VSM Sklep III Kp 21703/2021

I. Pritožba zagovornika A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. A. A. se oprosti plačila sodne takse.

1Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženega (pravilno storilca) A. A. po prvem odstavku 70.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in tretjem odstavku 492. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se bo izvajal v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo, Univerzitetnega kliničnega centra, zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 191. člena in po prvem odstavku 286. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Po drugem in tretjem odstavku 70.a člena KZ-1 sme izrečeni varnostni ukrep trajati največ pet let, pri čemer bo sodišče vsakokrat po preteku šestih mesecev znova odločalo, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se A. A. v čas izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu všteje čas pridržanja in čas prestan v priporu, in sicer od 5. 5. 2021 od 10.25 ure dalje, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je sodišče prve stopnje A. A. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je sodišče odvzelo zaseženi nož.

2Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik navaja, da na glavni obravnavi ni bil navzoč izvedenec B. B., medtem ko izvedenka C. C. na glavno obravnavo ni bila vabljena, kar je vplivalo na pravilnost sklepa. Pri tem zagovornik ne konkretizira, katero kršitev uveljavlja, ker pa se sklicuje na pravilnost sklepa, očitno meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da se je glavna obravnava začela dne 17. 8. 2021, nadaljevala pa dne 4. 10. 2021, in da je na glavni obravnavi dne 17. 8. 2021 bila navzoča tudi sodna izvedenka C. C., ki je bila tudi zaslišana, nobena od strank pa tudi ni predlagala njenega dodatnega zaslišanja, zato je tudi ni bilo potrebno povabiti na glavno obravnavo dne 4. 10. 2021, niti ni bilo potrebno glede na nadaljevanje glavne obravnave, prečitati njeno izpovedbo. Izvedensko mnenje izvedenca B. B. pa je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 4. 10. 2021 v soglasju s strankami prebralo ter nobena od strank na prebrano ni imela nobenih pripomb oziroma ni predlagala drugačno izvedbo navedenega dokaza. Izvedenec pa je tudi ugotovil, da je storilec sposoben sodelovati v vseh fazah kazenskega postopka ob pomoči zagovornika, kar je v obravnavani zadevi bilo izpolnjeno. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pokaže kot neutemeljena, saj si zagovornik povsem napačno razlaga tudi določbo člena 340/II ZKP.

5Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da sodišče ni ugotavljalo okoliščin in dejstev storilca v času trajanja postopka za izrek varnostnega ukrepa, česar pa tudi ni niti izvajalo, niti ocenjevalo. Napadeni sklep ima namreč po oceni pritožbenega sodišča razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, na katere se sklicuje zagovornik, zato v kolikor je meril na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, ne more biti uspešen. Po mnenju zagovornika gre za nosilno vprašanje izbire varnostnega ukrepa, ki se izvaja v ali izven institucije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana, je pa očitno, da zagovornik v okviru tega pritožbenega razloga sodišču prve stopnje očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo popolno, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva, v napadenem sklepu pa navedlo tehtne in prepričljive razloge o izreku varnostnega ukrepa. S temi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki le še glede na pritožbene navedbe zagovornika dodaja:

7Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dosedanjih terapij in psihičnega zdravja A. A. ter ali slednji medikamentozno terapijo še potrebuje in za kolikšen čas in zakaj dosedanja terapija ni bila uspešna. Iz razlogov napadenega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke oprlo na ugotovitve izvedenke C. C., ki jih je tudi podrobno navedlo v razlogih sklepa, in ki so bili tudi podlaga za izrek navedenega varnostnega ukrepa. Tako je podala mnenje o stanju A. A. v času storitve očitanih mu kaznivih dejanj, ki je skladno z ugotovitvami izvedenca B. B., ugotavljala pa je tudi, v kakšnem stanju je sedaj, ko se nahaja na zdravljenju na psihiatriji v UKC, kar je sodišče prve stopnje tudi povzelo v točkah 53 do 60. Zato se pritožbeno sodišče na te zaključke sodišča prve stopnje v celoti sklicuje ter še navaja, da je izvedenka pojasnila, da je poglavitni vpliv njegovega reagiranja povezan s psihotičnim doživljanjem, in ni imelo nobene podlage v realnem življenjskem dogajanju ter da se pri njem kažejo osebnostne značilnosti čustveno neuravnovešene osebnosti, na kar kaže nestabilnost razpoloženja, težave pri samopomirjanju, izrazito prepuščanje impulzom oziroma notranjim vzgibom ter težave pri sprejemanju kakršnihkoli omejitev, zato se zelo trudi, da ne bi bil zdravljen v psihiatrični ustanovi. Pri navedeni osebnostni motnji gre namreč za osebnostne lastnosti, zaradi katerih je neprilagodljiv, povečuje tveganje za razvoj kompleksnih duševnih težav, hkrati pa te lastnosti otežujejo zdravljenje. Zaznava pa tudi hudo frustracijo zaradi prekinitve kontakta z domačimi, kar govori v prid izolirane blodnjave motnje ter ni pričakovati stabilnejšega duševnega stanja kljub jemanju zdravil, v kolikor A. A. ne abstinira od psihotropnih substanc „cannabisa“. Sam nima dovolj dobrega uvida v psihozo, osebnostne motnje in kulturološke posebnosti ter se ne počuti odgovornega do te mere, da bi se intenzivno zdravil. Izvedenka je sicer ugotovila, da obstaja majhna verjetnost, da bi ogrožal sebe in druge, to pa prav zaradi tega, ker abstinira zaradi okolja, v katerem je, kjer prejema antipsihotično terapijo. Če se njegovo blodnjavo stanje ponovi, je ob svoji impulzivnosti nepredvidljiv. Ker pri A. A. za ponavljanja ogrožanja svoje družine, pa ni mogoče zagotoviti njegove stabilnosti, zato bo zdravljenje trajalo še nekaj časa v intenzivni, celostni obliki in je potrebno še obdobje intenzivnega zdravljenja, saj se je ponovilo njegovo bolezensko stanje s heteroagresivnostjo v relativno kratkem času, zato je za njegovo stabilizacijo potreben izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja, ne na prostosti, ampak v ambulantnem okolju, saj bo samo tam imel primeren odnos do zdravljenja in mu bo zagotovljeno redno jemanje zdravil. Zavodsko zdravljenje pa ni potrebno samo zaradi jemanja zdravil, ampak da se poskuša napraviti terapevtska intervenca glede na njegove medosebne odnose, kar je mogoče narediti le, če je hospitaliziran v zdravstveni ustanovi. Sodišče prve stopnje je takšne ugotovitve izvedenke v celoti sprejelo kot strokovne, neoporečne, mnenje pa je ocenilo kot natančno, strokovno obrazloženo in argumentirano, s čemer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zato so vsi pomisleki zagovornika, ki skuša prepričati, da stanje A. A. sodišče prve stopnje ni ugotavljalo do te mere, da ne bi bilo nobenih dvomov za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, povsem neutemeljeni in ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o izrečenem varnostnem ukrepu, okoliščine, na katere se sklicuje, pa so stvar presoje po členu 70.a KZ-1. Sicer pa ni spregledati, da po izvedenem dokaznem postopku nobena od strank ni imela nobenih dodatnih dokaznih predlogov, tudi zato je sklicevanje pritožnika na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje neutemeljeno, sodišče prve stopnje pa je imelo po oceni pritožbenega sodišča na razpolago vse dokaze, na podlagi katerih je lahko v obravnavani zadevi odločilo.

8Glede na ostale pritožbene navedbe zagovornika, pritožbeno sodišče zgolj navaja, da je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da sme izrečeni varnostni ukrep trajati največ pet let, pri čemer bo sodišče vsakokrat po preteku šestih mesecev znova odločalo, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna, kot to izhaja iz izreka napadenega sklepa in njegovih razlogov v točki 71. V skladu z določbo drugega odstavka 70.a člena KZ-1 mora sodišče prve stopnje po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odločiti, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna, podlago za takšno odločitev pa mora imeti v strokovni pomoči ustreznega izvedenca psihiatrične stroke. Sicer pa iz pritožbe zagovornika niti ni razbrati, da bi se A. A. zdravstveno stanje tekom dosedanjega zdravljenja izboljšalo do te mere, da pri njem ne bi bilo več nevarnosti storitve hudega kaznivega dejanja v smislu določbe prvega odstavka 70.a člena KZ-1. V nasprotju z zagovornikom, pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da bi iz izvedenskega mnenja psihiatrične stroke, na katerega se pritožba sklicuje, izhajalo, da se je A. A. zdravstveno stanje tekom dosedanjega zdravljenja izboljšalo do te mere, da njegovo zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu ne bi bila več potrebna. V kolikor pa bi se njegovo psihično stanje izboljšalo pred potekom navedenega roka, ni nobene ovire, da sodišče prve stopnje ne bi odločalo pred potekom šestmesečnega roka iz tretjega odstavka 70.a člena KZ-1. V skladu z določbo prvega odstavka 496. člena ZKP namreč sodišče, ki je na prvi stopnji izreklo storilcu predmetni varnostni ukrep, sprejema vse ponovne odločitve glede trajanja in spreminjanja tega ukrepa, ne le po uradni dolžnosti, pač pa tudi na predlog storilca ali zdravstvenega zavoda ter na podlagi mnenja zdravnikov.

9Iz navedenih razlogov, in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče A. A. oprostilo plačila sodne takse.