293. člen ZGD-1

Skupščina s sprejemom sklepa o mirovanju glasovalnih pravic nekaterih delničarjev ni kršila svojih kogentno določenih pristojnosti. Ker tožeča stranka ni trdila, da je od tožene stranke zahtevala kakršnekoli informacije v zvezi s spornim sklepom skupščine in da odgovora na svoja vprašanja ni dobila, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ne more uspeti z izpodbijanjem spornega sklepa skupščine zaradi kršitve delničarjeve pravice do obveščenosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da že neobičajne okoliščine pridobitve spornih delnic (čas prenosa delnic, število prenesenih delnic, neplačilo za delnice) kažejo na to, da je njihovo lastništvo navidezno. Izpolnjena je domneva o usklajenem delovanju iz 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1.

Posamezno delovanje spada pod izjemo iz 56.a člena ZIntPK, le in izključno kolikor se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ni namenjeno varstvu interesov posamezne fizične ali pravne osebe. Oceniti je torej treba posamezne lobistične stike (oziroma njihove dele) na podlagi njihove konkretne vsebine oziroma dejanskih predlogov in zahtev lobista, torej na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na to, da je izvoljeni predstavnik intersne organizacije kot izjema določen skupaj z zakonitim zastopnikom (58. člen ZIntPK), je po presoji Vrhovnega sodišča tudi tukaj na mestu ozka, restriktivna razlaga, da se ta izjema nanaša le na izvoljene predstavnike tistih organizacijskih oblik, ki nimajo posebej z zakonom določenega (zakonitega) zastopnika (npr. razna združenja, civilne iniciative, stanovanjske skupnosti, zbor etažnih lastnikov ipd.), ampak izvolijo izmed njih nekoga, da jih zastopa oziroma predstavlja. Z uzakonitvijo te izjeme je bila taki interesni organizaciji dana možnost, da ji za izvajanje lobiranja ni treba najemati registriranega lobista, ampak lobiranje lahko izvaja

Glede na to, da pravne posledice kršitve 63. člena ZPre-1 nastanejo že po zakonu, je naloga predsednika skupščine, da to dejstvo ugotovi in ukrepa v skladu z zakonom. Ugotovitev o tem, ali delničarja pripustiti h glasovanju, se vpisuje v notarski zapisnik, enako tudi ugotovitve v primeru spornosti glasovalne pravice delničarja.

Bistveno je, da ciljna družba prepreči glasovanje nezakonitemu prevzemniku, pri tem pa ni bistveno, kdo in kako to stori. Po mnenju pritožbenega sodišča lahko to stori predsednik skupščine pri izvajanju procesnega vodstva skupščine, lahko pa predsednik to odločitev tudi prepusti sami skupščini. Skupščina s sprejemom sklepa o mirovanju glasovalnih pravic ne krši svojih kogentno določenih pristojnosti.

Kadar se zahteva izkušnje pri organiziranju in vodenju zgolj teoretično znanje ne zadošča. Namen takšnega pogoja je, da za tako odgovorno mesto kot je generalni direktor toženke, ki je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, gre za veliko organizacijo z več enotami in velikim številom zaposlenih (približno 2.250 oseb), lahko kandidirajo le osebe, ki že imajo ustrezne izkušnje z vodenjem in organizacijo večjih organizacij. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je A. A. kot direktor dveh enoosebnih družb in kot član ter predsednik nadzornega sveta pridobil izkušnje z organiziranjem in vodenjem večjih organizacijskih sistemov.

Nepravilna sestava upravnega odbora na veljavnost letnega poročila ni imela vpliva, ker je letno poročilo sprejela skupščina družbe. Tudi morebitna ničnost posameznih pravnih poslov ne vpliva na veljavnost letnega poročila. Ni bilo kršitve pravice delničarja do obveščenosti, če so mu bile posamezne informacije dane na voljo takoj po skupščini, če se je s takšnim načinom strinjal.

Pravna teorija se je že opredelila do vprašanja dopustnosti preklica na zahtevo delničarjev že sklicane skupščine in jo omejila na primer umika delničarskega predloga za sklic skupščine in če po opravljenem sklicu manjšinski delničarji izgubijo potrebno kvalificirano kapitalsko zastopanost, ki pravico do sklica skupščine omogoča. Ko uprava delniške družbe skladno s tretjim odstavkom 295. člena ZGD-1 izpolni svojo dolžnost in na zahtevo delničarjev skliče skupščino, izven zgoraj opisanih okvirov nima diskrecijske pravice preklicati že sklicano skupščino in glede nazakonske omejitve iz 151.a člena ZFPPIPP že vnaprej presojati (ne)veljavnost morebiti sprejetih sklepov skupščine, čeprav niti ni znano, če sploh bo skupščina predlagane sklepe sprejela. Situacija, ko že sklicano skupščino uprava kasneje prekliče, je zato primerljiva s situacijo, ko na zahtevo kvalificirane manjšine delničarjev skupščine sploh ne skliče. Oboje pa je razlog za sodno intervencijo in podelitev pooblastila za sklic skupščine delničarjem skladno s četrtim odstavkom 295. člena ZGD-1.

