322. člen ZGD-1

Zaradi začetka upniške prisilne poravnave nad nasprotnim udeležencem institut izredne revizije ni spremenil namena iz varovanja manjšinskih delničarjev v varovanje "na nek način" manjšinskega, dejansko večinskega delničarja, ki zaradi pravnih posledic po 151.a členu ZFPPIPP ne more izvrševati kapitalskih pravic in vplivati na organe upravljanja ter imenovanje revizorja. Izredna revizija tudi ni namenjena večinskemu delničarju za izpodbijanje domnevne insolventnosti, čeprav ta kot predlagatelj izpolnjuje minimalne formalne pogoje.

Po določbi 322. člena ZGD-1 lahko sodišče imenuje izrednega revizorja, če obstaja vzrok za domnevo, (1) da so posamezne postavke v v računovodskih izkazih, ki so sestavni del sprejetega letnega poročila, bistveno podcenjene, ali (2) če priloge k računovodskim izkazom, ki so sestavni del sprejetega letnega poročila, ne vsebujejo predpisanih pojasnil ali so nepopolne in poslovodstvo na skupščini delničarjem ni dalo manjkajočih pojasnil, čeprav so delničarji zahtevali dodatna pojasnila in zahtevali, da se njihova vprašanja vključijo v zapisnik. Prva možnost je torej vsebinska, druga pa bolj formalna (kršitev predpisov o sestavi računovodskih izkazov in letnega poročila). Razlog za možnost imenovanja izrednega revizorja zaradi formalnih pomanjkljivosti je v tem, da morajo računovodski izkazi vsebovati vse potrebno, da jih delničarji lahko preverijo in se opredelijo, ali ni morda podana vsebinska pomanjkljivost. Če te določbe ne bi bilo, bi se namreč lahko poslovodstva izognila poštenemu prikazu posameznih postavk zgolj s tem, da teh postavk ne bi na ustrezen način pojasnila. Zakon zato vzpostavlja domnevo, da nepopolne priloge, ki ne vsebujejo predpisanih pojasnil, kažejo na podcenj

Navedbe pritožnika, da opredmetena osnovna sredstva ne morejo imeti knjigovodsko vrednost 0 (ali skoraj 0), ker so ta sredstva še vedno v gospodarski rabi in bodo predmet odplačnega prenosa, so očitno zgrešene: knjigovodska vrednost sredstva, izračunana po metodi nabavne vrednosti, z vidika dejanske vrednosti sredstev (praviloma) nima nikakršnega pomena oziroma nima nobene neposredne zveze s procesom ugotavljanja dejanske (tržne) vrednosti sredstva. S takšnimi navedbami predlagatelj tudi ne zatrjuje podcenjenosti v smislu 1. točke prvega odstavka 322. člena ZGD-1. O slednji namreč lahko govorimo le, če so postavke sredstev v računovodskih izkazih ovrednotene v nižji vrednosti od tiste, po kateri bi morale biti ovrednotene v skladu z zakonom, računovodskimi standardi, splošnimi računovodskimi predpostavkami za sestavljanje računovodskih izkazov ter splošnimi načeli za vrednotenje postavk v teh izkazih. Da je v družbi, ki sredstva vrednoti po metodi nabavne vrednosti, neko sredstvo glede na njegovo dejansko vrednost v računovodskem izkazu podvrednoteno, pa je upoštevaje veljavne predpise povsem dopustno, če ne celo pričakovano (metoda nabavne vrednosti ne dopušča krepitve sredstev

Določba prvega odstavka 323. člena v zvezi s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 v primeru neutemeljenega predloga za imenovanje izrednega revizorja ne izključuje možnosti, da družbi stroške postopka povrne predlagatelj. Toda obremenitev predlagatelja s stroški družbe kot nasprotnega udeleženca ne more temeljiti zgolj na načelu uspeha v postopku, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče. Skladno s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 je mogoče uveljavljati povračilo stroškov postopka zaradi neutemeljenega predloga po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Ne gre torej za objektivno odgovornost manjšinskih delničarjev, pač pa za njihovo krivdno odgovornost, zato morajo biti za prevalitev stroškov postopka imenovanja izrednega revizorja na predlagatelja oziroma manjšinske delničarje izkazani vsi elementi odškodninske (krivdne) odgovornosti. Določba prvega odstavka 321. člena ZGD-1 (v zvezi s prvim odstavkom 323. člena ZGD-1) pomeni le, da v zvezi s stroški izrednega revizorja velja, da jih zalaga in nosi družba. Prvi odstavek 321. člena ZGD-1 ne govori o stroških predlagatelja v zvezi z njegovim predlogom.

