VSL Sklep Cst 452/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik je dolžan dolžniku povrniti pritožbene stroške v znesku 2.790,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o potrditvi prisilne poravnave potrdilo prisilno poravnavo nad dolžnikom z naslednjo vsebino:

1)
– delež plačila terjatev upnikov: 30 odstotkov

– rok za plačilo terjatev upnikov: 6 let po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi

– terjatve upnikov se v obdobju od 23.1.2020 do poteka roka za njihovo plačilo obrestujejo po obrestni meri 1%

2)

O terjatvah, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, se odloči tako, kot je navedeno v seznamu terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave z dne 8.6.2021 (red.št. 701), ki je sestavni del tega
izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

3)

Dolžnik mora terjatve iz 2. točke tega izreka plačati upnikom v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v 1. točki tega izreka.

2Zoper navedeni sklep se je pritožil upnik zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Predlagal je, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa glede presoje izpolnjenosti pogojev za potrditev upniške prisilne poravnave vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma podrejeno, da se pritožbi ugodi in se 2. točka izreka razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3Na pritožbo so odgovorili upravitelj, dolžnik in upnika (predlagatelja) prisilne poravnave. Vsi so navedbam v pritožbi nasprotovali ter predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Dolžnik je priglasil tudi stroške odgovora na pritožbo

4Pritožba ni utemeljena.

O absolutno bistveni kršitvi postopka

5Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik vsebini sklepa o potrditvi prisilne poravnave ne nasprotuje. Nasprotno: v točki 2.3.1. pritožbe izrecno navaja, da je sodišče prve stopnje presojo izpolnjevanja vseh predpostavk za potrditev predlaganega postopka upniške prisilne poravnave, kot te določajo točke 1. do 4. prvega odstavka 209. člena ZFPPIPP, opravilo pravilno in na podlagi takšne presoje upravičeno izdalo izpodbijani sklep. Pritožnik v nadaljevanju pritožbe pojasnjuje, da je prvostopenjsko sodišče kljub temu zagrešilo bistveno kršitev postopka (katero konkretno, ni navedel), čeprav je za pritožnika nesporno, da je bila večina, kot jo za potrditev postopka prisilne poravnave zahteva 205. člen ZFPPIPP, dejansko dosežena, izpolnjeni pa so bili tudi vsi drugi predpogoji (predvsem so bili vsi ugovori (vključno s pritožnikovim) proti vodenju postopka prisilne poravnave zavrnjeni).

6Kršitev, ki jo pritožnik očita izpodbijanemu sklepu, naj bi bila v tem, da le-ta ni bil izdan skupaj s sklepom o zavrnitvi ugovorov proti vodenju postopka prisilne poravnave. Smiselno torej zatrjuje, da je bil izpodbijani sklep izdan „prepozno“: prvostopenjsko sodišče je z izdajo sklepa o potrditvi prisilne poravnave čakalo do odločitve o pritožbah v zvezi z ugovori proti vodenju postopka prisilne poravnave. Po stališču pritožnika to ni v skladu z določbami ZFPPIPP, saj je sodišče ravnalo po določbi tretjega odstavka 209. člena ZFPPIPP, za kar pa ni imelo ustrezne dejanske podlage. Sodišče bi lahko ravnalo na tak način le, če bi rok za izdajo sklepa o potrditvi prisilne poravnave iz drugega odstavka 209. člena ZFPPIPP potekel, preden bi bilo odločeno o pritožbi upnika zoper sklep o ugovoru, kar pa ni bila situacija v konkretnem primeru, saj je rok za izdajo sklepa o potrditvi prisilne poravnave dejansko potekel, še preden je sodišče sploh izdalo sklep o ugovoru. Posledično naj bi bil pritožnik pomembno omejen pri nadaljnji obrambi svojih pravic in pravnih interesov. Pritožnik meni, da mu je bila z ločenim sklepom o potrditvi prisilne poravnave in ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave odvzeta pravica do vložitve ustavne pritožbe zoper sklep o ugovoru v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 346/2021.

7Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Čeprav pritožnik pravilno povzema določbo šestega odstavka 209. člena ZFPPIPP, pa postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je ravnalo drugače, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Nasprotno: če bi prvostopenjsko sodišče pri izdaji konkretnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave upoštevalo šesti odstavek 209. člena ZFPPIPP (za kar se pritožnik smiselno zavzema), bi ob nesporni ugotovitvi, da je sklep o zavrnitvi ugovorov proti vodenju postopka prisilne poravnave postal pravnomočen, ponovno odločalo o pravnomočno razsojeni stvari (prim. 320. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Kršitve šestega odstavka 209. člena ZFPPIPP pritožnik zato ne more (več) uveljavljati v pritožbi zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave, saj je sklep o ugovorih že pravnomočen. Očitano procesno kršitev šestega odstavka 209. člena ZFPPIPP bi moral pritožnik uveljavljati s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovorov proti vodenju postopka prisilne poravnave. Če te kršitve ni uveljavljal, tega ne more sanirati na način, da zatrjevano kršitev uveljavlja v pritožbi zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave. Če bi mu namreč sodišče sledilo in ponovno odločalo o ugovorih, bi storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

8Sodišče prve stopnje pritožnika z izpodbijanim sklepom ni prikrajšalo za pravni interes za vložitev ustavne pritožbe zoper odločitev sodišča o njegovem ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave, kot to pritožnik zmotno meni, še manj, da je okrnilo njegovo možnost vložiti učinkovito pravno sredstvo. Pritožnik je zoper odločitev sodišča o njegovem ugovoru imel pravno sredstvo (pritožbo), ki jo je tudi izkoristil, vendar pritožbenega razloga, da bi sodišče moralo o potrditvi prisilne poravnave odločiti skupaj z odločitvijo o zavrnitvi ugovorov proti vodenju postopka prisilne poravnave, v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovorov, ni uveljavljal.

Glede očitkov o zlorabi pravice

9Upnik navaja, da naj bi predlagatelja zlorabila postopek prisilne poravnave s protiustavnimi določili ZFPPIPP. Po pritožnikovem mnenju je ZFPPIPP protiustaven, ker v skladu z določbami 4.8. oddelka, ki ureja prisilno prestrukturiranje zavarovanih terjatev, obstaja hipotetična možnost, da bi bil predlog prisilne poravnave oblikovan drugače, in sicer na način, da prisilna poravnava ne bi bila izglasovana. Ker je bila prisilna poravnava zasnovana na način, da so bile zavarovane terjatve prestrukturirane prostovoljno, naj bi predlagatelja postopek zlorabila, določbe ZFPPIPP, ki so bile relevantne za konkretno prestrukturiranje pa protiustavne.

10Kot izhaja iz podatkov v spisu, je konkretni predlog prisilne poravnave v skladu z načrtom finančnega prestrukturiranja z dne 12. 6. 2020 predvideval prisilne ukrepe prestrukturiranja zgolj v nujnem obsegu (predvideval je prisilno prestrukturiranje navadnih terjatev, prostovoljno konverzijo terjatev, prostovoljno vplačilo novih denarnih vložkov in prostovoljno prestrukturiranje zavarovanih terjatev). Zgolj zato, ker je bil dogovor o večini ukrepov finančnega prestrukturiranja dosežen prostovoljno, ni mogoče govoriti o izigravanju navadnih upnikov s strani predlagateljev prisilne poravnave, kot to zmotno meni pritožnik.

11Ker sta predlagatelja edina ločitvena upnika in sta že pred vložitvijo naknadnega predloga prisilne poravnave z dolžnikom sklenila Pogodbo o finančnem prestrukturiranju, na podlagi katere sta prostovoljno soglašala z odložitvijo zapadlosti poplačila glavnice in znižanjem obrestne mere za obdobje med 23. 1. 2020 in pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave, ni bilo potrebno prisilno prestrukturiranje zavarovanih terjatev v smislu 221.n člena ZFPPIPP, niti ni takšno prestrukturiranje pogoj za uspešno finančno prestrukturiranje v smislu 185.a člena ZFPPIPP (upoštevajoč, da je bi sporazum sklenjen že pred vložitvijo naknadnega predloga prisilne poravnave dne 18. 6. 2020). To pomeni, da o zlorabi pravice iz tega razloga ni mogoče govoriti. Poleg tega je potrebno upoštevati, da je bil alternativni predlog prisilne poravnave (prenos terjatev na dolžnika kot stvarni vložek na podlagi sklepa o povečanju osnovnega kapitala) pod enakimi pogoji ponujen vsem navadnim upnikom in po kogentno določenem razmerju v skladu s tretjim odstavkom 199.b člena ZFPPIPP vsem zavarovanim upnikom. Pritožnik kot navadni upnik (upnik nezavarovane terjatve) je imel pravico vložiti terjatve v kapital dolžnika po ceni 6,04 EUR za delnico pod enakimi pogoji kot ostali navadni upniki (vključno s predlagateljema). Upnik je lahko pristal na zmanjšanje in odložitev zapadlosti svojih navadnih terjatev ali te terjatve (po nezmanjšani vrednosti) prenesel na dolžnika kot stvarni vložek na podlagi osnovnega kapitala. To pomeni, da bi lahko pod enakimi pogoji kot ostali upniki participiral na ekonomskih koristih od boljšega poslovanja dolžnika, kot je to predvideval načrt finančnega prestrukturiranja. O zlorabi pravice zato ni mogoče govoriti.