Ureditev pogodbenih razmerij s direktorjem gospodarske družbe, ki je formalno urejena s pogodbo, ki je poimenovana individualna pogodba o zaposlitvi, še ne pomeni samo po sebi, da sporne pravice/obveznosti zapadejo pod sistem pravil delovnega prava. V obravnavani zadevi pri spornem pogodbenem določilu ugotovljena dejstva ne dovoljujejo sklepa o obstoju delovnopravne obveznosti tožene stranke o plačilu za poslovno uspešnost, temveč gre za korporacijskopravni institut nagrade za poslovno uspešnost, za katerega so predvidene drugačne pravne posledice.

Delničarjeva pravica do obveščenosti je omejena na postavljanje vprašanj na skupščini in to vprašanj o zadevah družbe, če so potrebne za presojo dnevnega reda. V tem smislu pravica do (sodnega uveljavljanja) informacij ni neomejena. Taka ureditev je glede na razporeditev pristojnosti med posameznimi organi družbe logična. Namen omejitve je preprečiti situacije, ko bi se na skupščinah postavljalo neomejeno število vprašanj, odgovori na katere ne bi imeli nobenega vpliva na izvajanje pristojnosti skupščine.

Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nujnost za zadržanje dobička ne zamejuje zgolj do časovne točke, ki ga še zajema izkaz poslovnega izida, v katerem je prikazan tudi bilančni dobiček. Ekonomska nujnost za zadržanje dobička se presoja v časovnem horizontu, ki ga je razumno mogoče šteti kot primernega glede na veljavnost (uporabljivost) ekonomskih in finančnih parametrov, ki se upoštevajo pri taki oceni. Primerno časovno obdobje se ocenjuje v okoliščinah posameznega primera, pri čemer se kriterij nujnosti preizkuša glede na tako določeno časovno obdobje. Letno poročilo velja, če ni ugotovljena njegova ničnost. Vezanost na letno poročilo seveda pomeni vezanost na tam ugotovljeno višino bilančnega dobička. Skupščina tako odloča o uporabi bilančnega dobička, kot izhaja iz sprejetega letnega poročila.

Skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika ni le merilo za presojo krivde, ampak je tudi objektivna dolžnost ravnanja. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu se zato ne nanaša le na predpostavko krivde, temveč tudi na predpostavko protipravnosti. Ocenjevanje potrebnosti in končnega rezultata glede na (dejansko) povečano vrednost družbe bi pomenilo, da se pri presoji odgovornosti uprave upošteva dejanske okoliščine ex post, od članov uprave pa bi se zahtevala obligacija uspeha. Uprava delniške družbe je pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov samostojna, seveda pa sklep skupščine upravo zavezuje in je v primeru, da se za odškodninski zahtevek ne odloči, primorana tak zahtevek vložiti, če ji tako narekuje sklep skupščine. Ureditev 327. člena ZGD-1 predstavlja le korektiv delovanja uprave. V konkretni zadevi je drugotoženi odobril izplačilo dveh računov brez pogodbene podlage, računa nista verodostojna, ker prikrivata dejansko stanje zadeve in zakrivata revizijsko sled. Plačilo je bilo v korist tretjega. Gledano v celoti (odsotnost pogodbe, koristi tretjega in zavestno brisanje revizijske sledi), ni mogoče umestiti pod pojem poštenega gospodarstvenika

Medtem ko se podjemnik naročniku s tem, da bo opravil posel, zaveže uresničiti končni interes naročnika, pa se mandatar zaveže, da si bo končni interes, zaradi uresničitve katerega naročnik sklepa pogodbo, prizadeval doseči in da bo pri tem ravnal v skladu z ustrezno strokovno (profesionalno) skrbnostjo. Če revizor ne ravna s takšno skrbnostjo, krši svojo pogodbeno obveznost pravilne izpolnitve. Pooblaščeni revizor mora zavrniti izdelavo mnenja, če pravna oseba pooblaščenim osebam revizijske družbe ne omogoči izvajanja revizije v skladu z določbami ZRev-2 oziroma če pravna oseba vodi poslovne knjige, spise in računalniške zapise v nasprotju z računovodskimi standardi, in zaradi tega ali kateregakoli drugega razloga ni dovolj podlag, da bi pooblaščeni revizor lahko zanesljivo ocenil resničnost in poštenost računovodskih izkazov. Storitve revidiranja so po svoji naravi obligacija prizadevanja in ne obligacija rezultata, gre torej za posebno vrsto mandatne pogodbe. Mandatar ima pravico do plačila za trud. Če je torej revizor brez svoje krivde delo opravil le delno, ima pravico do sorazmernega dela plačila. Naročnik lahko razreši revizijsko družbo, ki opravlja revi

