VSRS Sodba I Ips 8618/2011

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

1Obsojena D. G. in K. P. sta bila s sodbo sodišča prve stopnje spoznana za kriva, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 228. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojeni D. G. pa še, da je storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je obsojencu izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora, K. P. pa pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dveh let zapora s preizkusno dobo v trajanju štirih let ter nadaljnji pogoj, da mora v roku enega leta vrniti oškodovancema M. T. in M. T. znesek 72.720,77 EUR. Obsojenemu D. G. je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), obsojeno K. P. je plačila teh stroškov oprostilo. Odločilo je, da sta obsojenca dolžna plačati stroške postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da sta obsojenca dolžna oškodovancema M. T. in M. T. plačati: obsojeni D. G. znesek 84.720,77 EUR, obsojena K. P. pa znesek 72.720,77 EUR, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je delno ugodilo pritožbama zagovornikov obsojencev ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o kazenskih sankcijah tako, da je obsojenemu G. znižalo določeno kazen za kaznivo dejanje poslovne goljufije na dve leti zapora, ter mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora, obsojeni K. P. pa je določeno kazen v pogojni obsodbi znižalo na eno leto in osem mesecev zapora ter podaljšalo rok za izpolnitev posebnega pogoja na dve leti po pravnomočnosti sodbe. V ostalem je pritožbi zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obeh obsojencev (obsojena K. P. je odvetnico, ki ji je bila postavljena kot zagovornica po uradni dolžnosti, dne 2. 8. 2016 pooblastila za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti). Oba vlagata zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

3Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v pisnem odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP ocenila, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, saj kršitve, ki jih uveljavljata, niso podane. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

4O odgovoru državne tožilke se je pisno izjavil zagovornik obsojenega D. G.

5Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

7Zagovornik obsojenega D. G. uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ker da so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Navaja, da je med dejanjem, za katera je bil obsojenec spoznan za krivega s pravnomočno sodbo in dejanji po pravnomočni sodbi II K 10791/2009, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja (ne pove katerega; obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234.a členu Kazenskega zakonika), storjenega v dneh 20. 12. 2007, 22. 4. 2008 in 9. 7. 2008, takšna povezanost, da dejanje v izpodbijani pravnomočni sodbi sodi v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja po sodbi II K 10791/2009, saj so podani vsi konstantni in variabilni kriteriji za nadaljevano kaznivo dejanje. Gre za istovrstna kazniva dejanja, za enoten psihični odnos storilca do kaznivih dejanj, kontinuirano kriminalno dejavnost za enotnost prostora in izkoriščanje enotne priložnosti.

8Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obsojeni spoznan za krivega, da je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1, storjeno v letu 2009. Oškodovanec je v obdobju od 23. 1. 2009 do 20. 3. 2009 obsojencu oziroma gospodarski družbi G., d. o. o., nakazal 157.441,55 EUR. Nadaljevano kaznivo dejanje po 54. členu KZ-1 je podano takrat, ko storilec istočasno ali zaporedoma stori najmanj dve sicer ločeni kaznivi dejanji, da gre za ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, za premoženjske delikte, za naklepno ravnanje storilca, da so dejanja storjena iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov in da ta dejanja zaradi povezanosti kraja, načina storitve, časa ali drugih enakih okoliščin pomenijo enotno dejavnost. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko se zavzema za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, za dejanja, za katera je bil obsojenec spoznan za krivega v dveh ločenih postopkih, ne pojasni, kateri so konkretno povezovalni elementi. Poudarja časovni kriterij, po katerem je bila sicer v zadevi II K 10791/2009 tvorjena konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja, za dejanja, ki so bila storjena kar v nekajmesečnih časovnih presledkih v času od konca leta 2007 do začetka julija 2008. Kot je poudarilo višje sodišče v točki 5 sodbe, že zaradi časovne nepovezanosti dejanj (tudi če bi bila obravnavana v enotnem postopku) ne bi bilo mogoče obravnavati kot eno nadaljevano kaznivo dejanje. Zagovornik razen časovne komponente in trditve, da gre za istovrstna kazniva dejanja, komponent, na podlagi katerih bi bilo sploh mogoče tvoriti nadaljevano kaznivo dejanje in govoriti o takšni povezanosti ravnanj, da tvorijo enotno dejavnost, z naštevanjem elementov nadaljevanega kaznivega dejanja, ki ga je oblikovala sodna praksa, pred uveljavitvijo KZ-1, niti ne pojasni. Ni odveč opozoriti, da so ravnanja oziroma dejanja iz ločenih postopkov storjena zoper različne oškodovance, v nepovezanem časovnem obdobju in tudi pretežno z različnimi načini izvršitve.

