201. člen ZFPPIPP

Osrednje procesno dejanje v postopku prisilne poravnave je glasovanje upnikov o sprejetju prisilne poravnave. Procesno legitimacijo glasovati o tem imajo upniki samo glede tistih terjatev, ki so bodisi priznane bodisi verjetno izkazane (prvi odstavek 201. člena ZFPPIPP). Zato mora v postopku prisilne poravnave sodišče s sklepom o preizkusu terjatev odločiti tudi o tem, katere (prerekane) terjatve so verjetno izkazane (3. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). Če je bila terjatev v postopku prisilne poravnave prijavljena, ni pa ugotovljena, sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov za takšno terjatev. Položaj takega upnika je izenačen s položajem upnika, ki ni prijavil terjatve v postopku prisilne poravnave. Pri tem posebnega položaja nimajo upniki, katerih terjatve so bile prerekane, a je sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP s sklepom o preizkusu terjatev odločilo, da so verjetno izkazane. Za tako situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, saj je terjatev upnika prerekal drug upnik. Ugotovitev, da je terjatev verjetno izkazana ima za posledico le pridobitev glasovalnih pravic takega upnika v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek

Očitano procesno kršitev šestega odstavka 209. člena ZFPPIPP bi moral pritožnik uveljavljati s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovorov proti vodenju postopka prisilne poravnave. Če te kršitve ni uveljavljal, tega ne more sanirati na način, da zatrjevano kršitev uveljavlja v pritožbi zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave. Če bi mu namreč sodišče sledilo in ponovno odločalo o ugovorih, bi storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Zahteva po učinkovitosti pravnega sredstva pomeni, da mora pravno sredstvo upnikom omogočiti učinkovito varstvo njihovih pravic v razmerju do dolžnika. Vsak od upnikov ima v razmerju do dolžnika pravico zahtevati odločanje o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, razen izjemoma pa upniki nimajo pravice zahtevati odločanja o začetku postopka prisilne poravnave. Pravica, ki jo mora pravno sredstvo varovati med postopkom prisilne poravnave je zgolj ta, da upniki lahko dosežejo začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, če načrt finančnega prestrukturiranja ne omogoča za upnike ugodnejšega poplačila, kot bi ga dosegli v primeru stečajnega posto

Zgolj dejstvo, da ima upnik A. največji delež pri glasovanju ne more pomeniti, da zaradi tega prisilna poravnava ne bo dosegla svojega namena. Največji upnik (ki ima največji delež svojih terjatev v skupnem znesku vseh terjatev) ima namreč lahko le največji interes, da prisilna poravnava uspe in se na ta način poplača v največji možni meri oziroma bolje kot v stečajnem postopku. Je pa res, da je prisilna poravnava institut insolventnega prava, pri čemer se prisila v tem postopku izkazuje v tem, da učinkuje taka prisilna poravnava tudi na tista pravna razmerja (terjatve), katerih upniki niso podali soglasja k nastopu njenih učinkov. V skladu z določbo 205. člena ZFPPIPP glasujejo o prisilni poravnavi vsi upniki po zakonsko določenem postopku, prisilna poravnava pa je sprejeta, če za njeno sprejetje glasujejo upniki, katerih skupni ponderirani zneski terjatev so najmanj enaki 6/10 zneska osnove iz tretjega odstavka 201. člena tega zakona to je vsota ponderiranih zneskov vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev upnikov v postopku prisilne poravnave. Največji upniki imajo torej največji vpliv na sprejem prisilne poravnave. Ker učinkuje tako sprejeta prisilna poravnava praviloma

Sodišče odloča o tem, katere pravočasno prerekane terjatve so verjetno izkazane, ne more pa spremeniti upraviteljeve izjave o priznanju terjatve tako, da bi priznano terjatev štelo kot prerekano.

Iz pritožnikove glasovnice je razvidno, da je pritožnik glasoval za sprejetje ponovne prisilne poravnave. Iz navedenega je razvidno, da je tudi pritožnik, ne glede na to, da njegova glasovnica ni bila upoštevana, dosegel, kar je zasledoval s svojim glasovanjem. To pa nadalje pomeni, da si pritožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Za pritožbo torej nima pravnega interesa.

