177. člen ZPIZ-1

Za pritožnikovo stališče, da bi bilo potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljaven ob njegovi vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje leta 1972, ali v nasprotnem vrniti plačane prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni nobene zakonske niti ustavne podlage. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti in dokladnem principu financiranja. Iz ekonomskih in demografskih razlogov ter finančne vzdržnosti pokojninske blagajne bi zagotavljanje starostne pokojnine v višini minimalne plače, ne glede na pokojninsko dobo in plačane prispevke, bilo lahko le predmet sprememb veljavne sistemske ureditve v zakonodajnem postopku in ne sojenja v predmetni zadevi. Čeprav neplačevanje ali plačevanje nizkih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje nemalokrat povzroči, da je starostna pokojnina nižja od socialnih transferjev po ZSVarPre, to na razsojo obravnavane zadeve nima niti ne sme imeti nobenega vpliva. Za pravilno presojo odmerjene starostne pokojnine so edino upoštevne relevantne določbe ZPIZ-2, četudi je, tako kot v okoliščinah konkretnega primera, pokojnina nižja

Kljub temu, da določba 4. točke 80. člena ZMEPIZ-1 določa, da mora biti zavarovanec v zavarovanje vključen v skladu z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje in čeprav je v skladu s temi določbami kot prednostna zavarovalna podlaga določena zavarovalna podlaga na podlagi delovnega razmerja, pa ZMEPIZ-1 ne daje podlage za odpravo pravnomočno urejenega razmerja priznanja lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodstva družbe za obdobje od 1. 6. 2010 do 15. 12. 2011. V tožničinem primeru je za navedeno obdobje bil status zavarovanca pravnomočno urejen. Poseganja v takšna pravnomočna urejena pravna razmerja pa je z ZUP, ki se uporablja v skladu z 11. členom ZPIZ-2, dopustno le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. Da bi bilo v konkretnem primeru uporabljeno katerokoli izredno pravno sredstvo, iz dokumentacije ni razvidno.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v določbah Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Sporazum). Ta v 20. in 22. členu posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic oziroma na podlagi seštevanja dob. V 21. členu Sporazuma pa je določeno, da če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. To pomeni, da v takem primeru lahko zavarovanec uveljavlja samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, v kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve, le na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do dajatve oziroma pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja. Le v tem primeru bi lahko zavarovanec uveljavljal samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve - pokojnine zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do pokojnine pri drug

Tožniku je bila zavarovalna doba, dopolnjena v Sloveniji, že upoštevana pri priznanju pravice do starostne pokojnine v Bosni in Hercegovini. Zahtevek za preračun starostne pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je bil pravnomočno zavrnjen, ker tožnik na dan uveljavitve Sporazuma ni izpolnil pogoja starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine, zato se pokojnina za slovensko zavarovalno dobo že izplačuje in ostane obveznost Bosne in Hercegovine. Tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine je zato neutemeljen.

Pravica do izbire med pokojninama je urejena v 177. členu ZPIZ-1. Zavarovanec, ki v določenem trenutku izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. To ne pomeni, da izgubi pravico do druge pokojnine, uživa lahko le eno, pravica do druge pa mu miruje. Tožniku je bila priznana pravica do invalidske pokojnine in pravica do starostne pokojnine. Tožnik je tako pridobil in izpolnil pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji in lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri, kakor to določa prvi odstavek 177. člena ZPIZ-1. S to določbo je urejen tako imenovani stek več pokojnin, zavarovanec lahko vse pokojnine uveljavi, ne more pa sočasno uživati vseh, za katere izpolnjuje pogoje, temveč le tisto pokojnino, za katero se sam odloči. Tožnik je izbral starostno pokojnino. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb toženca o odmeri invalidske pokojnine, utemeljen.

Tožnik ne izpolnjuje pogojev po določbi 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino za priznanje pravice do pokojnine, upoštevaje dobo, dopolnjeno v Bosni in Hercegovini in dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji. Ker je bila tožniku slovenska pokojninska doba upoštevana pri ugotovitvi pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, in je bila samostojna invalidska pokojnina v Bosni in Hercegovini odmerjena tudi ob upoštevanju slovenske pokojninske dobe, to pomeni, da tožnik na podlagi iste pokojninske dobe ne more hkrati uživati dveh pokojnin, priznanih na podlagi istih obdobij zavarovanja.

