51. člen ZUP

Golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ker sodišče v izvedenskem mnenju ni zaznalo nepravilnosti, je treba šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, ki so podkrepljene s psihiatričnim mnenjem prof. Preglja in vsebino predloga Urada z dne 26. 1. 2024, po presoji sodišča potrjujejo tožnikove navedbe, da ni razumel pomena upravnega postopka pred toženo stranko. Bil je torej procesno nesposoben in kot tak ni mogel biti stranka, zato tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oziroma 51. člena ZUP. Na presojo sodišča, da tožnik v postopku pred toženo stranko ni bil procesno sposoben, torej, še posebej glede na navedene opombe uradne osebe na zapisniku z dne 29. 1. 2024, ne morejo vplivati navedbe tožene stranke, (1) da so bili tožnikovi odgovori v upravnem postopku smiselni in povezani ter da je sledil vprašanjem, (2) da nikoli ni izpostavil, da česa ne razume in (3) da je tožnik pritrdil, da se dobro počuti. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel

Izvedenka je glede na ugotovljeno psihično stanje, zlasti povišano stopnjo tesnobe in pridruženega depresivnega razpoloženja ob bazični osebni ranljivosti, menila, da bi tožnik v konkretnem postopku potreboval pomoč zastopnika. Navedeno stališče je izrazila tudi na glavni obravnavi, ko je pojasnila, da bi bilo treba tožniku v upravnem postopku zaradi psihofizičnega stanja ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, postaviti začasnega zastopnika. Treba je šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu v upravnem postopku ni bil postavljen, je izpodbijani sklep nezakonit.

Ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke po presoji sodišča potrjujejo tožničine navedbe, da ni razumela pomena upravnega postopka pred toženo stranko. Bila je torej procesno nesposobna, kot taka pa ni mogla biti stranka. Tožena stranka kljub predlogu tožničine pooblaščenke ni postavila izvedenca medicinske stroke, zaradi česar ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oz. 51. člena ZUP.

Upravni organ imenuje začasnega zastopnika, kadar je treba opraviti dejanje, ki ga ni mogoče odložiti, stranke oziroma njenega pooblaščenca ali zastopnika pa ni mogoče pravočasno povabiti (četrti odstavek 51. člena ZUP). Prav za tak primer je v predmetni zadevi šlo. Upravni organ je opravljal nenapovedan inšpekcijski nadzor na gradbišču in pri delu na gradbišču zalotil osebo, ki ni bila zakonito zaposlena, zakoniti zastopnik storilca pa ni bil dosegljiv. Uradne osebe finančne uprave so pri nadzoru zaposlovanja na črno postopale po pravilih upravnega postopka. Njihov postopek se je zaključil s sestavo zapisnika in z izdajo odločbe, s katero je bilo E.M. prepovedano delo pri storilki – pravni osebi, do odprave zaposlitve na črno. Na podlagi ugotovitev upravnega organa je bil nato začet postopek o prekršku, v katerem je bilo storilcema omogočeno, da se o vseh okoliščinah prekrška izjavita. Na poziv nista odgovorila, zato je prekrškovni organ lahko na podlagi listine, s katero je razpolagal (zapisnika) in ki za storilca očitno ni bila sporna, izdal odločbo o prekršku.

Ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke potrjujejo tožnikove navedbe, da v postopku pred toženo stranko ni razumel pomena postopka. Bil je torej procesno nesposoben, kot tak pa ni mogel biti stranka. Tožena stranka kljub predlogu tožnikovega pooblaščenca ni postavila izvedenca medicinske stroke in posledično ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oz. 51. člena ZUP. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu ni bil postavljen, je izpodbijana odločba nezakonita. Prosilec mora izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova duševna stiska nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1).