Sklep o začetku postopka zaradi insolventnosti spada med sklepe, izdane v predhodnem postopku zaradi insolventnosti. Procesno legitimacijo za pritožbo proti tem sklepom imajo tisti, ki imajo položaj stranke predhodnega postopka. Tudi v primeru izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka po prvem odstavku 208. člena ZFPPIPP ima dolžnik procesno legitimacijo po svojem (bivšem) zakonitem zastopniku vložiti pritožbo proti sklepu o začetku stečajnega postopka, saj šele s tem sklepom nastopijo pravne posledice iz 245. člena ZFPPIPP. Ob smiselni uporabi določil drugega odstavka 242. člena ZFPPIPP pa je podana tudi procesna legitimacija dolžnikovega družbenika za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka po prvem odstavku 208. členu ZFPPIPP. Citirano določilo 242. člena ZFPPIPP določa, da če je sodišče izdalo sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog, lahko pritožbo proti temu sklepu vloži tudi družbenik stečajnega dolžnika. V primeru ustavitve postopka prisilne poravnave in začetka stečajnega postopka po prvem odstavku 208. členu ZFPPIPP so o začetku stečajnega postopka odločili upniki, ki so glasovali proti prisilni poravnavi. Zato je treba družbenikom d

V obravnavanem primeru se izkaže kot premisleka vredno stališče pritožnikov in teorije, da bi bila tudi v primeru, ko fizična oseba lastniško in vodstveno obvladuje več podjetij, analogna uporaba pravil koncernskega prava nujna za zagotovitev načela pravne enakosti. Ne glede na to, da insolvenčno pravo prepovedi zlorabe pravic ne ureja, ni dvoma, da ta prepoved velja tudi v insolvenčnem pravu. Prav zaradi tesnih (kapitalskih in osebnih vodstvenih) povezav med dolžnikom in upnikom F d. o. o., se ravnanje tako dolžnika kot tudi upnika F d. o. o. v obravnavanem primeru izkaže kot ravnanje z namenom, da s spretnim manevriranjem in ob sodelovanju še nekaterih drugih upnikov porokov, dosežeta potrditev prisilne poravnave nad dolžnikom na nedopusten način. Pri tem ne gre le za dejstvo, da je bila prisilna poravnava lahko izglasovana le tako, da so zanjo glasovali tudi z dolžnikom tesno povezani upniki. Gre predvsem za to, da ti upniki iz naslova terjatev, ki naj bi jih do dolžnika imeli na podlagi danega poroštva, niso plačali še ničesar, pa so kljub temu po izjavi upraviteljice, da so njihove terjatve pogojne, poskusili doseči, da se njihove terjatve v končnem seznamu prei

Za izračun deleža glasovalnih pravic upnika pri glasovanju o sprejetju prisilne poravnave je pomemben znesek vsake priznane ali verjetno izkazane terjatve upnika iz 73. člena ZFPPIPP, pomnožen s količnikom za glasovanje o prisilni poravnavi. Ta količnik pa je pri navadnih terjatvah (med drugim) odvisen tudi od dejstva, ali gre za terjatev povezano z odložnim pogojem. Za navadno terjatev, ki je povezana z odložnim pogojem, ZFPPIPP v 4. točki drugega odstavka 201. člena določa količnik za glasovanje 0,5, za druge navadne terjatve pa v 5. točki citiranega določila količnik za glasovanje 1,00. Določitev količnika, s katerim je treba ponderirati priznane oziroma verjetno izkazane navadne terjatve posameznih upnikov, ki so navedene v končnem seznamu preizkušenih terjatev, pa ne spada v fazo preizkusa terjatev, ampak v fazo glasovanja o prisilni poravnavi oziroma fazo ugotavljanja rezultatov glasovanja o sprejetju prisilne poravnave. Pri regresni terjatvi solidarnih porokov do dolžnika, gre za navadno terjatev, povezano z odložnim pogojem, ki je nastala v času, ko je bila dana poroštvena zaveza.

