VSM Sodba IV Kp 33610/2019

I. Ob reševanju pritožbe obdolženega D.K. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni:

1 - glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka tako, da se:

zoper obdolženega D.K. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje)

po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

zavrne obtožba,

da je vzel tuje premične stvari, da bi si jih protipravno prilastil, vrednost ukradenih stvari pa je bila majhna in si je hotel prilastiti stvari take vrednosti, ko je 16. 11. 2018 v Mariboru v družbi E. d.o.o., kjer je bil zaposlen, vzel 8 kartonskih škatel čistila A.L. v skupni količini 48 litrov, last družbe E. d.o.o., jih zložil v svoj avtomobil in jih po končani službi odpeljal, s čemer si je protipravno prilastil stvari v lasti družbe E. d.o.o. v vrednosti 209,60 EUR,

s tem naj bi storil kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika.

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca v tem delu postopka obremenjujejo proračun.

2 - glede kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika pod točko 1 izreka pa v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolženemu D.K. po 57. in 58. členu Kazenskega zakonika izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po tretjem odstavku 209. člena tega zakona določi kazen 3 (tri) mesece, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II. Pritožba obdolženega D.K. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 33610/2019 z dne 11. 3. 2021 obdolženega D.K. pod točko 1 izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter pod točko 2 izreka storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka po tretjem v zvezi s prvim odstavkom (pravilno po tretjem odstavku) 209. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka po drugem v zvezi s prvim odstavkom (pravilno po drugem odstavku) 204. člena KZ-1 tri mesece zapora, nato pa mu je po drugem odstavku 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da mu izreče oprostilno sodbo.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4Uvodoma zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kakor tudi „zmotne uporabe materialnega prava“, pritožba v nadaljevanju ne obrazloži, pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu napadene sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ugotovilo obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 5. točki 371. člena ZKP, ki je podana, ker oškodovana družba glede kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 (točka 2 izreka napadene sodbe) ni podala pravočasnega predloga za kazenski pregon, kar je pogoj, da državni tožilec vloži obtožni predlog.

5Sodišče prve stopnje je v točki 1 obrazložitve napadene sodbe napačno pojasnilo, da se pregon za obe obdolžencu očitani kaznivi dejanji začne na predlog. Takšno procesno predpostavko KZ-1 po določbi tretjega odstavka 204. člena zahteva le za kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ne pa tudi za kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. V tej zvezi je sodišče prve stopnje predlog pooblaščenke oškodovane družbe štelo kot pravočasen, pri tem pa svoje stališče pojasnilo z utemeljevanjem roka za vložitev predloga za pregon kot procesnega roka. Takšno stališče je napačno. V skladu s prvim odstavkom 52. člena ZKP, ki je veljal v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, je bilo treba za kaznivo dejanje, za katero se je storilec preganjal na predlog, tak predlog podati v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Sicer je rok za vložitev predloga za pregon določen v procesnem zakonu (prvi odstavek 52. člena ZKP), vendar to ne pomeni, da mu je mogoče pripisati naravo procesnega roka, saj za opredelitev, ali je rok materialni ali procesni, ne more biti odločilno zgolj dejstvo, ali je rok določen v ZKP ali KZ-1. Bistvena je sama narava roka, to je, kakšna pravica se daje z določenim rokom ter kakšne so posledice njegove zamude. Rok za podajo predloga za kazenski pregon je materialni rok, za njegov začetek, tek in iztek pa se ne upoštevajo dnevi, ko se pri državnem organu ne dela, kot to velja za procesne roke. Gre namreč za rok, v katerem lahko oškodovanec uveljavlja materialno pravico do kazenskega pregona, ki mu jo daje kazenski materialni zakon (KZ-1) in s potekom katerega oškodovanec dokončno izgubi pravico, ki jo ima po materialnem zakonu.¹

6Glede na navedeno, razloge napadene sodbe in podatke spisa, iz katerih je razvidno, da je oškodovana družba za kaznivo dejanje in storilca izvedela na dan dogodka, to je 16. 11. 2018, je predlog za pregon 18. 2. 2019 vložila prepozno. Ker torej ni (pravočasnega) predloga oškodovane družbe za kazenski pregon obdolženca za kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, so po 4. točki 357. člena ZKP podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti napadeno sodbo v točki 2 izreka glede tega obdolžencu očitanega kaznivega dejanja spremenilo tako, da je obtožbo zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP), zaradi česar tudi ni presojalo utemeljenosti navedb obdolženčeve pritožbe, ki se nanašajo na to dejanje. V tej zvezi je sprejelo le še odločitev o stroških kazenskega postopka, ki je posledica zavrnitve obtožbe in temelji na v izreku sodbe citiranih določbah ZKP.

7V zvezi s kaznivim dejanjem poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja (točka 1 izreka napadene sodbe), za katerega predlog za kazenski pregon oškodovanca ni procesna predpostavka, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je storil očitano kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in zaključke je tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe ter jih kot pravilne povzema.

8Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje ter ponavljanju obdolženčevega zagovora, da ni tat, temveč je hotel na podlagi donatorske prošnje pomagati gasilskemu društvu pri zbiranju sredstev za srečelov. Obdolženec meni, da v obravnavani zadevi ni nikakršnih dokazov, da si je sredstva nameraval prilastiti, saj iz oškodovane družbe ni nikoli ničesar odnesel brez vednosti nadrejenih, tistega dne pa je pozabil prinesti potrdilo za iznos. Možnost takšnega naknadnega prinosa potrdila je v delovnem sporu dopustila celo A.Ž.K., ki si je, med drugimi, tudi sama prisvajala izdelke.

9Povzetim navedbam ni mogoče pritrditi. Zagovor obdolženca, da so bile stvari, navedene v obtožnem predlogu, namenjene za srečelov prostovoljnega gasilskega društva in si jih sam ni nameraval prilastiti, je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ne le, da za obstoj prilastitvenega namena ni pomembno, ali je storilec stvar vzel zase ali za koga drugega ter kakšen je bil njegov motiv, pač pa tudi ni mogoče prezreti, da vreče umetnega gnojila, ki si jih je prilastil, predstavljajo surovino, v tej zvezi pa so priče A.K.Ž., N.F.H. in J.S. povedale, da so za srečelove vedno namenili končne izdelke ter da se surovine nikoli niso donirale, medtem ko so slednje, ob pričah M.C., D.L. in B.K., prepričljivo pojasnile še, da je bilo potrebno o iznosu stvari nadrejenega obvestiti. Tega obdolženec, po prepričljivih izpovedbah prič, ni storil, niti tega v svojem zagovoru ni zatrjeval. Z navedbo, da je bil v podjetju zaposlen 30 let in da nikoli ni ničesar odnesel brez vednosti nadrejenih, pa ne more uspeti. Glede na že pojasnjeno, in ko si je obdolženec protipravno prilastil vreče umetnega gnojila, ravnanje s katerimi je sicer spadalo v delokrog njegovih nalog, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe o naknadnem dovoljenju prinosa potrdila, s katerim bi se dokazoval namen iznosa. Dejstvo je, da si je obdolženec protipravno prilastil surovine (vreče umetnega gnojila), ki nikoli niti niso bile predmet donacij in da za takšen iznos iz oškodovane družbe ni imel dovoljenja, saj o svoji nameri ni nikogar nič vprašal. V luči navedenega se kot neutemeljeno izkaže še pritožbeno sklicevanje na fotografije v spisu, saj slednje niso edini dokaz, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svoje zaključke, kot si to zmotno prizadeva prikazati pritožba. Ta namreč prezre, da je varnostnik T.Z. v obdolženčevem avtomobilu sam zaznal vreče umetnega gnojila, pokrite s cerado, kar je, ko so mu bile pokazane fotografije, tudi potrdil. Nenazadnje pa obdolženec v zagovoru niti ni zanikal, da je vreče umetnega gnojila zložil v svoj avtomobil in jih po končani službi odpeljal. Bistvo njegovega zagovora je bilo le v zatrjevanju, da so prilaščena sredstva bila namenjena srečelovu, ki ga je organiziralo Prostovoljno gasilsko društvo D., njegov pa je sodišče prve stopnje ob presoji vseh izvedenih dokazov utemeljeno zavrnilo.

10Glede na obrazloženo, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek (točka 1 izreka napadene sodbe), neutemeljena.

11Pritožba odločbe o kazenski sankciji ne graja, pritožbeno sodišče pa je skladno z določbo 386. člena ZKP, ker pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Glede na spremembo napadene sodbe pod točko 2 izreka zajema pritožbeni preizkus izrečene kazenske sankcije samo preizkus v zvezi s kaznivim dejanjem poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja (točka 1 izreka). Tak preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu utemeljeno izreklo kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave. Ob upoštevanju, da je kazenska sankcija izrečena za eno kaznivo dejanje, kjer je vrednost protipravno prilaščenih stvari relativno nizka, da niso podane obteževalne okoliščine in da obdolženec še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, je pritožbeno sodišče v pogojni obsodbi določeno kazen tri mesece zapora ocenilo kot primerno ter določilo preizkusno dobo enega leta, s tem pa bo dosežen namen kaznovanja, da obdolženec kaznivih dejanj ne bo ponavljal.

12Po obrazloženem je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti napadeno sodbo glede dejanja pod točko 2 izreka spremenilo ter obtožbo v tem delu zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP), v tej posledici in ob upoštevanju določbe 386. člena ZKP pa je spremenilo tudi odločbo o kazenski sankciji. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, in ker je pritožba obdolženca neutemeljena, je njegovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker je bila napadena sodba delno spremenjena obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Prim. z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 18. 12. 1996, in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 22807/2014 z dne 6. 5. 2021, točka 12.