VSRS Sodba II Ips 87/2021

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora prvi toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 3.130,52 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

III. Tožeča stranka mora drugi in tretji toženi stranki povrniti njune stroške revizijskega postopka v višini 2.520,76 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) zahtevata, da jima prva do šesta tožena stranka (v nadaljevanju tudi češki dediči) in sedmi toženec kot skrbnik denacionaliziranega premoženja, plačajo denarne zneske v skladu z dednim dogovorom (v nadaljevanju dogovor). Prva toženka je ugovarjala, da je dogovor ničen, ker nasprotuje moralnim načelom. Četrta do šesta tožena stranka so ugovarjale, da je oderuški.

Ugotovljeno dejansko stanje

- Prvo tožnik A. A. in pok. druga tožnica B. A. sta nečaka pok. C. A., ki je z oporoko vse svoje premoženje zapustil svoji ženi D. A.. C. A. je umrl 24. 9. 1959. Iz njegove oporoke izhaja želja, da bi D. A. nepremično premoženje zapustila njegovim nečakom ali bratrancem in sestričnam. Na podlagi sklepa o dedovanju je vso zapuščino dedovala njegova žena. Predhodno je bil velik del zapustnikovega premoženja nacionaliziran. D. A. je z oporoko razpolagala s premoženjem, ki ga je imela v lasti. Z denacionaliziranim premoženjem ni razpolagala. Umrla je 10. 7. 1978. Po njej so dedovali oporočni dediči. Prvo do šesto tožena stranka so njeni zakoniti dediči.

- Leta 2007 so postale pravnomočne tri denacionalizacijske odločbe, s katerimi je bil pok. C. A. vrnjen del nacionaliziranega premoženja v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d. d., SOS2. Z denacionaliziranim premoženjem je upravljal sedmi toženec.

- Prvi tožnik je do čeških dedičev stopil v stik kot sorodnik v svaštvu preko uglednega češkega odvetnika P. P, ki je bil podpredsednik odvetniške zbornice. Povedal jim je, da po pok. C. A. obstaja zapuščina, katere dediči so slovenska in češka veja dedičev. Z navedbami in pogodbenimi določbami o spornosti oporoke pok. C. A., obstoju bremen zapuščine in visokih stroških je ustvaril vtis, da je položaj čeških dedičev negotov ter da je sklenitev dogovora zanje ugodna. V pogovorih je sodeloval tudi slovenski odvetnik M. M.. Dr. P. P. in M. M. sta informacije in navodila prejemala od prvega tožnika. Češke dediče je v zapuščinskem postopku zastopal M. M., ki je sorodnik prvega tožnika in mu je pravno svetoval pri sklepanju dogovora, (oba) tožnika pa zastopal tudi v drugih zadevah. Češki dediči so prvemu tožniku zaupali.

- Prvi tožnik je dedni dogovor z dne 1. 9. 2010 podpisal v svojem imenu in v imenu druge tožnice, za kar je bil pooblaščen. V dogovoru je zapisano, da so ga podpisniki sklenili z namenom mirne rešitve vseh spornih vprašanj v zvezi z zapuščinskim postopkom po pok. C. A., ki se nanaša na denacionalizirano premoženje, ki ni bilo predmet dedovanja ob njegovi smrti na podlagi oporoke. Iz dogovora izhaja, da: (1) češki dediči „dedujejo“ 30 % celotnega premoženja na podlagi pravnomočnih denacionalizacijskih odločb in 30 % odškodnine, ki bo določena v denacionalizacijskem postopku, 70 % pa prejmeta tožnika, ki bosta tudi krila stroške denacionalizacijskega postopka, stroške skrbnika, stroške zapuščinskega postopka in stroške dogovora; (2) tožnika nasprotujeta oporoki C. A., ker je določil dediče svoji dedinji in ker so bile razmere, ko naj bi prišlo do oporočnega dedovanja takšne, da jih ob času sestave lastnoročne oporoke oporočitelj ni mogel predvideti in take oporoke zato ne bi napisal; (3) podpisniki soglašajo s tem, da se po pok. C. A. opravi zakonito dedovanje in ne dedovanje na podlagi njegove oporoke, hkrati pa ne soglašajo s tem, da bi imelo oporočno razpolaganje pok. D. A. pravni učinek glede denacionaliziranega premoženja; (4) podpisniki so seznanjeni, da ima sedmi toženec terjatev do zapuščine iz naslova stroškov denacionalizacijskega postopka v do sedaj še neugotovljeni višini in da mu na podlagi zakona pripada pravica do stroškov iz naslova skrbništva za denacionalizirano premoženje; (5) zapuščina po pok. C. A. je obremenjena z bremeni iz naslova notarskega zapisa darilne in izročilne pogodbe ter pogodbe o dedni odpovedi notarja A. A. iz Ljubljane z dne 4. 9. 1944 ter terjatvami iz naslova delitve premoženja podjetja I. med C. A. in njegovo materjo E. A.; (6) v primeru, da Okrajno sodišče v Ljubljani dogovora iz kakršnihkoli razlogov ne sprejme in izda sklep o dedovanju, v katerem bodo katere koli osebe, ki so podpisniki tega dogovora določeni za dediče, se ta dogovor šteje kot pogodba dedičev z osebo, ki ni dedič in zavezuje podpisnika, ki je dedič, da po pravnomočnosti sklepa o dedovanju in prejemu zapuščine razdeli svoj delež sopogodbeniku v skladu z dogovorom.

- Po sklenitvi dednega dogovora je bilo v zapuščinskem postopku pravnomočno odločeno, da so dediči denacionaliziranega premoženja češki dediči.

- Češki dediči, ki so življenjsko in poslovno izkušene osebe, niso znali slovenskega jezika. Tudi niso poznali slovenskih denacionalizacijskih predpisov ter sodne prakse iz tega pravnega področja. V podpis dogovora jih ni nihče silil. Niso bili pod časovnim pritiskom. Družinske razmere pok. C. A. jim niso bile znane. Prvo toženko je zastopala češka odvetnica. Dogovor je bil preveden v češčino.

- Prvi tožnik je bil strokovnjak s področja poznavanja denacionalizacijskih predpisov.¹ Češkim dedičem ni povedal, da slovenski dediči ne bodo dedovali. Iz dopisov z dne 18. 3. 2009, 2. 4. 2009 in 23. 12. 2013 je razvidna želja tožnikov, da se zapuščina po pok. C. A. razdeli mimo sodišča in s tem mimo čeških dedičev. Slovenski dediči so že pred letom 2010 delovali v smeri izključitve čeških dedičev iz dedovanja. Iskanja čeških dedičev so se lotili šele na poziv zapuščinskega sodišča.

- Prvi tožnik in B. A. sta bila seznanjena z odločbo Ustavnega sodišča z opr. št. U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001. Iz te odločbe jasno izhaja, da v primeru, ko dediči, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji niso več živi, dedujejo dediči dedičev. Od njenega sprejema se je na podlagi ustaljene sodne prakse lahko predvidela bodoča odločitev zapuščinskega sodišča. Iz priloženega mnenja prof. dr. Viktorije Žnidaršič Skubic ne izhaja, da je bila odločitev sodišča presenetljiva, temveč je iz njega razvidna zgolj kritika zakonske ureditve.

