VSC Sodba in sklep Cpg 113/2021

I. Dopolnitev pritožbe tožeče stranke z dne 29.10.2021 se kot prepozna zavrže.

II. Pritožba tožene stranke glede izpodbijanega sklepa se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep.

III. Pritožbi tožene stranke glede izpodbijane 2. točke izreka sodbe se ugodi in se v tem delu sodba spremeni, tako da se sedaj glasi: ″1. Tožba s tožbenim zahtevkom: ″Razveljavijo se sklepi skupščine delničarjev družbe T. d.d., notarski zapis notarke K. F. iz C., opr. št. Sv 735/2014 z dne 29. 8. 2014: Skupščina delničarjev družbe T. d.d. sprejme revidirano letno poročilo za leto 2013, skupaj z revizorjevim poročilom. Podeli se razrešnica predsedniku uprave mag. A. B. za obdobje od 15. 7. 2013 dalje do izteka poslovnega leta. Podeli se razrešnica članici uprave g. M. L. za obdobje od 19. 12. 2013 do 31. 12.2013. Podeli se razrešnica članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013,‶ se zavrže.

IV. Pritožba tožeče stranke glede izpodbijane 1.točke izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba.

V. Pritožba stranskega intervenienta R. M. glede izpodbijanega prvega odstavka 1.točke izreka sodbe (zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Revidirano letno poročilo družbe T. d.d. za poslovno leto 2013, skupaj z revizorjevim poročilom je nično) se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba.

VI. Pritožbi tožene stranke glede izpodbijane 3. točke izreka sodbe se ugodi in se 3. točka spremeni, tako da glasi: ″Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.417,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.‶

VII. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

VIII. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 660,04 EUR in stroške odgovora na pritožbo v znesku 486,04 EUR oboje v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom I Pg 856/2014 z dne 24. 2. 2021 izreklo: Sklep: ″Dopusti se sprememba tožbe tožeče stranke z dne 1. 3. 2016. Sodba: ″1. Zavrne se primarni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Revidirano letno poročilo družbe T. d.d. za poslovno leto 2013, skupaj z revizorjevim poročilom je nično. Razveljavijo se sklepi skupščine delničarjev družbe T.d.d. notarski zapis notarke K. F. iz C., opr. št. Sv 735/2014 z dne 29. 8. 2014: Podeli se razrešnica predsedniku uprave mag. A. B. za obdobje od 15. 7. 2013 dalje do izteka poslovnega leta. Podeli se razrešnica članici uprave g. M. L. za obdobje od 19. 12. 2013 do3l. 12. 2013. Podeli se razrešnica članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013.‶ 2. Razveljavijo se sklepi skupščine delničarjev družbe T. d.d., notarski zapis notarke K. F. iz C., opr. št. Sv 735/2014 z dne 29. 8. 2014: Skupščina delničarjev družbe T. d.d. sprejme revidirano letno poročilo za leto 2013, skupaj z revizorjevim poročilom. Podeli se razrešnica predsedniku uprave mag. A. B. za obdobje od 15. 7. 2013 dalje do izteka poslovnega leta. Podeli se razrešnica članici uprave g. M. L. za obdobje od 19. 12. 2013 do 31. 12. 2013. Podeli se razrešnica članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013.‶ 3. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 5.536,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.‶

Dejstva zatrjevana s strani pravdnih strank in stranskega intervenienta

2Tožeča stranka: tožeča stranka s tožbo z dne 23. 9. 2014 izpodbija sklep skupščine delničarjev tožene stranke z dne 29. 8. 2014 v 3. in 4. točki, v katerih je določeno, da skupščina delničarjev sprejme revidirano letno poročilo za leto 2013 skupaj z revizorjevim poročilom ter da se podelijo razrešnice članom uprave in nadzornega sveta. Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, da je bil nad toženo stranko 25. 3. 2014 začet postopek preventivnega prestrukturiranja. Banke upnice so v aprilu 2014 potrdile načrt finančne reorganizacije, uprava tožene stranke pa je naknadno spremenila strategijo reševanja njenega poslovno finančnega položaja, in sicer je naročila novo ocenitev vrednosti nepremičnin v lasti družbe. Želela je preveriti kakšna je poštena vrednost, zmanjšana za stroške prodaje, vrednost pri uporabi in nadomestljiva vrednost nepremičnin za namene računovodskega poročanja. Na podlagi ugotovitev iz cenitve je uprava sklenila, da se izvede slabitev zgradb na dan 31. 12. 2013 v skupni višini 24.172.103 EUR. Uprava je na osnovi cenitvenega poročila izvedla prevrednotenje sredstev družbe, ki je rezultiralo v negativnem poslovnem izidu obdobja in v kapitalski neustreznosti družbe. Neskladnosti, ki zbujajo dvom v verodostojnost in zakonitost postopanja: naročilo za cenitev je bilo izdano pred 22. 6. 2014, ki je naveden kot datum končnega poročila, cenitev nepremičnin naj bi bila že izvedena, navedbe različnih datumov končnega poročila je v nasprotju s pravili stroke, uprava je izvedla slabitev in šele kasneje sprejela sklep o spremembi metode vrednotenja, zapisnika druge in tretje izredne seje uprave ne odražata verodostojnega poteka odločanja. Nadzorni svet zaradi obsežnih slabitev ni sprejel Letnega poročila 2013, ampak je odločitev prepustil skupščini družbe, torej delničarjem. Skupaj s prepuščeno pristojnostjo in odgovornostjo so na delničarje prešle tudi pravice, ki jih ima sicer nadzorni svet v zvezi z obravnavanjem letnega poročila. Skladno z 282. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je to pravica pregledati in preveriti vse podlage za letno poročilo. Čeprav bi na podlagi navedenega uprava morala delničarjem predložiti cenitveno poročilo, je zahtevo delničarjev za vpogled v podlage letnega poročila zavrnila. Delničarjem na skupščini je bil znan le domnevni obstoj indicev za morebitno precenjenost sredstev družbe, ki jih uprava nikoli ni pojasnila. Nujno bi bilo, da bi uprava toženke vse delničarje transparentno in pravočasno seznanila z vsemi podlagami izvedenih računovodskih sprememb, zlasti z ocenjevalnim poročilom, ne pa da je zavrnila zahtevo po predložitvi ocenjevalnega poročila in tudi na skupščini na ključna vprašanja ni odgovarjala. Opisano ravnanje uprave in ostalih udeležencev je dejansko privedlo do razlastninjenja obstoječih delničarjev oziroma nedopustne iztisnitve manjšinskih delničarjev. Tožeča stranka meni, da ji je bila kršena pravica do obveščenosti, ker ji uprava ni omogočila seznanitve s ključnimi dokumenti, ki so podlaga za njihovo dejansko razlastitev, prav tako pa je bilo ocenjevalno poročilo izdelano v nasprotju s pravili stroke in posledično nezakonito. S tožbo zahteva razveljavitev sklepa o potrditvi Letnega poročila za leto 2013. Zaradi netransparentnega in samovoljnega ravnanja uprave in opustitve dolžnosti nadzornega sveta pa tožeča stranka zahteva tudi razveljavitev podeljenih razrešnic članom uprave in nadzornega sveta. Tožeča stranka je navedla, da je jedro spora med strankama cenitev nepremičnin, ki skriva dvomljivo in nezakonito ravnanje uprave. Na njeni podlagi je bilo izvedeno prevrednotenje sredstev. Izpodbijani sklepi so bili izglasovani, ker ima pretežni del glasovalnih pravic D. in ostali z njene strani obvladovani imetniki delnic (skupaj 74,25% delež delnic). Na skupščini nihče od delničarjev in njihovih pooblaščencev ni bil strokovno usposobljen razumeti in se opredeliti do predloženega gradiva, z izjemo A. K., ki pa kot avtor cenitve ni in ne more biti nepristranski in neodvisen. Poslovodstvo na skupščini ni odgovorilo na vprašanje, zakaj je naročilo cenitev, niti ni predstavilo izhodišč in metodologije izvedene ocene vrednosti nepremičnin. Razglašena insolventnost je posledica računovodskega rezultata stanja in poslovanja družbe. To pa je posledica izvedenega prevrednotenja, ki je posledica pridobljene ocene vrednosti nepremičnin. Notarski zapis skupščine je skop in neustrezen. Kljub izrecni zahtevi za protokolacijo prejetega gradiva, je iz notarskega zapisa razvidno le to, da so bile delničarjem izročene kopije izvlečka cenitve nepremičnin za računovodske namene. Tožeča stranka z vlogo z dne 2. 3. 2016 s spremembo tožbe primarno predlaga ničnost letnega poročila, podredno izpodbojnost le-tega. Ničnost zaradi javnega interesa se kaže z namernim nepoštenim prikazom. Letno poročilo s prevrednotenjem je bilo sprejeto zato, da je tožena stranka lahko zatrjevala insolventnost in izvedla postopek prisilne poravnave. 401. čl. ZGD-1 določa ničnost, če je vsebina letnega poročila v nasprotju s tistimi določbami tega zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali v javnem interesu. Ničnost zaradi javnega interesa je podana, če ima prevrednotenje posledice še na drugih področjih, če gre za primer namernega nepoštenega prikaza. Letno poročilo naj bi bilo sprejeto zato, da je tožena stranka lahko formalno razglasila insolventnost, posledično pa predlagala in izvedla postopek prisilne poravnave. Zaradi umetno prikazane insolventnosti je upnica A. d.d. po navodilu D. d.d., na katero je prenesla terjatve do tožene stranke, enostransko odstopila od kreditne pogodbe in zahtevala poravnavo 22.793.813,41 EUR, kar je povzročilo dejansko insolventnost tožene stranke. Ravnanja A. d.d. v sodelovanju z D.d.d. in upravo tožene stranke, so nemoralna in nezakonita, storjena z očitnim namenom pridobitve večinske lastniške pozicije D. d.d. nad toženo stranko. Ob sprejetju letnega poročila 2013 je bilo znano, da namerava uprava na njegovi podlagi predlagati prisilno poravnavo. Glede na razmerja glasovalnih pravic (glavni upnik zlasti D.) pa je bilo jasno, da bo prisilna poravnava izglasovana brez težav. S potrditvijo prisilne poravnave se je škoda dokončno manifestirala. Škoda je nastala za družbo, saj se je vrednost sredstev razvrednotila za več kot 25 mio EUR in so bile v postopku konverzije terjatev v deleže v okviru prisilne poravnave razvrednotene in izbrisane vse dotedanje delnice. Škoda je nastala upnikom zaradi odpisa terjatev v višini 45% ter delničarjem s posegom v njihovo premoženje, ki ga je predstavljala kapitalska udeležba v toženi stranki. Zaradi vsega navedenega je letno poročilo nično na podlagi 401. člena ZGD-1. Iz poročila neodvisnega revizorja z dne 22. 7. 2014 izhaja, da je revizor podal mnenje s pridržkom zaradi enormne oslabitve zgradb. Če pa revizor podal mnenje s pridržkom glede resničnosti in poštenosti prikazovanja posameznih kategorij, bo šele z analizo kršitev mogoče ugotoviti ali gre za ničnostne razloge. Dodatni ničnosti razloge je postavka kapitalske rezerve v postavki obveznosti do virov sredstev, ki je na dan 31. 12. 2012 znašala 9.692.552 EUR, na dan 31. 12. 2013 pa 0. Uprava je pravico do obveščenosti kršila s tem, ko je na seji skupščine zavrnila predlog za vpogled v cenitev s pojasnilom, da slednje ni gradivo za skupščino. Ker je nadzorni svet sprejetje letnega poročila prepustil skupščini, bi slednje morala razpolagati z vsemi podatki, ki so bili podlaga za sprejetje letnega poročila. Delničarji na skupščini niso dobili celovitih in popolnih informacij, potrebnih za obravnavanje letnega poročila. Letno poročilo ni skladno z 61. členom ZGD-1, saj ne izkazuje resničen in pošten prikaz. Drži sicer, da je uprava tožene stranke delničarjem izročila del potrebne dokumentacije med razpravo na skupščini, vendar obsežnega gradiva med razpravo nihče ni mogel prebrati, predsednik skupščine pa delničarjem ni dodelil dodatnega časa. Celotno dogajanje in predmet spora se nanaša na štiri področja: odločitev za pridobitev ocene vrednosti, izhodišča in podatkovne podlage ocenjevanja vrednosti, (ne)strokovnost ocenjevanja, računovodska aplikacija rezultatov cenitev. Nestrokovna odločitev o oblikovanju DUE (denar ustvarjajočih enot) je povzročila drugačen rezultat ocene vrednosti, ki jo je uprava uporabila kot podlago za nadaljnje nestrokovno in škodljivo ravnanje v zvezi s prevrednotenjem. Tožeča stranka bo lahko svoje pravice uveljavljala zgolj s preveritvijo zakonitosti izpodbijanega letnega poročila v tem postopku, s čimer je njen pravni interes za vodenje postopka podan.

3Stranski intervenient R. M. navaja, da je bila kršena pravica do obveščenosti po 305. členu ZGD-1, saj je želel vpogledati v cenitveno poročilo, ki je bilo razlog za tako visoko izgubo poslovnega leta. Skupščinski sklep je zato po določbi drugega odstavka 395. člena ZGD-1 v zvezi s petim odstavkom 401. člena ZGD-1 izpodbojen. Na seji so imeli delničarji zelo malo časa za seznanitev z vsebino dodatne dokumentacije, za katero bi potrebovali mnenje strokovnjaka. Tožena stranka ni dopustila prekinitve skupščine zaradi pregleda dokumentacije in je kršila 297.a člen ZGD-1. Uprava tožene stranke ni odgovorila, kako je knjižila odškodnino za poplave leta 2012, zakaj je spremenila metodo vrednotenja sredstev, zakaj se je odločila izvesti nove cenitve in posledično slabitev vrednosti osnovnih sredstev, zakaj je prikazovala dolgoročne obveznosti kot kratkoročne, kako bo uprava pokrivala izgubo, prikazano v poročilu za poslovno leto 2013. Revizor D. H. je na seji skupščine pojasnil, da njegov revizijski pregled bilance stanja upravi ni dal kakršenkoli povod za odločitev o novi cenitvi. Cenilec je kot osnovo za določitev vrednosti zemljišč uporabil pošteno tržno vrednost, zmanjšano za stroške prodaj, kar ni primerna metoda, saj je tožena stranka delujoče podjetje in s svojimi osnovnimi sredstvi ustvarja prihodke, ocena vrednosti zemljišč pa je bila izdelana pod predpostavko prodaje nepremičnin.

