286. člen KZ-1

Obtoženki se očita, da je na začetek (pred)kazenskega postopka vplivala tako, da je svojega sina z ustrahovanjem in obljubljanjem pripravila, da je ta podal v odvetniški pisarni, kamor ga je sama pripeljala, neresnično izjavo o zavržnem ravnanju očeta, ki je nato bila podlaga za vložitev kazenske ovadbe (zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1). V predmetni zadevi ni pomembno, ali se je za vložitev ovadbe in s tem za začetek predkazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, odločila obtoženka sama ali po nasvetu odvetnika, bistveno je, da je bilo njeno ravnanje načrtno usmerjeno v uvedbo predkazenskega postopka, ki bi lahko glede na očitke bistveno vplival na odločitev družinskega sodišča o dodelitvi otroka enemu od staršev.

Nedovoljeno vplivanje se ne nanaša le na osebe, ki so po zakonu pristojne zbirati podatke, temveč predvsem na osebe, od katerih se ti podatki zbirajo.

Pritožbene trditve, da "odvetniška družba ni priča v kazenskem postopku niti drug udeleženec kazenskega postopka in nima vpliva na zbiranje obvestil" niso utemeljene. Glede na dejstvo, da je bila oškodovanka z obtoženčevimi zapisi v pismu seznanjena, okoliščina, da je obtoženec pismo poslal odvetniški družbi in ne neposredno oškodovanki, na izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejana nima vpliva. Obravnavano kaznivo dejanje je abstraktno ogrozitveno in zato za njegovo dokončanje zadošča, da storilec zoper drugo osebo uporabi grožnjo ali ustrahovanje in ni pomembno, ali so le-te dosegle svoj namen, to je, dejansko vplivale na pričanje te osebe. Ob upoštevanju, da se zakonska dispozicija ni spremenila vse od novele KZ-1B, je nepotrebno, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasnjevalo, katere vse novele zakona so upoštevane v KZ-1, ki ga je uporabilo. Slednje je smiselno in potrebno, kadar pride v poštev uporaba drugega odstavka 7. člena KZ-1, saj se lahko le tako zagotovi jasnost sodne odločbe in preveri, ali je sodišče uporabilo zakon, ki je za storilca milejši. V obravnavanem primeru pa slednje ni bilo potrebno, saj je zakonska dispozicija kaznivega dejanja

Pogoj za začetek predkazenskega postopka je obstoj razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, kar policija praviloma izve na podlagi naznanitve kaznivega dejanja oziroma podane ovadbe ovaditelja oziroma to izve v okviru izvajanja drugih zakonskih pooblastil. Ko je policija seznanjena z razlogi za sum, da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje, pa je dolžna pričeti z dejanji, kot so navedena v drugem odstavku 148. člena ZKP in drugimi in zato od tedaj dalje prične teči predkazenski postopek. Sodišče druge stopnje meni, da je treba celotno dikcijo prvega odstavka 286. člena KZ-1 razlagati tako, da bo kaznivo dejanje storjeno le, če je postopek (sodni, upravni, predkazenski,...) že pričel teči. Jezikovna razlaga: „kdor z namenom, da bi v predkazenskem postopku vplival...“ bi sicer lahko kazala tudi na postopek, ki sicer še ni v teku, vendar ga storilec pričakuje oziroma bodoči postopek, vendar takemu stališču po oceni sodišča druge stopnje nasprotuje namenska razlaga. Pritožba zastopa stališče, da pritožbeni postopek oziroma notranje-varnostni postopek pri policiji ni predkazenski postopek, saj ni namenjen preg

Po oceni pritožbenega sodišča ima namreč napadena sodba povsem ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tisti, ki jih pritožnica pogreša, pa niso odločilni, zato ne more biti govora o pomanjkljivih razlogih napadene sodbe.