Odločitev sodišča prve stopnje v prvem sojenju

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da jima plačajo: prva toženka solidarno s sedmim tožencem 228.434,33 EUR s pripadki (IV.1 točka izreka), druga toženka solidarno s sedmim tožencem 76.144,78 EUR s pripadki (IV.2 točka izreka), tretji toženec solidarno s sedmim tožencem 76.144,78 EUR s pripadki (IV.3 točka izreka), četrti toženec solidarno s sedmim tožencem 25.381,59 EUR s pripadki (IV.4 točka izreka), peti toženec solidarno s sedmim tožencem 25.381,59 EUR s pripadki (IV.5 točka izreka) in šesta toženka solidarno s sedmim tožencem 25.381,59 EUR s pripadki (IV.6 točka izreka). Tožnikoma je naložilo, da tožencem povrnejo pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. do X. točka izreka).² Zaslišalo je prvega tožnika, prvo toženko, četrtega toženca, šesto toženko in sedmo toženca. F. A., ki je dedinja po pokojni drugi tožnici ni zaslišalo, ker kljub izkazanemu vabilu ni prišla na zaslišanje. Iz istega razloga ni zaslišalo druge toženke ter tretjega in petega toženca. Priča M. M. je s sklicevanjem na varovanje poklicne skrivnosti zavrnil udeležbo na zaslišanju. V dopisu je pojasnil, da je bil pooblaščenec prve do šeste tožene stranke v zapuščinski zadevi po pok. C. A., da je bila njegova stranka pok. druga tožnica B. A. in da kot pooblaščenec zastopa v dveh sodnih postopkih prvega tožnika ter so interesi strank, ki jih je oziroma jih še zastopa, v nasprotju. Poleg tega ga pa sedmi toženec, ki pride v poštev kot dedič po pok. drugi tožnici, ni odvezal varovanja poklicne skrivnosti.

3Presodilo je, da je dedni dogovor oderuška pogodba, ker sta tožnika izkoristila neizkušenost čeških dedičev. Izgovorila sta si 30 % dediščine ter nesorazmeren del stroškov v višini 40 % zapuščine. Stroškov, ki sta jih pričakovala ob sklenitvi dogovora v letu 2010, nista izkazala. Čeških dedičev nista seznanila z možnostjo, da slovenski dediči ne bodo dedovali, čeprav nista imela utemeljenega razloga verjeti, da bosta dediča. Vedela sta, da je dedovanje slovenskih dedičev negotovo. Ker je tožnika ves čas zastopal kvalificirani pooblaščenec M. M., ni za verjeti, da ni vedel, da obstaja možnost, da slovenska stran ne bo mogla priti v poštev za dedovanje. Tudi tožnici in njeni hčeri F. A. je bilo znano, da slovenski dediči lahko tudi ne bodo dedovali. Verodostojna je izpovedba zaslišanih tožencev, da so glede na udeležbo eminentnega češkega odvetnika dr. P. P. tožniku, ki se jim je predstavil kot sorodnik v svaštvu in zatrjeval, da bo sam tudi dedič, ter odvetniku M. M., popolnoma zaupali.

Odločitev sodišča druge stopnje v prvem sojenju

4Sodišče druge stopnje je s sodbo II Cp 2742/2017 z dne 23. 5. 2018 zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da sta tožnika vedela, da nista dediča denacionaliziranega premoženja. Dedni dogovor je oderuški. Če bi se sledilo tezi tožnikov, da bosta dedovala denacionalizacijsko premoženje, je dogovor ničen na podlagi 1058. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da je poravnava nična, če temelji na zmotnem prepričanju obeh pogodbenikov, da obstoji pravno razmerje, ki ga v resnici ni, če brez tega zmotnega prepričanja med njima ne bi bilo spora niti negotovosti.

Odločitev Vrhovnega sodišča v prvem sojenju

5Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 262/2018 reviziji tožnikov ugodilo in odločitev sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožnikov zoper IV.1, IV.2. in IV3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v povezavi s stroškovno odločitvijo. V tem obsegu je zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pojasnilo je, da je sodba sodišča prve stopnje temeljila na neposredno izvedenih dokazih, med drugim tudi na izpovedbi prvega tožnika. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta se tožnika zavedala le, da morda ne bosta dedovala. Odgovor na vprašanje, ali sta v trenutku sklepanja dogovora lahko utemeljeno sklepala, da bosta tudi sama dediča po pok. C. A. ali pa sta bila nasprotno prepričana, da ne bosta dedovala, je bil odvisen tudi od presoje verodostojnosti izpovedbe prvega tožnika. Sodišče druge stopnje je brez izvedbe pritožbene obravnave spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem odločilnem dejstvu. Ker je na ta način nedopustno poseglo v dejanske ugotovitve o odločilnem dejstvu, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 358. členom ZPP. Ob tem je opravilo še presojo o ničnost na podlagi 1058. člena OZ, čeprav sodišče prve stopnje zadeve z vidika te pravne podlage ni presojalo.

Odločitev sodišča druge stopnje v drugem sojenju

6Sodišče druge stopnje je pritožbo tožečih strank zavrnilo in odločilo o stroških postopka. Presodilo je, da je dedni dogovor oderuški. Namen tožnikov, ki se je oblikoval kot glavni razlog za sklenitev dogovora, je bil oškodovati češke dediče. Ker sta pričakovala, da bosta z zlorabo prava prišla do upravičenj, ki jima ne pripadajo, njun nemoralni pogodbeni namen presega okvir instituta prevare in oderuške pogodbe in je ničen tudi na podlagi 86. člena OZ. Kršeni sta bili načeli vestnosti in poštenja ter transparentnosti. Zaslišanje tožnika na pritožbeni obravnavi je potrdilo, da sta tožnika ob sklenitvi dogovora vedela, da nista dediča denacionaliziranega premoženja in da ne prevzemata nobene zaveze, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot (vzajemno) primerljivo izpolnitveno ravnanje. Pri tožencih sta ustvarila zmotno prepričanje, da se z dogovorom urejajo sporna razmerja v njihovo korist, zato sta tudi zatrjevala, da obstaja terjatev do zapuščine, ki nikoli ni bila konkretno ovrednotena, in da nasprotujeta oporoki pok. C. A., v dogovoru pa sta se tem zahtevkom odpovedala. Vedela sta, da toženci dogovora ne bi podpisali, če bi vedeli, da nista dedna upravičenca. Že pred vzpostavitvijo stika s češkimi dediči sta ravnala v smeri njihove izključitve iz dedovanja. Računala sta, da se bodo povsem zanesli na pojasnila in informacije tožnika kot sorodnika, ki jih je seznanil z obstojem premoženja, za katerega sami niso vedeli. Vedela sta, da jima zaupajo in da se ne zavedajo možnosti, da sklenjena pogodba ne pomeni razdelitve premoženja med dediče, temveč odstop dednega deleža slovenskim dedičem. Tožnik jim je zamolčal, da po veljavni pravni ureditvi in sodni praksi ni dedič. Vsebino dogovora je bilo mogoče ovrednotiti le ob zelo dobrem poznavanju slovenskega prava, ki ga niti toženci niti odvetnica prve toženke niso imeli. Z navedbami (in pogodbenimi določbami) o spornosti oporoke pok. C. A., obstoju bremen zapuščine, možnosti oporočnega dedovanja po pok. D. A. in visokih stroških se je ustvaril vtis, da je položaj čeških dedičev negotov ter da je sklenitev sporazuma zanje ugodna. Ker češki dediči ne znajo slovenskega jezika, so imeli zelo omejene možnosti seznaniti se z vsebino slovenskega prava in preveriti prejete informacije. Šlo je za vprašanja, ki so specifična za slovenski pravni red, zaradi česar jim splošna pravna razgledanost ali morebitno poznavanje češkega prava nista koristila. Bili so postavljeni v izrazito neenakopraven položaj.