4Tožena stranka navaja, da postopek preventivnega prestrukturiranja in posledična predložitev načrta finančnega prestrukturiranja ni bil predmet dnevnega reda na skupščini. Tožeča stranka na skupščini tudi ni postavila nobene informacijske zahteve. Tožeča stranka bi morala zatrjevati in dokazati, da je bila v zvezi s sprejetjem skupščinskega sklepa kršena pravica do obveščenosti. Prav tako zatrjevana nestrokovnost in nezakonitost cenitvenega poročila in očitana netransparentnost in samovoljno ravnanje uprave ne predstavljajo izpodbojnega razloga po 395. členu ZGD-1. Pravico do obveščenosti delničarja zakon v 305. členu ZGD-1 varuje tako, da se razlog za zavrnitev podatkov vnese v zapisnik. Iz zapisnika skupščine z dne 29. 8. 2014 pa ne izhaja, da bi delničarji izrecno zahtevali, da se v zapisnik vključi, da jim niso bili dani podatki, čeprav jih je predsednik uprave seznanil z insolventnostjo. V zvezi s 3. točko dnevnega reda je poslovodstvo delničarjem pred samo skupščino na sedežu družbe zagotovilo brezplačen vpogled v predloge sklepov, obrazložitev točke dnevnega reda, revidirano letno poročilo za poslovno leto 2013 skupaj z revizorjevim poročilom in Poročilom nadzornega sveta o preveritvi letnega poročila. Na skupščini pa je delničarjem zagotovilo vse potrebne informacije za presojo navedene točke, saj je najprej poslovodstvo (predsednik uprave mag. A. B.) skupščino delničarjev seznanilo z Letnim poročilom toženke za poslovno leto 2013, skupaj z revizorjevim poročilom in poročilom nadzornega sveta o preveritvi letnega poročila, pojasnila pa sta delničarjem po pooblastilu uprave podala tudi revizor revizijske hiše D. D. H. in cenilec mag. A. K. Predsednik skupščine je dal Letno poročilo, skupaj z revizorjevim poročilom in poročilom nadzornega sveta o preveritvi letnega poročila skupščini delničarjev v obravnavo. V razpravi je sodeloval delničar in pooblaščenec delničarjev R. M. Vsem delničarjem so bile na skupščini izročene kopije izvlečka Cenitve nepremičnin za računovodske namene in pripoznanje slabitev na dan 31. 12. 2013, in sicer izvleček Izvida o oceni vrednosti pravic na nepremičninah za računovodsko poročanje (ocena poštene vrednosti za zemljišča) z dne 19. 7. in 21. 7.2014 in izvleček Končnega poročilo o oceni vrednosti pravic na nepremičninah za računovodsko poročanje z dne 22. 6. 2014, 3., 11. in 14. 7. 2014, zapisnik izredne seje uprave toženke z dne 14. 7. 2014, s sklepom o slabitvi nepremičnin na dan 31. 12. 2013, s pojasnili in zapisnik izredne seje uprave toženke 20. 7. 2014, s sklepom o slabitvi nepremičnin na dan 31. 12. 2013. V zvezi s tem so delničarji in pooblaščenci delničarjev razpravljali. Predsednik nadzornega sveta P. T. je delničarjem podal poročilo nadzornega sveta o preveritvi letnega poročila, predsednik skupščine pa je dal poročilo nadzornega sveta o preveritvi letnega poročila v obravnavo delničarjem. Po končani razpravi je predsednik skupščine podal predlog o sprejemu revidiranega letnega poročila za leto 2013, skupaj z revizorjevim poročilom na glasovanje. Skupščina je z 62,43 % oddanih glasov sprejela predlagani sklep. Delničar R. d.o.o. je po svojem pooblaščencu sicer zahteval vpogled v cenitev, ki je bila podlaga finančnemu prevrednotenju, tožena stranka pa ga je obvestila, da zahtevana cenitev ni del gradiva za skupščino ter da bo potrebne podatke podala v okviru predstavitve letnega poročila. Prav tako je tožena stranka na skupščini zagotovila prisotnost cenilca in revizorja z namenom transparentne podaje pojasnil, meni pa, da celotna cenitev ni podatek v smislu 305. člena ZGD-1. Iz zapisnika skupščine ne izhaja, da bi bila delničarjem zavrnjena kakršnakoli informacija. Poslovodstvo je pojasnilo, da so na precenjenost sredstev opozorili revizorji, prav tako pa so na precenjenost dali slutiti rezultati poslovanja, večletno poslovanje z izgubo, neizpolnjevanje plana, nezagotavljanje dolgoročnega financiranja, neregulirane obveznosti, visoka zadolženost in dejstvo, da družba do tedaj še ni preverila vrednosti sredstev z ustrezno cenitvijo. Letno poročilo je skladno z 272. členom ZGD-1 poslovodstvo predložilo nadzornemu svetu v potrditev, ki je letno poročilo pregledalo in predlagalo skupščini, da ga sprejme. Preverjanje in pregled letnega poročila je skladno z 282. členom ZGD-1 v pristojnosti nadzornega sveta in ne skupščine. Materialnopravno zmotno je stališče tožeče stranke, da so vsa upravičenja nadzornega sveta iz 282. člena ZGD-1 prešla na skupščino. Poslovodstvo tožene stranke je 30. 7. 2014 večje delničarje seznanilo z insolventnostjo družbe, po izraženem dvomu o pravilnost cenitve, je tožena stranka opravila novo cenitev, ki jo je s soglasjem delničarjev naredila družba K. d.o.o.. Cenitev je bila na voljo na spletni strani tožene stranke, iz cenitve pa izhaja še nižja vrednost sredstev. Slabitev vrednosti sredstev ni posledica poslovanja družbe v letu 2013, temveč neučinkovite investicije, izvedene v preteklih letih. Tožeča stranka ne pojasni, katera so bila tista vprašanja in tiste informacije, ki so bile potrebne za obravnavo letnega poročila, temveč se ukvarja z interpretacijo cenitvenega poročila. Tožeča stranka ne upošteva, da delničarji nimajo pravice pregledovati poslovne dokumentacije družbe. Tožena stranka je v celoti zadostila pravici delničarjev do obveščenosti. Delničarjem je bila na skupščini omogočena seznanitev z ugotovitvami neodvisnega cenilca, tožena stranka pa ocenjuje, da celotna cenitev ni podatek v smislu prvega odstavka 305. člena ZGD-1. Če je tožeča stranka cenitev štela kot napačno, bi lahko na skupščini postavila nasprotni predlog sprejetja sklepa o tem, da je poslovodstvo dolžno pridobiti novo cenitev in na tej podlagi pripraviti novo letno poročilo ali pa bi z nasprotnim predlogom predlagali spremembo letnega poročila. Tudi sicer je bila opravljena kontrolna cenitev K. d.o.o., iz katere izhaja še nižja vrednost sredstev. Poslovodstvo je pri prevrednotenju osnovnih sredstev izhajalo iz Pravilnika o računovodstvu, ki ga je 24. 4. 2009 sprejel bivši poslovodja. V kolikor je tožeča stranka ocenila, da so določene postavke bistveno podcenjene, bi lahko uveljavljala manjšinsko pravico do izredne revizije po 322. členu ZGD-1. Tožena stranka se je s pravnomočno prisilno poravnavo razdolžila za znesek 17.424.341,76 EUR, kar pomeni, da je njen finančni dolg vzdržen na način, da je kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. Niti ničnost letnega poročila niti razveljavitev sklepa o sprejemu letnega poročila na pravnomočno končan postopek prisilne poravnave ne bi imela vpliva, kar je še dodaten razlog, da tožniki in stranski intervenient niso več delničarji tožene stranke in nimajo pravnega interesa za vodenje tega postopka.

5Stransko intervencijo je priglasila tudi D. H. S sklepom z dne 5. 7. 2016 je bilo njenemu predlogu za dopustitev stranske intervencije ugodeno.

Odločitev sodišča prve stopnje

Glede spremembe tožbe

6Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 1. 3. 2016, vročeni na naroku dne 2. 3. 2016 spremenila tožbo tako, da prvenstveno (primarno) uveljavlja ničnost letnega poročila 2013 in razveljavitev sklepov skupščine delničarjev družbe v notarskem zapisu notarke K. F. iz C., opr. št. Sv 735/2014 z dne 29. 8. 2014, s katero je bila podeljena razrešnica predsedniku uprave tožene stranke A. B. za obdobje od 15.7.2013 dalje do izteka poslovnega leta in članici uprave M. L. za obdobje od 19.12.2013 do 31.12.2013 ter članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013. Podredno pa, da se razveljavijo sklepi skupščine delničarjev družbe T. d.d., notarski zapis notarke K. F. iz C., opr. št. SV 735/2014 z dne 29. 8. 2014: Skupščina sprejme revidirano letno poročilo za leto 2013 skupaj z revizorjevim poročilom. Podeli se razrešnica predsedniku uprave A. B. za obdobje od 15. 7. 2013 dalje do izteka poslovnega leta in članici uprave M. L. za obdobje od 19. 12. 2013 do 31. 12. 2013 ter članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013. V skladu s 184. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko tožeča stranka spremeni tožbo do konca glavne obravnave. Tožeča stranka je torej pravočasno spremenila tožbo. Drugi odstavek 184. člena ZPP določa, da je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožeča stranka s spremembo tožbe uveljavlja kot primarni zahtevek ugotovitev ničnosti letnega poročila 2013 in razveljavitev sklepov skupščine delničarjev družbe v notarskem zapisu notarke K. F. iz C., opr. št. Sv 735/2014 z dne 29. 8. 2014, s katero je podeljena razrešnica predsedniku uprave tožene stranke in članici uprave ter članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013, poleg že obstoječega zahtevka, kar je nedvomno sprememba tožbe. Tožeča stranka je tožbo spremenila potem, ko je že bila vročena toženi stranki v odgovor. Tožena stranka je spremembi tožbe nasprotovala. 185. člen ZPP določa, da ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Sodišče prve stopnje je predlagano spremembo tožbe dovolilo, saj je ocenilo, da je smotrna za dokončno razrešitev razmerja med strankama kot izhaja iz izreka sklepa. Gre za isti historični dogodek, kjer tožnik uveljavlja ničnost, podredno pa izpodbojnost sprejetih skupščinskih sklepov.

Glede pravnega interesa za tožbo

7Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka ugovarjala, da tožeča stranka nima več pravnega interesa za vodenje tega postopka, saj tako tožeča stranka kot stranski intervenient od 9. 12. 2015, ko je bil pravnomočno zaključen postopek prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju, pod St 1138/2014, niso več delničarji tožene stranke. S tem pa nimajo več pravnega interesa za vodenje tega postopka, saj z morebitno ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ne bi bila zanje dosežena nobena korist, ali odpravljena negotovost glede njihovih pravic, saj tožniki svojih korporacijskih pravnih upravičenj iz naslova delnic nimajo več. Sodišče nadalje ugotavlja, da je nesporno, da je bila dne 29.8.2014 izvedena skupščina, na kateri so bili sprejeti sklepi, za katere tožeča stranka v tem postopku dokazuje, da so primarno nični, podredno pa izpodbojni. Tožeča stranka je na navedeni skupščini nedvomno sodelovala kot delničar tožene stranka in napovedala vložitev izpodbojne tožbe zoper sprejete sklepe glede revidiranega letnega poročila za leto 2013 skupaj z revizorjevim poročilom in glede podelitve razrešnice predsedniku ter članici uprave tožene stranke in članom nadzornega sveta. V času vložene tožbe, je tožeča stranka kot delničar tožene stranke nedvomno izkazala interes za vodenje predmetnega postopka. Prav tako je izpolnila tudi zakonske predpostavke za vložitev izpodbojne tožbe po 396. čl. ZGD-1. Drži, da je 9. 12. 2015 bil pravnomočno zaključen in objavljen postopek prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju pod St 1138/2014, na podlagi katerega tožniki niso več delničarji tožene stranke. Vendar je pri tem potrebno upoštevati, da tožniki ravno v tem postopku dokazujejo ničnost in izpodbojnost sprejetih skupščinskih sklepov (med njimi tudi sprejetega letnega poročila za leto 2013 in tam objavljenih rezultatov poslovanja družbe), na podlagi katerih je uprava tožene stranke razglasila insolventnost in nato predlagala začetek prisilne poravnave. S sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 7. 10. 2014, opr. št. St 1138/2014 se je začel postopek prisilne poravnave nad toženo stranko, ki je bil pravnomočno zaključen 9. 12. 2015. V postopku prisilne poravnave je bil predlagan in realiziran alternativni predlog prisilne poravnave finančnih terjatev s pretvorbo terjatev v deleže, kar pomeni, da je bil s pravnomočnim sklepom ob potrditvi prisilne poravnave na podlagi sklepa upniškega odbora ločitvenih upnikov, opr. št. SV 372/15 z dne 2. 3. 2015 in na podlagi uspešnega vpisa in plačila novih delnic imetnikov finančnih terjatev v osnovni kapital tožene stranke, ta zmanjšan na 0 in posledično razveljavljene vse dotedanje delnice, na katere je bil razdeljen osnovni kapital in hkrati povečan osnovni kapital tožene stranke z novimi stvarnimi vložki v znesku 12.000.225,00 EUR, razdeljen na 12.000.225 delnic, katerih imetnika sta D. d.d. in B. D. Šteje se, da so s pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave vplačane delnice in spremenjen osnovni kapital ter dotedanje delnice razveljavljene, če se zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala zaradi pokrivanja nepokrite izgube dotedanji osnovni kapital zmanjša na 0 v skladu z 199. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Nesporno je, da tožniki niso več delničarji tožene stranke, saj so bile njihove delnice v posledici poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala razveljavljene s trenutkom pravnomočnosti in objave sklepa o potrditvi prisilne poravnave, to je 9. 12. 2015. Navedena dejstva, pa po oceni sodišča, ne vplivajo na pravni interes tožečih strank za vodenje predmetne pravde, saj so navedeni delničarji (v tem postopku tožniki in stranski interveniet) v času vložitve tožbe, ki je bila vložena 23. 9. 2014 bili delničarji tožene stranke in so imeli izkazan pravni interes za vložitev tako primarnega kot podredno postavljenega zahtevka. Četudi zaradi potrjenega postopka prisilne poravnave niso več delničarji tožene stranke, to ne vpliva na obstoječ pravni interes za vodenje predmetne pravde. V nasprotnem primeru bi bili tožniki prikrajšani za sodno varstvo, saj kljub ugotovljenim nepravilnostim končnega poročila z dne 22. 6. 2014. 3., 11. 7. 2014 in 14. 7.2014, ki je vplival na verodostojnost podatkov v letnem poročilu in na pravico do obveščenosti tožečih strank kot delničarjev (305. členu ZGD-1, v zvezi s 395. čl. ZGD-1), ne bi bili deležni sodnega varstva. Ker so delničarji (tožniki ) interes za vložitev predmetne tožbe imeli, ga po oceni sodišča, tekom tega postopka, kljub temu, da niso več delničarji tožene stranke, niso izgubili. S tem pa je njihov pravni interes za vodenje predmetne pravde izkazan (181. členu ZPP). Ne drži, da tožniki nimajo pravnega interesa za ugotovitev ničnosti letnega poročila za poslovno leto 2013, ker jim je prenehal status delničarja. Takšna tožba za ugotovitev ničnosti letnega poročila ima pravno naravo splošne ugotovitvene tožbe, za katero morajo tožniki učinkovito dokazati pravni interes in sodišče prve stopnje ocenjuje, da bi bili tožniki v ob stališču, da tega ne morejo dokazati, prikrajšani za sodno varstvo, kar pa ni dopustno.

Glede tožbenih zahtevkov

8Sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotavlja, da je bila dne 29. 7. 2014 sklicana, dne 29. 8. 2014 pa izvedena redna letna skupščina tožene stranke. Iz zapisnika skupščine delniške družbe T. d.d. SV 735/2014 z dne 29. 8. 2014 izhaja, da je skupščino sklicala uprava družbe (predsednik uprave A. B.). Sklic skupščine je bil objavljen na portalu Ajpes. Iz prilog zapisnika skupščine z dne 29. 8. 2014 izhaja, da je na skupščini prisotnih 16 udeležencev, skupaj imetnikov 2.855.951 delnic, na skupščini udeleženih 91,26% delnic z glasovalno pravico. Skupno število delnic, ki jih je obvladoval tožnik je 507.302, kar znaša v celotnem številu delnic 16,2% delež. Dnevni red skupščine je obsegal pod 2. točko seznanitev delničarjev z insolventnostjo družbe T. d.d., 3. predstavitev in sprejem letnega poročila družbe T. d.d. za poslovno leto 2013, skupaj z revizorjevim poročilom in seznanitev s poročilom nadzornega sveta o preveritvi letnega poročila, 4. odločanje o podelitvi razrešnice upravi in nadzornemu svetu. Iz zapisnika skupščine T. d.d. (v prilogi A12) izhaja, da je bilo gradivo s predlaganim dnevnim redom, letnim poročilom in poročilom nadzornega sveta za skupščino delničarjem na vpogled v tajništvu na sedežu družbe od 29. 7. 2014 do 29. 8. 2014 vsak delavnik med 9.00 in 14.00 uro, ter na spletni strani družbe. Iz navedenega zapisnika izhaja, da je skupščina pod točko 3 sprejela sklep, da skupščina delničarjev družbe T. sprejme revidirano letno poročilo za leto 2013, skupaj z revizorjevim poročilom, z 62,43 % večino oddanih glasov. Skupščina je pod točko 4 sprejela sklep, podeli se razrešnica predsedniku uprave, mag. A. B. za obdobje od 15. 7. 2013 do izteka poslovnega leta, ter podeli se razrešnica članici uprave M. L. za obdobje od 19. 12. 2013 do 31. 12. 2013 ter podeli se razrešnica članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013. Iz zapisnika izhaja, da je skupščina delničarjev T. d.d. sprejela revidirano letno poročilo za leto 2013, skupaj z revizorjevim poročilom. Prav tako je bil sprejet sklep pod točko 4, da se podeli razrešnica predsedniku uprave mag. A. B. za obdobje od 15. 7. 2013 dalje do izteka poslovnega leta, z 65,79% večino oddanih glasov ter da se podeli razrešnica članom oz. da se podeli razrešnica članici uprave gospe M. L. od dne 19. 12. 2013 do dne 31. 12. 2013, z 65,79% večino oddanih glasov ter da se podeli razrešnica članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013, z 55,56% večino oddanih glasov, iz navedenega zapisnika tudi izhaja, da je odvetnik B. S. v imenu pooblastiteljev (tožečih strank) napovedal izpodbojne tožbe k sprejetim sklepom pod točkami 3. in 4. dnevnega reda, prav tako tudi R. M. s čimer so izpolnjene predpostavke po 396. in 397. členu ZGD-1 za vložitev izpodbojne tožbe.

9Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 1138/2014 z dne 7. 10. 2014 izhaja, da je postopek preventivnega prestrukturiranja dne 7. 10. 2014 ustavljen, saj je zaradi nastopa insolventnosti družbe nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave. Navedbe tožeče stranke v zvezi z postopkom preventivnega prestrukturiranja za odločitev o tožbenem zahtevku niso relevantne, ker navedeni postopek ni bil predmet dnevnega reda skupščine in ni v zvezi z nobeno izmed točk dnevnega reda.

10Sodišče prve stopnje iz Letnega poročila za leto 2013 iz tč 2. Opredmetena osnovna sredstva str. 53-55 povzema, da družba za vrednotenje zgradb in opreme uporablja model nabavne vrednosti, za vrednotenje zemljišč pa od 31. 12. 2013 dalje model prevrednotenja. Po SRS 1.44 razkriva vrednost zemljišč v primeru izkazovanja po modelu nabavne vrednosti. Navaja, da je družba na podlagi rezultatov poslovanja v tekočem letu in preteklih letih ugotovila, da obstajajo indici za morebitno precenjenost na sredstvih družbe, ki jih je želela preveriti z neodvisno cenitvijo za potrebe računovodskega poročanja, kar v družbi še ni bilo opravljeno. Zato je uprava sprejela odločitev, da naroči cenitev za objekte in zemljišča. Glede opreme je bila izvedena interna presoja, ki je pokazala, da slabitve niso potrebne. Cenitev nepremičnin je izvedel inštitut za nepremičnine, cenilec mag. A. K. Cenitev je razkrila informativno pošteno vrednost nepremičnin, zmanjšano za stroške prodaje, vrednost pri uporabi in nadomestljivo vrednost za namene računovodskega poročanja v skladu s MRS 36 in MSOV 2013 in uporabljeno mero kapitalizacije 8,1%. Ocena EBITDA je bila izdelana v dveh korakih. V prvem je uprava določila 7 denar ustvarjajočih enot (Zdravilišče L. Dom starejših L., Welnes park L. (termalni center in Welnes hotel), Kongresni hotel, 4 stanovanja v L., Restavracija M. in Zemljišče pri dvorani Z. v C. in jim na podlagi realiziranih prihodkov v letu 2013, korigiranih za ocenjeno rast v prihodnjih letih in preostalo življenjsko dobo objektov pripisala možno realizacijo EBITDA. Uprava je kot vira za oceno prihodnjih donosov uporabila projekcijo in NFR, na podlagi katerega so banke upnice podale soglasje k pričetku postopka preventivnega prestrukturiranja družbe. Na podlagi tega ocenjuje bodoče poslovanje in napoveduje proste denarne tokove. V drugem koraku je cenilec korigiral oceno uprave še z izdelavo več indikacijskih ocen pri uporabi tako, da je bila tudi analizirana občutljivost ocen na spremembo vhodnih podatkov. Največji vpliv ima mera kapitalizacije, nato pa obseg investicij za obnovo kapitala. Za ocenjevanje objektov je bila uporabljena dohodkovna metoda, za ocenjevanje zemljišč pa tržni način ocenjevanja. Ocena vrednosti pri uporabi na podlagi projekcije uprave, je bila delno korigirana in obdobje ocenjevanja iz 5 povečano na 10 let, ker je cenilec ocenil, da družba po 10 letih doseže normaliziran donos. Vrednost zemljišč in zgradb pri uporabi po na donosu zasnovanem načinu znaša 59 mio eur, od tega se nanaša na zemljišča 5 mio eur, na zgradbe pa 54 mio eur. Iz cenitvenega poročila izhaja, da je ocenjena poštena vrednost na podlagi informativnega izračuna nižja kot je vrednost pri uporabi. Zaradi navedenega se kot nadomestljiva vrednost uporabi vrednost pri uporabi, ugotovljena na podlagi dohodkovne metode. Na podlagi ugotovitev iz cenitve je uprava sprejela sklep, da se izvede slabitev vrednosti zgradb na dan 31. 12. 2013 v skupni višini 24.172.103 EUR in sicer Welnes park L. 23.411.001 eur, kongres hotel 679.762 eur, Restavracija M. 81.340 eur. Zaradi prehoda na model prevrednotenja so pri I. d.o.o. naročili dodatek k cenitvenemu poročilu za vrednotenje nepremičnin, da bi določili pošteno vrednost zemljišč za namene računovodskega poročanja in izkazovanja vrednosti zemljišč po pošteni vrednosti na podlagi uporabe modela prevrednotenja. Za oceno poštene vrednosti zemljišč po modelu prevrednotenja je bila uporabljena tržna metoda ocenjevanja. Ocenjena poštena vrednost zemljišč na dan 31. 12. 2013 je znašala 5.190.375 EUR. Ocenjeno pošteno vrednost zemljišča je družba preverila s pomočjo neodvisnega veščaka pooblaščenega cenilca I. S., katerega mnenje ne odraža bistvenega odstopanja od poštene vrednosti zemljišč. Pojasnjeno je, da se slabitve zgradb prikažejo v IPI 2013 in ne za nazaj, ker bi prečiščevanje podatkov že za leto 2011 in 2012 zahtevalo izdelavo povsem novega plana s tedanjega zornega kota,spremembe ciljnega EBITDA, kar pa ne bi imelo nič več skupnega s potrjenimi plani tedanjih let. Zato je uprava ocenila, da je praktično nemogoče pošteno alocirati (razporediti) potrebne slabitve nazaj v pretekla leta, kar ne spremeni dejstva, da so slabitve poslovnega leta 2013 v izhodišču posledica odločitve in izvedbe investicije v T. park L. Uprava družbe je slabitve v celoti pripoznala na dan 31. 12. 2013, kot izhaja iz bilance stanja na dan 31.12.2013 in letnega poročila družbe T. d.d. za poslovno leto 2013. Iz bilance stanja v točki 3.1 letnega poročila v prilogi A22 izhaja čisti poslovni izid poslovnega leta 2013 - 15.797.240, v točki 3.2 letnega poročila izkaz poslovnega izida, čisti poslovni izid obračunskega obdobja - 25.500.212 kot zatrjuje tožeča stranka, ki pa ga je družba pokrivala v skladu z določili 64. člena ZGD-1 (kapitalske rezerve 9.702.971,66 eur) in znaša v končni fazi -15.797.240 eur kot izhaja iz bilance stanja na dan 31.12.2013. Na podlagi navedenih rezultatov je bila razglašena insolventnost družbe, kar na nek način dokazuje povezanost med razglašeno insolventnostjo in vsebino letnega poročila za 2013. Vsekakor je podlaga izvedenemu prevrednotenju ravno naročena ocena tržne vrednosti osnovnih sredstev družbe (končno poročilo o oceni vrednosti nepremičnin in izvid o oceni vrednosti nepremičnin za računovodsko poročanje), ki ju je uprava družbe sprejela in izvedla prevrednotenje.

11Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je očitek tožeče stranke o nepojasnjenih okoliščinah in razlogih, da je uprava družbe pri I. d.o.o. naročila cenitev vrednosti pravic na nepremičninah za računovodsko poročanje neutemeljen, ker je predsednik uprave pojasnil, da so se revizorji želeli prepričati o vrednost nepremičnin, kar jim je uprava morala omogočiti. Uprava pa je tudi sama na podlagi rezultatov poslovanja v tekočem in preteklih letih ugotovila, da obstajajo indici za morebitno precenjenost na sredstvih družbe, kar je želela preveriti z neodvisno cenitvijo za potrebe računovodskega poročanja. Iz poslovnih rezultatov je bilo razvidno, da tožena stranka od leta 2008 ni iz rednega poslovanja dosegala pozitivnega rezultata. Tudi iz izpovedi priče D. H. (revizorja) izhaja, da so na podlagi njihovega mnenja obstajali indikatorji, da so sredstva močno precenjena, na kar so toženo stranko opozorili. Sodišče ugotavlja, da je uprava ugotovila, da obstajajo indici za morebitno precenjenost sredstev in je angažirala cenilca K. iz I. d.o.o., da izvede cenitev nepremičnin za namene računovodskega poročanja, kar je bila v takšnem primeru tudi dolžna storiti. Naročilo za cenitev za namen računovodskega poročanja je bilo dano cenilcu K. v začetku junija. Cenitev 14. 7. 2014 ocenjevalca K., je bila 14. 7. 2014 končana, še istega dne je uprava družbe na drugi izredni seji sprejela sklep, da se na podlagi ugotovitev iz cenitve izvede slabitev nepremičnin na dan 31. 12. 2013 v skupni višini 24.472.026 eur po inventarnih številkah: Welnes park L. 23.554.589 eur, Kongres hotel 712.911 eur, Restavracija M. 91.241, zemljišče v C. 113.285 eur, na tretji izredni seji dne 20. 7. 2014 pa je uprava tožene stranke sprejela sklep, da se spremeni metoda vrednotenja za zemljišča. Obstoječo metodo vrednotenja po nabavni vrednosti je z dnem 31. 12. 2013 nadomestila metoda prevrednotenja. Na podlagi odločitve o spremembi metode vrednotenja zemljišče in ugotovljene poštene vrednosti zemljišč, je uprava sprejela sklep, da se na dan 31. 12. 2013 zemljišča ovrednoti po pošteni vrednosti v višini 5.190.375 eur. Priložena je bila temeljnica za knjiženje poštene vrednosti zemljišč z dne 20. 7. 2014. Prav tako se zaradi tega spremeni že sprejeti sklep uprave z druge izredne seje iz 14. 7. 2014, ki tako glasi, da se na podlagi ugotovitev iz cenitve nadomestljive vrednosti zgradb in cenitve poštene vrednosti zemljišč izvede slabitev zgradb na dan 31. 12. 2013 v višini 24.172.103 eur in sicer: Welnes park L. 23.411.001 eur, Kongres hotel 679.762 eur, Restavracija M. 81.340 eur. Popravek sklepa je bil potreben zaradi spremembe metode vrednotenja zemljišč in knjiženja poštene vrednosti zemljišč iz cenitve. Uskladitev knjigovodske vrednosti zemljišč je zahtevala prenos plačanih komunalnih prispevkov in opredeljenih vrednosti funkcionalnih zemljišč za zgradbe iz konta 0210 - zgradbe na konto 0200-zemljišča v skupni vrednosti 1.617.717 eur, kar pomeni, da so se zaradi spremembe knjigovodske vrednosti zgradb, spremenili zneski že evidentiranih slabitev zgradb (priložena temeljnica za knjiženje slabitev zgradb z dne 20. 7. 2014).

12Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz sklepa o razglasitvi insolventnosti družbe, ki ga je sprejela uprava družbe dne 22. 7. 2014 izhaja, da je uprava družbe na podlagi potrjenega revizijskega mnenja na letno poročilo za poslovno leto 2013, ki zajema tudi popravke sredstev in posledično zaradi slabitev nakazuje kapitalsko neustreznost družbe, z dnem 22. 7. 2014 sprejela ugotovitveni sklep o nastopu razloga insolventnosti v smislu določb ZFPPIPP. Od dneva ugotovitve nastopa insolventnosti, je uprava dolžna ravnati po določilih poglavja 2.2. ZFPPIPP, ki določa obveznosti družbe in njenega poslovodstva in nadzornega sveta v času insolventnosti.

13Glede zatrjevanja tožeče stranke, da zapisnik skupščine ne odraža verodostojnega dogajanja na skupščini, saj ne zajema pomembnih navedb in zahtev, ki so jih delničarji podali v okviru razprave, med drugim tudi, da izvedeno prevrednotenje kritično vpliva na poslovne izkaze družbe in na razglašeno insolventnost ter da uprava družbe delničarjem ne omogoča vpogleda v ključno gradivo, s čimer je kršena njihova pravica do obveščenosti in onemogočeno sodelovanje v razpravi ter kvalitetno odločanje, sodišče prve stopnje ugotavlja, da zapisnik vsebuje vse podatke, ki jih zapisnik mora vsebovati po določbi 304. člena ZGD-1. Delničarji so na sami skupščini prejeli izvleček cenitve nepremičnin za računovodske namene in pripoznanje slabitev na dan 31. 12. 2013, kar je razvidno tudi iz zapisnika skupščine. Iz zaslišanja K. F., S. Z., A. B. izhaja, da so tožnikom (delničarjem) na skupščini verodostojno in obširno predstavili vse informacije v zvezi s točkami dnevnega reda, vendar pa so navedbe v zapisniku glede dejanskega dogajanja na skupščini skope. Sodišče prve stopnje zaključuje, da se delničarji glede na strokovno zahtevnost obravnavane zadeve in prejem izvlečka cenitve na sami skupščini, zagotovo niso mogli ustrezno seznaniti s predloženo cenitvijo, na način, da bi jo lahko razumeli, se vključevali v razpravo ter odločanje, saj za to niti ni bilo dovolj časa. Cenitev v celoti pa jim niti pred skupščino, niti na njej ni bila izročena, čeprav je navedena cenitev podlaga za računovodsko prevrednotenje sredstev in posledično izvedene slabitve.

14Sodišče prve stopnje je v z zvezi z očitkom o delu nadzornega sveta, ki se je vzdržal odločanja o sprejemu letnega poročila za 2013 in odločitev o sprejemu letnega poročila prepustil skupščini, s čimer so po mnenju tožeče stranke na skupščino oziroma delničarje prešle tudi pravice do preveritve letnega poročila, ugotovilo, da iz letnega poročila za leto 2013 (točka 2.6.) izhaja, da je nadzorni svet družbe obravnaval revidirano letno poročilo družbe za leto 2013, ki ga je prejel 22. 7. 2014. Obravnaval ga je na seji 24. 7. 2014 in 28. 7. 2014. Letno poročilo je bilo revidirano s strani revizijske družbe D. R., d.o.o.. Nadzorni svet se je seznanil tudi s prejetim končnim poročilom o oceni vrednosti pravic na nepremičninah za računovodsko poročanje po stanju na dan 31. 12. 2013, pripravljenim s strani Inštituta za nepremičnine, d. o. o.. Cenitev je razkrila informativno pošteno vrednost nepremičnin, zmanjšano za stroške prodaje, vrednost pri uporabi in nadomestljivo vrednost za namene računovodskega poročanja, v skladu z MRS 36 in MSOV 2013. Kot posledica ugotovitev iz cenitve je družba izvedla obsežne slabitve vrednosti zgradb na dan 31. 12. 2013. Revizijska družba je k letnemu poročilu izdala mnenje s pridržkom, saj kljub cenitvenemu poročilu, ki opredeljuje precenjenost opredmetenih osnovnih sredstev na dan 31. 12. 2013 in znakom morebitne precenjenosti tudi v preteklih letih, ocena nadomestljive vrednosti za pretekla poslovna leta ni bila pripravljena, zato se v skladu s Slovenskim računovodskim standardom 1 - opredmetena osnovna sredstva, revizijska hiša ni mogla prepričati v njihovo nadomestljivo vrednost za pretekla poslovna leta in ugotoviti, ali bi bilo morda potrebno omenjene odhodke pripoznati že v preteklih poslovnih letih. Posledično ni mogoče opredeliti pravilnosti izkazanih stanj opredmetenih osnovnih sredstev za pretekla poslovna leta in ugotoviti, ali bi bila morda potrebne omenjene odhodke pripoznati že v preteklih poslovnih letih. Prav tako ni mogoče opredeliti pravilnosti izkazanih stanj opredmetenih osnovnih sredstev v otvoritveni bilanci stanja. Ker imajo le te lahko pomemben vpliv tudi na amortizacijo tekočega poslovnega leta, se revizijska družba ni mogla prepričati v postavke izkazanega poslovnega izida za leto 2013. Revizijska družba meni, da računovodski izkazi v vseh pomembnih pogledih pošteno predstavljajo finančni položaj družbe na dan 31. 12. 2013, njen poslovni izid, drugi vseobsegajoč donos in denarne tokove za končano leto v skladu s SRS. Nadzorni svet je na seji 24. 7. 2014 obravnaval revidirano letno poročilo za leto 2013 s pojasnili revizorja v zvezi s potekom revizije. Revizor je pojasnil, da je bila cenitev nepremičnin s strani revizorja tekom revizijskega postopka večkrat pregledana, pri čemer si je pri preverjanju skladnosti dela cenilca s standardi ocenjevanja vrednosti pomagal s strokovnjaki znotraj revizijske hiše. Tako je nadzorni svet ocenil, da je revizijska družba opravila revizijo v skladu z vsemi veljavnimi načeli in standardi. Družba na dan 31. 12. 2013, predvsem kot posledica slabitve zgradb, izkazuje kapital v višini 1.641.955,00 EUR, negativni čisti poslovni izid v višini - 25.500.112,00 EUR in ne izkazuje bilančnega dobička, ki bi bil predmet odločanja. Nadzorni svet na predloženo letno poročilo družbe za leto 2013 ni imel pripomb, vendar zaradi obsežnih slabitev zgradb družbe, ki izjemno vplivajo na vrednost kapitala družbe in neopredeljenostjo stanj v otvoritveni bilanci stanja za leto 2013 ni odločal o potrditvi oziroma zavrnitvi revidiranega letnega poročila za leto 2013, temveč je dne 28. 7. 2014 sklenil, da v skladu z drugim odstavkom 293. člena ZGD-1, prepusti odločitev o sprejetju letnega poročila skupščini. Predlagal je tudi podelitev razrešnice upravi družbe za poslovno leto 2013 in nadzornemu svetu družbe. Po drugem odstavku 293. člena ZGD-1 je v takem primeru skupščina pristojna za sprejem letnega poročila.

