282. člen ZGD-1

Kadar se zahteva izkušnje pri organiziranju in vodenju zgolj teoretično znanje ne zadošča. Namen takšnega pogoja je, da za tako odgovorno mesto kot je generalni direktor toženke, ki je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, gre za veliko organizacijo z več enotami in velikim številom zaposlenih (približno 2.250 oseb), lahko kandidirajo le osebe, ki že imajo ustrezne izkušnje z vodenjem in organizacijo večjih organizacij. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je A. A. kot direktor dveh enoosebnih družb in kot član ter predsednik nadzornega sveta pridobil izkušnje z organiziranjem in vodenjem večjih organizacijskih sistemov.

Nepravilna sestava upravnega odbora na veljavnost letnega poročila ni imela vpliva, ker je letno poročilo sprejela skupščina družbe. Tudi morebitna ničnost posameznih pravnih poslov ne vpliva na veljavnost letnega poročila. Ni bilo kršitve pravice delničarja do obveščenosti, če so mu bile posamezne informacije dane na voljo takoj po skupščini, če se je s takšnim načinom strinjal.

Tožniki res ob vložitvi spremembe tožbe niso imeli več status delničarja, vendar veljavna ureditev po ZGD-1 ne zamejuje tistih, ki smejo vložiti tožbo na ničnost letnega poročila delniške družbe zgolj na delničarje, ampak sme tožbo na ničnost letnega poročila vložiti vsakdo, ki za to izkaže pravni interes. S tem, ko so tožniki z dnem 9.12.2015 izgubili status delničarja, odpadla možnost graditi pravdno upravičenje na kasneje ponovno pridobljenem statusu delničarja, ker mora obstajati pravdno upravičenje glede izpodbojne tožbe po ZGD-1 tudi glede na njene posebne značilnosti, da je potrebno izpodbojno tožbo napovedati in jo vložiti v enem mesecu od zasedanja skupščine. Pridobitev statusa delničarja potem, ko je ta status delničarju za nekaj časa prenehal, ne more biti upoštevna za pravočasno in dovoljeno izpodbojno tožbo. Sedaj pritožnik je v svojih tožbenih navedbah glede ničnosti letnega poročila v celoti sledil stališčem teoretikov, ki jim sedaj pritožbeno zanika strokovnost in neprilagodljivost stališč glede na kasneje sprejeti ZFPPIPP, še zlasti za primer instituta prisilne poravnave na način konverzije upniških terjatve v lastniške deleže, vendar pritožbeno sodišče takšen p

Bivša poslovodna delavca prve toženke sta se odpovedala višjim izplačilom, do katerih bi bila na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi lahko upravičena, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom OZ. Ker je z odpustom dolga obveznost prve toženke prenehala, prva toženka do tožeče stranke iz naslova neizplačanih plač v spornih letih nima nobenih obveznosti, kar pomeni, da tožeča stranka ne more uspešno zahtevati izplačila razlik v plačah. Z odpustom dolga preneha pravica in terjatev (v delu, v katerem je bila odpuščena) ugasne. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve iz naslova razlik v plačah zaradi odpusta dolga prvi toženki pravilna.

Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nujnost za zadržanje dobička ne zamejuje zgolj do časovne točke, ki ga še zajema izkaz poslovnega izida, v katerem je prikazan tudi bilančni dobiček. Ekonomska nujnost za zadržanje dobička se presoja v časovnem horizontu, ki ga je razumno mogoče šteti kot primernega glede na veljavnost (uporabljivost) ekonomskih in finančnih parametrov, ki se upoštevajo pri taki oceni. Primerno časovno obdobje se ocenjuje v okoliščinah posameznega primera, pri čemer se kriterij nujnosti preizkuša glede na tako določeno časovno obdobje. Letno poročilo velja, če ni ugotovljena njegova ničnost. Vezanost na letno poročilo seveda pomeni vezanost na tam ugotovljeno višino bilančnega dobička. Skupščina tako odloča o uporabi bilančnega dobička, kot izhaja iz sprejetega letnega poročila.