9Kot je razumeti zagovornik zatrjuje, da je kazenski pregon izključen oziroma, da naj bi šlo za prepoved ponovnega sojenja o isti stvari in zaradi tega za kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v sodbah I Ips 39647/2010 z dne 24. 11. 2014 in I Ips 244/2015 z dne 18. 2. 2016 poudarilo, da bi lahko šlo za že razsojeno stvar le, če bi bil obsojenec pravnomočno obsojen zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja, kasnejši kazenski postopek pa bi obsegal njegova ravnanja, ki bi jih bilo mogoče vključiti v že razsojeno nadaljevano kaznivo dejanje. V obeh zadevah je poudarilo, da se prepoved sojenja o isti stvari ne nanaša na pravno opredelitev dejanja (nadaljevano kaznivo dejanje) ampak na enakost dejstev, torej da gre za isti historični dogodek. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno. Kriterij pravne narave pa bo potrebno upoštevati samo tedaj, ko dejanja, ki niso zajeta v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja, o kateri je že bilo razsojeno, ne morejo biti samostojen predmet nove obtožbe. Predmet nove obtožbe in obsodbe dejansko tudi pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja ne more biti kaznivo dejanje, za katero je bil storilec že pravnomočno obsojen. Kriterij za prepoved ponovnega sojenja je torej enakost dejstev, ne pa pravna opredelitev dejanja.

10Zagovornik trdi, da v sodbi sodišča prve stopnje ni razlogov o presoji obsojenčevega zagovora in o izpovedbi priče oškodovanca M. T. Nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je v postopku s pritožbo ni uveljavljal. Trdi tudi, da nikakor ne držijo navedbe višjega sodišča, da bi obsojenec v postopku izjavil, da je sam vzel znesek 157.000,00 EUR, ki ga je družba S. L. nakazala družbi G. Nasprotja, ki ga zatrjuje zagovornik v sodbi sodišča druge stopnje, ni. Sodišče je pri presoji pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v točki 10 sodbe povzelo obsojenčev zagovor, da je sam povedal, da je denar, ki ga je na račun družbe G. nakazal S. L. zadržal zase, ker naj bi pred tem avtobus plačal s svojim denarjem. Ta del obsojenčevega zagovora je povzet tudi na strani 6 sodbe sodišča prve stopnje.

11Z navedbami o kaznivem dejanju ponarejanja listin zagovornik zatrjuje, da sodba nima razlogov, ki bi dokazovali, da je obsojenec sam ponaredil listino. Nakazuje na kršitev iz 11. točke prvega ostavka 371. člena ZKP, česar s pritožbo ni uveljavljal. Zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni izpodbijal odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, zato tudi tega dela zahteve, ker pravno sredstvo ni bilo izčrpano, ni mogoče obravnavati.

12Zagovornica obsojenke izpostavlja, da naj bi obstajalo nasprotje med sodbama sodišč prve in druge stopnje, ker je sodišče druge stopnje v točkah 9 in 10 (pri presoji pritožbe obsojenčevega zagovornika v zvezi z uveljavljenim pritožbenim razlogom zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) zapisalo, da je obsojenec denar zadržal zase in tudi v točki 15 (obravnava pritožbe obsojenkine zagovornice) to trditev ponovilo, ko je zavrnilo pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov, zakaj je obdolženka dolžna oškodovancu povrniti znesek 72.720,77 EUR. Kot je bilo že navedeno, je sodišče druge stopnje povzelo obsojenčev zagovor, v točki 15 sodbe pa se je le sklicevalo na točko 30 sodbe sodišča prve stopnje pri obrazložitvi, da je obsojenka dolžna povrniti povzročeno škodo, torej na obrazložitev odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Kolikor je navedbe zagovornice mogoče razumeti kot zatrjevanje protispisnosti, do katere naj bi prišlo v sodbi sodišča druge stopnje, navedbe niso utemeljene.

13Zagovornica se ne strinja z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku in trdi, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Razlogi o odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku so navedeni v točki 30 sodbe sodišča prve stopnje in v točki 21 sodbe sodišča druge stopnje. Obe sodišči sta pojasnili iz česa izvira obsojenkina dolžnost povrniti del povzročene škode.

14V zahtevi zagovornica, kot je razumeti, nasprotuje tudi nadaljnjemu pogoju, določenemu v pogojni obsodbi, vendar v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje odločbe o kazenski sankciji o nadaljnjem pogoju, da mora obsojenka povrniti škodo, ni izpodbijala (v zvezi s kazensko sankcijo so bili uveljavljani razlogi iz 374. člena ZKP, ne pa kršitev procesnega ali kazenskega zakona).

15V pritožbi zoper sodbo zagovornica ni uveljavljala, da je bil nad družbo G., d. o. o. uveden stečajni postopek. V predzadnjem odstavku na četrti strani zahteve zagovornica zatrjuje, da bi moralo sodišče soobsojenemu D. G. odvzeti protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Ne le, da je bil dosojen premoženjskopravni zahtevek oškodovancema in je odvzem protipravne premoženjske koristi subsidiaren, zagovornica slednjega tudi ni uveljavljala v pritožbi.

16Ker kršitve zakona, ki jih uveljavljata zagovornika, niso podane, je Vrhovno sodišče njuni zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

17Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je Vrhovno sodišče obsojeno K. P. oprostilo plačila sodne takse. Po presoji obsojenčevih premoženjskih razmer in dejstva, da mu je bila s pravnomočno sodbo izrečena daljša zaporna kazen, je Vrhovno sodišče tudi tega obsojenca plačila sodne takse oprostilo.