15Sodišče prve stopnje je nadalje zavzelo stališče, da navedbe tožene stranke, da cenitev ni podatek v smislu prvega odstavka 305. člena ZGD-1, ni utemeljeno. Na podlagi navedene cenitve, so namreč bile opravljene obsežne slabitve družbe in razglašena insolventnost. Res je, da je tožena stranka na skupščino povabila strokovnjake revizorja in cenilca, ki sta predstavila ključne podatke glede cenitve in revidiranega letnega poročila, vendar pa iz izpovedi delničarjev in tudi nekaterih članov nadzornega sveta izhaja, da se delničarji na skupščini niso mogli vključiti v razpravo v zvezi s cenitvijo, saj jim ni bilo omogočeno, da bi se s cenitvijo, ki je strokovno zelo zahtevna pred tem sploh seznanili, ker ni bila del skupščinskega gradiva. Za pregled povzetka prejetega na skupščini pa ni bilo dovolj časa. Ali je cenitveno poročilo metodološko pravilno, delničarji niso imeli možnosti preveriti, saj s cenitvenim poročilom niso razpolagali. Nadzorni svet pa letnega poročila tudi ni sprejel, niti metodološko preveril cenitve s kontrolno cenitvijo, temveč se je zadovoljil s pojasnili revizorja, ki je letno poročilo za leto 2013 revidiral.

16Sodišče prve stopnje je z izvedencem cenilcem za nepremičnine M. P. preverilo ali sta Končno poročilo o oceni pravic na nepremičninah za računovodsko poročanje z dne 22. 6. 2014, 3. 7. 2014, 11. 7. 2014 in 14. 7. 2014 in izvid o oceni vrednosti pravic na nepremičninah za računovodsko poročanje z dne 19. 7. 2014 in 21. 7. 2014, ki ju je izdelal pooblaščeni ocenjevalec vrednosti nepremičnin A. K. v skladu s pravili stroke ter ugotovilo, da ocena vrednosti nepremičnin v pomembnem delu ni skladna s standardi oziroma pravili stroke. Izvedenec je ugotovil, da je ocena denarnih tokov, oziroma E., opravljena samo na nivoju celotnega podjetja in posledično ni skladna s standardi ocenjevanja nepremičnin, saj je šele potem skupno ocenjeno vrednost v višini 54 mio EUR alociral na posamezne DUE po ključih, ki jih posredovala uprava (e-sporočilu T. z dne 25. 6. 2014 in 6. 7. 2014) kar pa ni skladno z metodami ocenjevanja nepremičnin. Ocena vrednosti nepremičnin tako v pomembnem delu ni skladna s standardi oziroma s pravili stroke. Izvedenec je pojasnil, da se v končnem poročilu mešata mednarodni standard ocenjevanja in pa računovodski standard. Ocenjevalec je povzel že v osnovi napačne denarne tokove na ravni podjetja, (poslovodska ocena), naredil prilagoditev na svoje mnenje, ampak še vedno na ravni podjetja, ne pa na ravni nepremičnine in jo kapitaliziral s tržno stopnjo. Pomešal je dve metodi in rezultat ni ustrezen. Način za ocenjevanje tržne vrednosti in način za ocenjevanje vrednosti pri uporabi je enak, metoda je enaka, podatki, ki se uporabljajo, so pa različni. Eni prihajajo iz trga, eni pa iz podjetja. Ocenjevalec je napovedal denarne tokove, ki jih je poslovodstvo oziroma so bili povzeti iz načrta prestrukturiranja, kar ni pravilno, ker podatki za vrednost pri uporabi ne smejo upoštevati bodočih izboljšav (kar pa NFR je). A. K. se ni opredelil do obeh vrednosti, se pravi do tržne in do vrednosti o uporabi, ker se mešata. Povedano preprosto, K. je ocenjeval vrednost nepremičnin T. na podlagi denarnih tokov podjetja in pa tržne stopnje kapitalizacije iz trga, kar pa ni pravilno. Ocenjevalec torej ni pravilno izračunal denarnega toka. Izvedenec je pojasnil, da je ocenjena vrednost nepremičnin zaradi teh ugotovljenih pomanjkljivosti nujno nepravilna. Če namreč delamo po standardih ocenjevanja vrednosti, ocenjujemo tržno vrednost, ocenjujemo denarne tokove, ki jih lahko sredstvo dosega na trgu in jih diskontiramo s tržno diskontno stopnjo. Če ocenjujemo vrednost pri uporabi, pa ocenjujemo denarne tokove, ki jih da poslovodstvo in niso nujno enaki tistim, ki bi jih dosegal na trgu z diskontno stopnjo, ki jo poslovodstvo samo določi na podlagi preteklega poslovanja (trenutno stanje zadolževanja ali stanje novega zadolževanja ali druge stopnje), kar je v MRS-ju. Če pa vzamemo denarne tokove podjetja in jih kapitaliziramo oziroma diskontiramo s tržnimi, je takšen način napačen in tudi rezultat je gotovo napačen.

17Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo na podlagi cenitve nepremičnin izvedeno prevrednotenje sredstev, ki je rezultiralo v negativnem poslovnem izidu družbe v poslovnem letu 2013 in v negativnem kapitalu po stanju na dan 31. 12. 2013. Kot izhaja iz zapisnika 2. in 3. izredne seje uprave z dne 14. 7. 2014 in 20. 7. 2014, je uprava na podlagi ugotovitev iz cenitve sprejela sklep, da se izvede slabitev nepremičnin. Takšni računovodski izkazi pa so sestavni del letnega poročila tožene stranke po stanju na dan 31. 12. 2013, ki je bilo tudi predmet glasovanja in obravnavanja na skupščini dne 29. 8. 2014. Če je podlaga (cenitev) napačna tudi računovodski izkazi niso pravilni. Ob tem pa je potrebno poudariti, da uprava takšne cenitve, ni bila dolžna sprejeti, na kar je opozoril tudi izvedenec na zaslišanju.

18Sodišče prve stopnje je glede primarnega tožbenega zahtevka odločalo po 401. členu ZGD-1, ki med drugim določa, da je letno poročilo nično, če je njegova vsebina v nasprotju s tistimi določbami tega zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu in da je nično letno poročilo, če so bile pri njegovem sprejetju kršene določbe tega zakona ali statuta o oblikovanju (povečanju ali uporabi) zmanjšanju kapitalskih rezerv in rezerv iz dobička.

19Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je Letno poročilo nično, če gre pri njegovi sestavi za bistvene kršitve materialnih ali formalnih predpisov, sklep skupščine o sprejemu letnega poročila pa se lahko izpodbija enako kot drugi sklepi skupščine, pri čemer je izključena možnost izpodbijanja iz razloga kršitve materialnih predpisov, določenih z zakonom in statutom, ker to pomeni ničnostni razlog. 'ZGD – 1 določa ničnost tudi zaradi kršitve predpisov, ki so v javnem interesu. To sicer ne pomeni, da je letno poročilo vedno nično, kakor hitro gre za kakršno koli kršitev zakona ali slovenskih računovodskih standardov, predvsem kadar gre za napake pri računovodenju, napačnem izkazovanju knjigovodskih listin in drugo. Da bi bilo letno poročilo nično, je torej potrebno, da gre za pomembno kršitev zakona ali slovenskih računovodskih standardov.

20Sodišče prve stopnje je povzelo, da tožeča stranka zatrjuje, da je bilo letno poročilo s prevrednotenjem sprejeto zato, da je tožena stranka lahko formalno zatrjevala in razglasila insolventnost, posledično pa predlagala in izvedla postopek prisilne poravnave, kar pa po oceni sodišča tožeča stranka ni dokazala. Res je, da je bilo letno poročilo s prevrednotenjem na skupščini dne 29. 8. 2014 sprejeto. Drži, da je uprava tožene stranke pri Okrožnem sodišču v Celju dne 29. 9. 2014 podala predlog za začetek postopka prisilne poravnave, Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 7. 10. 2019 St 1138/2014 ustavilo postopek preventivnega prestrukturiranja nad toženo stranko in začelo postopek prisilne poravnave .Zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave je dne 22.10.2014 tožnik K. ter delničar P. d.o.o. vložil pritožbo, v kateri je predvsem navajal, da družba ni insolventna. Iz dopisa z dne 13. 11. 2014 A. ..., največjega finančnega upnika tožene stranke, je razvidno, da je A. d.d., v imenu in na podlagi sprejetega sklepa D. na seji 6. 11. 2014 odstopila od kreditne pogodbe št. 3039676, ter pozvala toženo stranko na plačilo vseh zapadlih in neplačanih obveznosti. Dne 19. 11. 2014 je Višje sodišče v Ljubljani sprejelo odločitev, da se pritožbi K. in P. d.o.o. z dne 22. 10. 2014 zavržeta, ker nista stranki predhodnega postopka. Dne 18. 12. 2014 sta K. in P. d.o.o. vložila pri Vrhovnem državnem tožilstvu pobudo za zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, ki jo je Vrhovno državno tudi vložilo .Vendar je bila s sklepom vrhovnega sodišča z dne 28. 10. 2015 zavrnjena, ker Vrhovno sodišče ni našlo kršitev, ki jih zahteva uveljavlja. B. D. je vložil ugovor zoper vodenje postopka prisilne poravnave z obrazložitvijo, da zaradi odstopa od kreditne pogodbe izvedba načrta finančnega prestrukturiranja ni več izvedljiva, ker je družba postala kratkoročno in dolgoročno finančno plačilno neustrezna, s tem pa kapitalsko neustrezna. Ugovor je sodišče s sklepom z dne 3. 4. 2015 zavrnilo. Zoper navedeni sklep je upnik B. D. vložil pritožbo, ki pa je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cst 334/2015 z dne 10. 6. 2015 zavrnjena. Iz priloge A42 - poročila upravitelja o izidu glasovanja o sprejemu prisilne poravnave izhaja, da je imela D. kot navadni finančni upnik 63,19% glasovalnih pravic, kot zavarovani finančni upnik pa 86,26% in je glasovala za prisilno poravnavo tako, da jo je sodišče s sklepom St 1138/2014 z dne 7. 7. 2015 potrdilo. Zoper navedeni sklep so se 22. 7. 2015 pritožili delničarji in upniki, med njimi tudi nekateri tožniki, ker po njihovi oceni sodišče ni ugotavljalo temeljne procesne predpostavke za vodenje postopka prisilne poravnave, t.j. insolventnosti. Vendar je Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 8. 12. 2015, Cst 538/2015, pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. S tem je bil postopek prisilne poravnave pravnomočno zaključen in dne 9. 12. 2015 objavljen. Dne 27. 1. 2016 je bila vložena še ustavna pritožba ter pobuda za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

21Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka kljub vsem vloženim pravnim sredstvom tekom postopka prisilne poravnave, ni uspela dokazati, da postopek izvedbe prisilne poravnave ne bi bil izveden zakonito, saj je pravnomočno končan in potrjen. Tudi ni uspela z navedbami, da tožena stranka ni bila insolventna že od začetka postopka prisilne poravnave ter da je postala insolventna šele z odstopom A. d.d. od kreditne pogodbe. Vse te navedbe so tožniki v postopku prisilne poravnave, večkrat uveljavljali, vendar z njimi niso uspeli. Da bi uprava in cenilec namerno prikazala knjigovodsko izgubo v bilancah kot izhaja iz letnega poročila za leto 2013, iz izpovedi zaslišanega predsednika uprave ter prič (T., K., H.) ne izhaja. Niti kaj takega ne izhaja iz pridobljenega mnenja izvedenca M. P., ki je ugotovil, da je napačna cenitev cenilca K. posledica napačno uporabljenih metod ocenjevanja, uprava tožene stranke pa je takšno cenitev sprejela (čeprav je ne bi bila dolžna), in izvedla prevrednotenje, ki se je odražalo v visokih slabitvah. Vendar navedeno ne kaže na ničnost letnega poročila za leto 2013.

22Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da iz poročila neodvisnega revizorja, ki ga je ob preveritvi letnega poročila 2013 z dne 22. 7. 2014 izdala družba D. d.o.o. izhaja, da je revizor podal mnenje s pridržkom. Pridržek se nanaša na enormnost oslabitev zgradb, ki je bila pripoznana v poslovnem izidu leta 2013 v okviru odhodkov iz prevrednotenja. Revizijsko poročilo se navezuje na pojasnilo uprave glede opravljanja s tveganim, kjer uprava izpostavi, da je izguba v tekočem letu skupaj s prenesenimi izgubami presegla polovico osnovnega kapitala, kar nakazuje na tveganje kapitalske neustreznosti, revizor pa isto dejstvo prepozna kot pomembno negotovost, ki lahko vzbudi bistven dvom v sposobnost tožene stranke, da nadaljuje kot delujoče podjetje, kar izhaja iz poročila neodvisnega revizorja z dne 22. 7. 2014, ki je del letnega poročila za leto 2013. Vendar pa navedeni pridržek revizorja ne povzroči ničnosti letnega poročila za leto 2013. Gre namreč zgolj za to, kar je izpovedal tudi revizor H., da se pridržek nanaša na stanje opredmetenih sredstev v otvoritveni bilanci, za katera pa revizor ni mogel z gotovostjo ugotoviti ali bi bilo potrebno odhodke iz prevrednotenja pripoznati že v preteklih letih. Pridržek sam po sebi, še ne pomeni ničnosti letnega poročila.

23Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da sklicevanje tožeče stranke, da sleherna kršitev zakonskih in statutarnih rezerv vodi do ničnosti, brez ugotavljanja namena oškodovanja upnikov oziroma v javnem interesu, po oceni sodišča ni utemeljeno. Letno poročilo je nično, če je njegova vsebina v nasprotju s tistimi določbami tega ZGD-1, ki se uveljavljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so v javnem interesu. V konkretnem primeru pa so tožniki delničarji družbe. Revizija letnega poročila je bila opravljena. Četudi drži, da je zaradi napačne cenitve prišlo do nedopustnega oziroma napačnega prevrednotenja sredstev in posledično slabitev in s tem do bistvene spremembe v postavki kapitalskih rezerv, pa to še ne pomeni, da gre za kršitev javnega interesa. Zakon namreč daje dejansko poudarek vsebini dokumentov, ki sestavljajo letno poročilo (60 in 61. člen ZGD-1), ne pa podlagi letnega poročila, kar cenitev vsekakor je. Bistven sestavni del letnega poročila so priloge (60. člen ZGD-1), med njimi je tudi bilanca stanja in pa izkaz poslovnega izida, izkaz denarnih tokov in pa izkaz gibanja kapitala. Vendar pa navedene listine same po sebi niso nepravilne, če je podlaga v konkretnem primeru cenitveno poročilo, napačno, kot je bilo tekom tega postopka ugotovljeno. Zato tožeča stranka, po oceni sodišča neutemeljeno navaja, da je letno poročilo za leto 2013 nično zaradi ugotovljenih nepravilnosti.

