VSRS Sodba in sklep II Ips 977/2007

Revizija se zavrže v obsegu izpodbijanja zavrnitve tožbenega zahtevka glede odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 1.590,76 EUR (točka 3 v zvezi s točko 2 sodbe sodišča prve stopnje).

V ostalem se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je toženo stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.684.500 SIT (sedaj 7.029,29 EUR) ter odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgube na zaslužku v znesku 51.632 SIT (sedaj 215,45 EUR), oboje z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo zvišalo za 3.313,89 EUR, znesek odškodnine za premoženjsko škodo pa za 86,18 EUR. Spremembi ustrezno je znova odločilo o plačilu pravdnih stroškov, nakar je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo.

3Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v njenem obsodilnem in zavrnilnem delu tako, da bo odločeno v skladu s tožbenim predlogom. Predlaga zvišanje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem za znesek 6.718,41 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za znesek 13.144,72 EUR. Zaradi izgube na zaslužku zaradi bolniškega staleža naj se tožeči stranki prisodi še znesek 1.590,76 EUR, zaradi izgube dohodka za čas od 1. 9. 1998 do 1. 1. 2005 naj se tožbenemu zahtevku ugodi do zneska 30.151,10 EUR, poleg tega pa naj se toženo stranko obsodi na plačevanje rente za čas od 1. 1. 2005 dalje v bruto znesku 680,03 EUR mesečno, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

4Revident se ne strinja s stališčem, po katerem naj bi bil tožbeni zahtevek iz naslova izgube na zaslužku zaradi bolniškega staleža – razen za obdobje junij in julij 1995 – zastaran. V primeru izgube na zaslužku ne gre za enkratno nastalo materialno škodo, temveč za škodo, ki tožniku počasi nastaja ves čas bolniškega staleža. Točen obseg škode je tako razviden šele tedaj, ko je znan njen celoten obseg, zato bi rok za zastaranje terjatve po določbi 376. člena ZOR moral teči šele od tedaj in ne od vsakega posameznega mesečnega izplačila dalje. Vztraja pri stališču, da se je zaradi posledic prometne nesreče tožnikovo psihično zdravstveno stanje tako poslabšalo, da je prišlo do zmanjšanja njegove kapacitete za prilagoditev novim situacijam. To je – sledeč izvedenskemu mnenju – vplivalo na njegove delovne sposobnosti, ki so mu do sedaj in mu še sedaj onemogočajo normalno zaposlitev in normalni zaslužek. Obstaja torej vzročna zveza med poslabšanjem zdravstvenega stanja in pridobitno sposobnostjo tožnika. To obvelja ne glede na ugotovljeno dejansko stanje o razlogih za prenehanje tožnikovega delovnega razmerja pri takratnem delodajalcu D. Pri tem se revizija sklicuje na določbo prvega odstavka 195. člena ZOR, glede podlage za denarno rento pa na določbo drugega odstavka 195. člena ZOR.

5Končno revizija izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo do vtoževanega zneska (ob upoštevanju 30% lastne odgovornosti za nastalo škodo). Sodbeni razlogi, ki se nanašajo na zavrnitev dela zahtevka iz naslova odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, so v nasprotju z ugotovljenimi okoliščinami. Mnenji izvedencev kirurške in psihiatrične stroke nista bili upoštevani v njunem celotnem obsegu. Tožnik je utrpel hudo telesno poškodbo, bil je hospitaliziran, dalj časa pa je prestajal telesne bolečine in nevšečnosti. Vse to sta sodišči druge in prve stopnje sicer ugotovili, vendar pa premalo upoštevali. Glavobole in bolečine v območju vratu tožnik še vedno prestaja pri dvigovanju bremen in spremembah vremena. Vrtoglavice, omotičnost in razdražljivost pa imajo za posledico, da je postal nedružaben, zaradi česar duševno trpi. Trpi tudi zato, ker se hitro utrudi. Ugotovljeno so tudi psihoorganske spremembe, ki imajo za posledico izogibovalno vedenje, zaradi česar ne zdrži napetosti v različnih situacijah, kot je npr. nova zaposlitev.

6Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

7Revizija delno ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

8Zaradi posledic prometne nesreče je bil tožnik v bolniškem staležu. V skladu z določbo prvega odstavka 195. člena ZOR mu je dolžna tožena stranka, ki jo v obsegu 70% zadeva odgovornost za nastalo škodo, v skladu z deležem odgovornosti, povrniti razliko med plačo, ki bi jo dobival in nadomestilom plače zaradi bolniškega staleža. Sodišči druge in prve stopnje sta zavezali toženo stranko, da tožniku plača odškodnino iz naslova navedene razlike le za meseca junij in julij 1995, pri čemer sta upoštevali utemeljen ugovor zastaranja v skladu z določbo 376. člena ZOR. V ostalem sta tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnili. Tožnik zahteva v reviziji, ker se ne strinja z odločitvijo o zastaranju, še dodatno odškodnino v znesku 1590,76 EUR.

9Navedeni znesek predstavlja revizijsko sporno vrednost v obsegu opisanega uveljavljenega zahtevka, upoštevaje določbo drugega odstavka 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP. Dejanska in pravna podlaga tega zahtevka se namreč ne razlikujeta le od zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, temveč tudi od zahtevka iz naslova odškodnine zaradi izpada dohodka (manjšega zaslužka) v posledici zdravstvenih težav, povezanih s škodnim dogodkom (prenehanje zaposlitve pri prvotnem delodajalcu in težave z novim zaposlovanjem). Zato je revizijsko sodišče o dovoljenosti revizije, ki se nanaša na znesek 1.590,76 EUR, odločilo v skladu z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP z ugotovitvijo, da sporni znesek ne presega zneska 4.172,92 EUR, ko je revizija še dopustna. Postopalo je v skladu z določbo 377. člena ZPP in nedovoljeno revizijo v tem obsegu zavrglo.

10V ostalem pa revizija ni utemeljena. Ne drži očitek, da izpodbijana sodba ni obrazložena v odločitvi o zavrnitvi odškodninskega zahtevka zaradi izgube zaslužka zaradi nezmožnosti za delo (drugi odstavek 195. člena ZOR) od 11. 12. 1995 dalje, ko je bilo končano zdravljenje. Sodišči druge in prve stopnje sta pravno presojo v tej smeri utemeljili z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče druge stopnje v dejanske ugotovitve, sprejete v postopku na prvi stopnji, ni podvomilo. Odločilno je, da je tožnik po zaključenem bolniškem staležu po 11. 12. 1995 opravljal delo šoferja (mimogrede: izvedenec kirurške stroke je ugotovil, da je glede na posledice poškodb bil za takšno delo zmožen) pri istem delodajalcu D. d.d., da pa je bil razlog za prenehanje delovnega razmerja v trajni nepotrebnosti zaradi njunih operativnih, tehnoloških in ekonomskih razlogov (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje v drugem odstavku na 13. strani). Tako dokazno oceno je sodišče oprlo na dopis tožnikovega delodajalca z dne 29. 4. 2004 in pri tem upoštevalo tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 22. 1. 1998 iz razlogov, ki v ničemer niso povezani s posledicami škodnega dogodka. Zato tudi kasnejšega slabšega tožnikovega zaslužka in menjavanja zaposlitev ni mogoče vzorčno povezati s škodnim dogodkom. Izpodbijana sodba vsebuje o tem vse potrebne razloge. Psihoorganski sindrom (predvsem težja prilagodljivost na spremembe) torej sam po sebi ne more utemeljevati vzročne povezanosti s težavami pri iskanju novega dela in zmanjšanim dohodkom od tistega, ki bi ga dobival pri D. d.d. Pri tem revizijsko sodišče sprejema pravno razlago, ki jo navaja izpodbijana sodba v prvem odstavku na svoji 6. strani. Okoliščina, da druga dela tožnik opravlja s težavo in povečanimi napori, namreč predstavlja le podlago za prisojo odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, ne pa za prisojo izgubljenega dohodka.

11Izpodbijana sodba je torej v navedenem obsegu pravilno uporabila materialno pravo, sprejeta odločitev pa je tudi primerno obrazložena. Revident niti ne pove, katera dejstva v sodbeni obrazložitvi nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju. Obširen revizijski povzetek psihiatričnega izvedenskega mnenja namreč ne more mimo bistvene dejanske ugotovitve, po kateri težave, ki jih tožnik ima na psihičnem področju, le otežujejo njegovo delovno zmožnost in prilagodljivost. Revizijska ocena v tej smeri tako pomeni le nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami, kar pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijske obravnave.

