VSK Sodba PRp 60/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilca morata plačati sodno takso za pritožbo in sicer pravna oseba v znesku 750,00 EUR, odgovorna oseba pa v znesku 75,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. zavrnilo zahtevo za sodno varstvo storilcev pravne osebe in odgovorne osebe zoper odločbo Finančne uprave RS št. D.. z dne 10.10.2018. Storilca sta bila spoznana za odgovorna za prekršek po peti alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1, s tem, ko je odgovorna oseba v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti ter v imenu, na račun, v korist oziroma s sredstvi pravne osebe nezakonito zaposlila državljana tretje države, ki je v RS bival nezakonito.

2Zoper sodbo se oba storilca pritožujeta po zagovorniku. Svojo odločitev je sodišče temeljilo na zapisniku, ki je pripravljen in sklenjen po postopku, ki ureja davčni postopek in zato nima enake dokazne moči kot zapisnik, sestavljena po določbah ZUP. Zapisnik ne izpolnjuje pogojev glede ustnih izjav strank in drugih oseb, predvsem R.V. in tudi ne izjave E.M., saj v zapisniku ni navedeno, da je bil ta prebran strankam in da so bile pozvane k pripombam. Prav tako nihče od zaslišanih ne razume slovenskega jezika. V. je bi v nasprotju z zakonom postavljen za začasnega zastopnika M., saj ni šlo za dejanje, ki ga ni mogoče odložiti. Zakoniti zastopnik pravne osebe nikoli ni prejel spornega zapisnika in tudi ne sklepa Davčnega organa DO , niti ni bil poučen, da lahko na ta zapisnik da pripombe. Ker je bil zapisnik sestavljen s kršitvijo temeljnih ustavnih postopkovnih jamstev, gre za nedovoljen dokaz, ki bi ga moralo sodišče iz spisa izločiti. Storilca sta v dokazne namene predlagala sodišču, da ti osebi zasliši, zasliši pa naj tudi uradno osebo DURS, ki je opravljala nadzor. Navedbe prekrškovnega organa o nujnosti opravljanja dejanj bi bilo treba kritično presoditi. Zakon o inšpekcijskem nadzoru namreč tako situacijo ureja v 29. členu. Sodišče se ni opredelilo do vprašanja, ali R.V. razume slovenski jezik.

3Pritožba ni utemeljena.

4Očitki v zvezi z dokazno močjo zapisnika v davčnem postopku niso razumljivi. Tudi davčni postopek je namreč upravni postopek in po tretjem odstavku 2. člena ZDavP-2 se za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejeni z mednarodnimi predpisi, z ZDavP-2 in drugimi predpisi s področja davkov, uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po 80. členu ZUP je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona, javna listina. Predmetni zapisnik je bil sestavljen v skladu z določbami ZUP, saj je iz njega razvidno, da je bil na koncu prebran in so imeli navzoči možnost podajanja pripomb (ki so jo tudi izkoristili)¹, zapisnik je na koncu tudi podpisan². Kakšnih drugih konkretnih pomanjkljivosti glede sestave zapisnika pa pritožnika (razen v zvezi z jezikom) niti ne zatrjujeta. Vse našteto je pritožnikoma pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

5Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je bilo storilcema obvestilo o prekršku, v katerem je bil očitan prekršek podrobno opisan, vročeno, imela sta možnost podati izjavo in tudi možnost vpogledati v spis prekrškovnega organa (tudi v zapisnik). Na poziv nista odgovorila in tudi nista podala nobenih ugovorov ter navedla nobenih dejstev in dokazov, kljub temu, da sta bila opozorjena, da jih sicer v postopku ne bosta mogla več uveljavljati.