24. Sodišče prve stopnje je primarni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

25Sodišče prve stopnje je sicer pritrdilo toženi stranki, da delničarji nimajo pravice pregledovati poslovne dokumentacije družbe, niti preverjati letnega poročila, ker je to naloga nadzornega sveta po 282. čl. ZGD-1. Ker pa v konkretnem primeru nadzorni svet družbe ni sprejel letnega poročila za 2013 in odločitev zaradi obsežnih slabitev prepustil skupščini oziroma delničarjem , drugi odstavek 395. člena ZGD-1 pa določa, ne glede na 2. točko prejšnjega odstavka, da je sklep skupščine vedno izpodbojen, če je bila v zvezi s sprejetjem sklepa kršena delničarjeva pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, ta pa določa, da mora poslovodstvo na skupščini dati delničarjem zanesljive podatke o zadevah družbe, če so potrebni za presojo točk dnevnega reda. Delničarji so pred izvedbo skupščine zahtevali predložitev končnega poročila mag. K., katerega izročitev je uprava zavrnila. Ker delničarjem ni bila omogočena seznanitev s ključnim dokumentom, katerega so pisno zahtevali pred skupščino, za proučitev na skupščini predloženega izvlečka pa ni bilo zadosti časa, da bi se z njim seznanili, na kar so opozorili (izpovedi prič) in ker so tekom tega postopka dejansko bile ugotovljene nepravilnosti v končnem poročilu cenilca K., na podlagi katerega je bilo opravljeno prevrednotenje in so rezultati v računovodskih izkazih ter v letnem poročilu napačni, je vsekakor bila kršena pravica delničarjev do obveščenosti, saj jim uprava ni izročila dokumenta ključnega za presojo točk dnevnega reda. Sama pa je navedeni dokument sprejela, čeprav bi ga lahko tudi zavrnila. Končno poročilo ni bilo sestavni del skupščinskega gradiva. Tožniki so ga zahtevali od uprave in preko sodišča, pa so bile njihove zahteve zavrnjene. Šele tekom tega postopka se je ugotovilo, da cenitev ni bila sestavljena v skladu spravili stroke. Prav to, da je cenitev napačna, da prihaja do tako velikih slabitev, pa so tožniki ves čas zatrjevali ter zahtevali, da se cenitev preveri. Tožena stranka temu ni ugodila. Ni omogočila delničarjem vpogled v končno poročilo. Zgolj prisotnost strokovnjakov na skupščini, ki so odgovarjali na vprašanja delničarjev, pa v konkretnem primeru ne zadošča, saj tožena stranka s tem ni zagotovila verodostojnih podatkov. S tem pa je bila tožnikom kot delničarjem kršena pravica do obveščenosti in je zato sodišče prve stopnje skupščinski sklep o sprejemu letnega poročila za leto 2013 razveljavilo.

26Sodišče prve stopnje nadalje pojasnjuje, da tožeča stranka s tožbo zahteva zaradi samovoljnega in netransparentnega ravnanja uprave in opustitve dolžnost nadzora in preverjanja poslovanja uprave tudi razveljavitev sklepov skupščine o podelitvi razrešnice upravi in članom nadzornega sveta na skupščini dne 29. 8. 2014. Uprava družbe, ko je prejela cenitev A. K., ni preverila cenitve, čeprav se je delničarjem porajal dvom v cenitev, temveč je še isti dan, ko je bila cenitev končana 14. 7. 2014 sklicala prvo izredno sejo ter 20. 7. 2014 drugo izredno sejo ter sprejela sklepe, da se izvede slabitev nepremičnin. Ni preverila cenitve, ni izvedla kontrolne cenitve, čeprav je bila ta na sestanku dne 30. 7. 2014 dogovorjena z delničarji, niti ni delničarjem omogočila vpogled in seznanitev s celotno cenitvijo, da bi jo lahko sami preverili. Poleg tega je na skupščini prikazovala neverodostojne podatke, saj je bila cenitev, ki je podlaga za računovodske podatke, napačna kot je bilo v tem postopku ugotovljeno. Prav tako nadzorni svet družbe, ni v zadostni meri nadziral uprave pri izvajanju postopka cenitve. V njegovi pristojnosti po 282. čl. ZGD-1 pa je sprejem letnega poročila, ki pa ga ni sprejel, temveč je odločitev o sprejemu prepustil skupščini delničarjev, čeprav je vedel, da s cenitvijo ne razpolagajo. Sam pa ni metodološko preveril cenitve s kontrolno cenitvijo, oziroma strokovnjaki, čeprav se je tudi članom nadzornega sveta porajal dvom v pravilnost cenitve zaradi visokih slabitev. Zadovoljil seje le z zaslišanjem revizorja H., ki je potrdil pravilnost cenitve.

27Glede na navedeno postopanje uprave in nadzornega sveta je sodišče prve stopnje razsodilo, da razveljavijo tudi sklepi o podelitvi razrešnic članom uprave in nadzornega sveta, sprejeti na skupščini 29.8.2014.

28S tem je sodišče prve stopnje ugodilo podredno postavljenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Pritožbene navedbe in odločitev pritožbenega sodišča

29Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu vložila dne 29. 5. 2021 pravočasno pritožbo zoper zoper sodbo glede 1.točke izreka sodbe o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer iz razloga relativnih in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Dodaja tudi, da v pritožbi navaja nova dejstva in dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca prvega naroka, nit do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje.

30Tožeča stranka stroškov pritožbe ni priglasila.

31Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu 29. 10. 2021 vložila dopolnitev pritožbe neposredno pri pritožbenem sodišču.

32Stranski intervenient R. M. je vložil pritožbo zoper sodbo glede prvega odstavka 1. točke izreka sodbe (zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Revidirano letno poročilo družbe T. d.d. za poslovno leto 2013, skupaj z revizorjevim poročilom je nično) brez navedbe pritožbenih razlogov in brez predloga pritožbenemu sodišču.

33Stranski intervenient stroškov pritožbe ne priglaša.

34Tožena stranka je po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo zoper sklep in 2. ter 3. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlog po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ter odloči, da se sprememba tožbe ne dopusti, izpodbijano sodbo pa spremeni v smeri njenega zavrženja oziroma zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki in intervenientu pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

35Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

36Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

37Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

38Tožena stranka je odgovorila na pritožbi tožeče stranke in stranskega intervenienta in predlaga zavrnitev pritožb.

39Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

40Stranski intervenient R. M. je odgovoril na pritožbo tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev.

41Stranski intervenient stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša.

42Pritožba tožeče stranke z dne 29. 10. 2021 se zavrže. Pritožbi tožeče stranke in stranskega intervenienta nista utemeljeni. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke

a) glede sklepa

43Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, s katero so tožniki postavili nov zahtevek, s katerim so zahtevali ugotovitev ničnosti letnega poročila, saj ob postavitvi tega zahtevka 1. 3. 2016 tožniki niso bili več delničarji, ker so s pravnomočnim končanjem postopka prisilne poravnave 9. 12. 2015 njihove delnice razveljavljene, kar pomeni, da so eventuelno vložili zgolj običajno ugotovitveno tožbo in ne korporacijske ničnostne tožbe, na podlagi katere se pravni interes delničarja domneva zaradi posebnega materialnopravnega razmerja z družbo, kar pomeni, da bi morali tožniki ob postavitvi njihovega ugotovitvenega zahtevka v skladu s splošnimi pravili ZPP svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo zatrjevati in dokazati , česar niso storili, zato sodišče spremembe tožbe sploh ne bi smelo dovoliti in je zato storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ker je meritorno odločalo o tem tožbenem zahtevku, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji.

44Pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi ga sodišče prve stopnje storilo s tem, ker je dovolilo spremembo tožbe v zvezi z novim tožbenim zahtevkom na ničnost letnega poročila za leto 2013, čeprav tožniki tedaj že niso bili več delničarji, ne drži.

45Tožniki res ob vložitvi spremembe tožbe niso imeli več status delničarja, vendar veljavna ureditev po ZGD-1 ne zamejuje tistih, ki smejo vložiti tožbo na ničnost letnega poročila delniške družbe zgolj na delničarje, ampak sme tožbo na ničnost letnega poročila vložiti vsakdo, ki za to izkaže pravni interes. Drugače je v ZGD-1 urejeno glede izpodbojnosti skupščinskih sklepov, ker so po določbi sedmega odstavka 395. člena ZGD-1 kot upravičenci za vložitev izpodbojne tožbe izrecno določeni le: - vsak delničar pod pogoji, ki jih določa zakon, - poslovodstvo in - vsaka član organa vodenja ali nadzora, če bi člani z uresničitvijo sklepa skupščine storili kaznivo dejanje ali ravnali v nasprotju z zakonom.

46Ker ZGD-1 torej ne zamejuje krog upravičencev za vložitev tožbe na ničnost letnega poročila družbe, potem so lahko nov tožbeni zahtevek k vloženi tožbi postavili tudi tožniki.

47Ne drži, da svojega pravnega interesa ni so obrazložili, saj so v vlogi z dne 1. 3. 2016 (zlasti listovna številka 84-85) svoj interes obrazložili s tem, da se je s potrditvijo prisilne poravnave dokončno manifestirala škoda, ki je posledica nedopustnega in škodljivega ravnanja uprave tožene stranke, katerega prvi in najpomembnejši del predstavljajo oblikovanje in sprejetje letnega poročila 2013 na skupščini 29. 8. 2014. Škoda se za posamezne deležnike odraža: - za družbo: s tem, ko je uprava tožene stranke sestavila, skupščina pa sprejela izpodbijani sklep o letnem poročilu 2013, je vrednost sredstev družbe razvrednotila z več kot 25 mio EUR in še več, razvrednotenje je bilo tako, da so v postopku konverzije terjatev v deleže v okviru izvedene prisilne poravnave bile razvrednotene in izbrisane vse dotedanje delnice; - za upnike navadnih finančnih terjatev je izglasovana prisilna poravnava pomenila 45% odpis terjatev in spremembo zapadlosti ; - za delničarje je bilo s potrjeno prisilno poravnavo nedopustno in protiustavno poseženo v premoženje vseh delničarjev, skupaj za tožnike v višini 2.536.510,00 EUR (list. št. 11 spisa).

48Ob tako obrazloženem pravnem interesu za ugotovitveno tožbo in ob procesni okoliščini, da je prišlo do naknadne kumulacije tožbenih zahtevkov, ki pomenijo tudi spremembo tožbe, je moralo sodišče prve stopnje odločiti, če spremembo tožbe dovoli, ker ji je tožena stranka nasprotovala. Pritožbeno sodišče soglaša s z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je skladno z določbo člena 185. ZPP spremembo tožbe dovolilo in je drugačno pritožbeno stališče napačno.

49Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke v zvezi s sklepom o spremembi tožbe zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (366. člen ZPP v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP.

b) Glede obstoja pravnega interesa za izpodbojno tožbo -izpodbijanje sklepov skupščine

50Pritožba trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), s katero je tožečim strankam priznalo obstoj pravnega interesa za vodenje pravde posledica napačne in zmotne uporabe materialnega in procesnega prava.

51Pritožba potrdi, da je tožba, s katero se izpodbijajo sklepi skupščine, oblikovalna tožba in se tožnikov pravni interes domneva in ga ni treba posebej dokazovati. Nesporno je, da so tožniki izpodbojno tožbo vložili v času, ko so pravni položaj delničarjev formalno še imeli. Nesporno je tudi, da so tožniki in stranski intervenient status delničarja z dnem 9. 12. 2015 dokončno in pravnomočno izgubili. Prenehanje statusa delničarja med tekom izpodbojne pravde ima za posledico prenehanje aktivne legitimacije tožnikov. Tožba je nedovoljena. Institut izpodbojnosti ima temeljni namen varovati pravico delničarjev, da nadzoruje skupščino med drugim tudi glede vsebinske ustreznosti odločanja ter preprečujejo nastanek škode družbi ali delničarjem. Pravica izpodbijati sklepe skupščine pa je korporacijska pravica delničarja. Posredno je v postopku njenega uresničevanja povezana z upravljavskimi upravičenji delničarja, zaradi česar pravice izpodbijanja nimajo osebe, ki nimajo statusa delničarja. Status delničarja mora dokazati delničar, ta status pa mora imeti tudi ob zaključku obravnave in ne le ob vložitvi tožbe. Procesno upravičenje mora tako obstajati ves čas postopka in ne le ob vložitvi tožbe, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, saj je za presojo odločilen dejanski in pravni položaj ob koncu glavne obravnave in ne zgolj ob vložitvi tožbe. Procesna legitimacija je procesna predpostavka in če ta ni izpolnjena, sodišče tožbo zavrže. Glede na to, da je nesporno, da so tožniki in stranski intervenient po potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko 9. 12. 2015 izgubili status delničarja in da ga ob zaključku obravnave nesporno niso imeli, to pomeni, da niso (več) legitimirani za izpodbijanje sklepov skupščine. Za tak zaključek ni relevantno, ali je do izgube njihovega statusa prišlo po lastni volji ali ″prisilno‶, z izničenjem njihovih korporacijskih upravičenj v posledici potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko.

52Tako pritožba trdi, da bi upoštevajoč navedeno, sodišče prve stopnje moralo izpodbojno tožbo zaradi pomanjkanja procesne legitimacije, ki jo določa sedmi odstavek 395. člena ZGD-1, na podlagi 274. člena ZPP zavreči ne pa o njej meritorno odločati, s čimer je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, sprejelo izpodbijano nezakonito odločitev o razveljavitvi sklepov skupščine.

53Pritožba še trdi, da tožniki nimajo pravnega interesa za vodenje predmetne pravde, niti za izpodbojno niti za ničnostno tožbo. S tem, ko je sodišče tožnikom v nasprotju z določilom 181. člena in 274. člena ZPP priznalo pravni interes je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 181. in 274. členom ZPP, v posledici česar je sodišče sprejelo nezakonito in nepravilno odločitev, saj je meritorno odločilo o zahtevku tožeče stranke, čeprav za to ni imela niti zatrjevanega niti izkazanega nobenega pravnega interesa. Pravni interes za sodno varstvo kot procesna predpostavka mora biti podan za vsebinsko obravnavo tožbe ves čas postopka. Pravni interes je v ugotovitvi, da bi ugoditev zahtevku tožeče stranke zanjo pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Gre za pravno korist, to je materialna korist, ki temelji na pravnem predpisu. Če je ta podana, tožeči stranki ni mogoče odreči pravice do meritorne odločitve. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. O tem se je jasno in nedvoumno izrekla tudi pravna teorija in sodna praksa. V posledici izgube statusa delničarja tožniki nimajo več nobenega pravnega interesa za vodenje predmetnega postopka oziroma izpodbijanje sklepov skupščine in ugotovitve ničnosti letnega poročila, saj z morebitno ugoditvijo njihovemu tožbenemu zahtevku v smeri razveljavitve izpodbijanih sklepov skupščine ali ugotovitve ničnosti letnega poročila ne bi bila zanje dosežena nobena pravna korist ali odpravljena nobena pravna negotovost glede njihovih pravic, saj tožniki svojih korporacijskopravnih upravičenj iz naslova delnic nimajo več. Prav tako je bila vsakršna njihova pravna negotovost odpravljena s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave.