7Zapuščinsko sodišče je pozvalo tožnika, da posredujeta podatke o čeških dedičih decembra 2009, dogovor pa so pogodbeniki podpisali junija 2010 oziroma prvo toženka septembra 2010. Takrat se je pričela pospešena priprava na sklenitev dogovora. Dogovor ni bil sklenjen zaradi pospešitve zapuščinskega postopka. V dogovor ni bil vključen zapis, da tožnika „morda“ nista dedna upravičenca, saj sta se zavedala nevarnosti, da bi češki dediči lahko v tem primeru pred podpisom dogovora začeli pridobivati dodatne informacije. Tožnik je izpovedal, da so „želeli, da se zadeve čim prej konča“. Te teze ni potrdil noben dokaz. Tožnika nista želela skleniti dogovora pred zapuščinskim sodiščem, ker bi sodišče lahko češke dediče seznanilo, da nista dediča. Sklenitev „dednega dogovora“ pred zapuščinskim sodiščem pa tudi sicer ne bi bila možna, saj tožnika nista dediča. Ker sta se zavedala nevarnosti, da bodo češki dediči v zapuščinskem postopku lahko izvedeli, da so edini dediči, je bil dogovor sklenjen pred razpisom zapuščinske obravnave. Podatki o čeških dedičih so bili zapuščinskemu sodišču poslani šele oktobra 2010.

8Tožnika sta zavestno ustvarila situacijo, v kateri češki dediči praktično niso imeli možnosti priti do resničnih informacij, saj so jim iste pomanjkljive oziroma napačne informacije dajali prvi tožnik kot sorodnik in s tem zaupanja vredna oseba, odvetnik M. M. kot poznavalec slovenskega prava in češki odvetnik, ki so ga dojeli kot varuha pravic čeških dedičev, čeprav je navodila prejemal od tožnika. Na ta način se je preprečilo, da bi se (že) v zapuščinskem postopku seznanili, da tožnika nimata nobenih upravičenj do denacionaliziranega premoženja. V teh razmerah ni odločilno, da je prvo toženko zastopala (še) češka odvetnica.

9Tožnika sta določbe glede odpovedi uveljavljanju zahtevkov iz naslova bremen do zapuščine in izpodbijanju veljavnosti oporoke C. A. vključila v dogovor, ker sta želela ustvariti zmoten vtis pri čeških dedičih, da le pridobivajo v pravicah. Te določbe niso tvorile pogodbene kavze. Njihov namen je bil, da se dogovor, če (ko) se bo ugotovilo, da tožnika nista dediča, ne bo mogel izpodbiti. Določbe glede bremen so bile vključene tudi iz razloga, da se preusmeri fokus, povezan z ugotavljanjem dednopravnih pravic tožnikov. Bremena iz leta 1944 vse do danes po višini niso bila določno opredeljena. Tožnik je izpovedal, da bi bilo ta bremena zelo težko oceniti, neprepričljiv pa je bil tudi v pojasnilih glede njihove iztožljivosti. Izpovedal je, „da bremena niso bila ovrednotena, … da je bila vrednost negotova“, v nadaljevanju pa neprepričljivo pojasnjeval, da bi se ta bremena „eventualno kompenzirala" v stroških za poplačilo terjatve sedmega tožnika. Izpovedal je tudi, da so bila bremena v korist „veje B.“. Iz tega naslova torej ni imel nobene terjatve. Edina obveznost, ki sta jo tožnika prevzela, je bilo plačilo stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je že brez tega podana njuna nesorazmerna korist in da sta si tudi iz naslova stroškov izgovorila nesorazmerno visok znesek. V zameno za pridobitev 30 % zapuščine se nista k ničemur zavezala oziroma ničemur odpovedala, na račun stroškov pa sta si izgovorila nerazumno visok znesek. Vedela sta, da oporoke ne moreta izpodbiti. Nista navedla relevantnih razlogov, na podlagi katerih bi jo lahko izpodbila. Že sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je bila oporoka napisana leta 1954, da je po njej že leta 1962 dedovala pok. D. A. ter da tožnika nista trdila, da bi bil pok. C. A. kakorkoli omejen v oporočnem razpolaganju. Te ugotovitve so glede na vsebino 61. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki kot skrajni rok za izpodbijanje oporoke določa dvajset let od njene razglasitve, razloge za razveljavitev pa omejuje na napake volje, oporočiteljevo nesposobnost za razsojanje in mladost, povsem zadostne.

10Češkim dedičem ni mogoče očitati pomanjkljive skrbnosti. Ob sklenitvi dogovora niso vedeli, da tožnikoma prepuščajo del denacionalizacijskega premoženja, ki jima ne pripada. Tožnikoma so zaupali, ker sta bila sorodnika in ker je bil prvo tožnik poznavalec denacionalizacijskih predpisov. Ker so bili druga toženka, tretji toženec in peti toženec v enakem položaju kot četrti toženec in šesta toženka, za odločitev ni pomembno, da v postopku niso bili zaslišani, saj je sodišče prve stopnje njihov položaj lahko ugotovilo iz zaslišanja ostalih tožencev. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek IX. člena dogovora.³ Tožnik je izpovedal, da je bila ta določba vključena, ker slovenski dediči niso poznali razmer v češki veji dedičev in obratno. Ker je tudi določilo drugega odstavka VI. člena dogovora vsebinsko enako, češki dediči iz teh določb niso mogli razumeti, da z njima odstopajo svoj dedni delež slovenskim dedičem. To velja toliko bolj, ker v teh pogodbenih določbah ni izrecno določeno, da obstaja možnost, da od dedovanja odpade cela veja dedičev.

11Na vprašanje pritožbenega sodišča, ali mu je odvetnik M. M. od odločbe Ustavnega sodišča do sklenitve dednega dogovora pojasnil, da morda ne bo dedič, je odgovoril: »To sem jaz vedel....sem vedel, da je zakon takšen, če bi se uveljavljala oporoka, da jaz nisem dedič. To sem vedel.“ Izpovedba prvo tožnika ne dokazuje, da je bilo češkim dedičem predstavljena (vsaj) možnost, da tožnika nista dediča. Če sta menila, da sta dediča, ni najti tudi razumnega razloga za zapis, da pogodbeniki soglašajo, da se opravi zakonito dedovanje in da se v primeru, če zapuščinsko sodišče tega dednega dogovora ne sprejme in izda sklep o dedovanju, v katerem bodo katerekoli osebe, ki so podpisniki dednega dogovora, določeni za dediče, dedni dogovor šteje kot pogodba dediča z osebo, ki ni dedič in zavezuje podpisnika, ki je dedič, da po pravnomočnosti sklepa o dedovanju in prejemu zapuščine razdeli svoj delež sopogodbenikom v skladu z dogovorom. Tožnik je na pritožbeni obravnavi pojasnil, da je bil ta zapis vključen v dogovor „kot manj verjetna možnost... ker nikoli ne veste, kako in kaj bo, kako bo sodišče odločilo“. V tem delu je bila njegova izpovedba neprepričljiva. V postopku in na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje je navajal in izpovedoval, da so to določbo vključili zato, ker ni bilo mogoče predpostavljati, da slovenski dediči poznajo družinska razmerja in krog upravičencev na češki strani in obratno, kasneje pa je zatrjeval, da je bila ta določba zapisana v dogovoru, ker je obstajala možnost, da zapuščinsko sodišče koga od pogodbenikov ne bo imenovalo za dediča in da nihče ni računal, da bi se kot realna možnost izkazala, da tožnika ne bi bila dediča, kar je bil razlog, da o tem niso govorili češkim dedičem. O neprepričljivost tožnikove izpovedbe kaže tudi njegova navedba, da je »obstajala možnost, da toženci ne bi bili spoznani za dediče«, kar je v nasprotju z njegovo izpovedbo, da je vseskozi vedel, da so češki dediči upravičeni do dedovanja.