12Na zgornje zaključke ne vpliva pritožbeno sklicevanje na teoretično mogoč drugačen potek in predlog postopka prisilne poravnave po 4.8. oddelku ZFPPIPP. Zgolj zaradi izbire načina prestrukturiranja zavarovanih terjatev predlagateljema ni mogoče očitati zlorabo pravic; pritožnik pa pri opisu količnikov ne upošteva, da so le-ti postavljeni glede na kvaliteto posamezne terjatve. Neutemeljeno je zato problematiziranje dejstva, da ima imetnik zavarovanih terjatev pri glasovanju o sprejetju prisilne poravnave sorazmerno več pravic (v nekaterih primerih višji količnik), saj pritožnik ne upošteva različnosti položajev imetnikov zavarovanih terjatev ter imetnikov navadnih (nezavarovanih) terjatev.

13Nepravilna je tudi trditev, da lahko posamezni navadni upniki dosežejo drugačen predlog prisilne poravnave, saj za to v ZFPPIPP ni najti nobene opore. Upniki navadnih terjatev v skladu z zakonsko ureditvijo nimajo pravice vložiti predloga za začetek postopka prisilne poravnave, niti naknadnega načrta finančnega prestrukturiranja in tudi ne morejo zahtevati spremembe načrta finančnega prestrukturiranja. Z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave lahko vsak upnik doseže zgolj ustavitev postopka prisilne poravnave ali začetek stečajnega postopka nad dolžnikom (179. člen ZFPPIPP).

Glede ustavnosti določb drugega odstavka 201. člena ZFPPIPP, tretjega odstavka 179. člena ZFPPIPP in osmega odstavka 221.k člena ZFPPIPP

14Upnik navaja, da naj bi določba drugega odstavka 201. člena ZFPPIPP kršila ustavno varovano pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, določbi tretjega odstavka 179. člena ZFPPIPP in osmega odstavka 221.k člena ZFPPIPP pa pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ter pravico do pravnega sredstva iz 25. člena ustave RS.

15Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Vsaka prisilna poravnava posega v pravico upnikov do zasebne lastnine, ki je varovana s 33. členom Ustave RS. Tak poseg je dopusten, v kolikor prestane test sorazmernosti. Pritožnik ne zanika, da ureditev postopka prisilne poravnave zasleduje ustavno dopusten cilj povečati interes upnikov za izvedbo dokapitalizacije dolžnika in s tem zagotoviti njegovo hitrejšo razdolžitev. Za upnika je sporna določitev količnikov glasovanja v 1. in 2. točki drugega odstavka 201. člena ZFPPIPP, pri čemer iz pritožbe ni mogoče razbrati, zakaj naj bi bili količniki nesorazmerno visoki oziroma kolikšni količniki naj bi bili ustrezni. Prav tako ni mogoče razbrati, kako naj bi dejstvo, da ZFPPIPP poleg prostovoljnega prestrukturiranja zavarovanih terjatev omogoča tudi prisilno prestrukturiranje po 221.n členu ZFPPIPP, vplivala na nesorazmernost določitve količnikov iz 201. člena ZFPPIPP.

16Količnike za glasovanje o predlogu prisilne poravnave je potrebno presojati glede na kvaliteto terjatev, za presojo sorazmernosti količnikov pa je povsem nepomembno, kolikšno je število upnikov, ki zagotovijo zadostno večino za sprejetje prisilne poravnave. Vsak upnik glasuje upoštevajoč znesek priznane ali verjetno izkazane terjatve iz 73. člena ZFPPIPP, ne pa po načelu „en upnik, en glas“. Predvsem pa upnik - ob očitku, da zakonska določba drugega odstavka 201. člena ZFPPIPP zlasti v primeru postopka upniške prisilne poravnave ne prestane testa sorazmernosti - svojega testa ne izvede, niti ne pojasni, kakšna ureditev glasovalnih pravic (količnikov) bi bila sorazmerna oziroma kakšna ureditev glasovalnih pravic bi prestala test sorazmernosti. Vprašanje presoje smiselnosti zakonske ureditve, ki jo pritožnik problematizira v pretežnem delu pritožbe, ni stvar sodišča, pač pa zakonodajalca, kot takšna pa ni predmet sodne presoje.