54Pritožba izpostavlja, da je tožena stranka predložila strokovno pravno mnenje prof. dr. Saše Preliča, ki izpostavlja nujnost obstoja pravnega interesa za vodenje konkretne pravde, ki ga tožeče stranke nimajo in dodaja, da je očitno tudi tožeča stranka spoznala, da pravnega interesa za vodenje predmetnega postopka več nima, zato sta očitno z doloznim in špekulativnim namenom tožnika R. d.d. in K. d.o.o. pridobila vsak po 1 delnico tožene stranke, s katero sta si očitno želela ponovno zagotoviti pravni interes oziroma procesno legitimacijo in toženi stranki onemogočiti obrambo na temelju odpadlega pravnega interesa, vendar sta status delničarja zaradi iztisnitve na podlagi sklepa skupščine tožene stranke z dne 20. 12. 2019 in sklepa registrskega sodišča o vpisu opr. št. Srg 2019/50658 z dne 10. 4. 2020 (ponovno) izgubila, kar pomeni, da ob zaključku glavne obravnave nobeden izmed tožnikov nima (več) statusa delničarja, kot je pravilno kot nesporno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

55Ob navedenem tožena stranka še izpostavlja, da je sodišče ves čas postopka dolžno tudi po uradni dolžnosti paziti na obstoj procesnih predpostavk (med katerimi je tudi procesna legitimacija in pravni interes), kar še posebej velja ob zaključku obravnave, saj je za presojo odločilen dejanski in pravni položaj ob koncu glavne obravnave.

56Pritožbeni očitek o nezakonitem spregledu sodišča prve stopnje, da tožeče stranke nimajo več pravnega interesa za vodenje pravde glede podrednega tožbenega zahtevka ( izpodbijanje skupščinskih sklepov) je v celoti utemeljen.

57Procesna legitimacija (legitimatio ad processum) ali pravdno upravičenje pomeni, da pripada stranki upravičenje sprožiti in voditi konkreten spor in takšno upravičenje mora obstajati ves čas postopka, sicer se tožba zavrže. Na obstoj procesnega upravičenja mora sodišče prve stopnje paziti ves čas postopka in ko ugotovi, da pravne koristi za vodenje pravde ni ali da je naknadno odpadla, potem mora tožbo zavreči (prvi odstavek 274. člena ZPP).

58Pritožba utemeljeno opozarja, da skladno z določbo sedmega odstavka 395. člena ZGD-1 smejo sklep skupščine izpodbijati: - vsak delničar pod pogoji, ki jih določa ta zakon; - poslovodstvo; - vsak član organa vodenja ali nadzora, če bi člani z uresničitvijo sklepa skupščine storili kaznivo dejanje ali ravnali v nasprotju z zakonom. Utemeljeno pa v povezavi z obstojem procesne legitimacije opozarja, da mora le-ta obstajati ves čas postopka.

59V okoliščinah konkretnega primera je tožnikom status delničarja prenehal 9. 12. 2015, ko je postal pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave na podlagi sklepa VSL Cst 538/2015 z dne 8. 12. 2015 in v postopku je kot nesporno ugotovljeno, da tožniki niso bili uspešni z nobenim nadaljnjim pravnim sredstvom. Tožnikom je status delničarjem prenehal, ker se je v postopku prisilne poravnave skladno z določbo 199.b. člena ZFPPIPP sprejel sklep, o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala, s hkratnim povečanjem osnovnega kapitala z novimi stvarnimi vložki (sklep VSL Cst 538/2015 z dne 8. 12. 2015 - B 16 listina v spisu), posledica je razveljavitev dotedanjih delnic. Tožniki pa možnosti, da bi sami sodelovali pri dokapitalizaciji niso izkoristili in s tem so sami dopustili, da so jim korporacijsko pravna upravičenja prenehala.

60Pravni interes za izpodbojno tožbo po 395. členu ZGD-1 je prenehal tudi delničarjema R. d.d. in K. d.o.o., čeprav drži, da pravda v zvezi z njuno izstesnitvijo iz družbe po sklepu skupščine z dne 20. 12. 2020 še ni končana (zadeva I Pg 25/2020) in tožena stranka nasprotnega ni dokazala, tako da sta še vedno delničarja pri toženi stranki, vendar je v okoliščinah konkretnega primera bistveno, da jima je status delničarja prenehal 9. 12. 2015 in s tem dnem pravdno upravičenje za tožbo na izpodbijanje skupščinskih sklepov z dne 29. 8. 2014.

61Iz vloge tožeče stranke z dne 17. 5 2016 izhaja ( hrbtna stran listne številke 170), da tožeča stranka sama navaja, da sta na dan pisanja vloge pri toženi stranki le dva delničarja in sicer D. d.d in B. D., torej tožniki niso bili delničarji.

62Izpodbojna tožba mora skladno z določbo 396, člena ZGD-1 biti vložena v enem mesecu od zasedanja skupščine, rok prične teči z dnem, ko se je skupščina končala (tožniki so se skupščine vsi udeležili) in pogoj za dopustnost tožbe je skladno z določbo 397. člena ZGD-1, da delničar ki je bil navzoč na skupščini napove izpodbojno tožbo. Tožniki so izpodbojno tožbo napovedali.

63Toda pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem, ko so tožniki z dnem 9.12.2015 izgubili status delničarja, odpadla možnost graditi pravdno upravičenje na kasneje ponovno pridobljenem statusu delničarja, ker mora obstajati pravdno upravičenje glede izpodbojne tožbe po ZGD-1 tudi glede na njene posebne značilnosti, da je potrebno izpodbojno tožbo napovedati in jo vložiti v enem mesecu od zasedanja skupščine. Pridobitev statusa delničarja potem, ko je ta status delničarju za nekaj časa prenehal, ne more biti upoštevna za pravočasno in dovoljeno izpodbojno tožbo, saj delničarja R. d.d in K. d.o.o. po izgubi statusa delničarja z nakupom delnic tožene stranke nista mogla vzpostaviti stanja kot pred izgubo statusa delničarja, saj nista več izpolnjevala pogoja pravočasno vložene izpodbojne tožbe. Tožbo je zaradi prenehanja pravdnega upravičenja bilo potrebno zavreči z 9.12.2015, kasneje pridobljene položaj delničarja pa ne more obuditi že zavržene tožbe, za vložitev nove tožbe pa je rok mesec dni od skupščine 28. 9. 2014 že iztekel. Drugačna razlaga bi pomenila zlorabo kogentnih zakonskih določb glede pogojev za izpodbojne tožbe po ZGD-1.

64Glede na vse navedeno je pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe zakona o pravdnem postopku, ko je štelo, da tožniki imajo pravni interes za tožbo na izpodbijanje sklepov:“Skupščina delničarjev družbe T.d.d. sprejme revidirano letno poročilo za leto 2013, skupaj z revizorjevim poročilom. Podeli se razrešnica predsedniku uprave mag. A. B. za obdobje od 15. 7. 2013 dalje do izteka poslovnega leta. Podeli se razrešnica članici uprave g. M. L. za obdobje od 19. 12. 2013 do 31. 12. 2013. Podeli se razrešnica članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013.

65Ob pravilni uporabi procesnega in materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo prej navedeno tožbo skladno z določbo 274. člena ZPP zavreči in pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu glede 2. točke izreka sodbe to spremenilo, tako da izrek sodbe glasi: ″Pritožbi tožene stranke glede izpodbijane 2. točke izreka sodbe se ugodi in se v tem delu sodba spremeni tako da se sedaj glasi: ″1. Tožba s tožbenim zahtevkom: ″Razveljavijo se sklepi skupščine delničarjev družbe T. d.d., notarski zapis notarke K. F. iz C., opr. št. Sv 735/2014 z dne 29. 8. 2014: Skupščina delničarjev družbe T. d.d. sprejme revidirano letno poročilo za leto 2013, skupaj z revizorjevim poročilom. Podeli se razrešnica predsedniku uprave mag. A. B. za obdobje od 15. 7. 2013 dalje do izteka poslovnega leta. Podeli se razrešnica članici uprave g. M. L. za obdobje od 19. 12. 2013 do 31. 12.2013. Podeli se razrešnica članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013,‶ se zavrže. (358. člen ZPP).

66Pritožba še trdi, da je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje s sklepom odločilo, da se sprememba tožbe z dne 1. 3. 2016 dopusti, z izpodbijano sodbo pa je razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala ugotovitev ničnosti revidiranega letnega poročila družbe T. d.d. za poslovno leto 2013 skupaj z revizorjevim poročilom in razveljavitev sklepov skupščine delničarjev z dne 29. 8. 2014 o podelitvi razrešnice upravi in članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013 (točka 1. izreka) ter v nadaljevanju ugodilo podrejenemu zahtevku tako, da se razveljavijo sklepi skupščine delničarjev družbe T. d.d., notarski zapis notarke K. F. iz Celja, opr.št. SV 735/2014 z dne 29. 8. 2014 o sprejetju revidiranega letnega poročila za leto 2013, skupaj z revizorjevim poročilom, o podelitvi razrešnice predsedniku uprave in članici uprave ter članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013 (točka 2. izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 5.536,19 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka 3. izreka). Tožeča stranka je s tožbo primarno zahtevala ugotovitev ničnosti revidiranega letnega poročila tožene stranke za poslovno leto 2013 skupaj z revizorjevim poročilom ter razveljavitev sklepov skupščine delničarjev tožene stranke z dne 29. 8. 2014 o podelitvi razrešnice predsedniku uprave in članici uprave ter članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013, podrejeno pa razveljavitev sklepa skupščine delničarjev tožene stranke z dne 29. 8. 2014 o sprejetju letnega poročila za leto 2013 skupaj z revizorjevim poročilom ter razveljavitev sklepov skupščine delničarjev tožene stranke z dne 29. 8. 2014 o podelitvi razrešnice predsedniku uprave in članici uprave ter članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013. Sodišče prve stopnje je pod točko 1. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ničnost letnega poročila in izpodbojni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepov skupščine delničarjev tožene stranke z dne 29. 8. 2014 o podelitvi razrešnice predsedniku uprave in članici uprave ter članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013 ter hkrati pod točko 2. izreka ugodilo podrejenemu izpodbojnemu tožbenemu zahtevku glede razveljavitve sklepa skupščine delničarjev o sprejetju letnega poročila in hkrati razveljavilo sklepe skupščine delničarjev tožene stranke z dne 29. 8. 2014 o podelitvi razrešnice predsedniku uprave in članici uprave ter članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, saj je izrek izpodbijane sodbe (1. in 2. točka izreka) sam s sabo v nasprotju. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je pod točko 1. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev skupščinskih sklepov z dne 29. 8. 2014 o podelitvi razrešnice predsedniku uprave in članici uprave ter članom nadzornega sveta za poslovno leto 2013 in hkrati pod točko 2. izreka izpodbijane sodbe identičnemu tožbenemu zahtevku ugodilo, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP (izrek sodbe nasprotuje samemu sebi), zaradi katere ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar ima vselej za posledico razveljavitev s takšno kršitvijo obremenjene sodbe.

67Pritožba ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje dvakrat odločalo o delu istega zahtevka, ker je spregledalo, da sta si primarni in podrejeni tožbeni zahtevek v razmerju navidezne kumulacije v delu dveh zahtevkov in sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o tem delu tožbenega zahtevka dvakrat, zato bi smelo pritožbeno sodišče navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka odpraviti tako, da bi izpodbijano sodbo v delu podrejenega tožbenega zahtevka razveljavilo.

68Z odločitvijo pritožbenega sodišča, da tožbo v delu, s katerim se vtožuje podrejeni tožbeni zahtevek zavrže, se je hkrati sanirala in odpravila ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

69Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo tako,da je tožbo v zvezi z podrejenim tožbenim zahtevkom zavrglo, se glede ostalih obširnih pritožbenih navedb ni izjasnjevalo.

Glede pritožbe tožeče stranke

a) Pritožba vložena 29. 10. 2021

70Tožeča stranka je 29. 10. 2021 vložila dopolnitev pritožbe.

71Tudi za dopolnitev pritožbe velja, da jo je potrebno vložiti v zakonskem roku, sicer je prepozna.

72Tožeči stranki je odločba (sodba in sklep) v zadevi I Pg 856/21014 z dne 24. 2 2021 vročena 28. 4. 2021 (vročilnica pripeta k listni številki 924 spisa). Rok za pritožbo je 30 dni od vročitve sodbe ( 333. člen ZPP) in se je v tem primeru iztekel 28. 5. 2021.

73Dopolnitev pritožbe z dne 29. 10. 2021 je vložena prepozno, zato jo je bilo kot tako zavreči (343. člen v zvezi s 352. členom ZPP).

b) Glede pravočasne pritožbe tožeče stranke

74Pritožba najprej izpostavlja nova dejstva in nove dokaze, ki jih tožeča stranka ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje in zato trdi, da ne gre za pritožbene novote.

75Pove, da je pooblaščenec tožeče stranke bil hkrati pooblaščenec izbrisanega delničarja B. D., ki je 20. 2. 2015 zaradi kazenskopravnih posledic istih historičnih dogodkov vložil kazensko ovadbo zoper bivšega predsednika uprave tožene stranke A. B. in vodjo računovodstva N. T. Ker je bilo dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja isto, kot v obravnavanem postopku zaradi ničnosti letnega poročila in izpodbojnosti, so (bili) tudi tožniki zainteresirani za pridobitev informacij o poteku (pred)kazenskega postopka in o tam ugotovljenih dejstvih ter zbranih dokazih. Pooblaščenec tožnikov je zato že v letu 2016 pri Policijski upravi C. in Okrožnem državnem tožilstvu v C. poizvedoval o stanju postopka. Policijska uprava C. je pooblaščencu z dopisom z dne 17. 5. 2016 odgovorila, da zadevo obravnava v okviru predkazenskega postopka. Okrožno državno tožilstvo pa je prošnjo odstopilo Specializiranemu državnemu tožilstvu RS, ki je v letu 2016 pooblaščencu odgovorilo, da se zadeva nahaja v predkazenskem postopku, ki s strani policije še ni zaključen. Od tod je pooblaščencem znano, da je bil zoper navedena uveden predkazenski postopek. V času do prvega naroka in tudi do zaključka postopka na prvi stopnji pooblaščencem sicer ni bilo znano postopanje v predkazenskem postopku, saj jim vpogled v spis ni bil omogočen. Pooblaščenec tožnika je namreč za to dne 7. 12. 2018 zaprosil tako Policijsko upravo C. kot Specializirano državno tožilstvo RS. Medtem, ko je PU C. z dopisom z dne 19. 12. 2018 odgovorila, da je na podlagi zaključene policijske preiskave kaznivega dejanja na SDT podala kazensko ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po 3. odstavku 211. člena KZ-1, pa je Specializirano državno tožilstvo RS na zaprosilo za vpogled v spis odgovorilo z dopisom št. Kt/4498/2015/TL z dne 12.12.2018. V njem je tožilstvo pojasnilo, da skladno s tretjim odstavkom 59. člena ZKP vpogleda v spis (in posledično tudi fotokopiranja listin) ne dovoli, ker je bil vpogled zaprošen v imenu oškodovancev, postopek pa je v fazi predkazenskega postopka. Ker je zelo verjetno, da bodo oškodovanci še zaslišani kot priče, je z zavrnitvijo vpogleda v spis primerno zavarovati integriteto njihovega morebitnega pričanja. Po prejemu sedaj izpodbijane sodbe so pooblaščenci slednjo posredovali pristojni tožilki Specializiranega državnega tožilstva, kot je to razvidno iz elektronskega sporočila z dne 6. 5. 2021. Z elektronskim sporočilom z dne 10. 5. 2021 pa je pooblaščenec tožeče stranke Specializirano državno tožilstvo zaprosil za odobritev vpogleda v tožilski spis in posredovanje informacije o stanju postopka, pri čemer se je izrecno skliceval na pravni in dejanski interes tožnikov kot oškodovancev, da zbrane ugotovitve in dokaze uporabijo pri uveljavljanju svojih pravic v predmetni pritožbi. Pristojna državna tožilka je pooblaščencu odgovorila z elektronskim sporočilom z dne 11. 5. 2021, kateremu je bila priložena odobritev vpogleda v spis. Tako je očitno, da sta odobritev vpogleda in predstavljeni pravni interes po pridobitvi podatkov vzročno povezana, saj je tožilstvo vpogled odobrilo na podlagi predložitve sodbe, ki se izpodbija s predmetno pritožbo. Šele s prejemom odgovora se je tožeča stranka tudi seznanila, da je Specializirano državno tožilstvo dne 19. 11. 2020 na Okrožno sodišče v Celju vložilo zahtevo za preiskavo zoper dve fizični osebi zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika. Osumljena sta bila dne 23. 3. 2021 zaslišana. Na podlagi prejete informacije je pooblaščenec dne 19. 5. 2021 pri Okrožnem sodišču v Celju podal zaprosilo za vpogled v spis. Gre za spis X Kpr 62169/2020, kjer sta osumljena A. B. in N. T.. Pooblaščencu je bil vpogled v spis omogočen dne 26. 5. 2021, fotokopije dela relevantnega gradiva pa je prejel šele na dan izteka roka za vložitev te pritožbe, to je 28. 5. 2021. Iz predstavljenega je razvidno, da so se tožniki (po pooblaščencu) ves čas trajanja postopka na prvi stopnji trudili pridobiti informacije o poteku (pred)kazenskega postopka zoper A. B. in N. T., pa jim to ni bilo omogočeno. Šele z vpogledom v preiskovalni spis X Kpr 62169/2020 dne 26. 5. 2021 so se tožniki po pooblaščencu lahko seznanili s procesnim stanjem zadeve. Zaradi izjemne obsežnosti zbranega gradiva (preiskovalni spis obsega 28 fasciklov) je bil pooblaščencem tožnikov omogočen zgolj hitri pregled spisa in pridobitev fotokopij le najpomembnejših dokumentov. V tako kratkem času ni bilo mogoče pregledati celotnega gradiva, kaj šele gradiva preštudirati in iz njega razbrati vse relevantne podatke. Tožniki zato v pritožbi ključne dokumente povzemajo v celoti.