Dolžnost sestave letnega poročila je v skladu z 272. členom ZGD-1 na upravi. Ko ga uprava sestavi in ga predloži nadzornemu svetu, ga le-ta preveri (skupaj s predlogom za uporabo bilančnega dobička) in nato pripravi pisno poročilo za skupščino; če ga v tem poročilu potrdi, je letno poročilo sprejeto (drugi odstavek 282. člena ZGD-1). V takšnem primeru nima skupščina družbe v zvezi s sprejetjem letnega poročila nobenih pristojnosti, ampak se z njim (in s poročilom nadzornega sveta) le seznani. V njegovo vsebino torej ne more posegati. V obravnavanem primeru, ko izpodbijani skupščinski sklep ni predstavljal vsebinskega odločanja delničarjev, ampak je šlo zgolj za seznanitev z revidiranim letnim poročilom družbe za poslovno leto 2014 in s poročilom nadzornega sveta družbe o preveritvi letnega poročila, ni mogoče narediti zaključka, da so bila vprašanja, ki sta jih tožnici, kot delničarki, na seji skupščine zastavili upravi, potrebna za presojo pri odločanju o sprejetju tega sklepa.

Določba 43. člena ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti nadzornega sveta izhaja iz pristojnosti nadzornega sveta, ko predpisuje, da so člani nadzornega sveta upnikom solidarno odgovorni za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli popolnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če od poslovodstva niso zahtevali poročil po drugem in četrtem odstavku 272. člena ZGD-1 (čeprav bi jih morali zahtevati po pravilih poslovnofinančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), ali če bi na podlagi letnih poročil ali drugih poročil poslovodstva lahko ugotovili (če bi ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), da je družba postala insolventna, pa niso z ukrepi v njihovi pristojnosti, zagotovili, da poslovodstvo pravočasno opravi dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, ali prepreči dejanja v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP).

Načeloma velja, da delničar nima pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti letnega poročila, v katerem so bile postavke na strani sredstev prevrednotene in na podlagi katerega je dobil izplačane dividende, vendar je potrebno na interes (zlasti manjšinskega) delničarja gledati z dolgoročnega vidika. Če se družba z izplačevanjem dobička, ki ga ne bi smelo biti, izčrpava in na koncu celo preneha, bi lahko bil dolgoročno gledano interes delničarjev enak interesu upnikov, na vsak način pa bi šlo za ravnanje v nasprotju z javnim interesom, saj je dolgoročno uspešno delovanje gospodarskih družb v javnem interesu. Zato ni videti ovir, da bi v konkretni situaciji tudi delničarji lahko zahtevali ugotovitev ničnosti letnega poročila po prvi alineji prvega odstavka 401. člena ZGD-1.

Tožnik (predsednik upravnega odbora) je bil v zvezi s svojimi plačili v razmerju do tožene stranke v dvojnem položaju, kot upravičenec in upnik, ter kot odgovorni odredbodajalec, saj je v funkciji predsednika upravnega odbora istočasno vodil toženo stranko. Upoštevaje tožnikov položaj pri toženi stranki se je tožnik očitno strinjal s plačo, kot mu je bila sproti obračunavana in izplačevana. Kot predsednik upravnega odbora je moral tožnik pri vodenju družbe ravnati s povečano skrbnostjo in to je veljalo tudi za medsebojne obveznosti med njim in družbo. Če bi štel, da ima do tožene stranke odprte terjatve, se je od njega utemeljeno pričakovalo najmanj, da bi te terjatve korektno navedel v letnih poročilih družbe oziroma bilancah stanja. Ker tega ni storil, se šteje, da se je tožnik terjatvam iz naslova višje plače v smislu odpusta dolga odpovedal (319. člen v zvezi z 18. členom OZ).