17Pritožnik ponavlja trditve, ki se nanašajo na neustavnost določbe tretjega odstavka 179. člena ZFPPIPP in osmega odstavka 221.k člena ZFPPIPP. Bistveno neskladje z Ustavo RS naj bi bilo v tem, da upnik ne more vplivati na potek postopka prisilne poravnave, predvsem ne more vplivati na vsebino načrta finančnega prestrukturiranja, pri čemer eventualen upnikov uspeh z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave dejansko pomeni slabše poplačilo upnika zaradi slabšega poplačila v stečajnem postopku v primerjavi s poplačilom v postopku prisilne poravnave.

18Pritožbenim navedbam ni mogoče slediti niti v tem delu. Zakonsko rešitev, da je pravica predlagati začetek postopka prisilne poravnave pridržana zgolj nekaterim upnikom, je Ustavno sodišče RS že presojalo (U-I-222/2018-21 z dne 14. 5. 2020). Če je skladna z ustavo ureditev, po kateri je finančnim upnikom pod določenimi pogoji dana možnost predlagati upniško prisilno poravnavo s ciljem zasledovanja hitrosti učinkovitejšega prestrukturiranja in varstva njihovih terjatev, je v skladu z ustavo in navedenim ciljem tudi ureditev, po kateri načrta finančnega prestrukturiranja, ki je predmet naknadnega predloga prisilne poravnave, ni dovoljeno spremeniti (kot je to izrecno določeno v osmem odstavku 221.k člena ZFPPIPP).

19Določbi tretjega odstavka 179. člena ZFPPIPP in osmega odstavka 221.k člena ZFPPIPP tudi ne posegata v pravico do sodnega varstva ali pravico do pravnega sredstva. Pritožnik zmotno meni, da je njegova pravica, da uveljavlja ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave, vsebinsko izvotljena, ker mora izbirati med dvema možnostma: da vloži ugovor in v primeru uspeha doseže stečaj dolžnika, ali pa ugovora ne vloži in se zadovolji s predlaganim plačilom.

20Pritožnik namreč napačno interpretira naravo ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave in vsebino takšnega ugovora. Načelo zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov iz 47. člena ZFPPIPP ni možno razlagati absolutno (za kar se smiselno zavzema pritožnik). Namen postopka prisilne poravnave, ki se vodi za izvedbo finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema, je določen v 136. členu ZFPPIPP: obstoječi družbeniki dolžnika lahko obdržijo samo tak delež v osnovnem kapitalu dolžnika, ki ustreza vrednosti preostanka premoženja dolžnika, ki bi ga prejeli, če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek; upnikom se zagotovijo ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, ob upoštevanju vrstnega reda in drugih pravil poplačila prednostnih, navadnih in podrejenih terjatev ter zavarovanih terjatev v stečajnem postopku; nadaljuje se poslovanje dolžnikovega podjema oziroma rentabilnega dela tega podjema. Namen postopka prisilne poravnave torej ni neko teoretično absolutno najvišje možno poplačilo navadnih upnikov oziroma njihovih terjatev, pač pa morajo biti pogoji plačila terjatev ugodnejši, kot bi bili pogoji plačila terjatev v stečajnem postopku. Tudi ni potrebno, da bi s predlagano prisilno poravnavo soglašali vsi upniki, pač pa se mora doseči le ustrezno večino. To pomeni, da ne gre za tako poplačilo terjatev, s katero se bodo strinjali vsi upniki, temveč zadošča, da se z njo strinja takšno število upnikov, da dosežejo z zakonom predpisano večino za potrditev predlagane prisilne poravnave. Če bi bil namen zakonodajalca izključno v tem, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov v smislu vsakega posameznega upnika, potem ne bi predvidel mehanizma, po katerem prisilno poravnavo predlaga dolžnik (ali drug predlagatelj), upniki pa o njej glasujejo in jo z ustrezno večino potrdijo (ali pa dosežejo začetek stečajnega postopka nad dolžnikom).