Revizija tožečih strank

12Tožnika vlagata revizijo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjujeta arbitrarnost in neobrazložen odstop od sodne prakse ter kršitev 14., 22., 23., 25., 34. in 35. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Onemogočeno jima je bilo dokazovanje zatrjevanih dejstev. Višje sodišče jima je odreklo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva. Na pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevanimi kršitvami pravice do izjave (točke 6 - 10, 14, 18, 38 - 41, 50, 52, 54, 70, 73 - 74, 76, 81, 82, 87- 89) nista dobila odgovora. Višje sodišče je argumente v pritožbi in vlogi z dne 20. 2. 2020 ignoriralo. Ni res, da sta z zatrjevano kršitvijo pravice do izjave izražala nezadovoljstvo z dokazno oceno in materialnopravno presojo. Bila sta neenako obravnavana. Ker se je višje sodišče oprlo na nesubstancirane in nedokazane trditve toženih strank, je ravnalo pristransko. Izpodbijana odločba je sodba presenečenja. Ugotovljena dejstva so brez opore v trditveni podlagi. Indično sklepanje je napačno, pristransko in protispisno. Tožnikovo zaslišanje je bilo zgolj formalno. Iz sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, zakaj naj bi bila njegova izpovedba neverodostojna. Trdil je, da dedovanje po oporoki ni skladno z zapustnikovo poslednjo voljo. Ocena njegove izpovedbe je protispisna. Protispisna in neobrazložena je ugotovitev, da je vedel, da oporoke ne more izpodbijati oziroma da ni navedel nobenega relevantnega razloga za njeno izpodbijanje. Na zaslišanju je pojasnil, zakaj meni, da bi jo lahko izpodbijal. Neobrazložena je ugotovitev, da noben dokaz ne potrjuje njegove izpovedbe. Ni res, da je na podlagi pogodbenih določil ustvarjal vtis, da je (zgolj) položaj čeških dedičev negotov in da je sklenitev posla (le) zanje ugodna. Nesodelovanje sedmega toženca pri podpisu dogovora ni bila posledica zlonamernega naklepa tožnikov. Neobrazložene in protispisne so ugotovitve: (1) namen tožnikov je bil oškodovati češke dediče; (2) tožnik, ki je vedel, da ne bo dedoval, ni navedel nobenega relevantnega razloga za izpodbijanje oporoke; (3) tožnika sta vedela, da oporoke ne moreta izpodbijati; (4) v zameno za 30 % zapuščine se nista k ničemer zavezala; (5) vedela sta, da toženci dogovora ne bi podpisali, če bi vedeli, da nista dedna upravičenca; (6) sedmi toženec je bil v zmoti o tem, komu pripada premoženje; (7) možnost čeških dedičev, da se seznanijo z vsebino slovenskega prava je bila zelo omejena; (8) prva toženka je dogovor podpisala na podlagi zaupanja prvemu tožniku; (9) toženci niso vedeli in tudi niso mogli predvideti, da jih lahko v prihodnosti čaka neprijetno presenečenje. Napačna je utemeljitev glede kršitve načela transparentnost. Nerazumljiv je sklep, da lahko v pogodbi nedvoumno opredeljeno dejstvo postane presenečenje. Neutemeljeni so zaključki iz drugih delov sodbe (npr. iz točk 35., 40., 42. in 59). Ker sodišče ne pojasni od kod izvaja vrednost 30 % zapuščine, je podana bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči o obstoja zaupanja nista odločili na podlagi izvedenih dokazov. Če bi Vrhovno sodišče štelo, da ugotovitev o zaupanju temelji na izvedenih dokazih, potem je taka ugotovitev protispisna. Vsi toženci bi morali biti zaslišani. Sodišče ne bi smelo ugotavljati osebnih lastnosti druge in tretje tožene stranke na podlagi zaslišanja ostalih tožencev. Do trditve, da daljno sorodstvo v svaštvu ne širi predpogodbene dolžnosti informiranja, se ni opredelilo. Prezrlo je izjave tožencev na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje, iz katerih izhaja, da so se s sedmim tožencem sporazumeli o višini nagrade, potem pa se o tem pravdali.

13Revidenta trdita: (1) nista vedela, da je oporoko pok. C. A. nemogoče izpodbiti; (2) ni res, da oporoke ni bi bilo mogoče izpodbiti; (3) upravičeno sta bila prepričana, da jima del vrnjenega premoženja pripada tako po pravu kot morali; (4) nista delovala zlonamerno in se izvedbi zapuščinske obravnave nista izogibala; (5) ni mogoče sklepati, da sta zlonamerno uredila, da jih je v zapuščinskem postopku zastopal M. M.; (6) okoliščino, da je namen dogovora spoštovanje zapustnikove poslednje volje, so kot odločilno kavzo sprejeli tudi češki dediči; (7) tožnik je bil prepričan, da bodo nezaupljivi in odvetnici prve toženke ni dajal lažnih ali nepopolnih odgovorov; (8) iz njihovega zaslišanja ne izhaja, da so jima zaupali; (9) ni res, da nista prevzela nobenega tveganja - zavezala sta se da ne bosta izpodbijala oporoke; (10) pravna podlaga glede dedovanja denacionaliziranega premoženja ni bila jasna - v trenutku sklepanja dogovora je bila odločitev zapuščinskega sodišča negotova. Samovoljne in protispisne ter neobrazložene so naslednje ugotovitve: (1) nista navedla razlogov za izpodbijanje oporoke; (2) toženci so podpisali dogovor na podlagi zaupanja prvemu tožniku; (3) vrednost zavez s strani tožnikov je enaka nič; (4) bremena so bila vključena v dogovor, da se preusmeri fokus, povezan z ugotavljanjem dednopravnih pravic tožnikov. Ker je sodišče ugotovilo, da so češki dediči življenjsko in poslovno izkušene osebe, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka člena 339. člena ZPP. Prva toženka je izjavila, da ji je njena odvetnica svetovala, da podpiše dogovor. S preostalimi toženci nista imela osebnih stikov. Sodišče je bilo pristransko, ker ni upoštevalo, da toženci pogodbenega dogovora niso želeli spoštovati. Zlorabili so pravice. Po izdaji sklepa o dedovanju so postali pohlepni. Sodišče je spregledalo, da so si s sklenitvijo dogovora prihranili stroške pravdanja v povezavi z rizikom negotovosti sodnih postopkov, ki bi jim nastali v zvezi z uveljavljanjem bremen po notarskem zapisu in izpodbijanjem oporoke. Ni pojasnilo, s katerimi dejanji naj bi aktivno preprečevala češkim dedičem dostop do informacij. Nejasni oziroma nerazumljivi so zaključki: (1) povprečno skrben posameznik brez dobrega poznavanja slovenskega prava pomembnih informacij iz pogodbe ne bi mogel razbrati; (2) toženci tega znanja niso mogli pridobiti preko svojih odvetnikov; (3) dogovor, da bodo v razmerju med strankami veljala pravila zakonitega dedovanja, je nemoralen. Sporni način dogovora je predviden v 146. členu ZD.

