23. člen ZPDZC-1

Prekršek bi bilo mogoče preprečiti že, če bi se preden sta delavca nastopila delo prepričali pri za prijavo odgovorni osebi, ali je prijava izvedena. To pa pomeni, da pravna oseba ni izvedla vseh ukrepov, potrebnih za preprečitev prekrška.

Tudi sicer mora za zakonitost dela skrbeti samostojni podjetnik in se praviloma ne more ekskulpirati s sklicevanjem na zunanje sodelavce.

Z odločbo o prekršku storilec odgovorna oseba ni bil spoznan za odgovornega, ker je sam neposredno izvršil očitana prekrška, temveč je bil spoznan za odgovornega, ker je dopustil izvršitev očitanih prekrškov, saj opis dejanja v odločbi o prekršku dopušča možnost, da je bil neposredni storilec prekrška nekdo drug, katerega ravnanje je storilec odgovorna oseba dopustil. Zgolj dopustitev omogočanja dela in dopustitev neizročitve pogodbe o zaposlitvi pa ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrškov po 1. alineji prvega odstavka 23. člena in šestem odstavku 23. člena ZPDZC-1. Dejanje odgovorne osebe, ki je odgovorna za svoje lastno dejanje, mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretno opisano. Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku pa ne izhaja očitek, da je storilec odgovorna oseba prekrška storil s svojim dejanjem (storitvijo ali opustitvijo) in zato ni izpolnjen temeljni pogoj iz 15.a člena ZP-1, da je odgovorna oseba sploh lahko odgovorna za prekršek.

Ugotavljanje zaposlitve na črno oziroma kršitve torej ni trenutno in enostransko dejanje nadzornega organa (na kraju dejanja ali ob pisanju zapisnika), ampak pravni proces, ki ga ta organ izvede po določbah ZPDZC-1 in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in ki se v smislu prekrškovnih določb šestega in osmega odstavka 23. člena ZPDZC-1 zaključi z zapisniško dokončno ugotovitvijo zaposlitve na črno oziroma kršitve. Čeprav zakonski znak navedenih prekrškov ni pravnomočna ugotovitev teh dejstev, ampak zadostuje zgolj ugotovitev, pa ta ne more biti arbitrarna.

Ugotovitev prekrška temelji na inšpekcijskem nadzoru, ki ga je opravil pristojni organ. Ob zaustavitvi vozila, last storilke - pravne osebe, je bilo ugotovljeno, da se je z vozilom opravljal prevoz v okviru dejavnosti pravne osebe in kdo je bil voznik. Ta je podal tudi izjavo, da ima s pravno osebo sklenjeno pogodbo o delu, ki jo je inšpekcijski organ v nadaljevanju preverjal (ker se voznik na kraju samem ni izkazal z ustrezno listino). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je v tej fazi inšpekcijskega postopka pooblaščena uradna oseba zgolj opravljala nadzor nad izvajanjem ZPDZC-1 in ugotavljala dejstva v zvezi s tem postopkom. Zato ni bila dolžna dajati osebi, pri kateri je opravljala nadzor, pravnih poukov po določbah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in Zakona o kazenskem postopku, saj postopka o prekršku v tej fazi sploh še ni bilo. Zapisnik o nadzoru zaposlovanja na črno zato ni nedovoljen dokaz.

V prekrškovnem pravu je opomin, ki je sankcija opominjevalne narave oziroma nadomestna sankcija, ki se jo lahko izreče namesto globe, mogoče izreči v dveh vsebinsko različnih situacijah: ‒ v skladu z določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega (teža prekrška se ocenjuje po objektivnih okoliščinah, na primer stopnji ogrožanja zavarovane dobrine in okoliščinah, v katerih je bil storjen prekršek ter subjektivnih okoliščinah na strani storilca, pri čimer se upošteva na primer storilčevo prejšnje življenje, stopnjo odgovornosti za prekršek in storilčeve nagibe); ‒ v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil škodo (v tem primeru je treba ločiti dve situaciji: (i) prekršek je šteti za takoimenovani formalni delikt, pri katerem škoda ni nastala, temveč je bila njegova bit le v neizpolnitvi predpisane obveznosti in (ii) če je storilec po storitvi prekrška in še pre