Tožnik po uveljavitvi sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju in odmeri njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki tudi na podlagi drugega odstavka 194. člena ZPIZ-1, ki določa, da se ista obdobja lahko štejejo v zavarovalno dobo le enkrat, če s tem zakonom ni drugače določeno, ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev. Iz sporazuma z BiH ne izhaja, da bi lahko zavarovanec v takem primeru uveljavljal druge vrste pokojnino zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri drugem nosilcu zavarovanja, če je bila ta zavarovalna doba že upoštevana pri predhodnem priznavanja pravice do pokojnine.

Ker je na podlagi zavarovalnih dob tako v BiH kot v Sloveniji nosilec zavarovanja v Avstriji, kot tretji državi, priznal tožniku pravico do starostne pokojnine v Republiki Avstriji, na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Avstrijo in BiH, so podani pogoji v smislu določbe 3. odstavka 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, zaradi katerih po uveljavitvi Sporazuma tožnik ni bil upravičen do odmere sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi določb tega Sporazuma pri tožencu, ne glede na to, da je tožnik del zavarovalne dobe dopolnil v Sloveniji. Zato niso podani pogoji za preračun pokojnine, priznane s strani nosilca zavarovanja v BiH, po 37. členu Sporazuma.

Kolikor tožena stranka v reviziji izpostavlja vprašanje dvakratnega prejemanja pokojnine iz naslova iste zavarovalne dobe, sodišče ugotavlja, da to vprašanje med nosilcema zavarovanja v Sloveniji in v BiH v spornem obdobju na institucionalni ravni ni bilo rešeno, saj med Republiko Slovenijo in BiH ustrezen sporazum, ki bi reševal ta vprašanja, še ni bil sprejet. To pa ne vpliva na pravico tožnika do pokojnine pri toženi stranki glede na njegova zavarovalna obdobja pri njej in druge pogoje za izpolnitev pogojev za upokojitev. Z odločitvijo v izpodbijanih odločbah, da se tožniku od 15. 9. 2003 dalje starostna pokojnina ne izplačuje, je tožena stranka dejansko posegla v tožniku pravnomočno priznano pravico do pokojnine oziroma je to pravico tožniku dejansko ukinila. Takšne pravice pa tožena stranka na podlagi sodbe sodišča, da mora odločiti o višini in izplačevanju pokojnine, ni imela.

Sporazum z BiH posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen) in določa poseben postopek in pravila za ponovno odmero pokojnin po uradni dolžnosti (37. člen), zato je v obravnavani zadevi izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici. Tožniku je bila v BIH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja, kar posledično pomeni, da ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine. Ker je bila tožniku invalidska pokojnina v BIH priznana na podlagi seštevka zavarovalnih obdobjih, dopolnjenih v BIH in v Sloveniji že pred uveljavitvijo Sporazuma (od 1. 11. 1998 dalje), bi v tem primeru prišla v poštev zgolj ponovna odmera pokojnine na podlagi 37. člena ZPIZ-1. Glede na pravnomočno odločbo tožene stranke, iz katere izhaja, da tožnik pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine in s tem do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje, to pomeni, da

Tožena stranka je po posredovanju zahtevka s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH z odločbo ugotovila, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni in odločila, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna. Glede na to, da je bila tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji zavrnjena, ostane skladno z določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino dajatev (invalidska pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jo je priznala. Torej nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH, ki tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. To pa hkrati pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine oziroma drugih pokojninskih dajatev. Sporazum z BiH posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obe

Zavarovanec ima ob pravilni razlagi določbe 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določbe 36. člena tega zakona (če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine glede na starost in pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji) pravico do priznanja pokojnine tudi v primeru, če mu je bila v drugi državi s področja bivše Jugoslavije že priznana pravica do pokojnine tudi ob upoštevanju v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe. Zato tožnik s pridobitvijo pravice do invalidske pokojnine na Kosovu ni izrabil možnost izbire pokojnine po 177. členu ZPIZ-1 oziroma uveljavljanja starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.

