219. člen ZFPPIPP

Nerelevantno je, ali je tožeča stranka že pred začetkom postopka ali med postopkom prisilne poravnave vedela oz. bi lahko vedela, da bo prodaja določenega premoženja tožene stranke lahko realizirana po višjih vrednostih. V skladu z načelom enakega obravnavanja upnikov, ki terja enako obravnavanje upnikov, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, je treba pri ugotavljanju plačilne sposobnosti dolžnika za poplačilo vseh navadnih terjatev s pripadajočimi obrestmi v smislu prvega odstavka 219. člena ZFPPIPP upoštevati dolžnikovo (prednostno) obveznost plačila vseh zavarovanih terjatev s pripadajočimi obrestmi v višini, kot bi tekle, če ne bi bila nad dolžnikom potrjena prisilna poravnava. Enako velja tudi za v osnovni kapital dolžnika konvertirane terjatve upnika.

Ker je tožena stranka pred sodiščem prve stopnje uspela glede zahtevka za plačilo zneska 230.287,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku treh mesecev (vsebinsko gre pri tem le za sklep, s katerim se določi rok plačila ugotovljene terjatve), saj je sodišče prve stopnje ta del tožbe zavrglo, in boljše odločitve niti ne more doseči, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP). Tožeča stranka je le spremenila in dopolnila posamezne navedbe (glede na navedbe tožene stranke), zaradi česar tožbeni zahtevek ni bil spremenjen. Predpostavke iz drugega odstavka 184. člena ZPP tako niso izpolnjene in je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je sodišče v skladu s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP dovolj jasno navedlo, od kod je ugotovilo dejstva v zvezi z zahtevkom (ta niti niso bila sporna, ker jih tožena stranka ni prerekala), pojasnilo pa je tudi, zakaj ni izvedlo zaslišanj, ki jih je predlagala tožena stranka. Glasovanje o prisilni poravnavi taki osebi prepoveduje četrti odstavek 200. člena ZFPPIPP, ki se smisel

Namen ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave je vsakemu upniku zagotoviti enako varstvo pravic, kot bi jih imel v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V primeru obstoja razlogov iz 2., 3., 4. ali 5. točke 172. člena ZFPPIPP sodišče ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka (tretji odstavek 179. člena ZFPPIPP). V tem okviru je z ugovornim postopkom zoper vodenje postopka prisilne poravnave v celoti varovana pravica vsakega upnika do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, tako da mu je zagotovljen enak položaj kot v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Vsak upnik insolventnega dolžnika nima pravice vložiti predloga za začetek postopka prisilne poravnave, niti naknadnega načrta finančnega prestrukturiranja in tudi ne more zahtevati spremembe načrta finančnega prestrukturiranja.

Zlorabo procesnih pravic predstavlja zasledovanje cilja, ki že na prvi pogled ni skladen z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave tj. v odpravi insolventnosti. Upnikove trditve o zlorabi, ki jih je podal v pritožbi, pa gredo v smeri, da se presoja pravilnost navedbe dolžnikovega premoženja. Temu pa je dejansko namenjen institut notarsko overjene izjave dolžnika, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje (prvi odstavek 221.d člen ZFPPIPP). Namen zahteve po obličnosti te izjave je zagotoviti, da notar v okviru pojasnilne dolžnosti dolžnika pouči o pomenu izjave, prav tako pa ga pouči tudi o posledicah, zlasti o posledici, če so v poročilu prikazani neresnični podatki o finančnem položaju in poslovanju.

Glede na navedeno je po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje opravilo tehtanje upnikovih trditev o očitanih dejanjih, ki naj bi po upnikovem mnenju predstavljale dolžnikovo zlorabo pravic ter presodilo, da zlorabe ni mogoče očitati. Pri tem je pravilno izvedlo le minimum vsebinskega preizkusa in se pri tem ni spuščalo v presojo vsakega konkretnega ravnanja, ki ga očita upnik, saj bi s tem dejansko prešlo na vsebinsko presojo ukrepov finančnega prestrukturiranja, oziroma presojo, ali se s predlaganim načrtom sploh lahko doseže finančno prestrukturiranje, za kar pa ni nobene zakonske podlage. Sodišče izvede le preizkus na prvi pogled (prima facie), z ugotavljanjem obstoja in utemeljenosti upnikovih terjatev ter obstoja dolžnikovih pogodbenih razmerij in resničnosti prikazovanja poslovnih možnosti pa se sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, ne ukvarja. Vsekakor pa lahko nudijo ti podatki (tudi) drugim upnikom primerno podlago za sprejem odločitve pri glasovanju o poenostavljeni prisilni poravnavi ter kasneje pri odločitvi o morebitni vložitvi tožbe po 219. členu ZFPPIPP. Presoja navedb upnika v zvezi s konkretnimi terjatvami in posli preko te, ki jo j

Po oceni višjega sodišča za obravnavane davke - davek na dodano vrednost, davek od dohodka pravnih oseb in davek od drugih dohodkov - velja, da je narava odločbe le ugotovitvena, ne pa konstitutivna; davčna obveznost je namreč, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, nastala s potekom obdobja, za katero se davek ugotavlja, kar je bilo vse precej pred začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave. Terjatev tožeče stranke do tožene stranke je tako nastala pred začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave, zato jo je bila tožena stranka dolžna vključiti v posodobljeni seznam terjatev. Ne glede na to, da naj bi terjatev tega upnika predstavljala 42,80 % zgoraj navedene osnove, samo to še ne zadostuje za ugotovitev, da brez tega upnika poenostavljena prisilna poravnava ne bi bila izglasovana. Tožeča stranka v tej smeri ni navedla nobenih trditev, torej glede izračuna, kaj bi bilo brez glasov tega upnika, ob upoštevanju, da je za sprejetje glasovala tudi večina vseh upnikov.