V obravnavani zadevi ne gre za prekršek po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1), ampak za prekršek po ZPDZC-1, zato je vsebino zakonskih znakov prekrška potrebno tolmačiti po določbah tega zakona (in ne ZDR-1, kot to zmotno meni pritožba). Prekršek iz 5. alineje prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1 stori delodajalec, ki nezakonito zaposli državljana tretje države in s tem krši 5. alinejo prvega odstavka 5. člena tega zakona. Delodajalec je v 2. točki prvega odstavka 2. člena ZPDZC-1 za potrebe tega zakona opredeljen kot pravna oseba,1 pri kateri se opravlja delo ali omogoča opravljanje dela. Drugače kot po drugem odstavku 5. člena ZDR-1, ki status delodajalca veže na zaposlitev na podlagi sklenjene pogodbe zaposlitvi, po ZPDZC-1 pravna oseba torej dobi status delodajalca zgolj s tem, da fizično osebo vključi v svoj delovni proces na način, da ta opravlja delo oziroma ji omogoči opravljanje dela. In to je - logično - tudi vsebina pojma "zaposlitve" pri delodajalcu po ZPDZC-1. Pomanjkanja delovne sile po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot okoliščino, zaradi katere bi bila nezakonita zaposlitev posebno lahko dejanje, enako pa velja tudi za zahtevnost postopkov zaposlo

Določba 5. člena ZPDZC-1 je jasna in za delo na črno opredeljuje delo v času, ko delavec še ni zavarovan. Tudi njen namen je jasen: preprečiti, da delodajalci zaposlujejo delavce, ne da bi jim zagotovili vse pravice, ki izvirajo iz opravljanja dela. Na obstoj prekrška zato ne vplivajo določbe drugih predpisov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Objekt varstva po ZPDZC-1 je namreč drug kot po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEIPZ-1). Po ZPDZC-1 gre za varstvo pred nezakonitimi zaposlitvami, po ZZVZZ za delovanje sistema zdravstvenega zavarovanja, po ZMEIPZ-1 pa le za zagotavljanje evidenc. Razlaga sodišča prve stopnje, da ZZVZZ in ZMEIPZ-1 ne določata roka, v katerem mora delodajalec prijaviti delavca, ki dela na podlagi podjemne pogodbe, v zavarovanje in da zato ne gre za prekršek po drugi alineji 23. člena ZPDZC-1, bi pomenila, da tak prekršek praktično sploh ni mogoč, saj bi vedno imel delodajalec možnost kadarkoli prijaviti delavca v zavarovanje za nazaj.

Po sedmem odstavku 5. člena ZPDZC-1 mora delodajalec, ki na črno zaposli osebo iz petega odstavka tega člena, v 15 dneh po tem, ko nadzorni organ ugotovi kršitev, poravnati vse obveznosti iz delovnega razmerja za obdobje celotne zaposlitve na črno najmanj v višini bruto minimalne plače za vsak mesec opravljenega dela. Pri razlagi te določbe je treba upoštevati razliko med obveznostmi, ki so v času, ko je bila ugotovljena kršitev, že zapadle in ki nedvomno morajo biti plačane v 15 dneh, in tistimi ki to še niso. Za nezapadle obveznosti bi upoštevanje 15 dnevnega roka pomenilo, da bi bilo delavki plačo in prispevke treba plačati pred zaključkom obračunskega obdobja, torej tudi prej kot ostalim (prijavljenim) zaposlenim in prej kot so znani vsi podatki za obračun. Tudi sicer pa zgoraj citirana določba govori o plačilu za vsak mesec opravljenega dela (in ne za morebitna krajša obdobja).

Pritožniki so pojasnili, da je do zaposlitve prišlo zaradi posebnih razmer (bolezen zaposlenega varnostnika in organizacija prireditve), do zaposlitve je prišlo med vikendom, delodajalec je prijavo podal tri dni po sklenitvi pogodbe, storilci za istovrstni prekršek še niso bili kaznovani, s prekrškom ni nastala nobena škoda. Na podlagi drugega odstavka 21. člena Zakona o prekrških se sme opomin izreči tudi, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, storilec pa je pred izdajo odločbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost. Ob upoštevanju prej opisanih okoliščin, predvsem pa dejstva, da gre za prvi tovrstni prekršek, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločbo o sankciji spremenilo, tako da je namesto globe vsem trem storilcem izreklo opomin.