Tožnik pravice do izbire ni izčrpal pri drugem nosilcu zavarovanja že s tem, ko je od tujega nosilca neko obdobje dobival pokojninsko dajatev. Tožnik se ni mogel vnaprej odpovedati pokojnini pri toženki in v takšnem primeru ostati brez zagotovljene pravice do socialne varnosti, dokler mu toženka te pokojnine ni priznala oziroma mu je ni priznalo sodišče. Šele takrat je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja in šele takrat je lahko tudi opravil izbiro, katero bo užival. Šele ob takšnem tolmačenju 177. člena ZPIZ-1 ni poseženo v tožnikovo pravico do izbire ugodnejše pokojnine po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1. Tožnik je bil v spornem obdobju (ko je začel veljati Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino) upravičen do izplačila starostne pokojnine, priznane z odločbama, na podlagi dobe, prebite v Sloveniji.

Sporazum je v zvezi s priznavanjem pravice do pokojnine na podlagi zavarovalnih obdobij pri obeh nosilcih zavarovanj izključil veljavnost določb ZPIZ-1, razen kolikor se izrecno sklicuje na upoštevanje zakonodaje posamezne pogodbenice. Zgolj ob tej predpostavki se pri odločanju o pravici do pokojnine na podlagi Sporazuma lahko upoštevajo tudi stališča, zavzeta v zadevi VIII Ips 274/2008 in v odločbi Ustavnega sodišča Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, ki so bila sprejeta v sporih pred uveljavitvijo Sporazuma (in na katera se sklicujeta nižji sodišči). Če je na podlagi 20. in 22. člena Sporazuma zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanja na podlagi iste zavarovalne dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. Le če obstaja po zakonodaji ene od podpisnic pravica do dajatve (pokojnine) brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec zavarovanja pri tej podpisnici zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji (21. člen Sporazuma). Tožena stranka utemeljeno navaja, da gre na podlagi navedenih do

Utemeljeno tožena stranka navaja, da gre na podlagi navedenih določb 37. člena Sporazuma z BiH za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma priznanih pokojnin pri posameznem nosilcu zavarovanja na ureditev v skladu z določbami sporazuma, oziroma za odločitev o pogojih za tako prevedbo. To pa hkrati pomeni, da tožnica po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njene invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine oziroma drugih pokojninskih dajatev.

Sporazum je v zvezi s priznavanjem pravice do pokojnine na podlagi zavarovalnih obdobij pri obeh nosilcih zavarovanj izključil veljavnost določb ZPIZ-1, razen kolikor se izrecno sklicuje na upoštevanje zakonodaje posamezne pogodbenice. Zgolj ob tej predpostavki se pri odločanju o pravici do pokojnine na podlagi Sporazuma lahko upoštevajo tudi stališča, zavzeta v zadevi VIII Ips 274/2008 in v odločbi Ustavnega sodišča Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, ki so bila sprejeta v sporih izpred časa uveljavitve Sporazuma in na katera se sklicujeta nižji sodišči. Če je na podlagi 20. in 22. člena Sporazuma zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic Sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanja na podlagi iste zavarovalne dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. V tem sporu za tak primer ne gre, saj je bila tožniku pri nosilcu zavarovanja v BIH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja in posledično ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine. Zato pri toženi stranki na pod

Tožniku je bila priznana pravica do invalidske pokojnine s pravnomočno sodno odločbo, o njeni odmeri in višini pa je odločila tožena stranka. O tem, ali tožnik na dan 6. 1. 2009 izpolnjuje tudi pogoje za starostno pokojnino, s čimer bi imel možnost izbire na podlagi 177. člena ZPIZ-1, tožena stranka ni odločala. Zato ji je sodišče druge stopnje utemeljeno naložilo, da o tem odloči in nato v skladu z izbiro tožnika ugotovi, katero pokojnino bo užival.

Tožnik ima z odločbo nosilca zavarovanja v BiH priznano pravico do invalidske pokojnine na podlagi pokojninske dobe, v kateri je bila upoštevana tudi celotna slovenska zavarovalna doba. Po 37. členu Sporazuma z BIH (preračun pokojnin) invalidska pokojnina v Sloveniji tožniku ni bila priznana in ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BIH. Tožnik zato po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev in je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine neutemeljen.

Tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je že bila upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine v BIH, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev (starostne pokojnine). Ker pogojev za priznanje invalidske pokojnine ne izpolnjuje, se bosanska pokojnina ne preračuna po 37. členu sporazuma, temveč še naprej ostane obveznost nosilca zavarovanja v BIH.