14V zapuščinskem postopku je bila kršena pravica do dedovanja tožnikov in pok. C. A.. Treba bi bilo upoštevati pravi oporočiteljev namen ter 84. člen ZD. Če bi C. A. vedel, da D. A. ne bo imela možnosti razpolagati s tem premoženjem, bi napisal drugačno oporoko. Verjela sta, da lahko prepričata sodišče, da je dedovanje po oporoki v nasprotju z zapustnikovo voljo. Lahko bi zahtevala razveljavitev oporoke na podlagi tretjega odstavka 60. člena ZD. Oporočitelj je svoji ženi prepustil le užitek od premoženja. Po 82. členu ZD so dediči dolžni upoštevati breme, ki ga je oporočitelj naložil oporočni dedinji, in sicer da neporabljeni del zapustnikovega premoženja ob svoji smrti preda njegovim sorodnikom »po svoji uvidevnosti«. Višje sodišče je pritožbene navedbe o tem, da v konkretnem primeru ni mogoče smiselno uporabiti pravil glede t. i. dedne transmisije zavrnilo na preveč posplošen način. Treba bi bilo uporabiti 139. člen ZD. Oporočitelj ni določil nadomestnega dediča (79. člen ZD), ker bi v primeru, da njegova vdova kot oporočna dedinja oporočne dediščine ne bi mogla prevzeti, nastopilo zakonito dedovanje. Njegovo ravnanje bi se lahko razumelo na način, da je za dediče določil svoje nečake in bratrance. Stališče, da je šlo za povsem preprosto subsumpcijo, je samo s seboj v nasprotju. V točki 36 vloge z dne 20. 2. 2020 sta višjemu sodišču pojasnila, da se oporoka po 81. členu ZDen ne upošteva avtomatično. Ustavno sodišče je v odločbi Up-1734/07, U-I-149/07 pojasnilo, da je treba pri presoji, ali je poslednja volja iz oporoke jasno razvidna, upoštevati okoliščine konkretnega primera. Napačen je zaključek, da iz priloženega pravnega mnenja prof. dr. Viktorije Žnidaršič Skubic izhaja zgolj kritika veljavne ureditve (prim. str. 13, 19 in 20).

15Obstoja bremen ni mogoče zanikati. Četudi je njihova iztožljivost pravno vprašljiva, je bilo za prvega tožnika pomembno, da se le-ta uredijo. Zavedala sta se moralne obveznosti, da se bremena spoštujejo. Sodišče je napačno ocenilo vrednost stroškov, ki sta jih nase prevzela. Spregledalo je, da sta nase prevzela celoten rizik vseh nastalih stroškov. Ocenjevalo je le stroške, ki so povezani z denacionalizacijo. Znano je bilo, da sedmi toženec zahteva najmanj 40% vrednosti zapuščine. Toženci niso uspeli dokazati niti da bi v času podpisa dogovora ta podatek ne bil točen niti da bi se kasneje izkazalo, da zahteva sedmi toženec manj. V postopku se je izkazalo, da se toženci medsebojno pravdajo (češki dediči proti sedmemu tožencu) o višini stroškov, saj si je sedmi toženec iz naslova stroškov zadržal 60 % zapuščine. K stroškom denacionalizacije je treba prišteti še stroške zapuščinskih postopkov, stroške odvetnika, ki bi zastopal češke dediče v zapuščinskem postopku, stroške sestave dednega dogovora, notarske stroške ter stroške, povezane z iskanjem in identifikacijo čeških dedičev. Poleg vrednosti stroškovnega dela je treba upoštevati tudi nematerialno komponento. Za presojo nesorazmernosti dajatev je nepomembno, ali so tožniki navedli kako in na podlagi česa bi lahko izpodbijali oporoko in tudi ali bi bilo izpodbijanje uspešno.

16Nižji sodišči sta neobrazloženo odstopili od ustaljene sodne prakse, ker ničnostne sankcije nista razlagali na restriktiven način (prim. odločbi II Ips 245/2018 in II Ips 41/2020). Za s strani tožencev zatrjevano zavajanje je predpisana izpodbojnost. Vrhovno sodišče je že presodilo, da nepošteno, zvijačno oziroma goljufivo ravnanje, ki pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja pri sklepanju pogodbe, ni sankcionirano z ničnostjo, temveč je sankcija zanj izpodbojnost pogodbe (prim. odločbo II Ips 5/2013). Izpodbijani dogovor ni oderuški. Sodišče je spregledalo trditve, da je bil namen sklenitve dogovora tudi v spoštovanju zapustnikove poslednje volje. Ni ugotovilo, da sta tožnika vedela za subjektivne okoliščine na strani tožencev. Napačno je presodilo, da je za izpolnitev subjektivnega elementa oderuške pogodbe dovolj neenakopraven položaj strank. Besedilo dogovora je napačno razlagalo. Dogovor razkriva vse relevantne informacije. Ker sledi zapustnikovi volji, ni nemoralen. Določba, da se lahko šteje kot pogodba z osebo, ki ni dedič, ne omogoča zaključka o zlonamernem ravnanju. Sodišče napačno pripiše zlonamernost navedbi bremen in možnosti izpodbijanja oporoke. Od laične osebe ni za pričakovati, da bo v katerikoli fazi dogovarjanja med dediči natančno vedela, na kakšen način bi lahko izpodbijala oporoko. Tožnika nista imela predpogodbene obveznosti razkritja informacij. Toženci niso bili dovolj skrbni. Očitno napačen je zaključek, da jim je mogoče dopustiti izostanek potrebne skrbnosti, ker so bili v razmerju svaštva s tožnikom. Vprašanje, ali bo slovenska veja dedovala in ocena verjetnosti uspešnega izpodbijanja oporoke je bilo bodoče dejstvo in prognoza. Vprašanja morebitnega konflikta interesov v zvezi z dejstvom, da jih je v zapuščinskem postopku zastopal M. M., bi se češki dediči mogli in morali zavedati. Dejstvo, da je na strani tožnika sodeloval slovenski odvetnik, udeležen pa je bil tudi ugleden češki odvetnik, ki naj bi prejemal navodila od tožnika, ne izkazuje pravnega standarda nezadostne izkušenosti. Ker je sodišče presojalo vprašanje obstoja očitnega nesorazmerja med dajatvami ene in druge stranke ex post namesto ex ante, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Sklep, da gre za že na prvi pogled nesorazmerno izpolnitev in da tožnika nista prevzela nobenega tveganja, je nesprejemljiv. Nastala jima je škoda, ker sklepa o dedovanju oziroma oporoke ne moreta več izpodbijati. Toženci so imeli vsaj indice o vseh potrebnih informacijah. Morali bi se zavedati, da dopuščata, da ne bosta spoznana za dediča. Sodišče je razmerje svaštva napačno opredelilo kot zaupno razmerje. Pravni standard zaupanja je postavljen prenizko. Sodba VSL II Cp 2010/2013 je neprimerljiva. Za nezadostno izkušenega se ne more šteti podjetnik ali oseba, ki je bila pred podpisom spornega dokumenta deležna nasveta odvetnika. Posameznik lahko izkoristi težak položaj oškodovane stranke le, če mu je prava vrednost pogodbenih prestacij znana, pa kljub temu sklene dvostransko pogodbo tako, da obstaja očitno nesorazmerje med tistim, kar se je sam zavezal in tistim, kar se je zavezala oškodovana stranka. Vedenje in zavedanje o nezmožnosti nasprotne pogodbene stranke, da ravna z dolžno skrbnostjo, bi moralo biti predpogoj za ugotovitev nemoralnosti ravnanja tožnikov.⁴

Odgovor na revizijo

17Prva toženka v odgovoru na revizijo navaja, da tožnika izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je ugotovitev, da sta vedela, da ne bosta dediča, natančno obrazložilo. Argumentirano je zavrnilo trditev, da naj bi bil namen sklenitve dogovora v spoštovanju zapustnikove poslednje volje. Neresnična je navedba, da naj bi dogovor razkrival vse pomembne informacije in da nista vedela za subjektivne okoliščine na strani tožencev. Trditvena podlaga toženih strank je bila zadostna. Zatrjevali so, da je bil celoten postopek dogajanja usmerjen v manipulacijo s strani tožnikov.