21Pritožnik zato napačno zatrjuje, da je njegova pravica do ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave vsebinsko izvotljena, ker ne more doseči namena ugovora, to je spremembe načrta finančnega prestrukturiranja. Namen postopka z ugovorom ni spreminjanje načrta finančnega prestrukturiranja. V primeru, da bi se ugovor uporabljal na način, za katerega se zavzema pritožnik, bi prisilna poravnava izgubila svoj smisel. V razmerju do vsakega upnika je namen prisilne poravnave izpolnjen, če mu bo z njeno potrditvijo zagotovljeno ugodnejše plačilo terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek. Smisel ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave torej ni, da se v naprej zagotovi teoretično maksimalno poplačilo navadnih upnikov, pač pa, da je to poplačilo ugodnejše, kot bi ga upniki prejeli v primeru stečajnega postopka nad dolžnikom. Maksimalno mogoče poplačilo upnikov lahko slednji uveljavijo z drugim pravnim sredstvom (tožbo na izpodbijanje potrjene prisilne poravnave, 219. člen ZFPPIPP).

22Že zgoraj je navedeno, da načela zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov ni mogoče razlagati absolutno, še najmanj pa to pomeni, da to načelo zahteva zagotavljanje najboljših pogojev za plačilo navadnih upnikov. Nasprotno: gre za najboljše pogoje za poplačilo vseh upnikov kot celote, pri čemer je jasno, da se pogoji poplačila posameznega upnika zaradi različnih kvalitet terjatev razlikujejo.

23Za zagotovitev pravice do sodnega varstva mora biti upniku v postopku prisilne poravnave zagotovljeno sodno varstvo v primeru, da se izkaže, da nameni prisilne poravnave ne bodo izpolnjeni (omogočeno mu torej mora biti doseči začetek stečajnega postopka), hkrati pa pravica do sodnega varstva ne varuje poslovnih interesov vsakega od upnikov, ki ne temeljijo na namenu prisilne poravnave, kot je opredeljen v 136. členu ZFPPIPP. Zato smisel ugovora ni omogočiti upnikom, da bi prisilili dolžnika ali predlagatelja k spremembi načrta finančnega prestrukturiranja (še zlasti, če ima le-ta zadostno podporo med upniki). S tem, ko je vsakemu upniku omogočeno, da doseže odločanje o začetku stečajnega postopka nad dolžniku, je varovana pravica do sodnega varstva v postopku prisilne poravnave, saj mu je na ta način omogočeno, da doseže učinkovito varstvo svojih pravic.

24Niti prepoved spremembe naknadnega predloga prisilne poravnave ne nasprotuje upnikovi pravici do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Osmi odstavek 221.k člena ZFPPIPP se nanaša na dolžnika in predlagatelja, v pravni položaj pritožnika pa ne posega. Že iz tega razloga ne more predstavljati kršitve pritožnikove pravice do sodnega varstva iz 23. člena ZFPPIPP.

25Zahteva po učinkovitosti pravnega sredstva pomeni, da mora pravno sredstvo upnikom omogočiti učinkovito varstvo njihovih pravic v razmerju do dolžnika. Kot je bilo navedeno, ima vsak od upnikov v razmerju do dolžnika pravico zahtevati odločanje o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, razen izjemoma pa upniki nimajo pravice zahtevati odločanja o začetku postopka prisilne poravnave. Pravica, ki jo mora pravno sredstvo varovati med postopkom prisilne poravnave je zgolj ta, da upniki lahko dosežejo začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, če načrt finančnega prestrukturiranja ne omogoča za upnike ugodnejšega poplačila, kot bi ga dosegli v primeru stečajnega postopka. Namen ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave je torej zagotoviti, da so upniki v najmanj enakem položaju, kot bi bili, če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek ne pa, da se doseže taka sprememba načrta finančnega prestrukturiranja, da bo navadnim upnikom zagotavljala teoretično absolutno najvišje možno poplačilo.

Glede predloga za prekinitev postopka

26Pravil o prekinitvi postopka v postopku prisilne poravnave (praviloma) ni mogoče uporabiti. Načelo hitrosti postopka zahteva, da postopek prisilne poravnave poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja (prim. VSL sklep Cst 373/2012 z dne 20. 12. 2012). Glede na to, da je ureditev postopka prisilne poravnave ustavnoskladna, višje sodišče pritožnikovemu predlogu ni sledilo.

27Upnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

28Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan dolžniku povrniti stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.