Glede na dejstvo, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v nepravdnem postopku, ki se vodi zaradi predloga za spremembo skrbnika tožnika, je moč ugotoviti, da si interesi tožnika in njegovega stalnega skrbnika nasprotujejo. V navedenem nepravdnem postopku želi tožnik namreč doseči spremembo stalnega skrbnika, torej da CSD A. ne bo več njegov skrbnik. Glede na navedeno si torej interesi tožnika in njegovega stalnega skrbnika nasprotujejo, posledično pa so njuni interesi v navzkrižju tudi v postopku dodelitev BPP za navedeni nepravdni postopek. Toženka bi zato morala v postopku dodelitve BPP zaradi kolizije interesov tožniku postaviti začasnega zastopnika, kar bi storila z imenovanjem skrbnika za posebni primer v postopku pred drugim organom v skladu z 268. v zvezi z 267. členom DZ. Šele po postavitvi začasnega zastopnika, bi morala toženka le-tega pozvati na podajo soglasja k vloženi prošnji za dodelitev BPP v nepravdnem postopku, ter, v primeru podaje soglasja, tožnikovo prošnjo tudi vsebinsko obravnavati.

Ker je pritožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo v rednem upravnem sporu, saj se bo lahko (pa čeprav po zakonitem zastopniku, skrbniku za poseben primer ali začasnem zastopniku) pritožil in vložil tožbo zoper (morebitno) izdano odločbo v davčnem postopku, procesne predpostavke za odločanje o tožbi po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene.

Tožena stranka bi morala, preden je izdala sklep o postavitvi začasnega zastopnika, preveriti ali so podatki o tem, kje se tožnik nahaja, točni in to bodisi neposredno pri upravi zapora bodisi po diplomatski poti. Če bi tožena stranka ugotovila, da so podatki, ki jih je pridobila z zaslišanjem prič o tem, kje se tožnik nahaja, točni, bi morala od njega zahtevati da imenuje pooblaščenca za sprejem pisanj, šele kolikor bi ugotovila, da ti podatki ne držijo, pa bi mu lahko postavila začasnega zastopnika. Njena odločitev o postavitvi začasnega zastopnika je bila torej vsaj preuranjena.

Po prvem odstavku 51. člena ZUP je dolžnost upravnega organa, da procesno nesposobni stranki, ki nima zakonitega zastopnika, zagotovi ustrezno zastopanje. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tako procesno situacijo, saj iz prej navedenih podatkov in podatkov upravnih spisov izhaja, da je bil tožniku postavljen stalni skrbnik in je torej zakonitega zastopnika že imel.

Po določbah 141. člena ZDavP-2 od dneva začetka postopka do izdaje odločbe ne sme preteči več kot šest oziroma devet mesecev, če se davčna osnova ugotavlja z oceno. Vendar pa to ne pomeni, da je treba postopek ustaviti, oziroma da odločba po tem roku ne bi smela biti izdana. Rok, ki ga za izdajo odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru določa ZDavP-2, je enako kot rok za izdajo odločbe po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, instrukcijski in ne prekluziven. To pa pomeni, da je odločba lahko izdana tudi po preteku predpisanega roka in da iz tega razloga ni nezakonita in da jo je kot takšno treba odpraviti. Razlogi za postopanje po tretjem odstavku 135. člena ZDavP-2, ki davčnemu organu dovoljuje, da v primeru, če bi bil ogrožen namen davčnega inšpekcijskega nadzora, postopka davčnega inšpekcijskega nadzora ne začne z vročitvijo sklepa o začetku postopka, temveč neposredno z opravo kakršnega koli dejanja z namenom opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora, in razlogi za postavitev začasne zastopnice na podlagi 51. člena ZUP, ki jih v izpodbijani odločbi navede davčni organ, so po presoji sodišča utemeljeni in skladni z zakonom, ki v navedenih določbah varuje učinkovit

V danem primeru je pravilno uporabljen tretji odstavek 135. člena ZDavP-2, ki govori o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora, povezan z dejstvom, da se sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora ne vroči v primerih, če bi se zaradi tega ogrozil namen inšpekcijskega nadzora, ki ga je drugostopni organ v svoji odločbi tudi pojasnil. Po mnenju sodišča je bilo tožniku omogočeno sodelovanje v postopku, saj je bil o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora obveščen, pa se ga ni udeležil in je naslednji delovni dan (ponedeljek) pri davčnem organu podal izjavo. Pripomb na zapisnik z dne 19. 1. 2013 ni podal, čeprav je to možnost nesporno imel. Trditev, da sobota zvečer ob 21. uri za tožnika, ki je že v zrelih letih, ni razumen čas inšpiciranja, in da mu iz tega razloga ni mogoče očitati kršitve predpisov, navedenih v izpodbijani odločbi, ne vzdrži resne in na pravni podlagi utemeljene presoje.