12Glede rente (drugi odstavek 195. člena ZOR), katere podlago tožeča stranka sicer izvaja iz istih okoliščin, kakor izgubljeni zaslužek od 11. 12. 1995 dalje, sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili utemeljenost ugovora zastaranja. Tudi rentni zahtevek ima odškodninsko naravo in ga s tem zadevajo – ob ugovoru zastaranja – posledice iz prvega odstavka 176. člena ZOR. Tožnik je za obseg svojih prikrajšanj psihične narave dokončno zvedel ob psihološkem pregledu dne 19. 2. 1998. Ta okoliščina, ki jo sodišči druge in prve stopnje sprejemata v okviru dejanskih ugotovitev, na revizijski stopnji ne more biti več preizkušana. Ker je bil tožbeni zahtevek za plačevanju rente postavljen 18. 4. 2001, je triletni zastaralni rok že potekel. To obvelja ne glede na ugotovitev, da se za obstoj domnevne vzročne zveze med posledicami škodnega dogodka in izpadom zaslužka tožeča stranka poslužuje enakih ugotovitev, ki so pri zahtevku za izpadli zaslužek po 11. 12. 1995 že narekovale zavrnitev tožbenega zahtevka.

13Revizija graja tudi odločitev o višini odškodnine, dosojene tožniku zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Vendar pa so v izpodbijani sodbi pravilno vrednotene vse okoliščine, ki se na to odškodnino nanašajo. Tožnik je v prometni nesreči utrpel poškodbe, ki jih objektivno sicer ni mogoče uvrstiti v škode velikega obsega (pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, raztrganinske rane na levem komolcu in nadlahti ter raztrganinske rane na glavi), ki pa so subjektivno, glede na osebnosti lastnosti tožniku povzročile znatnejšo travmo. Pri tem po drugi strani ni mogoče mimo ustaljene sodne prakse, ki se je oblikovala ob uporabi določb 200. in 203. člena ZOR zaradi enakega obravnavanja škod in odškodnin zanje.

14Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je izpodbijana sodba poseben poudarek pripisala dolgotrajnim glavobolom zaradi pretresa možganov in odškodnino iz tega naslova od zneska 800.000 SIT (3.338,34 EUR) zvišala na 1.200.000 SIT (5.007,51 EUR). Tako določene odškodnine ni mogoče zviševati, saj bi opazno odstopila od primerljivih primerov sodne odškodninske odmere. Pri tem je v zadostni meri upoštevana tridnevna hospitalizacija, šivanje površinskih ran in nošenje ovratnice zaradi zvina vratne hrbtenice. Glede trajnih posledic poškodbe je izvedenec travmatolog popisal težave, povezane s postkomocionalnim sindromom in zvinom vratne hrbtenice. Vendar pa na podlagi tega mnenja in tožnikovega strankinega zaslišanja izpodbijana sodba utemeljeno sklepa, da so življenjske aktivnosti tožnika zaradi posledic poškodbe zmanjšane le do te mere, da mora v vsakdanja opravila vlagati nekoliko več napora, pri čemer pa je celo še vedno sposoben opravljati svoje poklicno šofersko delo. Odškodnina zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti je torej v znesku 2.500.000 SIT (10.432,31 EUR) dosojena v velikem delu zaradi ugotovljenih posledic pretresa možganov na psihičnem področju, kar pa po mnenju izvedenke psihiatrične stroke pomeni le začasno poslabšanje kvalitete tožnikovega osebnega in družinskega življenja. Tožbeno zahtevana in v reviziji ponovljena odškodnina iz tega naslova je ob primerjavi podobnih primerov sodne prakse pretirana.

15Revizija je torej v obsegu njene dovoljenosti neutemeljena. Izpodbijana sodba je materialno pravo pravilno uporabila, očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa meri le na nestrinjanje z dokazno oceno. Toženo stranko zadeva dolžnost, da v okviru svoje 70% odgovornosti, upoštevajo valorizirano predplačilo, tožniku plača dosojeni znesek.

16Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.