6Upravni organ imenuje začasnega zastopnika, kadar je treba opraviti dejanje, ki ga ni mogoče odložiti, stranke oziroma njenega pooblaščenca ali zastopnika pa ni mogoče pravočasno povabiti (četrti odstavek 51. člena ZUP). Prav za tak primer je v predmetni zadevi šlo. Upravni organ je opravljal nenapovedan inšpekcijski nadzor na gradbišču in pri delu na gradbišču zalotil osebo, ki ni bila zakonito zaposlena, zakoniti zastopnik storilca pa ni bil dosegljiv. Pritožnik ne pove, v čem je drugačna ureditev v 29. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru v primerih, ko se uradna oseba zaradi narave nadzora predhodno ne napove.

7Uradne osebe finančne uprave so pri nadzoru zaposlovanja na črno postopale po pravilih upravnega postopka. Njihov postopek se je zaključil s sestavo zapisnika in z izdajo odločbe, s katero je bilo E.M. prepovedano delo pri storilki – pravni osebi, do odprave zaposlitve na črno. Na podlagi ugotovitev upravnega organa je bil nato začet postopek o prekršku, v katerem je bilo storilcema omogočeno, da se o vseh okoliščinah prekrška izjavita. Na poziv nista odgovorila, zato je prekrškovni organ lahko na podlagi listine, s katero je razpolagal (zapisnika) in ki za storilca očitno ni bila sporna, izdal odločbo o prekršku. V pozivu sta bila storilca tudi opozorjena, da morata navesti dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bosta mogla več uveljavljati. Povedano pomeni, da dejstev, na katerih v zahtevi za sodno varstvo in v pritožbi temeljita svoj očitek, da naj bi bil zapisnik nedovoljen dokaz (da navzoči osebi nista razumeli slovenskega jezika), sodišče niti ne more upoštevati. Tudi sicer pa so njuni očitki po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeni. Po določbi prvega odstavka 62. člena ZUP se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. Stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, imajo pravico spremljati postopek po tolmaču, organ pa jih je dolžan o tem poučiti (sedmi odstavek 6. člena ZUP). To ne pomeni, da organ vsako stranko poučuje o pravici do tolmača, ampak to stori le takrat, ko spozna, da stranka ne razume slovenskega jezika. To pa je lahko takrat, kadar stranka to sama pove oziroma če organ to ugotovi glede na konkretne okoliščine vodenja postopka. V predmetni zadevi iz zapisnika ni razvidno, da bi začasni zastopnik upravni organ opozoril, da ne razume, kakšne so bile ugotovitve nadzora in kakšna je vsebina zapisnika, ki mu je bil prebran. Nasprotno, zapisnik je podpisal in nanj celo podal pripombo. Poleg tega je šlo za nadzor poslovanja slovenske pravne osebe na gradbišču v Sloveniji, za začasnega zastopnika je bil imenovan R.V., s prijavljenim bivališčem v Sloveniji. Okoliščine torej niso bile take, da bi pri uradnih osebah, ki so vodile postopek, zbudile dvom v to, ali Vilić razume postopek in vsebino zapisnika, posebej še, ker ni šlo za zaslišanje, ampak samo za zapis dejanskih ugotovitev. Pritožnika ob vseh opisanih okoliščinah zgolj z neobrazloženim vztrajanjem, da naj V. ne bi razumel vsebine zapisnika, ne moreta uspeti. Neobrazložena trditev, da V. ne razume slovenskega jezika, namreč ne zadošča, da bi pri sodišču nastal dvom o resničnosti zapisanega v javni listini in da bi v zvezi s tem moralo izvajati kakšne dokaze. Zapisnik zato ni nedovoljen dokaz in sta prekrškovni organ in sodišče prve stopnje lahko nanj oprla svojo odločitev.

8Ker pritožnika ne nasprotujeta dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče, potem ko tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZPP).

9Po določbi 144. člena ZP-1 morata storilca plačati sodno takso za pritožbo in sicer pravna oseba v znesku 750,00 EUR, odgovorna oseba pa v znesku 75,00 EUR.

¹ In so drugačne navedbe v pritožbi protispisne.
² Primerjaj z določbo 78. člena ZUP.