V primeru že zgrajenega nevarnega objekta so inšpekcijski zavezanci njegovi lastniki. Investitor gradnje bi bil zavezanec le, če bi bila kot nevarna opredeljena gradnja, ki se še izvaja. Utemeljen je tožbeni očitek, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je obravnavana stavba oziroma njene ruševine nevarna gradnja. V obrazložitvi je namreč navedeno le, da je stavba dotrajana, poškodovana, da je zmanjšana statična nosilnost in da gre v bistvu za ruševino. To pa še ne pomeni, da gre za objekt, ki je ogrožujoč v smislu zakonske opredelitve in zaradi česar je treba nevarnost odpraviti z enim od predvidenih ukrepov. Ob takem razumevanju bi bilo namreč treba vsako ruševino obravnavati kot nevarno gradnjo, za kar pa v zakonu ni podlage. Pomanjkljivosti, da postopek teče zoper osebo, ki sploh ne more biti stranka tega postopka, ker je pokojna, ni mogoče odpraviti s postavitvijo začasnega zastopnika iz 51. člena ZUP.

Zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja investitorja nista priložila soglasja lastnika sosednjega zemljišča, čeprav bi ga, zaradi manjšega odmika od predpisanega, morala predložiti. Tožena stranka je zato njeno zahtevo pravilno zavrnila. Lastnik sosednjega zemljišča kot soglasodajalec ni taka oseba, da bi jo bilo potreba postaviti začasnega zastopnika (51. člen ZUP), četudi je neznanega prebivališča.

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da ni bilo treba postaviti skrbnika za poseben primer zaradi varstva pravic in koristi tožnika, ter v tem pogledu pojasnil, da gre v postopku napotitve na kontrolni zdravstveni pregled za korist tožnika in za javni interes, ter nadalje, da tožnik nastopa samostojno in suvereno. Pri tem sodišče ugotavlja, da je bila tožniku sicer delno odvzeta poslovna sposobnost, vendar pa niti v času izdaje izpodbijanega prvostopenjskega akta niti v času izdaje drugostopenjske odločbe ta sklep sodišča še ni bil pravnomočen. Organ, ki vodi upravni postopek, oprosti stranko plačila vseh stroškov ali dela stroškov, če spozna, da jih ne more plačati brez škode za nujno preživljaje sama sebe in svoje družine.

Tožniku je bil zaradi poslovne in s tem procesne nesposobnosti z dokončno in izvršljivo odločbo po vložitvi obravnavane tožbe postavljen začasni skrbnik. Tožnik je torej v tem upravnem sporu ustrezno zastopan, tožbene navedbe o tem, da bi mu sodišče moralo postaviti začasnega zastopnika, pa so z imenovanjem začasnega skrbnika postale brezpredmetne. Sodišče po vpogledu v zapisnik , ki ga je tožnik brez pripomb podpisal, ugotavlja, da je tožnik upravnemu organu izrecno predlagal, naj vse izdane odločbe in sklepe po nadzorstveni pravici razveljavi ter vse postopke ustavi. Glede na navedeno ne drži, da je upravni organ odločal brez njegove zahteve, zato ni izpolnjen pogoj po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila.

Tožnik ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka. Tožnik namreč v času izdaje prvostopne odločbe, zoper katero predlaga obnovo postopka, ni bil zakoniti zastopnik A.A. Tudi dejstvo, da je bil po njeni smrti postavljen za upravitelja njene zapuščine, mu ne daje statusa upravičene osebe za vložitev predloga za obnovo postopka.

Po določbah 51. in 57. člena ZUP (1986) ima pravico do vložitve vloge, ki se tiče pravic in koristi druge osebe, ki ima položaj opravilno sposobne stranke, njen pooblaščenec ali organizacija oziroma društvo, ki mora po svojih aktih varovati določene pravice in koristi svojih članov.

Krajevna skupnost (KS) nima položaja stranke v lokacijskem postopku za izdajo dovoljenja za spremembo namembnosti poslovnega prostora v prostor za igralne avtomate, ker iz materialnih predpisov (ZUN in PUP), na podlagi katerih je bilo odločeno v zadevi, ne izhaja, da bi se v tem postopku kakorkoli odločalo o pravicah ali pravnih koristih KS.

Brez jedra.