Iz tega sledi, da se je tudi obtoženec kot uradna oseba vključil v obravnavo prekrška, saj je na kraj dejanja prišel prav s tem namenom in sicer po prvotni informaciji D. D., da imajo drogo. Prav nobenega dvoma zato ne more biti, da je obtoženec kot uradna oseba hotel od mladoletnikov pridobiti informacije glede lastništva droge in je zato tudi z uporabo sile in grožnje od njih želel izsiliti izjavo glede lastništva. Obtoženec je s tem, ko je zbiral informacije glede lastništva droge izvajala pooblastila po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije in po Zakonu o prekrških. Obseg in način izvedbe preiskave je torej odvisen od predmeta, ki se išče, zaradi česar ni nujno, da se oseba preišče v celoti in tudi s fizičnim pregledovanjem. V obravnavani zadevi je obtoženec od oškodovanca zahteval, da si sleče hlače in spodnje hlače, da bi preveril, ali morebiti tam ne skriva mamila, za kar je zadoščal že vizualni pregled. Dejstvo, da ga pri tem fizično ni pregledoval, tudi po oblačilih ali telesu, ni pomembno, saj je glede na svoje izkušnje z uživalci mamil očitno ocenil, da zadošča že pregled spodnjih oblačil.

Glede na ostale pritožbene navedbe zagovornika, pritožbeno sodišče zgolj navaja, da je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da sme izrečeni varnostni ukrep trajati največ pet let, pri čemer bo sodišče vsakokrat po preteku šestih mesecev znova odločalo, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna, kot to izhaja iz izreka napadenega sklepa in njegovih razlogov v točki 71.

Grožnja (ali druga izvršitvena oblika iz drugega odstavka 286. člena KZ-1), ki ni izrečena uradni osebi (sodniku) v kazenskem postopku, ne izpolnjuje biti kaznivega dejanja po drugem odstavku 286. člena KZ-1, lahko pa predstavlja obeležje kaznivega dejanja po 135. členu KZ-1.

Eden od zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja je poleg vplivanja na priče tudi vplivanje na izvajanje dokazov, kar predlog za pregon gotovo je, nenazadnje pa je zagovornik očitno prezrl, da je v izreku izpodbijanega sklepa naveden tudi očitek obdolžencu, da naj bi obdolženec z grožnjami in ustrahovanjem vplival na I. in G.P., da bi v zvezi z vloženim predlogom za pregon tudi spremenila svoje pričevanje.

Pri storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ-1 torej ne gre le za vplivanje na uradne osebe (nedovoljeno vplivanje nanje je inkriminirano v drugem odstavku 286. člena KZ-1), temveč v prvi vrsti za nedovoljeno vplivanje na osebe, od katerih se v predkazenskem postopku zbirajo podatki oziroma obvestila.

Pri predmetnem kaznivem dejanju je objekt varstva integriteta sodnih in drugih pravnih postopkov ter s tem avtoriteta organa, ki tak postopek vodi. Namen vplivanja na priče mora biti zunanje manifestiran in tako iz besed vsakokratnega obtoženca objektivno razpoznaven. V primeru izreka groženj ni odločilno, ali je namen vplivanja na priče jasno izražen že v samih besedah, ampak je vprašanje namena treba ocenjevati glede na celoten kontekst, v katerem so bile grožnje izrečene.

Na osnovi izpovedb prič, zlasti priče D.Š.S., ki je povedala, da je obdolženi ob dialogu z njo poškodoval vhodna vrata in zahteval, da mu zaposleni na državnem tožilstvu vrnejo ob hišni preiskavi zasežen denar, za katerega mu je bilo že dne 17. 3. 2017 pojasnjeno, da ga ne bo dobil vrnjenega, ker je postopek še v teku, zatem pa mu je na njegovo pisno zahtevo po vrnitvi denarja pisno odgovoril še državni tožilec G.P., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi obravnavani dejanji storil naklepno, z jasno namero izsiliti z uporabo sile in grožnje vrnitev v predkazenskem postopku zaseženih mu predmetov - denarja, ter da je pri tem ravnal premišljeno in načrtovano, kar je zaključilo na podlagi tega, da je pri obeh dejanjih imel pri sebi nahrbtnik, v njem pa nevarne predmete - nož s plastičnim ročajem, preklopni nož in leseni ročaj za sekiro brez kovinskega dela, kar je bilo najdeno in zaseženo ob ogledu njegovega osebnega vozila (točka 9 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi to, da je obdolženi izkazal izrazito vztrajnost in brezobzirnost, saj je zvonil po domofonu, kričal in brcal v steklena vrata ter udarjal po njih, svoje nasilje pa stop