Posebna revizija ni potrdila domneve predlagatelja posebne revizije, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov, ki so bili predmet posebne revizije po omenjenem sklepu sodišča, do nepoštenosti ali kršitev zakona ali statuta. Sprejetje konkretnega sklepa pomeni, da je bil po naravi stvari (glede na jasno izraženo voljo večine delničarjev) na sporni skupščini (posredno) zavrnjen predlog manjšinskega delničarja (tožeče stranke) za imenovanje drugega posebnega revizorja, oziroma predlog za vložitev odškodninske tožbe po prvem odstavku 327. člena ZGD-1. Prav to pa omogoča manjšinskemu delničarju, da sproži sodni postopek za imenovanje drugega posebnega revizorja (peti in prvi odstavek 318. člena ZGD-1), oziroma omogoča manjšinskemu delničarju, da vloži tožbo zoper odgovorne člane uprave za povrnitev škode po prvem odstavku 328. člena ZGD-1. To pa po drugi strani tudi pomeni, da sprejem konkretnega sklepa za tožečo stranko nima nobenih negativnih posledic.

Sodba o razveljavitvi sklepa skupščine učinkuje proti vsem delničarjem ter članom organov vodenja ali nadzora (398. člen ZGD-1), kar v konkretnem primeru pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepa o uporabi bilančnega dobička pomeni, da bo morala skupščina ponovno odločati o uporabi bilančnega dobička. Ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, vendar je skupščinski sklep pravilno razveljavilo, ker je tudi v nasprotju z zakonom, bi moralo posledično zavreči tožbo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva odločitev, da se nameni del bilančnega dobička za izplačilo dividend delničarjem in o izplačilu dividend.

Praviloma se delničarjem zagotavlja sodno varstvo pri izpodbijanju skupščinskih sklepov le tako, da sodišče v primeru utemeljenosti zahtevka skupščinski sklep razveljavi, ne posega pa v njegovo vsebino na način, da ga kakorkoli (namesto delničarjev) s sodbo nadomesti. V primeru skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička pa je uzakonjena izjema od tega pravila v primeru, če se izpodbija sklep skupščine, da se bilančni dobiček ne uporabi tudi za razdelitev delničarjem.

1. Institut razrešnice tudi po oceni pritožbenega sodišča nima pomembnejših pravnih posledic in je povezan z odločanjem o razdelitvi bilančnega dobička (prvi odstavek 294. člena ZGD-1). 2. Tožeča stranka se je več kot očitno že vnaprej odločila, kako bo ravnala pri glasovanju o predlogu sklepa o razrešnici, in sicer ne glede na zahtevano informacijo. Takšno sklicevanje na kršitev pravice do obveščenosti pa je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja.

Evidentno je, da se določba 21. člena Statuta nanaša na objave družbe, namenjene tretjim, določba 36. člena Statuta pa na objavo oziroma vabilo na skupščino, namenjeno delničarjem družbe. In ker je za pravilen sklic skupščine odločilno vprašanje obveščenosti delničarjev družbe in ne tretjih, iz neprerekanih trditev tožene stranke pa izhaja, da so bili o sklicu skupščine obveščeni vsi delničarji družbe s priporočeno pošto, kar je skladno tudi s Statutom družbe, je materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da so sklepi skupščine z dne 06. 08. 2007 nični, ker skupščina ni bila sklicana skladno z določbo 2. odstavka 295. člena ZGD-1.

1. Smisel razrešnice je v tem, da delničarji na točno določen način izkažejo svoje zaupanje oz. nezaupanje aktivnim članom organov družbe, upoštevaje pri tem uspešnost delovanja posameznega člana, glede na dosežen bilančni dobiček družbe v posameznem poslovnem letu, o uporabi (delitvi) katerega lahko odločajo samo in zgolj delničarji na skupščini družbe. 2. Dela organa ni mogoče ocenjevati po posameznih obdobjih poslovnega leta na takšen način, da se za en del poslovnega leta razrešnica podeli, za drugi del istega leta pa ne. 3. Sprememba v personalni sestavi organa družbe ne predstavlja spremembe organa samega, saj zakon ne pozna razlik med eno (staro) in drugo (novo) upravo (isto velja tudi za nadzorni svet) v posameznem poslovnem letu.