Jedro cit. določb prvega in drugega odstavka 66. a člena ZNVP je, da mora biti manjšinski delničar imetnik kvalificiranega deleža v celotnem obdobju treh mesecev pred vložitvijo tožbe do odločitve sodišča. Ni pomembno kako je v tem obdobju prišlo do morebitnega znižanja kvalificiranega deleža. Lahko tudi s prodajo v izvršilnem postopku, torej proti volji manjšinskega delničarja, kot v tem primeru, in ne le po njegovi volji “s prenosom na drugega imetnika”. Tožniki so vezani na status delničarja pred vložitvijo tožbe na sodišče in po njej. V nemški teoriji se kot glavni razlog za to procesno predpostavko navaja varstvo pred izsiljevalskimi delničarji, ki bi pridobili delnice le za krajši čas z namenom zlorabe pri sprožanju odškodninskih zahtevkov.

Po določbi 322. člena ZGD-1 imenuje sodišče na predlog delničarjev izrednega revizorja, če obstaja vzrok za domnevo, da so v računovodskih izkazih, ki so sestavni del sprejetega letnega poročila, posamezne postavke bistveno podcenjene. Da obstaja vzrok za domnevo, je pravni standard, ki ga je sicer potrebno vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru, pomeni pa z vidika trditvenega in dokaznega bremena, da mora predlagatelj postopka zatrjevati take okoliščine (vzroke), da je na njihovi podlagi verjetno sklepati, da so posamezne postavke v računovodskih izkazih bistveno podcenjene (ni pa mu potrebno podcenjenosti že dokazati).

Konkretni in z dovolj veliko verjetnostjo izkazani predlog predlagatelja se je namreč nanašal na razkritje točno določene oziroma specificirane zunajbilančne operacije, pri čemer je razkritje tega tveganja in koristi nujno za oceno resničnega in poštenega izkaza finančnega stanja družbe I. d.d. v smislu prvega in drugega odstavka 61. čl. ZGD-1. Pojem finančni položaj družbe zajema namreč tako tveganja kot koristi, ki izhajajo iz določenih zunajbilančnih operacij, pri čemer se s tem pojmom razume predvsem likvidnost in sposobnost družbe, da v doglednem času izpolni obstoječe obveznosti (solventnost). Predlog predlagatelja se je torej nanašal na razkritje takšne konkretne operacije (nakup delnic P d.d. za ceno 19.950.000 EUR), zlasti v smeri zagotovitve ustreznih virov za odkup oziroma v sferi zagotovitve rezervacij za bodoče izgube, kar pa po oceni pritožbenega sodišča zajema tudi razkritje takšne zunajbilančne operacije v pojasnilih k računovodskim izkazom.

Glede na to, da je amortizacija računovodska postavka, ki sodi v okvir odhodkov izkaza poslovnega izida, pri čemer je predlagatelj ves čas postopka zatrjeval, da je nasprotni udeleženec to postavko ovrednotil prenizko, pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbeno kritiko v smeri, da ta okoliščina že pojmovno pomeni, da v tem delu niso podane materialnopravne predpostavke za izredno revizijo (2. odst. 322. čl. ZGD-1).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 3.odst. 322.čl. ZGD-1, saj bi moral predlagatelj kot imetnik delnic nasprotnega udeleženca te delnice deponirati pri klirinško depotni družbi le tedaj, če bi šlo za še nedeponirane delnice v materializirani obliki. Ker pa so delnice nasprotnega udeleženca izdane v nematerializirani obliki in se kot take itak nahajajo v deponiji pri klirinško depotni družbi (ki jih vodi v imenu in za račun izdajatelja, to je nasprotnega udeleženca), ne more biti nobene dileme o tem, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi povsem pravilno uporabilo omenjeno zakonsko določbo, pri čemer pritožba niti ne zatrjuje, da je predlagatelj te delnice odsvojil ali z njimi kako drugače razpolagal do odločbe o predlogu za izredno revizijo.