Neutemeljene so upnikove pritožbene navedbe, da bi sodišče, ko je upnik ločitveno pravico pridobil le na enem predmetu izvršbe, izvršbo moralo nadaljevati v celoti z vsemi s sklepom o izvršbi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi. Res je sicer, da ZFPPIPP izrecno ne opisuje “vmesnega postopanja“ sodišča, t. j. nadaljevanja izvršbe le s tistim sredstvom oziroma predmetom izvršbe, ki je predmet ločitvene pravice, vendar pa je treba ločitveno pravico razumeti v povezavi z določbo o učinkovanju prisilne poravnave za neplačani del terjatve, če upnik z uresničitvijo ločitvene pravice ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico. V primerih, ko vrednost zarubljenega premoženja ni znana v nominalni višini, namreč sodišče ne more opraviti izvršbe za izterjavo celotne terjatve ali pa le terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, dokler ni znana višina terjatve, ki je poplačana z uresničitvijo ločitvene pravice. Predmet izterjave v takem primeru v prvi fazi ne more biti terjatev v večjem obsegu, kot je zavarovan z ločitveno pravico, in z vsemi predlaganimi izvršilnimi sredstvi, temveč le v tistem obsegu, v katerem ima upnik ločitv

Sodišče pri odločanju o potrditvi prisilne poravnave ne odloča o terjatvi upnikov oziroma le v obsegu iz četrtega odstavka 211. člena ZFPPIPP. Dejstvo je, da je upnik terjatev priglasil v postopek prisilne poravnave, preizkusu terjatve pa je namenjena (predhodna) faza postopka prisilne poravnave, in sicer faza preizkusa terjatev. Ko sodišče odloča v postopku potrjevanja prisilne poravnave na podlagi citirane določbe 4. točke prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP, odloči le, da se dolžniku naloži plačilo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, v rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, pri tem pa le sledi seznamu terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave iz tretjega odstavka 211. člena ZFPPIPP. Ali je pritožnik v tem postopku v celoti ali delno uveljavljal plačilo terjatve iz naslova vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe in kako jo je upravitelj priznal, se mora razčistiti pred izdajo sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Upravitelj je prijavljeno terjatev priznal kot navadno terjatev, tega pa pritožnik v postopku preizkusa terjatev ni izpodbijal. Pri glasovanju o potrditvi prisilne poravnave lahko sodelujejo

Skladno z določilom prvega odstavka 146. člena ZFPPIPP mora pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij pregledati le NFR; že posebna pravila o povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki iz 199.a člena ZFPPIPP pa te zahteve ne vsebujejo. Toliko manj to velja za izjave upnikov, ki so bile predložene po preteku roka iz drugega odstavka 176. člena ZFPPIPP in ne predstavljajo dela s NFP. Ponudba je v postopku prisilne poravnave odvisna tudi od družbenikov insolventnega dolžnika, pri čemer bodoči novi družbeniki, ki to lahko postanejo med postopkom prisilne poravnave po 199.a členu ZFPPIPP, nimajo več možnosti za spremembe ali dopolnitve NFP, ki bi podjetju olajšala likvidnosti položaj in ji zagotovila, da po končanem postopku prisilne poravnave postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Pritožbeni očitek, da je s tem, ko je upoštevalo omenjene tri izjave po preteku rokov za spremembo NFR, sodišče prve stopnje kršilo postopkovna pravila, saj se ne bi smelo sklicevati na subsidiarno rabo ZPP, je neutemeljen. Ocena več kot 50 % stopnje verjetnosti je pravni standard, pri zapolnjevanju katerega sodišče ni vezano na nobena dokazna pravila, pa tudi na ocen

Odločitev sodišča o verjetnosti prerekanih terjatev je potrebna le zaradi podelitve glasovalnih pravic upnikom, in ne sodi v sklep o potrditi prisilne poravnave, ki je izvršilni naslov in podlaga za izpolnitev obveznosti dolžnika. Zato je torej stališče pritožnika, da bi moral sklep o potrditvi prisilne poravnave vsebovati tudi odločitev sodišča o tem, katere terjatve so verjetno izkazane, materialnopravno zmotno. Kakšne so vse obveznosti dolžnika pa upnik lahko razbere iz poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika.