397. člen ZGD-1

Pri povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki (334. člen ZGD - 1) je treba v samem sklepu o povečanju določiti tudi osebo, od katere družba pridobi stvarni vložek in število delnic, pri delnicah z nominalnim zneskom pa tudi nominalni znesek delnic, ki jih je treba zagotoviti za stvarni vložek. S tem se že s sklepom določi tudi vpisnik novih delnic in obstoječi delničarji teh delnic ne morejo vpisati. Prav ima pritožnica, da je zato pri povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki prednostna pravica obstoječih delničarjev do novih delnic po naravi stvari izključena, vendar pa morajo tudi v tem primeru obstajati pogoji, ki jih za izključitev zahteva zakon.

Oblikovanje nadzornega sveta v družbi z omejeno odgovornostjo je stvar družbene pogodbe in če ni oblikovan, njegovo vlogo opravljajo družbeniki. ZGD-1 v določbah o družbi z omejeno odgovornostjo napotuje na uporabo 283. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje se je zato materialnopravno pravilno sklicevalo na ta člen. Družbeniki že po zakonu zastopajo družbo, razen če se jim upravičenje za zastopanje odvzame. A. A. je zato, tudi na podlagi izpodbijanega sklepa skupščine o podelitvi pooblastila za vodenje poslov v toženki, ne pa zgolj zaradi tega, saj je edina preostala družbenica, upravičena zastopati toženko. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da družbenik ne more samovoljno, mimo določil družbene pogodbe, odločati o spremembi pogodbeno določenega roka prekinitve skupščine, če o tem ne doseže sporazuma s sodružbenico.

Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.

V skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre tudi takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. Glede na to, da so družbeniki ostale obveznosti, glede katerih je v začetku prvega stavka 18. in 26. člena družbene pogodbe prav tako uporabljena besedna zveza „na prvi seji skupščine“, izpolnjevali tudi na kasnejši seji skupščine, višje sodišče ugotavlja, da je bil skupen namen pogodbenih strank, da se sporna določba nanaša tudi na kasnejše izvolitve članov nadzornega sveta. Slednje tako izhaja iz prakse med družbeniki, kot tudi iz smisla določbe v kontekstu celotne družbene pogodbe. Ni namreč logično, da bi družbeniki število članov nadzornega sveta, kandidacijski postopek, način izvolitev in dolžino njihovega manda

Iz pooblastila, pripetega k zapisniku skupščine, izhaja, da je tožnica kot družbenik toženke za zastopanje na skupščini pooblastila odvetniško pisarno in je bila zastopana po dveh pooblaščencih. Iz pooblastila ne izhaja omejitev, da bi lahko tožnico pooblaščenca zastopala zgolj skupno, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, kar pomeni, da sta imela oba pooblaščenca neomejeno pooblastilo za zastopanje tožnice na skupščini. Kadar je pooblastilo dano odvetniški družbi, so za opravo dejanj pooblaščeni vsi odvetniki v tej družbi in vsi lahko neomejeno zastopajo pooblastitelja v kolikor na samem pooblastilu ni drugače razvidno. Ključna predpostavka za izpodbijanje sklepa skupščine je poprejšnja napoved izpodbijanja, ki mora biti podana na skupščini. Ker se je sklep o odstranitvi s skupščine nanašal zgolj na enega pooblaščenca, ni mogoče zaključiti, da je bila tožnica s skupščine protipravno odstranjena oziroma da ji je bilo protipravno preprečeno sodelovanje na skupščini. Zastopana je bila namreč po pooblaščenki, ki ni imela nobenih omejitev v zvezi s svojim pooblastilom in na katero se sklep predsedujočega o odstranitvi s skupščine ni nanašal. To pa pomeni, da je tožn

Sklep skupščine je izpodbojen, če je vsebina sklepa v nasprotju z zakonom ali pogodbo ali če je bil pri sprejetju sklepa kršen zakon ali pogodba in te kršitve vplivajo na veljavnost sklepa. Družbeniki se v skladu z določilom osme alineje 505. člena ZGD-1 lahko odločijo, da bodo proti drugemu družbeniki vložili odškodninsko tožbo zaradi povzročitve škode. To izhaja tudi iz točke 4 Družbene pogodbe. Zato sama vsebina odločitve dveh družbenikov, da bo družba proti tretjemu družbeniku vložila odškodninsko tožbo, ni v nasprotju z določili veljavnih predpisov in Družbene pogodbe.