Grožnje, ki jih domnevni storilec izreče priči z namenom, da bi vplival na njeno pričanje v sodnem postopku, morajo biti objektivno resne, tj. takšne narave in intenzivnosti, da so pri naslovniku objektivno zmožne povzročiti občutek ogroženosti (strahu) za življenjsko, telesno ali duševno celovitost oziroma tovrstno integriteto bližnje osebe. Če objektivna resnost vsebine groženj ni substancirana oziroma konkretizirana v opisu dejanja, dejanje ni kaznivo že po samem zakonu. Sodba se ne sme opirati na vsebino kazenske ovadbe in izjav, ki jih občani posredujejo organom odkrivanja in pregona tekom predkazenskega postopka, kolikor te vsebine ne potrjujejo dokazi, ki so bili neposredno izvedeni pred sodiščem. Navedenega pravila ni dopustno zaobiti z zaslišanjem državne tožilke, ki je sprejela kazensko ovadbo.

Pri kaznivem dejanju oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 mora opis kaznivega dejanja poleg namena, da bi storilec v sodnem oziroma drugem taksativno naštetem postopku pred državnim organom vplival na pričanje ali izvajanje dokazov, obsegati tudi izvršitveno ravnanje storilca za dosego tega namena, ki se odraža v uporabi sile, grožnje, ustrahovanja ali ponujanja ali dajanja nedovoljene koristi. V obtožnem aktu so v konkretnem opisu dajanja navedena zgolj izvršitvena ravnanja obdolženčevega vplivanja na pričo, iz opisa pa ne izhajajo okoliščine oziroma ravnanja obdolženega, ki bi konkretizirala njegovo ustrahovanje priče.

Bistvo inkriminacije kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov iz prvega odstavka 286. člena KZ-1 „kdor z namenom, da bi v predkazenskem postopku vplival na zbiranje obvestil, uporabi zoper drugega fizično silo, grožnjo ali ustrahovanje, mu ponuja ali daje nedovoljene koristi“, je mišljeno za primere, ko se grožnja nanaša na organe odkrivanja in pregona v zvezi s storitvijo kaznivih dejanj, torej na tistega, ki v predkazenskem postopku zbira obvestila, to pa so po ZKP praviloma policisti. Z nedovoljenim vplivanjem se že v fazi zbiranja obvestil od občanov lahko povsem onemogoči uspeh preiskovanja kaznivega dejanja in odkrivanja osumljencev. Kot možni konkretni oškodovanec se pri tej izvršitveni obliki lahko pojavijo le tiste osebe, ki so po zakonu pristojne zbirati obvestila v predkazenskem postopku, to pa v konkretnem primeru ne moreta biti obtoženčeva družinska člana, katerima je obtoženec grozil, zato da bi umaknila svoji kazenski ovadbi. V konkretnem opisu dejanja se niti ne zatrjuje, da bi grožnje obtoženec naslavljal na policijo. Dejanje, kot je opisano, razen v abstraktnem delu, predstavlja le del izvršitvenih ravnanj kaznivega dejanja po prv

Za storitev kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov ne more biti odločilno, ali je namen vplivanja na pričanje jasno izražen že v samih besedah, temveč je treba na takšen namen sklepati iz vseh ostalih okoliščin določenega primera, torej glede na celoten kontekst, v katerem so bile grožnje izrečene.

Za storitev kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov ni treba, da bi bil namen vplivanja na pričo neposredno izražen z besedami, temveč je treba na ta namen sklepati iz vseh ostalih okoliščin določenega primera.