18Tudi druga in tretja tožena stranka menita, da tožnika nedovoljeno izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje. Očitki o ugotavljanju dejstev izven trditvene podlage so neutemeljeni. Nestrinjanje z dokazno oceno ne utemeljuje očitka o protispisnosti. S trditvijo, da naj bi bil namen sklenitve dogovora tudi v izvršitvi poslednje volje pok. C. A., revizija nedopustno izpodbija dejansko stanje. Tožnika sta vedela, da se češki dediči ne zavedajo, da se dogovor sklepa z osebami, ki niso dediči. Namerno sta jim zamolčala, da nista dediča. Tožnik je zagotovil, da so prejemali neresnične in nepopolne informacije. Ugotovitve glede upoštevanja bremen, stroškov postopka in izpodbijanja oporoke so dejanske narave. Neutemeljeni so očitki, da bi moralo sodišče zaslišati vse češke dediče.

Presoja utemeljenosti revizije

19Revizija ni utemeljena.

20Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da se v skladu s tretjim odstavkom 125. člena novele Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - E)⁵ uporabljajo pravila, ki so veljala do uveljavitve novele ZPP - E, in sicer drugi odstavek 367. člena ZPP, ki je določal, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR.⁶ Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 12. 5. 2017, vrednost izpodbijanega dela pravnomočno sodbe pa presega 40.000,00 EUR. Izpodbijana sodba bo zato preizkušena v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

21Izpodbijana odločba ni nedopustna sodba presenečanja. Revizija izhaja iz zmotne predpostavke, da sta se nižji sodišči oprli na nedokazane trditve oziroma sta odločilna dejstva ugotavljali brez opore v trditveni podlagi toženih strank. Toženci so ugovarjali, da je dedni dogovor oderuški in da je zaradi nasprotovanja moralnim načelom ničen na podlagi 86. člena OZ. Prva toženka je npr. trdila: (1) pred podpisom dogovora so bile s strani prvega tožnika češkim dedičem posredovane lažne informacije; (2) tako prvi tožnik kot tudi odvetnik M. sta pred sklenitvijo dogovora vedela, da so edini zakoniti dediči po pok. C. A. češki dediči; (3) slovensko pravo jim je bilo nepoznano in niso mogli preveriti resničnosti izjav o obstoju bremen na zapuščini; (4) v celoti so se zanesli na informacije, posredovane s strani prvega tožnika.⁷ Druga do šesta tožena stranka pa so navajale: (1) tožnika sta si izgovorila 70 % delež zapuščine tako, da sta navedla fiktivne stroške ter bremena zapuščine; (2) izkoristila sta njihovo nezadostno izkušenost in zaupanje; (3) tožnikovo ravnanje ima zanke kaznivega dejanje goljufije; (4) čeprav je bil eden od strokovnih oblikovalcev Zakona o denacionalizaciji, se jim je predstavil kot zakoniti dedič po pok. C. A., zato so mu zaupali; (5) naklepno je zamolčal, da so dediči zgolj oni.⁸

22Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pomeni, da dokazna ocena sodišč nižjih stopenj glede odločilnih dejstev ni predmet (ponovne) presoje pred revizijskim sodiščem. Revident mora revizijsko sodišče prepričati, da ne gre le za vsebinsko neprepričljivo dokazno oceno, temveč za kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP - da dokazna ocena ni bila vestna, skrbna ter analitično-sintetična. Skrajni primeri take dokazne ocene lahko pomenijo kršitev prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti.⁹

23Očitki o kršitvi ustavnih procesnih jamstev (14., 22., 23. in 25. člen Ustave ter 6. člen EKČP) v povezavi z očitanimi kršitvami po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso izkazani. Nižji sodišči nista ravnali pristransko. Višje sodišče je odgovorilo na bistvene pritožbene očitke in tožnikoma ni odreklo pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva. V sodbi sodišča druge stopnje navedeni razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi in niso med seboj v nasprotju. Revizija s trditvami o napačnem oziroma pristranskem indičnem sklepanju, protispisni dokazni oceni tožnikove izpovedbe ter pomanjkljivi obrazložitvi nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za trditve o procesnih kršitvah, s katerimi po vsebini nasprotuje dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč oziroma jih relativizira. Tožnikoma ni bilo onemogočeno dokazovanje zatrjevanih dejstev. Ugotovitev, da je bil namen tožnikov češke dediče oškodovati, je preverljivo umeščena v celovito dokazno gradivo. Da tožnikovo zaslišanje ni bilo zgolj „formalno“, je jasno razvidno iz presoje verodostojnosti njegove izpovedbe pred sodiščem druge stopnje. Dokazna ocena njegove izpovedbe ni protispisna. Indično sklepanje sodišča temelji na razumni in logično vzdržni ter preverljivi argumentaciji. Z očitki o kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanašajo na prepričljivost oziroma obrazloženost utemeljitve, revizija izpodbija pravno presojo nižjih sodišč.

24Revizija nasprotuje ugotovitvi o zlonamernem delovanju tožnikov z argumenti dejanskopravne narave. Ugotavljanje, v kakšnih okoliščinah je pogodba sklenjena, kaj sta z njo stranki zasledovali oziroma kakšen je bil skupni namen pogodbenih strank kot del poslovne podlage in kakšna je vsebina pogodbe, je dejansko vprašanje.¹⁰ Z utemeljevanjem stališča, da se tožnika izvedbi zapuščinske obravnave nista izogibala, ker sta bila prepričana, da sta lahko dediča, obenem pa sta se zavedala moralne obveznosti, da se bremena iz notarskega zapisa spoštujejo, revizija nedopustno relativizira ugotovljeno dejansko stanje. Neprepričljiva je argumentacija, s katero se skuša prikazati, da sta upravičeno verjela, da lahko z izpodbijanjem oporoke postaneta dediča v pravnem pomenu besede. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-138/99, s katero je bil tožnik kot poznavalec denacionalizacijskih predpisov seznanjen, v povezavi z dokazno oceno verodostojnosti njegove izpovedbe pred sodiščem druge stopnje, ni dvoma, da je bila v času sklepanja dogovora bodoča odločitev zapuščinskega sodišča zanj povsem gotova in predvidljiva. Navedenega zaključka s sklicevanjem na pravno mnenje dr. Viktorije Žnidaršič Skubic (Zadeva – dedovanje denacionaliziranega premoženja C. A.) revizija ne uspe izpodbiti.

25Naš pravni red predpisuje ničnostno sankcijo kot skrajno sredstvo, zato se pravni posel praviloma skuša vzdržati v veljavi. Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ). Ničnost je npr. predpisana za primere, ko sta pogodbeni predmet in podlaga v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (35., 37. in 39. člen OZ). V nekaterih primerih je OZ še posebej izpeljal načelo prepovedi pogodb z neustavnimi, nezakonitimi ali nemoralnimi elementi ali cilji. Tako je npr. v 119. členu OZ določeno, da je pogodba nična, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu.