76Poleg tega, da je bil tožnikom šele dne 26. 5. 2021 omogočen vpogled v preiskovalni spis, so bili tudi tam določeni dokazi pridobljeni šele po zaključku obravnave na prvi stopnji. Tako je osumljeni A. B. svoj zagovor podal šele dne 23. 3. 2021, zagovoru pa je priložil obsežno dokumentacijo (148 prilog). Čeprav je osumljeni A. B. svoj zagovor podal šele 23. 3. 2021, pa se vsebina zagovora kot takega nanaša izključno na dejstva, ki so sicer obstajala že do zaključka glavne obravnave. Tudi obsežna dokumentacija, ki jo je osumljeni A. B. predložil svojemu zagovoru (148 prilog), je vsa nastala že prej. Enako velja za zagovor, ki ga je dne 23. 3. 2021 podala N. T. Tako sta oba osumljena v svoja zagovora vključila dejstva oziroma dokazno dokumentacijo, ki je sicer do konca glavne obravnave že obstajala in je pomembna tudi za presojo in ugotovitev dejanskega stanja v predmetni pravdni zadevi, pri čemer pa vsebina njunih zagovorov v razmerju do tožeče stranke predstavlja subjektivno nova dejstva in dokaze, saj je tožeča stranka zanje brez dvoma lahko izvedela šele sedaj, zato ima izkazan opravičljiv razlog, zakaj teh dejstev in dokazov kot trditvene in dokazne podlage za svoj tožbeni zahtevek ni uveljavljala že prej.

77Sodna praksa Vrhovnega sodišča se je že izrekla o tem, da kasneje nastali zapisnik o glavni obravnavi v (drugi) pravdi lahko služi kot dokazno sredstvo, če njegova vsebina podpira pravno pomembna (odločilna) ali tudi dokazno pomembna (pomožna) dejstva. Navedba, da je priča o istem dejstvu, ki je odločilno za sodno presojo, v dveh postopkih izpovedala različno, predstavlja navedbo o dokazno pomembnem dejstvu, ki se lahko dokazuje z zapisnikom o zaslišanju te priče. Sporni zapisnik je objektivno nov dokaz, ki ga je tožena stranka smela predlagati (šele) v pritožbi. Procesnopravno dopusten in upošteven (nov) dokaz glede teh dejstev, ki naj bi obstajala že v času pred zaključkom glavne obravnave, ne posega v pravila o časovnih mejah pravnomočnosti. Stranka, ki predlaga izvedbo objektivno novega dokaza glede dokazno pomembnih dejstev, ne spreminja tožbe in ne sili sodišča, naj upošteva pravno odločilna dejstva, ki so nastala po koncu glavne obravnave (tako VSRS sodba III Ips 119/2011 z dne 15. 10. 2013).

78Tožeča stranka zato Višjemu sodišču predlaga, da skladno z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP dovoli in sprejme pritožbene novote in jih upošteva pri svoji odločitvi, saj gre za nova dejstva in nove dokaze, za katere je izkazano, da jih tožeča stranka brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti ne do prvega naroka za glavno obravnavo ne do konca glavne obravnave.

79Poleg navedenega je potrebno upoštevati, da je bil zaključek postopka na prvi stopnji ob koncu zaslišanja izvedenca M. P. na naroku dne 24. 2. 2021 za tožečo stranko popolno presenečenje. Ne le, da nobeni od strank v zvezi z izpovedbo izvedenca ni bila dana možnost, da izpovedbo preuči in se do nje opredeli. Šele ob zaslišanju izvedenca so bila namreč pojasnjena oziroma sploh navedena dejstva, ki imajo pomembne posledice ne le za presojo ustrezne obveščenosti delničarjev (za odločitev o tem delu zahtevka bi bilo dovolj ugotoviti že okoliščine v zvezi s skupščino), ampak predvsem za odločitev o zahtevku na razglasitev ničnosti letnega poročila.

80Kot je pravilno ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi, je bilo ocenjevalno poročilo A. K. že metodološko napačno in zato njegov rezultat prav tako napačen in brez vrednosti. Kot takšen je bil neustrezna podlaga za prevrednotenje osnovnih sredstev v poslovnih izkazih, zato so bili tudi izkazi brez dvoma napačni. Enako velja za razglasitev insolventnosti, ki je temeljila na poslovnih izkazih in ne neposredno na cenitvi. Šele računovodsko evidentiranje cenitve (slabitev nepremičnin) je v razmerju do drugih bilančnih postavk povzročilo formalno insolventnost družbe. Tako ni dvoma, da obstaja neposredno vzročna zveza med cenitvijo, slabitvijo in razglašeno insolventnostjo, pri čemer so skupni element slednjih prav poslovni izkazi (bilanca stanja in izkaz poslovnega izida), v katerih so bile upoštevane slabitve. Ugotovljene nepravilnosti v cenitvi pomenijo, da izvedene slabitve nimajo veljavne podlage in so s tem tudi same neveljavne. Zaradi njihovega obsega in vpliva na poslovne izkaze toženke pa so v bistvenem napačni tudi računovodski izkazi. Računovodski izkazi so bistveni sestavni del letnega poročila, saj je v celotnem preostalem delu vsebina letnega poročila namenjena razumevanju računovodskih izkazov. Zaradi bistvene napačnosti računovodskih izkazov in ker so tudi v pojasnjevalnem delu glede prevrednotenja (točka 3.6 Letnega poročila 2013, zlasti strani 51 do 56) navedbe namerno zavajajoče, pa je nično celotno Letno poročilo 2013.

81Pritožba poudarja, da je tožeča stranka je v okviru dokaznih predlogov podala številne, ki so bili v bistvenem namenjeni prav ugotavljanju dejstev v zvezi z ničnostjo letnega poročila. Da je sodišče prve stopnje z zaključkom obravnavanja in zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov storilo procesno kršitev, je tožeča stranka opozorila že takoj ob zavrnitvi dokaznih predlogov ob zaključku naroka dne 24. 2. 2021.

82Pritožba povzema zahtevo za preiskavo, ki je bila vložena zoper A. B. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in zoper N. T. zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 ker je podan utemeljen sum, da je A.B. pri vodenju gospodarske dejavnosti zato, da bi drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist in drugemu povzročil premoženjsko škodo, zlorabil svoj položaj in dano zaupanje glede razpolaganja in upravljanja s tujim premoženjem, z dejanjem pa je bila pridobljena velika premoženjska korist in povzročena velika premoženjska škoda in je takšno premoženjsko korist in škodo drugemu hotel povzročiti, N. T. pa mu je pri dejanju naklepoma pomagala, s tem, da je B. v času med 6. 6. 2014 in 7. 7. 2015 v C. kot predsednik uprave družbe T. d. d. (T.), ki je imel v skladu z 263. členom ZGD-1 dolžnost, da pri opravljanju svojih nalog ravna v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, pa tudi skrbeti, da se v skladu s 67. členom ZGD-1 uporaba merila za vrednotenje postavk v računovodskih izkazih ne sme spreminjati brez utemeljenih razlogov in je treba upoštevati načelo previdnosti in poštene vrednosti, ni ravnal v skladu z navedenimi dolžnostmi, ampak v nasprotju z njimi in s ciljem, da oslabi kapitalsko ustreznost družbe T. tako, da postane insolventna in izpolni zakonske pogoje za začetek postopka prisilne poravnave, saj je le v postopku prisilne poravnave lahko dosegel, da pride do pretvorbe terjatev v lastniške deleže, tj. da se lastniška struktura družbe spremeni na način izgube pravic iz delnic dotedanjih delničarjev, ki niso bili hkrati upniki - kar je vse šlo v korist največjega upnika D. ter v škodo T. in sicer na način, da je vedoč, da T. ni insolventna in vedoč, da ni bilo dovolj znakov, da so nepremičnine družbe T. bistveno precenjene, 6. 6. 2014 za namene računovodskega poročanja za leto 2013 pri Inštitutu za nepremičnine v L. in naročil novo oceno vrednosti pravic na nepremičninah družbe T., pri čemer je s pomočjo N. T. celotno ocenjeno vrednost stavb razdelil na ″denar ustvarjajoče enote‶, ob tem pa sta zavajajoče določila, katere so denar ustvarjajoče enote v družbi T., saj je vedel, da bo tako skupaj z uporabo izbrane metode vrednotenja prišlo do znižane vrednosti nepremičnin, nato pa je 14. 7. in 20. 7. 2014 sam kot odločevalec in zapisnikar hkrati na izrednih sejah uprave družbe sprejel sklep, da se na podlagi opravljene cenitve izvede slabitev vrednosti zgradb na dan 31. 12. 2013 v skupni vrednosti 24.172.103 EUR, zaradi česar je ″ustvarjena‶ izguba v poslovnem letu 2013 v višini slabitve 24.172.103 EUR presegla polovico osnovnega kapitala, ki je znašal 15.635.130 EUR ter izgube s kapitalskimi rezervami v višini 9.692.552 EUR ni bilo mogoče pokriti, s čemer je umetno ustvaril pogoje za nastanek insolventnosti ter vodenje insolventnih postopkov na podlagi 2. točke tretjega odstavka 14. člena Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), nato pa je 29. 9. 2014 s pomočjo N. T. na pristojno sodišče tudi vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad družbo T., v postopku prisilne poravnave pa sta nato A. B. in N. T. kot enega izmed ključnih ukrepov finančnega prestrukturiranja načrtovala, da se izvede poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala družbe do celote oziroma do O EUR, s čemer bi bili izbrisani tedanji imetniki lastniškega kapitala (delničarji), hkrati pa je predlog prisilne poravnave vključeval možnost, da imetniki navadnih finančnih terjatev in zavarovanih terjatev le-te konvertirajo v osnovni kapital in bo v osnovni kapital družbe konvertiranih najmanj 12.000.000,00 EUR terjatev upnikov, pri čemer sta vedela, da je bil D. edini finančni upnik, ki je imel možnost konverzije, predlog prisilne poravnave pa je D. lahko kot največji upnik tudi sam potrdil, s sprejemom sklepa o potrditvi prisilni poravnavi dne 7. 7. 2015 pa je bil omogočen izbris vseh delničarjev družbe, ki niso bili hkrati upniki, kar je šlo v korist D., ki je kot največji upnik konvertiral lastne terjatve do T. v višini 12.000.000,00 EUR in tako pridobil 99.9981 % delnic družbe, s čemer je B. D. pridobil veliko protipravno premoženjsko korist v višini 14.187.000,00 EUR, kar predstavlja ekonomsko vrednost polno-obvladujočega deleža v lastniškem kapitalu, družbo T. pa oškodoval za najmanj 666.000,00 EUR, pri čemer ta znesek predstavlja škodo zaradi neupravičene prisilne poravnave nad družbo, škodo dobremu imenu družbe, škodo zaradi dodatnih nepotrebnih stroškov s postopkom prisilne poravnave ter škodo premoženjski osnovi družbe zaradi neupravičenega, obsežnega razvrednotenja ključne premoženjske postavke, tj. Nepremičnin; N. T. pa je A. B. poleg zgoraj opisanega naklepoma pomagala tudi s tem, da je 9. 9. 2014 skupaj z njim na pristojno sodišče vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad družbo T., čeprav je kot vodja računovodstva in financ v družbi T. poznala finančno stanje družbe in je tako vedela, da v resnici T. ni bila insolventna, a je vseeno v bilanci družbe T. za leto 2013 soglašala s različnim načinom vrednotenja za stavbe in zemljišča od dotedanjih in posledično slabitvijo v bilanci za leto 2013 v višini 24.172.103 EUR.

83Pritožba nadalje povzema še sklepne zaključke izvedenskega mnenja sodnega izvedenca M. P. z dne 26. 10. 2019 iz kazenskega spisa: - da je Uprava družbe T. d.d., L. je na 2. izredni seji, dne 14. 07. 2014, sprejela sklep o slabitvi nepremičnin. Posledično je uprava razglasila insolventnost družbe in začela postopek prisilne poravnave. Vse skupaj je po mojem mnenju neupravičeno. S sklepom o slabitvi nepremičnin je uprava povzročila škodo družbi T. d.d., L. Uprava je družbi povzročila škodo, ker: - je sklep o slabitvi izvedla na podlagi sporne podlage - cenitve nepremični, ki je vključevala sporno delitev na DUE, sporno oceno in alokacijo denarnega toka in sporno kapitalizacijsko stopnjo; - je razglasila dvomljivo insolventnost družbe, za katero ni bilo nobenega razloga, razen tozadevne, sporne slabitve nepremičnin; - ker je s sporno razglasitvijo insolventnosti povzročila izgubo bonitete družbe T.d.d., L., in s tem povzročila nesorazmerna tveganja glede prihodnosti družbe in dodatne, sicer nepotrebne stroške, povezane z dokumentacijo in postopki prisilne poravnave; - ni ravnala z dolžno skrbnostjo gospodarstvenika ter predhodno izčrpala ves poslovni potencial družbe in vse oblike poslovnega prestrukturiranja; - ni ravnala z dolžno skrbnostjo gospodarstvenika ter predhodno izčrpala vse opcije finančnega prestrukturiranja; - je brez razloga prekinila postopek preventivnega prestrukturiranja, ki je reševal finančno situacijo družbe; - da je neupravičeni sklep o slabitvi nepremičnin in neupravičena razglasitev insolventnosti družbe, družbi T. d.d., L. povzročilo gospodarsko škodo, ki jo predstavlja izgubo dobrega imena in bonitete družbe, nesorazmerno povečana tveganja glede prihodnosti družbe, dodatne, nepotrebne stroške z zahtevnim, formalnim postopkom prisilne poravnave, ter, navsezadnje, neupravičeno, deklarativno, arbitrarno razvrednotenje ključne premoženjske postavke družbe; - da so sporne poteze uprave družbe T. d.d.. L. posredno povzročile neupravičeno razlastitev dotedanjih delničarjev družbe T. d.d., L. in hkrati tudi omogočile konverzijo terjatev ključnega upnika, družbe D. d.d., v obvladujoči poslovni delež družbe T. d.d.. L., okvirna ocena škode za dotedanje delničarje znaša med 15,0 in 20,0 milijona EUR, premoženjska korist družbi D. d.d. pa med 8,0 in 13,0 milijonov EUR. Neupravičeni postopek prisilne poravnave in presežne stroške tega postopka so ocenjeni v ocenjeni višini 280.000 EUR;- škoda dobremu imenu družbe v ocenjeni višini 386.000 EUR;- škoda premoženjski osnovi družbe, ki naj jo potrdi sodni izvedenec za ocenjevanje vrednosti nepremičnin, pri čemer mora tozadevne nepremičnine oceniti po stanju na datum 31. 12. 2013; da je D. d.d. konvertirala lastne terjatve v obsegu 12 mio EUR v nove delnice družbe T. d.d., L. postala imetnik 99,9981-odstotka delnic družbe in na ta način pridobila polno-obvladujoč položaj v družbi T. d.d., L. Ker je bila ekonomska vrednost polno-obvladujočega deleža v lastniškem kapitalu, ki izhaja iz poslovnega, oziroma denarno-tokovnega potenciala družbe, bistveno višja od nominalne vrednosti konvertiranih terjatev (12 mio EUR), je s tem D. d.d. pridobila veliko premoženjsko korist. Indikacija ekonomskih koristi za D. d.d. znaša 14.187.000 EUR (neto, po odštetju konvertiranih finančnih terjatev ter ocenjene vrednosti izbrisanega poslovnega deleža).

