8. člen MSVN

Le na podlagi mednarodnega Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN) ni mogoče priznavati izplačevanja vojaške predčasne starostne pokojnine. MSVN ni neposredno uporabljiv za odločanje o posamičnih pravicah. Zato tožbeni zahtevek na izplačilo predčasne starostne pokojnine na podlagi MSVN ni utemeljen.

Tožnik zgolj na podlagi ureditve v MSVN ne more uveljavljati pravic, za katere sicer ni podlage v predpisih RS, zlasti v ZPIZVZ ter splošnih predpisih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Sporazum o vprašanjih nasledstva ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Sporazum o vprašanjih nasledstva ne vsebuje pravne podlage za novo odmero družinske pokojnine, priznane na podlagi določb ZPIZVZ.

Mednarodni sporazum o vprašanjih nasledstva ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o konkretni zahtevi za priznanje pravice do pokojnine.

Mednarodni sporazum o vprašanjih nasledstva je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave RS uporablja neposredno, vendar to ne pomeni, da so njegove določbe tudi neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Tožnik ni upravičen do zneska pokojnine, kot bi mu šel po vojaških predpisih za september 1991 (6. člen ZPIZVZ) ampak do pokojnine po splošnih predpisih (8. člen ZPIZVZ).

Ker je tožnik po 18. oktobru 1991 nadaljeval z zavarovanjem pri takrat že tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja in je v letu 1994 uveljavil invalidsko pokojnino pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu ter so bila pri tem ustrezno upoštevana tudi njegova zavarovalna obdobja po predpisih vojaških zavarovancev do 18. oktobra 1991, zanj določbe ZPIZVZ ne pridejo v poštev.

Republika Slovenija je z začasnim prevzemom obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (iz naslova zaposlitve v JLA) takoj po osamosvojitvi in kasneje na podlagi ZPIZVZ že ustrezno realizirala svoje obveznosti v smislu določb kasneje sklenjenega MSVN glede ureditve prevzema obveznosti do bivših vojaških zavarovancev po razpadu bivše SFRJ.

Republika Slovenija je z začasnim prevzemom obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (iz naslova zaposlitve v JLA) takoj po osamosvojitvi in kasneje na podlagi ZPIZVZ že ustrezno realizirala svoje obveznosti v smislu določb kasneje sklenjenega MSVN glede ureditve prevzema obveznosti do bivših vojaških zavarovancev po razpadu bivše SFRJ.

Mednarodni sporazum o vprašanjih nasledstva, ki zavezuje novonastale države na območju bivše SFRJ, ni neposredno uporabljiv za urejanje posamičnih pravic državljanov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Zavarovanci dotakratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA oziroma vojski Jugoslavije in ostali zavarovani po 18. oktobru 1991 že tujega nosilca zavarovanja, pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju. Izbira po 177. členu ZPIZ-1 pomeni odločitev za eno namesto druge pokojnine, kar predpostavlja, da zavarovanec izpolnjuje pogoje za pridobitev pokojnine v dveh državah. Če temu ni tako, do izbire ne more priti, saj ni kaj izbirati. MSVN vsebuje med drugim dogovor glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin (priloga E), vendar pri tem ne gre za določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali.

V času izdaje izpodbijanih odločb je bil tožnik državljan Republike Hrvaške, zato ni izpolnjeval pogojev iz 1. člena ZZSV za priznanje pravice do dodatka k pokojnini. Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN) ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN) ni pravni temelj, na podlagi katerega bi tožnik kot bivši vojaški zavarovanec, ki je 16. 11. 1997 uveljavil pravico do invalidske pokojnine po vojaških predpisih v Zvezni Republiki Jugoslaviji, lahko pridobil pravico do pokojnine, saj na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne ustvarja pravic in obveznosti in njegove določbe niso neposredno uporabljive.

Ker je tožnik kot zavarovanec takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev nadaljeval z delom v vojski Jugoslavije in po 18. 10. 1991 ostal v zavarovanju pri tem tujem nosilcu zavarovanja, kjer je leta 2001 tudi uveljavil pravico do starostne pokojnine, pri tožencu nima pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ.

Določbe Sporazuma o vprašanjih nasledstva niso neposredno uporabljive, predstavljajo le podlago za sprejetje morebitnih dvostranskih ali večstranskih dogovorov, ki bodo podrobneje urejali medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic tudi glede izplačevanja pokojnin. Zato niso podlaga za priznanje pravice do vojaške starostne pokojnine (od leta 1991 do 2001).

Tožniku, ki mu je toženec že pravnomočno priznal pravico do starostne pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ od dneva pridobitve državljanstva R Slovenije z naturalizacijo, na podlagi določb MSVN, ki niso neposredno uporabljive, temveč predstavljajo le podlago za sprejetje morebitnih dogovorov, ki bodo podrobneje urejali medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic tudi glede izplačevanja pokojnin, ni mogoče priznati pravice do pokojnine.