26Izpodbijani sodbi ne temeljita na stališču, da je za izpolnitev subjektivnega elementa oderuške pogodbe dovolj neenakopraven položaj pogodbenih strank in da je mogoče češkim dedičem izostanek potrebne skrbnosti dopustiti izključno iz razloga, ker so bili v razmerju svaštva s tožnikom. Revizijska teza, da bi morali biti češki dediči nezaupljivi do tožnika, ker so se bili dolžno zavedati, da tožnika dopuščata možnost, da ne bosta dediča, nima podlage v ugotovljenih dejstvih. Enako velja za navedbo, da so po izdaji sklepa o dedovanju zaradi pohlepa zlorabili pravice. Neprepričljiva je trditev, da bi se morali zavedati vprašanja konflikta interesov, ker jih je po tožnikovem priporočilu zastopal M. M.. Odvetnik M. M. je odklonil zaslišanje v zadevi s pojasnilom, da prvega tožnika v dveh sodnih postopkih zastopa kot pooblaščenec, poleg tega pa ga sedmi toženec ni odvezal varovanja poklicne skrivnosti.

27Termin nezadostna izkušenost iz prvega odstavka 119. člena OZ je pravni standard, ki ga napolni sodna praksa v vsakem konkreten primeru. V konkretnem primeru je subjektivni element oderuške pogodbe nedvomno izkazan. Čeprav je bilo tožnikoma znano, da se po pok. C. A. ne bo izvedlo dedovanje na podlagi zakona in nista dediča v pravnem pomenu besede, sta pod pretvezo urejanja spornih razmerij v zvezi z zapuščinskim postopkom po pok. C. A. vedoma sklenila dogovor s pravno naravo odstopa dednega deleža slovenskim dedičem na način, da je tožnik s premišljenim ravnanjem ustvaril situacijo, v kateri je bil češkim dedičem dostop do verodostojnih informacij bistveno otežen. Na ta način je bila izkoriščena njihova neizkušenost na področju poznavanja pravne ureditve glede dedovanja denacionaliziranega premoženja v Republiki Sloveniji. Revizijsko opozorilo, da so češki dediči tudi s sedmim tožencem sklenili dogovor o stroških, na navedeno presojo ne more imeti vpliva.

28Zaključek, da so češki dediči tožniku zaupali, ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb ZPP niti ni materialnopravno zmoten. Ustavno sprejemljivo je pojasnilo sodišča druge stopnje, da so bili druga toženka, tretji toženec in peti toženec v enakem položaju kot četrti toženec in šesta toženka, zato za odločitev ni pomembno, da v postopku niso bili zaslišani, saj je sodišče prve stopnje njihov položaj ugotovilo iz zaslišanja ostalih tožencev. Revizija ne pojasni nobenih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo glede na sprejeto materialno pravno presojo razumno pričakovati preobrat v postopku zaradi zaslišanja druge, in tretje tožene stranke.

29Pri ugotavljanju objektivnega elementa oderuške pogodbe ne gre zgolj za primerjavo čistih vrednosti izpolnitve. Nesorazmernost se lahko skriva tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzame prikrajšana stranka oziroma odpovedi pravic in ugodnejšega položaja.¹¹ Predmet dogovora, da se po pok. C. A. opravi zakonito dedovanje, nedopustno posega v oficiozna pooblastila zapuščinskega sodišča. Stranke namreč ne morejo sporazumno določiti za dediča nekoga, ki po zakonu ne pride v poštev.¹² Razpolaganje z dednim naslovom ni v dispoziciji strank. Dogovor, da bodo v razmerju med strankami veljala pravila zakonitega dedovanja, je v nasprotju s kogentnim pravilom, da o dednem naslovu odloča izključno zapuščinsko sodišče (prim. 162. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. in prvim odstavkom 214. člena ZD).¹³ V konkretnem primeru je očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo podana že iz razloga, ker so češki dediči z dogovorom, da se po zapustniku opravi zakonito dedovanju v resnici odstopili svoj dedni delež tožnikoma. Takšen pogodbeni predmet in podlaga obveznosti sta nedopustna, ker sta v nasprotju s prisilnim predpisom, da je za odločitev o dednem naslovu pristojno izključno zapuščinsko sodišče. Revizijsko sklicevanje na tretji odstavek 146. člena ZD¹⁴ je vzeto izven konteksta konkretne zadeve, saj v dogovoru ni jasnega zapisa, da tožnika nista dediča v pravnem pomenu besede. Sodišče besedila dednega dogovora ni napačno razlagalo.

30Revizija ne uspe izpodbiti zaključka o izpolnjenosti objektivnega pogoja oderuške pogodbe. Utemeljitev nižjih sodišč, da oporoke pok. C. A. ni bilo mogoče izpodbiti, je prepričljiva. Presoja o zlonamerni vključitvi določb o bremenih zapuščine z vprašljivo iztožljivostjo in odpovedi izpodbijanju oporoke, ima zadostno podlago v ugotovljenih dejstvih. Izpodbijanje zaključka o obstoju objektivnega elementa oderuštva (očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo) je hipotetične narave. Revizija skuša s sklicevanjem na zapustnikovo resnično voljo in opisovanjem tveganj v zvezi z bremeni in s strani tožnikov prevzetih stroškov, zaobiti dejansko ugotovitev o namenu tožnikov, da s sklenitvijo dogovora češke dediče prikrajšata v premoženjskih pravicah.

31Izpodbijana odločitev ni arbitrarna. Neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse ni izkazan. Revizija se sklicuje na neprimerljive odločbe Vrhovnega sodišča in višjih sodišč. Vrhovno sodišče je že preseglo stališče, po katerem nepošteno, zvijačno oziroma goljufivo ravnanje (npr. prevara), praviloma ni bilo sankcionirano z ničnostjo pogodbe, temveč le z izpodbojnostjo pogodbe (49. člen OZ). Že večkrat je bilo pojasnjeno, da na načelni ravni tudi v primeru prevare ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da v določenih primerih ravnanje sopogodbenika (ali tretje osebe) privede do ničnosti sklenjene pogodbe, če se izkaže, da je bila prevara oziroma njen namen ali način njene izvršitve tako zelo zavržen, da presega pomen konkretne zadeve in jo je treba sankcionirati tudi zaradi varstva javnega interesa.¹⁵ Gre za izjemne primere t. i. stopnjevane nepoštenosti. V zadevi II Ips 156/2018 je bilo na primer odločeno, da je v izjemni situaciji nična prodajna pogodba, na podlagi katere je šibkejša prodajalka, preslepljena s strani organizirane skupine, ostala brez doma.

32Dejansko podlago konkretne zadeve tvorijo naslednje pravno pomembne ugotovitve:

- Odločilni nagib za sklenitev dednega dogovora je bil češke dediče oškodovati. Tožnika sta neizkušenost čeških dedičev na področju poznavanja slovenskih denacionalizacijskih predpisov namenoma izkoristila. Pri njih sta ustvarila zmotno prepričanje, da sta dediča denacionalizacijskega premoženja. Vedela sta, da glede na veljavno pravno ureditev in sodno prakso ne bosta dediča po pok. C. A.. Navedeno dejstvo sta jim prikrila. Iz naslova bremen do zapuščine nista imela iztožljive terjatve. Češki dediči niso bili seznanjeni z dejstvom, da je iztožljivost bremena iz notarskega zapisa iz leta 1944 pravno vprašljiva. Določbe glede odpovedi uveljavljanju zahtevkov iz naslova bremen do zapuščine in glede izpodbijanja veljavnosti oporoke niso tvorile pogodbene podlage. Njihov namen je bil, da se dogovor, če (ko) se bo ugotovilo, da tožnika nista dediča, ne bo mogel izpodbiti. Češki dediči so tožniku zaupali.

- Dedni dogovor ni bil sklenjen zaradi pospešitve zapuščinskega postopka. Ker sta se tožnika zavedala nevarnosti, da bodo češki dediči v zapuščinskem postopku lahko izvedeli, da so edini dediči, je bil sklenjen pred razpisom zapuščinske obravnave. Zavestno sta ustvarila položaj, v katerem češki dediči niso imeli možnosti priti do resničnih informacij. Šele po sklenitvi dogovora so bili zapuščinskemu sodišču poslani podatki o čeških dedičih. V zapuščinskem postopku jih je zastopal odvetnik M. M.. Na ta način se je preprečilo, da bi se (že) v zapuščinskem postopku seznanili, da tožnika nista dediča.

33Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru dejanski stan „klasične“ prevare iz 49. člena OZ presežen. Ugotovljena dejstva izkazujejo obstoj kvalificirane prevare, ki utemeljuje ničnostno sankcijo na podlagi 86. člena v povezavi s 119. členom OZ. Zaradi nepoznavanja slovenske pravne ureditve dedovanja denacionaliziranega premoženja so bili češki dediči v primerjavi s tožnikoma v izrazito šibkejšem položaju. Ker je bil dogovor sklenjen z glavnim namenom, da se jih pri dedovanju denacionaliziranega premoženja izigra, je nemoralen. Za tožnika je bil namreč razlog za vzpostavitev stika z njimi želja, da se sklene dogovor, s katerim se bodo glede na pogodbeno določilo, da se po pok. C. A. izvede dedovanje na podlagi zakona, še pred izvedbo zapuščinske obravnave odpovedali dedovanju. Če sta bila tožnika prepričana, da jima del vrnjenega premoženja pripada na podlagi zapustnikove volje, ju to ni opravičevalo, da češke dediče spravita v situacijo, v kateri niso imeli realnih možnosti priti do verodostojnih informacij. Dejstvo, da je bil dogovor preveden v češki jezik, prva toženka pa je imela češko odvetnico, ne more imeti vpliva na drugačno presojo (ne)moralnosti ravnanja tožnikov. V postopku pred nižjima sodiščema namreč ni bilo ugotovljeno, da bi češka odvetnica razumela slovenski jezik. Ugotovljeno je bilo nasprotno, in sicer da je do sklenitve dogovora prišlo zaradi organizirane prevare, v kateri sta po navodilih tožnika sodelovala slovenski (odvetnik M. M.) in češki odvetnik (predsednik češke odvetniške zbornice dr. P. P.). Na ta način je bil šibkejši položaj čeških dedičev še dodatno poglobljen. Ker sta takšen položaj tožnika izkoristila, varstvo javnega interesa narekuje ničnostno sankcijo. Zaradi tožnikovega zavajajočega delovanja v predpogodbeni fazi sklepanja dogovora je bila namreč za češke dediče možnost svobodne privolitve zgolj navidezna.

34Dejstvo, da tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, ne pomeni, da je prišlo do nedopustnega posega v pravico do osebnega dostojanstva oziroma katerokoli drugo osebnostno pravico iz 35. člena Ustave. Izpodbijana sodba ne temelji na stališču, ki bi bilo nezdružljivo s pravico do dedovanja tožnikov in pok. C. A.. Zapustnik je s premoženjem, ki je bilo predmet denacionalizacije, jasno oporočno razpolagal v korist žene D. A.. Revizija izhaja iz napačne predpostavke, da od laične osebe ni za pričakovati, da bo v katerikoli fazi dogovarjanja med dediči natančno vedela, na kakšen način bi lahko izpodbijala oporoko. V konkretnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik razpolagal s kvalificiranim znanjem s področja poznavanja slovenskih denacionalizacijskih predpisov.

Odločitev o reviziji

35Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

36V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnika z revizijo nista uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krijeta svoje revizijske stroške. Prvi do tretji toženi stranki sta dolžna povrniti njihove revizijske stroške (II. in III. točka izreka). Ker se je sodni postopek začel pred uveljavitvijo Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15), so bili priglašeni stroški preizkušeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – ZOdv-C). Prvi toženki je bilo glede na vrednost spornega predmeta 228.434,33 EUR priznanih 2.546 EUR za nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300), 20 EUR za materialne stroške ter DDV v višini 564,52 EUR. Drugi in tretje toženi stranki je bilo glede na vrednost spornega predmeta 76.144,78 EUR priznanih 2.046,20 EUR za nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300 v zvezi s tar. št. 1200 za zastopanje dveh strank), 20 EUR za materialne stroške ter DDV v višini 454,56 EUR.

¹ Bil je bivši državni sekretar na Ministrstvu za ekonomske zadeve (v obdobju med letoma ...), eden od strokovnih oblikovalcev in vodja skupine, ki je pripravljala ZDen, predsednik Združenja denacionalizacijskih upravičencev in podpredsednik Združenja lastnikov nepremičnin v Sloveniji, hkrati pa je sodeloval v Konzorciju denacionalizacijskih upravičencev za delnice predvojnih družb. Je poznavalec pravne ureditve denacionalizacije na Češkem. Zastopal je tudi druge udeležence v denacionalizacijskih postopkih.
² Tožnika sta zoper odločitev, ki se nanaša na četrto do sedmo toženo stranko vložila predlog za dopustitev revizije glede zahtevkov, ki so nižji od 40.000,00 EUR. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 312/2018 z dne 14. 2.2019 predlog prvega tožnika zavrnilo. Predlog druge tožnice je zaradi neplačila sodne takse štelo za umaknjenega.
³ Podpisniki tega dednega dogovora so izrecno soglasni, da kolikor sodišče v sklep o dedovanju ne bi vključilo kateregakoli od njih, ta pogodba ostane v veljavi in zavezuje dediča, ki je podpisnik te pogodbe, da po prejemu zapuščine izroči svoj delež sopogodbeniku v skladu s tem dednim dogovorom.
⁴ V reviziji so citirane naslednje odločbe Vrhovnega sodišča in višjih sodišč: II Ips 286/2013, III Ips 57/2013, II Ips 749/2008, II Ips 117/2007, III Ips 36/2005, II Ips 388/2000, II Ips 627/99, II Ips 578/99, III Ips 73/94, III Ips 82/93 ter VSL I Cp 3005/2016, VSC Cpg 35/2015, VSL I Cpg 543/2011, VSL I Cp 1346/2010, VSC Cp 274/2006, VSL I Cpg 1028/2000, VSL Cpg 1278/93 in VDS Pdp 1150/99.
⁵ Uradni list RS, št. 10/17. Novela ZPP-E je v uporabi od 14. 9. 2017. Njen tretji odstavek 125. člena določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.
⁶ Uradni list RS, št. 26/99 z novelo ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08).
⁷ Glej odgovor na tožbo prve toženke (list. št. 97).
⁸ Glej prvo pripravljalno vlogo drugo do šesto tožene stranke v zvezi z odgovorom na tožbo četrte do šesto tožene stranke (list. št. 89 in 185).
⁹ Prim. sklep VS RS II Ips 156/2018 z dne 17.01.2019.
¹⁰ Glej sodbo VS RS II Ips 234/2014 z dne 7. 4. 2016, sodbo II Ips 954/2007 z dne 18. 6. 2008 in sodbo II Ips 252/98 z dne 10. 3. 1999.
¹¹ M. Juhart v: M. Juhart, N. Plavšak (rd.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 626.
¹² V. Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik Ljubljana 1999, str. 154.
¹³ ZD v 162. členu določa, da v zapuščinskem postopku ugotovi sodišče, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.
¹⁴ Pogodba dediča z osebo, ki ni dedič, o odstopu dednega deleža, zavezuje dediča samo, da po razdelitvi izroči svoj delež sopogodbeniku; z njo ne dobi sopogodbenik do delitve nobene druge pravice.
¹⁵ Prim. sklep VS RS II Ips 41/2020 z dne 4. 9. 2020 in sodbo II Ips 245/2018 z dne 28. 11. 2019.