84Pritožba pove, da se s takšnimi ugotovitvami popolnoma strinja in naj vse novote pritožbeno sodišče upošteva pri svoji presoji.

85Pritožbeno sodišče meni, da tako obširno povzemanje kazenskega spisa in navajanje vsebine dokazov iz tega spisa presega dopuščene novote v pritožbenem postopku in je sklicevanje pritožnika na sodno odločbo Vrhovnega sodišča neutemeljeno.

86Pritrditi je odgovoru na pritožbo tožene stranke, da dejansko stanje in postopanje organov v drugem, predkazenskem, postopku, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka in iz katerega selektivno k svoji pritožbi prilaga listine in povzema trditve, namreč ni pravno relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku tožnikov.

87Pravilno odgovor na pritožbo izpostavlja, da Ustava Republike Slovenije v 27. členu določa, da vsakdo velja za nedolžnega dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, zato kakršnikoli očitki tožnikov o storitvi kaznivega dejanja s strani članov organov tožene stranke (predsednika uprave in prokuristke) niso utemeljeni.

88Nadalje je pritrditi odgovoru na pritožbo, da je obravnavani spor gospodarski spor, ki ni in ne more biti namenjen ugotavljanju kazenske odgovornosti članov organov tožene stranke in pritožbeno sodišče soglaša z odgovorom na pritožbo, da je tožeča stranka v gospodarskem sporu podala vsebinsko povsem enake trditve kot izhajajo iz predložene kazenske ovadbe zoper predsednika uprave in prokuristke tožene stranke. Pritožbeno sodišče sledi stališču odgovora na pritožbo, da se tožeča stranka ne more sklicevati na drug dokazni postopek ali celo predložiti dokazov zbranih v postopku pred drugim organom, v katerem tožena stranka ni imela niti možnosti sodelovati, ki je nenazadnje podvržen tudi povsem drugim procesnim pravilom in ki je v fazi, v kateri se nahaja (predkazenski postopek), še tajen.

89Odgovor na pritožbo pravilno izpostavlja, da se v konkretnem primeru tožeča stranka ne more sklicevati na sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 119/2011, s katero poskuša tožeča stranka utemeljiti pravno upoštevnost oz. dovoljenost uporabe listin, ki so bile pridobljene iz predkazenskega postopka, v tem postopku, saj omenjena sodba obravnava povsem drugačno dejansko stanje in pravno problematiko, saj se nanaša na problematiko možnosti uporabe zapisnika o glavni obravnavi kot dokaznega sredstva v drugi pravdi, s čimer se dokazuje verodostojnost izpovedbe priče, ki je o istem pravno pomembnem dejstvu izpovedovala v dveh pravdnih postopkih. Iz izpovedb predsednika uprave in prokuristke tožene stranke v tem postopku in zagovorov obeh omenjenih, ki sta jih podala v predkazenskem postopku, izhajajo povsem enake navedbe o pravno odločilnih dejstvih, zato je posledično tudi povsem neutemeljena in nerazumljiva pritožbena navedba tožeče stranke o tem, da vsebina zagovorov predsednika uprave in prokuristke v razmerju do tožeče stranke predstavlja subjektivno nova dejstva in dokaze, ki pa jih v pritožbi niti ni povzela v svojo trditveno podlago niti se do nje opredelila še manj pa jih predložila.

90Pritožbeno sodišče ob upoštevanju procesno v celoti tehtnih in argumentiranih ugovorov tožene stranke iz njenega odgovora na pritožbo tožeče stranke, zato meni, da je utemeljevanje pritožnika, da so povzetki kazenskega spisa in povzetki ter predloženi dokazi iz tega spisa dovoljena pritožbena novota, zmotni in jih kot takšnih ne bo upoštevalo. Pri tem ne gre spregledati stališča iz sodbe VS RS II Ips 213/2018 z dne 8. 2. 2020 , da tistemu, ki v določenem postopku ni bil stranka in ni imel možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultati tega postopka ne smejo biti v škodo, niti tako, da bi se sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze , v katerem ta oseba ni bila stranka.

91Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložitev zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka utemeljilo predvsem s stališčem prof. dr. Marjana Kocbeka, kot izhaja iz relevantnega dela velikega komentarja Zakona o gospodarskih družbah in članka v reviji Podjetje in delo (citati v opombah 1, 2 in 3 na straneh 31 in 32 obrazložitve sodbe). Pritožba meni, da v zvezi z institutom ničnosti letnega poročila relevantnih javno dostopnih sodnih odločb v Republiki Sloveniji ni. Stališče prof. dr. Marjana Kocbeka v citiranih virih pa je po vsebini izredno skopo in neustrezno za uporabo v obravnavanem primeru. Prav tako je njegovo stališče v tem delu nespremenjeno že najmanj od leta 2002, saj domala isti komentar vsebuje že komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002). Določbe ZGD-1 o ničnosti letnega poročila so bile sprejete še pred sprejetjem ZFPPIPP. Institut prisilne poravnave na način konverzije upniških terjatev v lastniške deleže dolžnika ob hkratnem razlastninjenju dotedanjih delničarjev je v razmerju do (komentiranih) določb ZGD-1 novota, ki terja popolnoma drugačno razumevanje napak v vrednotenju bilančnih postavk in njihovih posledic oziroma celotnega instituta ničnosti letnega poročila. Kljub ugotovljenim nepravilnostim sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o tem, na kakšen način (drugačen kot z ničnostjo) jih je mogoče odpraviti in kako je mogoče zavarovati pravni položaj družbe, njenih deležnikov in samega letnega poročila.

92Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sedaj pritožnik v svojih tožbenih navedbah glede ničnosti letnega poročila v celoti sledil stališčem teoretikov, ki jim sedaj pritožbeno zanika strokovnost in neprilagodljivost stališč glede na kasneje sprejeti ZFPPIPP, še zlasti za primer instituta prisilne poravnave na način konverzije upniških terjatve v lastniške deleže, vendar pritožbeno sodišče takšen pritožbeni očitek zavrača, saj je institut ničnosti letnega poročila urejen v ZGD-1 in kot takšen edina materialnopravna podlaga za ugotavljanje zatrjevane njegove ničnosti. Pritožbeni navržek, da tudi sodne prakse, ki bi obravnavala ničnost letnih poročil ni, tudi ne drži (primerjaj sodba VSRS III Ips 35/2017 z dne 19. 2. 2019, sodba III Ips 45/2019 z dne 24. 9. 2019) Sodišče prve stopnje zato ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je za presojo obstoja zatrjevane ničnosti letnega poročila izhajalo iz določbe 401.člena ZGD-1.

93Sodišče prve stopnje je (tč. 46 do tč. 51 obrazložitve) tako sicer na podlagi izvedenskega mnenja presodilo, da so postavke v računovodskih izkazih, na podlagi končnega cenitvenega poročila in izvedenega prevrednotenja napačne , vendar je nato pravilno razlogovalo v že navedenih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe, da Letno poročilo ni nično po nobenem iz razlogov, ki se zakonsko štejejo kot možna podlaga za ničnost letnega poročila po 401. členu ZGD-1 in se takšnemu razlogovanju v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče.

94Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj storiti, če so posamezne postavke v bilanci podvrednotene ali prevrednotene, saj je obrazložilo, da imajo manjšinski delničarji skladno z določbo 322.člena ZGD pravico predlagati izredno revizijo.

95Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je pomanjkljivo obrazložilo zakaj določenih dokazov ni izvedlo ali pa tega sploh ni obrazložilo, vendar pritožbeno sodišče meni, da je ta očitek neutemeljen, saj to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je že zgoraj pojasnilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva glede zatrjevane ničnosti letnega poročila in nato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

96Obširna pritožbena navajanja, da je napačna cenitev nepremičnin, pri čemer je cenilca usmerjala uprava z namenom , da bo imela podlago za podvrednotenje posameznih nepremičnin po denar ustvarjajočih enotah in da bo posledično prišlo do slabitev, tako da bo družba insolventna in da je nato sledila prisilna poravnava po metodi, ki je imela za končni cilj razlastninjenje dotedanjih delničarjev tožene stranke, že razlog, da je letno poročilo nično in da bi se to moralo prepoznati kot ničnost letnega poročila v javnem interesu, so ponovni poskus pritožbe, da bi v tem sporu dokazala, da sklep o prisilni poravnavi ne bi smel biti pravnomočno potrjen.

97Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je javni interes v zvezi z letnim poročilo gospodarske družbe razumeti tako, da se mora letno poročilo družbe javno objaviti, da mora biti revidirano, če tako zahteva zakon in da mora imeti vse potrebne sestavine po zakonu , nikakor pa ni javni interes razumeti tako, da je ta kršen, če se pokaže, da so posamezne postavke v letnem poročilu napačno ovrednotene.

98Pritožbeno sodišče nadalje zavrača očitek pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje dopustiti dokaz z izvedencem računovodske stroke, ki naj bi ugotovil pravilnost posameznih računovodskih postavk, kot neutemeljen, saj sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati morebitnega konkretnega napačnega vrednotenja posameznih postavk v računovodskih izkazih in njene višine.

99To mu ni bilo potrebno, saj tožeča stranka v sporu ne vtožuje konkretnega odškodninskega zahtevka, zgolj pavšalno je zatrjevala njeno oškodovanje v posledici izgube statusa delničarja pri toženi stranki v posledici pravnomočno izvedene prisilne poravnave.

100Pritožbeno sodišče izpostavlja še, da tožeča stranka ni konkretno obrazložila ničnosti sklepov v zvezi s podelitvijo razrešnic upravi in nadzornemu svetu in je že zato sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Sicer pa pritožba v tem delu sploh ni konkretizirana in se zato glede nje pritožbeno sodišče ne more izjasniti.

101Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke glede izpodbijane 1. točke izreka sodbe kot neutemeljeno zavrniti in v tem delu sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Glede pritožbe stranskega intervenienta

102Stranski intervenient v pritožbi navaja, da se ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje pod točko 50, da sleherna kršitev zakonskih in statutarnih ″rezerv‶ še ne vodi do ničnosti, brez ugotavljanja namena oškodovanja upnikov, ker to lahko tudi pomeni, da sklepi sodišča podpirajo nezakonitost delovanja, kar pa je res nesprejemljivo. Namen oškodovanja upnikov pa je težko dokazovati in to od predlagatelja zahtevati. Omenja, da je Policijska uprava C. na tiskovni konferenci dne 21. novembra 2018 objavila, kot je bilo tudi zapisano v javnih medijih, da sta osumljenca, z namenom, da bi pridobila protipravno premoženjsko korist tretji pravni osebi, z zlorabo institutov insolvenčnega prava, preslepila in zapeljala pristojno sodnico, da je ta izdala sklepe, s katerimi so obstoječi delničarji družbe izgubili pravice iz delnic, s čimer so bili skupno oškodovani za več kot 12 milijonov evrov. Osumljena sta zgolj z računovodsko operacijo, ki ni imela temelja v dejanskem poslovanju, prikazala družbo kot insolventno in tako omogočila spremembo lastništva, s čimer pa sta oškodovala obstoječe delničarje. Ta ugotovitev se ne nanaša le na računovodska poročila, ampak tudi na postopek prisilne poravnave, o katerem sicer sodišče piše tudi v obrazložitvi sodbe.

103Nadalje pritožnik navaja, da se prav tako se ne more strinjati z 51. točko obrazložitve, ki prav gotovo ne drži, da navedene listine kot bistveni deli letnega poročila same po sebi niso nepravilne, če je podlaga, v konkretnem postopku cenitveno poročilo napačno, kot je bilo tekom tega postopka ugotovljeno. Morda je pravilen zgolj naslov, vsebina pa prav gotovo ne. Vsi pomembni izkazi so izdelani na osnovi napačne cenitve, kot ugotavlja tudi sodišče. Da pa so lahko pravilni z napačnimi podatki in da zaradi ugotovljenih nepravilnosti niso nični, pa res ni razumljivo in je tudi napačno. Pa tudi sodišče v 43. točki obrazložitve prej samo ugotovi in zapiše: Če je podlaga (cenitev) napačna tudi računovodski izkazi niso pravilni. V točki 7 obrazložitve je zapisano, kot naj bi navedla tožena stranka v pripravljalni vlogi, da naj bi poslovodstvo pri prevrednotenju osnovnih sredstev izhajalo iz Pravilnika o računovodstvu, ki ga je 24. 4. 2009 sprejel bivši poslovodja. V nadaljevanju v obrazložitvi sodbe pa se ga ne omenja več. Nahaja pa se tudi v spisu. Pri vpogledu vanj bi ugotovili, da v njem denar ustvarjajoče enote sploh niso omenjene, da nekatere ob začetku veljavnosti sploh še niso bile zgrajene, da so bili postopki priprave letnega poročila 2013 z njim v neskladju in da so tudi zaradi tega izkazi in s tem letno poročilo napačni in nični.

104Pritožnik opozarja še na izjemno dolgo trajanje postopka izpodbojne tožbe, ki ima svoje posledice tudi v uresničevanju človekove pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

105Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke stranskega intervenienta, ki zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, da je letno poročilo tožene stranke za leto 2013 nično, če je samo ugotovilo, da če je cenitev napačna, potem so tudi na takšni cenitvi oblikovani računovodski izkazi nepravilni, ker je pravilna presoja sodišča prve stopnje kot jo je podalo v 50. in 51.točki obrazložitve izpodbijane sodbe in se pritožbeno sodišče nanju v celoti sklicuje in ju šteje kot pravilne.

106Očitek o dolgem trajanju postopka pritožbeno sodišče ne more komentirati, ker predmet tožbenega zahtevka in pritožbe ni morebitna odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

107Ker pritožba ne navaja pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP opravilo preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) , vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

108Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne kot izhaja iz obrazložitve sodbe.

109Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo stranskega intervenienta v izpodbijanem delu glede prvega odstavka 1.točke izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Stroški postopka

a) stroški postopka pred sodiščem prve stopnje

110Ker je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje skoraj v celoti uspela (razen s pritožbo glede sklepa o spremembi tožbe) je pritožbeno sodišče njeni pritožbi glede izpodbijane 3. točke izreka sodbe v celoti ugodilo in v v tem delu sodbo spremenilo, tako da sedaj glasi: ″Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.417,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.‶ (358. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

111Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo skladno z določbo tretjega odstavka 154.člena ZPP in ob upoštevanju zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife in kot potrebne stroške priznalo: nagrado za postopek na prvi stopnji 253,50 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok 234,00 EUR (tar. št. 3102 ZOdvt), kilometrino za pristop na 14 narokov, kilometrina na relaciji M.-C.-M. 55km x 2x x 0,37 EUR, skupaj 569,80 EUR in materialne stroške 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), kar znaša 1.077,30 EUR , povečano za 22% DDV pa 1.314,30 EUR in stroške prič A. B. 7,40 EUR, M. J. 55,50 EUR ter K. M. 40,70 EUR, skupaj 103,60 EUR. Skupaj priznani stroški tožene stranke znašajo 1.417,91 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.

b) stroški pritožbenega postopka

112Tožeča stranka in stranski intervenient nista priglasila stroškov pritožbe, zato se pritožbenemu sodišču glede njih ni bilo potrebno izrekati.

113Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke (155. člen ZPP).

114Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 660,04 EUR in stroške odgovora na pritožbo v znesku 486,04 EUR oboje v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

115Pritožbeno sodišče je stroške za pritožbo odmerilo skladno z ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah ter priznalo po tarifni številki 3210 za pritožbo 312,00 EUR za pavšalne ptt stroške 20,00 EUR, kar skupaj znaša 332 EUR, povečano za 22% DDV pa 405,04 EUR, za sodno takso za pritožbo 255,00 EUR in skupaj priznani stroški za pritožbo znašajo 660,04 EUR. Za stroške odgovora na pritožbo je toženi stranki priznalo po tarifni številki 3210 - 312,00 EUR, za materialne stroške - fotokopije 86,40 EUR, skupaj 398,40 EUR, povečano za 22% DDV skupaj stroški znašajo 486,04 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.