Nasprotna razlaga, ki jo zagovarja revidentka, da naj bi imel tožnik tudi po izteku prekluzivnega roka iz prvega odstavka 396. člen ZGD-1 pravico uveljavljati nove izpodbojne razloge, je zato v nasprotju z namenom te zakonske določbe, saj bi povečevala negotovost v pravnem prometu. Odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje zato ni mogoče utemeljiti zgolj s sklicevanjem na stališča čiste procesne teorije glede identitete tožbenega zahtevka. Namen, ki ga zasleduje citirana določba o prekluzivnem roku za vložitev tožbe, zato od tožnika terja, da v tem roku s tožbo jasno usmeri svoj pravovarstveni zahtevek in s tem zameji negativne učinke, ki izvirajo iz podaljšanega stanja negotovosti glede veljavnosti sklepa skupščine. Glede trditev, podanih po izteku prekluzivnega roka, ki presegajo navedeni okvir v tožbi, je tožeča stranka prekludirana.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali mora tožnik pri izpodbijanju skupščinskega sklepa vse izpodbojne razloge zajeti že v sami tožbi in je glede navajanja drugih izpodbojnih razlogov po preteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe prekludiran.

Določba 397. člena ZGD-1 izrecno razlikuje med situacijo, ko je delničar navzoč na skupščini, in situacijo, ko na njej ni navzoč. Zakon torej fizični prisotnosti na skupščini pripisuje določen pomen. Namen napovedi izpodbijanja kot take je v tem, da ima skupščina možnost, da prepreči izpodbijanje svojega sklepa s tem, da ga spremeni ali nadomesti z drugim sklepom oziroma da ga vnovič obravnava in razveljavi. Skupščina je prostor za neposredno izmenjavo, soočenje in obravnavanje različnih stališč, pojasnil in argumentov v zvezi s predlogi sklepov oziroma sprejetimi sklepi. Namen napovedi izpodbijanja je torej najbolj varovan takrat, ko je izpodbijanje napovedano na sami skupščini. Ni videti prepričljivih razlogov, zakaj bi v tem pogledu za družbo z omejeno odgovornostjo veljala manj stroga ureditev kot za delniško družbo. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se posledično glasi, da se mora pravilno vabljeni družbenih udeležiti same skupščine in na njej napovedati izpodbijanje, da bi bil upravičen do izpodbijanja sklepa skupščine.

Kasnejša razveljavitev sodnega imenovanja direktorja nima učinkov za nazaj, kar pomeni, da se ne šteje, da tožena stranka določen čas ni imela zastopnika oziroma, da so bila vsa njegova dejanja in odločitve nezakonite. Tožeča stranka je skupščino sama zapustila, zato, ker ni dosegla, da skupščina ne bi bila izvedena. Takšno, njeno lastno ravnanje pa ne pomeni, da je bilo tožeči stranki protipravno preprečeno, da bi prisostvovala na skupščini. Le tedaj, če bi ji bilo protipravno preprečeno sodelovanje na skupščini, napoved izpodbijanja ne bi predstavljala bistvene predpostavke materialnopravne narave za vložitev izpodbojne tožbe. Delničar (družbenik), ki je bil sicer pravilno vabljen na skupščino, vendar iz kakršnihkoli razlogov ni bil navzoč, ne more izpodbijati skupščinskih sklepov.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se mora pravilno vabljeni družbenik udeležiti same skupščine in na njej napovedati izpodbijanje, da bi bil upravičen do izpodbijanja sklepa skupščine, ali ne, oziroma ali lahko slednje nadomesti izjava družbenika, da bo pričel sodne postopke, brez fizične udeležbe na skupščini in brez izrecne napovedi izpodbijanja na slednji.

Sklic skupščine, ki ga je sicer v širšem smislu šteti med posle vodenja, je namenjen predvsem funkcioniranju družbe kot take in zato gre v ožjem smislu za samostojen korporacijski akt in ne za akt vodenja poslov. Ob taki pravni naravi sklica skupščine in ob smiselni uporabi drugega odstavka 295. člena ZGD-1, ki drugače kot za vodenje družbe ter zastopanje in predstavljanje, pri katerih je za primer, če gre za veččlansko upravo, predpisano soglasno sprejemanje odločitev (tretji odstavek 265. člena ZGD-1) in skupno zastopanje (drugi odstavek 266. člena ZGD-1), kolikor statut ne določa drugače, izrecno določa, da o sklicu skupščine odloči poslovodstvo z navadno večino in drugačne ureditve ne dopušča, lahko skupščino skliče tudi v primeru skupnega zastopanja vsak izmed poslovodij posamično. Za razliko od ureditve za delniško družbo po ZGD-1, kjer kvorum za veljavno odločanje ni predpisan in je določanje kvoruma povsem prepuščena statutarni ureditvi, je v družbi z omejeno odgovornostjo določen zakonski kvorum, ki pa ga sme družbena pogodba določiti drugače. Pri ugotavljanju sklepčnosti je potrebno ločiti med pravico prisostvovanja na skupščini od pravice glasovan

Tožnik sodnega varstva z izpodbijanjem skupščinskega sklepa ni izkoristil, zato neutemeljeno poskuša zatrjevano neutemeljenost razlogov za izključitev uveljaviti kot ničnostni razlog. Izključitev družbenika iz družbe zaradi ravnanja, ki škodi družbi in krni njen ugled, samo po sebi ni nemoralno dejanje, niti ni v nasprotju z javnim redom.