Razlog, da je bila poenostavljena prisilna poravnava (v nadaljevanju: PPP) sprejeta na goljufiv način je, če je dolžnik upnikom napačno (lažno) prikazal svoj finančni položaj in poslovanje, in sicer zlasti, če je lažno prikazal, da je insolventen. Razlog, da bi bila PPP sprejeta na goljufiv način, bi tudi lahko bila fiktivno vzpostavljena terjatev upnika, na podlagi te terjatve pa bi ta upnik z odločilno glasovalno pravico v postopku PPP dosegel, da bi bila PPP izglasovana, ostali upniki pa bi bili prikrajšani za celotno poplačilo svojih terjatev. Kakšen je bil namen prenosa sredstev, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi pravilno ugotovljeno. Šlo je za finančno prestrukturiranje tožene stranke zato, da bi tožena stranka naprej uspešno poslovala. Tudi, če bi tožena stranka res prejela vsa sredstva brezplačno, bi bili upniki tožene stranke kvečjemu v bistveno boljšem položaju, ker bi lahko glede na prenos vseh sredstev, utemeljeno pričakovali poplačilo svojih terjatev v skladu s pogoji PPP.

Ker po ZDDV-1 obstoji dobaviteljeva pravica uveljaviti zmanjšanje davčne osnove zaradi neplačila, ki je posledica potrjene prisilne poravnave, zaradi uresničevanja načela nevtralnosti DDV na drugi strani obstaja kupčeva dolžnost, da opravi popravek vstopnega DDV, ki ga je odbijal. Celotno ali delno dokončno neplačilo namreč spreminja davčno osnovo, saj ta pri dobavah blaga ali storitev vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave (prvi odstavek 36. člena ZDDV-1).

Določba četrtega odstavka 219. člena ZFPPIPP je jasna in ne omogoča analogije z vročanjem sklepov z objavo na straneh Ajpes. Objava datuma pravnomočnosti na spletnih straneh Ajpes je v korist strankam, da jim tega ni treba individualno poizvedovati na sodišču. Tudi za sodišče je to dosti bolj ekonomično, glede na to, da v insolventnih postopkih praviloma nastopa množica upnikov.

Po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G, ki se uporablja za postopke, ki se uvedejo po 25. aprilu 2016, mora dolžnik v enem mesecu po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave sodišču predložiti posodobljeni seznam terjatev, za katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, ki za vsako terjatev vključuje identifikacijske podatke o upniku, višini njegove terjatve in pravnem temelju njenega nastanka in navedbo, ali ima upnik v razmerju do insolventnega dolžnika položaj povezane družbe po 527. členu ZGD-1 ali ožje povezane osebe ter je izdelan po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave in njegovo izjavo, da posodobljeni seznam terjatev resnično in pošteno prikazuje stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave, ki mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa. Posodobljeni seznam terjatev mora sodišče objaviti v treh delovnih dneh po njegovi predložitvi. Pritožba utemeljeno opozarja, da posodobljeni seznam navadnih terjatev upnikov, ki ga je predložil dolžnik in ki je bil objavljen dne 20. 2. 2017, ne vsebuje podatkov o pravnem temelju nastanka vseh navadnih terjatev upnikov. Navedeni podatek je v postopku poenostavljene prisilne poravnav

S pravnomočnostjo sklepa o razveljavitvi prisilne poravnave pridobi sklep o potrditvi prisilne poravnave moč izvršilnega naslova za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave v celotnem znesku ugotovljene terjatve. Cesija ustvarja singularno nasledstvo samo na materialnopravnem področju, medtem ko na procesnem, če ni soglasja tožnika (cedenta), toženca (cesussa) in cesionarja, te moči nima. Tožnik mora zato v primeru odstopa terjatve tožbeni zahtevek spremeniti tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi (relevančna teorija), medtem ko mu tožbenega zahtevka ni treba spremeniti (ga pa lahko), če pride do odtujitve na strani toženca (irelevančna teorija). Potreba po prilagoditvi zahtevka ne izhaja iz procesnega zakona, temveč jo narekujejo določbe materialnega zakona, ki med drugim opredeljujejo upravičence in zavezance iz materialnopravnih razmerij. Glede na njih mora namreč toženi stranki biti v tem postopku omogočeno, da glede na ugotovljeno odsvojitev uveljavlja morebitne ugovore, ki jih ima do cesionarja.

Skladno z določilom prvega odstavka 146. člena ZFPPIPP mora pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij pregledati le NFR; že posebna pravila o povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki iz 199.a člena ZFPPIPP pa te zahteve ne vsebujejo. Toliko manj to velja za izjave upnikov, ki so bile predložene po preteku roka iz drugega odstavka 176. člena ZFPPIPP in ne predstavljajo dela s NFP. Ponudba je v postopku prisilne poravnave odvisna tudi od družbenikov insolventnega dolžnika, pri čemer bodoči novi družbeniki, ki to lahko postanejo med postopkom prisilne poravnave po 199.a členu ZFPPIPP, nimajo več možnosti za spremembe ali dopolnitve NFP, ki bi podjetju olajšala likvidnosti položaj in ji zagotovila, da po končanem postopku prisilne poravnave postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Pritožbeni očitek, da je s tem, ko je upoštevalo omenjene tri izjave po preteku rokov za spremembo NFR, sodišče prve stopnje kršilo postopkovna pravila, saj se ne bi smelo sklicevati na subsidiarno rabo ZPP, je neutemeljen. Ocena več kot 50 % stopnje verjetnosti je pravni standard, pri zapolnjevanju katerega sodišče ni vezano na nobena dokazna pravila, pa tudi na ocen