Če je v času, ko naj bi storilec kot samostojni podjetnik bil dolžan izpolniti obveznost prijave v socialna zavarovanja, oseba, za katero storilec zatrjuje, da odgovorna za to dejanje, bila na letnem dopustu, ni mogoče trditi, da je prišlo do prekrška zaradi zavestnega kršenja pogodbe, niti da je storilec kot samostojnik podjetnik v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška.

Ker je pristojni inšpektor Finančnega urada A., mobilnega oddelka, kot nadzorni in prekrškovni organ iz 18. člena ZPDZC-1 ugotovil, da je tožnica zaposlena na črno in v dopisu z dne 28. 10. 2016 navedel, da je tožnica v času nadzora opravljala delo prodajalke v trgovini v imenu, s sredstvi in za račun družbe, kar sta smiselno potrdili tudi obe zaslišani priči, zaposlena delavka pri družbi B. d. o. o. in inšpektor, ki je spornega dne v letu 2016 opravil inšpekcijski pregled, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je toženec pravilno na podlagi ugotovitev pristojnega organa o delu na črno, tožnico z odločbo z dne 2. 11. 2016 izbrisal iz evidence brezposelnih oseb skladno z določbo 8. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD. Ugotovitev pristojnega organa o zaposlovanju na črno v obvestilu prvostopenjskemu organu toženca, predstavlja enega od zakonskih razlogov za prenehanje vodenja osebe v evidenci brezposelnih oseb.

Do dne odločanja Zavoda o ponudbi tožnice oziroma do dne izdaje izpodbijanega obvestila, je minilo že več kot šest mesecev od pravnomočnosti navedene odločbe o prekršku. Glede na navedeno je pravilno stališče tožnice, da je Zavod v času odločanja o ponudbi, v EDNR ne bi smel voditi. Tožnica je v času odločanja o ponudbi izpolnjevala vse ostale pogoje iz 6. točke javnega povabila, kar navsezadnje izhaja že iz samega izpodbijanega obvestila. Iz navedenega jasno izhaja, da je izpodbijano obvestilo oziroma v njem vsebovana odločitev o ne sprejemu ponudbe tožnice nepravilna in nezakonita. Zavod bi ponudbo tožnice moral sprejeti in izdati obvestilo o sprejemu ponudbe tožnice ter v nadaljevanju postopati skladno z določbami javnega povabila.

Upravni organ imenuje začasnega zastopnika, kadar je treba opraviti dejanje, ki ga ni mogoče odložiti, stranke oziroma njenega pooblaščenca ali zastopnika pa ni mogoče pravočasno povabiti (četrti odstavek 51. člena ZUP). Prav za tak primer je v predmetni zadevi šlo. Upravni organ je opravljal nenapovedan inšpekcijski nadzor na gradbišču in pri delu na gradbišču zalotil osebo, ki ni bila zakonito zaposlena, zakoniti zastopnik storilca pa ni bil dosegljiv. Uradne osebe finančne uprave so pri nadzoru zaposlovanja na črno postopale po pravilih upravnega postopka. Njihov postopek se je zaključil s sestavo zapisnika in z izdajo odločbe, s katero je bilo E.M. prepovedano delo pri storilki – pravni osebi, do odprave zaposlitve na črno. Na podlagi ugotovitev upravnega organa je bil nato začet postopek o prekršku, v katerem je bilo storilcema omogočeno, da se o vseh okoliščinah prekrška izjavita. Na poziv nista odgovorila, zato je prekrškovni organ lahko na podlagi listine, s katero je razpolagal (zapisnika) in ki za storilca očitno ni bila sporna, izdal odločbo o prekršku.

Obveznost vračila javnih sredstev je po noveli ZPDZC-C veljala zgolj tedaj, če je bila taka obveznost dogovorjena s pogodbo.

Za pravilno uporabo materialnih določb zakona so dejstva, ki bi potrjevala oziroma ovrgla obstoj kratkotrajnega dela, posledično pa omogočala sklepanje o tem, ali gre za prekršek zaposlitve na črno, odločilna, vendar pa jih okrajno sodišče ni ugotavljalo.