Iz skupščinskega sklepa subjekta vpisa izhaja, da je bil družbenik J. M. izključen iz družbe, na podlagi predhodno izvedenega postopka, kot je predpisan v Pogodbi o ustanovitvi. Registrsko sodišče preizkuša predlog za vpis spremembe družbenika zaradi izključitve le v tem obsegu. Zato so pritožbene trditve, da v skupščinskem sklepu ni izkazano, da bi družbenik storil kršitev, zaradi katere je bil izključen, za odločitev o pritožbi nepomembne.V kolikor družbenik ni soglašal s skupščinskim sklepom, bi ga moral izpodbijati v rednem sodnem postopku.

1. Zmotno je stališče, da je določba petega odstavka 502. člena ZGD-1 kogentna določba, saj ne ureja razmerij med družbo in tretjimi, na primer z upniki družbe, kjer bi bil interes zakonodajalca, da z zakonom sam uredi to razmerje in s tem zavaruje tretje, ki vstopajo v poslovne odnose z gospodarsko družbo. Po oceni pritožbenega sodišča gre za določbo, ki ureja notranja razmerja med družbeniki, pri čemer je zakonska ureditev zgolj vodilo družbenikom za ureditev njihovih medsebojnih razmerij. 2. V primeru, ko med družbeniki ni konsenza o drugačni ureditvi medsebojnih razmerij od zakonske ureditve, je potrebno takšno spremembo družbene pogodbe, ki poseže v dotedanje pravice manjšinskega delničarja, obravnavati tako, da se presoja skladnost spremembe družbene pogodbe z zakonom, torej s petim odstavkom 502. člena ZGD-1.

Dolžnost napovedi izpodbijanja veže tudi družbenika d.o.o. Namen ureditve napovedi vložitve izpodbijane tožbe je toliko bolj varovan z napovedjo, ki jo družbenik vloži pred sprejetjem skupščinskega sklepa.

Sodišče je pri presoji razlogov za izključitev družbenika na podlagi sklepa skupščine vezano le na tiste stvarne razloge, ki so bili kot izključitveni razlogi podani v sklicu skupščine oz. na seji skupščine; torej tiste razloge, ki so jih imeli družbeniki na skupščini pred seboj v času, ko so odločali o izključitvi posameznega družbenika iz družbe. Obširni izključitveni razlogi, ki jih je tožena stranka navajala mimo teh razlogov šele v aktualnem pravdnem postopku, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne morejo biti pravno upoštevni, saj gre v konkretnem primeru za presojo pravilnosti in zakonitosti skupščinskega sklepa (prvi odstavek 395. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1), ne pa za izključitev družbenika s tožbo na podlagi tretjega odstavka 501. člena ZGD-1.

Sodišče ne more s spremembo skupščinskega sklepa odločiti o delitvi več kot 4% skupne dividende (drugi odstavek 399. člena ZGD-1).

ZGD-1 v prvem odstavku 397. čl. predpisuje strogo obličnost napovedi izpodbijanja, ki pa glede na smiselno uporabo teh določb pri izpodbijanju sklepov skupščine družbe z omejeno odgovornostjo v tako strogi formalizirani obliki ni nujna.

Ničen je tisti sklep skupščine, ki je po svoji vsebini v nasprotju z moralo ali javnim redom; presoja se torej vsebina sklepa samega, ne pa okoliščine v katerih je bil sklep izglasovan ali namen in motivi, ki so delničarje vodili do sprejema takšnega sklepa. Sodišče prve stopnje ima v tem delu prav, ko navaja, da v obravnavanem primeru iz vsebine spornega sklepa ni razvidno, v čem bi ta nasprotoval morali oz. javnemu redu. Gre za to, da je po zatrjevanju tožeče stranke z izpodbijanim sklepom skupščine tožena stranka razveljavila svoj sklep, ki je bil sprejet že na seji skupščine dne 30.6.2006 (in tedaj ni bil izpodbijan), da se del dobička uporabi za nagrado upravi (prvemu tožniku) v delnicah. Sama vsebina izpodbijanega sklepa torej ne kaže na nič drugega kot na to, da se razveljavi pred tem že sprejet sklep skupščine, njegova vsebina torej ni v nasprotju z moralo, ravno tako pa tudi ne z javnim redom.