neposredno sklicuje na ZPIZ-1.

Pravnomočno odločbo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Ker je tožena stranka o izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine odločila drugače, kot je bilo odločeno s pravnomočno odločbo z dne 9. 9. 1998, z novo odločbo, torej izven pravnih sredstev, določenih z zakonom, je s tem brez pravne podlage posegla v ustavno zagotovljeno načelo pravnomočnosti.

Ker tožnik na dan 18. 10. 1991 ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ampak v Republiki Hrvaški, na ta dan pa tudi ni imel stalnega prebivališča v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravic po ZPIZVZ. Določba četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ zajema le tiste starejše zavarovance bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. 10. 1991 ostali brez zaposlitve oziroma zavarovanja, saj so le ti, glede na določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ-92, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi tega zakona.

Za ugotovitev dokončnosti in pravnomočnosti odločbe tožene stranke je potrebno ugotoviti, kdaj je bila tožniku odločba vročena.

Zavarovanci dotakratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA oziroma vojski Jugoslavije in ostali zavarovani po 18. oktobru 1991 že tujega nosilca zavarovanja, pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju. Izbira po 177. členu ZPIZ-1 pomeni odločitev za eno namesto druge pokojnine, kar predpostavlja, da zavarovanec izpolnjuje pogoje za pridobitev pokojnine v dveh državah. Če temu ni tako, do izbire ne more priti, saj ni kaj izbirati. MSVN vsebuje med drugim dogovor glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin (priloga E), vendar pri tem ne gre za določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali.

Zavarovanci do takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA oziroma Vojski Jugoslavije in ostali zavarovanci po 18. oktobru 1991 že tujega nosilca zavarovanja, pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju.

Na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ je tožena stranka prevzela obveznosti iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja, saj so le ti glede na določbo prvega odstavka 171. člena ZPIZ/92 izpolnjevali pogoje in pravice do pokojnine na podlagi tega zakona.

Na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ je tožena stranka prevzela obveznost iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja.

Začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine, tudi invalidske, je prenehanje zavarovanja. V kolikor do prenehanja zavarovanja ne pride, dejstvo, da je zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, na izplačevanje pokojnine nima nobenega vpliva.

Ker je bil tožnik ob upokojitvi v tujini še vključen v obvezno zavarovanje, je bila odločitev toženca, da se mu prizna in izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine, sicer nepravilna, vendar je postala pravnomočna. Zato ustavitev izplačevanja z novo odločbo, izdano v rednem postopku, lahko učinkuje le za naprej, od izdaje odločbe dalje.

Na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ je tožena stranka prevzela obveznosti iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja, saj so le ti glede na prvi odstavek 171. člena ZPIZ izpolnjevali pogoje za uveljavitev pravice do pokojnine na podlagi tega zakona.

Čeprav je bila tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja vložena že v času veljavnosti ZPIZ-1 (določbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja so začele veljati 1. 1. 2003), pravno podlago za odločitev o njegovih pravicah predstavljajo določbe prej veljavnega ZPIZ, ker so veljale na dan nastanka tožnikove invalidnosti (20. 12. 2002).

ZPIZ v 293. členu določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel do 31.3.1992, uporabljajo predpisi, ki so veljali do navedenega dne (prvi odstavek), v primerih iz prejšnjega odstavka pa se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti (drugi odstavek). Ker se je postopek za uveljavljanje pravic začel šele leta 2000, je neutemeljeno revizijsko zavzemanje za uporabo določb ZPIZ/83 in ZTPPIZ, kljub temu da je bila tožnikova invalidnost ugotovljena že z 11.5.1988, torej pred začetkom veljavnosti ZPIZ.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je delodajalcu dolžan povrniti izplačano nadomestilo plače za zmanjšani delovni čas invalidu II. kategorije, ki ni dejansko pričel z delom na drugem, primernem delovnem mestu zato, ker je zbolel (nastopil bolniški stalež).

Začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine (tudi invalidske) je prenehanje zavarovanja. Po določbi 1. odstavka 172. člena je zavarovanec upravičen do izplačevanja pokojnine od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. V kolikor do prenehanja zavarovanja ne pride, dejstvo, da je zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, na pravico, ki bi mu šla, nima nobenega vpliva.

Da bi nastala odškodninska odgovornost zavoda, mora protipravnost, ki izvira od odgovorne osebe pri oškodovancu povzročiti tisto obliko škode, ki je pravno priznana.

ZDR obravnava kot zaščiteno kategorijo delavce, ki so invalidi. Torej tiste, ki imajo v trenutku odločanja o presežnih delavcih tak status. Tisti, ki do trenutka dokončne odločitve nimajo priznane invalidnosti, preneha delovno razmerje kot presežnim delavcem pod enakimi pogoji kot vsem drugim. Pri tem ni pomembno, od kdaj so takim delavcem priznane pravice iz naslova zavarovanja za primer invalidnosti.