176. člen ZOR

Plačnik davka je toženka kot denacionalizacijski zavezanec, ki mora izračunati dohodnino od prisojenega nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen in jo plačati davčnemu organu po izplačilu nadomestila tožnikom. Sodišče sicer prisodi tožnikom bruto znesek nadomestila, vendar jim toženka neposredno izplača le neto znesek. Toženkinih stroškov zaradi delnega porušenja objekta ni mogoče odštevati od nadomestila za nezmožnost uporabe. Že zato ne, ker ni mogoče trditi, da bi ti stroški nastali tudi tožnikom, če bi imeli v obravnavanem obdobju zgradbo v svoji posesti, saj ne gre za stroške v okviru upravljanja in vzdrževanja, ki bi nastali po rednem teku stvari.

Pravnega položaja zavarovalnice, ki je izplačala odškodnino, do tistega, ki je za škodo odgovoren, ne urejajo določbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pač pa (splošne, za posamezne vrste zavarovanja pa lahko tudi specialne) določbe o zavarovalni pogodbi, ki dajejo zavarovalnici pravico, da po izplačilu škode na podlagi premoženjskega zavarovanja vstopi v pravni položaj oškodovanca (svojega zavarovanca) na podlagi subrogacije (zakonite cesije). Subrogacijo zavarovalnice za povrnitev stroškov zdravstvenih in z njimi povezanih storitev, stroškov oskrbe z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki v primeru poškodbe, pa posebej ureja ZZVZZ. Zdravstvena zavarovalnica, ki je poškodovancem krila izdatke v zvezi z zdravljenjem, lahko glede teh izdatkov proti drugi zavarovalnici uveljavlja pravice, ki bi jih proti njej oziroma njenemu zavarovancu (imetniku oziroma vozniku drugega vozila) imeli poškodovanci. Četrti odstavek 178. člena ZOR določa, da za škodo, ki jo (pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila) pretrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno. „Drugi“ v smislu navedene zakonske določbe so vsi, razen imetnikov (upravljalcev) v nesreči

Profesionalna vožnja tovornjaka nedvomno predstavlja nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode, kljub ustrezni skrbnosti voznika. Obratovalec je v takšnem primeru delodajalec, torej prvi toženec, saj se je nevarna dejavnost opravljala predvsem v njegovem interesu.

Odškodninska odgovornost prve toženke kot tožnikove delodajalke je izključena že zato, ker tožniku, ki je presegel svoje delovne naloge, škoda ni nastala pri delu oziroma v zvezi z delom. Do škode je prišlo med obratovanjem vozila, ki je nevarna stvar. Redno obratovanje ne pomeni zgolj vožnje motornega vozila v prometu, kot zmotno zaključuje pritožbeno sodišče. Do nezgode je v konkretni zadevi prišlo po vžigu kombija zaradi njegovega nenadnega premika. S tem je bila udejanjena prav tista nevarnost, ki jo za okolico predstavljajo motorna vozila. Vendar pa prva toženka tedaj, ko je prišlo do nezgode, vozila ni imela v uporabi, saj je kombi zaupala v uporabo tretjemu tožencu. Za škodo, ki je med tem nastala tožniku, zato namesto nje odgovarja tretji toženec (prvi odstavek 176. člena ZOR). Druga toženka pa tožnikove škode ni dolžna povrniti niti na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Škodni dogodek ob pregledu vozila v mehanični delavnici pa ni povezan z bistveno funkcijo vozila opravljati prevoz v prometu, zato delovanja vozila med tem pregledom ni mogoče opredeliti za uporabo vozila v smislu 15. člena ZOZP.

Ker toženka (sicer lastnica avtomobila) ni bila voznica, ni izgubila zavarovalnih pravic po 3. točki prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev. Ker pa je zaupala vozilo v uporabo drugi osebi, ta za škodo odgovarja namesto nje (prvi odstavek 176. člena ZOR). Zavarovalnica zato od nje ne more na podlagi drugega odstavka 7. člena ZOZP zahtevati povračila oškodovancem plačanih zneskov.

Tožnika kot sopotnika v osebnem vozilu VW Golf predstavljata druge udeležence v prometni nezgodi, zato v razmerju do njih ni pomembno, ali lahko v ravnanju enega izmed objektivno odgovornih imetnikov motornih vozil najdemo elemente, ki bi tega oproščale odgovornosti. Brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil do prometne nesreče ne bi prišlo in niso upoštevni obširni ugovori toženca, da so za prometno nezgodo soodgovorni tudi drugi udeleženci v prometu. Delna odgovornost posameznega imetnika motornega vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nezgodi, je lahko namreč le predmet obravnavanja v morebitni medsebojni regresni pravdi. Čeprav je imel toženec izposojeno vozilo, odgovarja poleg imetnika stvari, četudi je bila škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril.

Pri obveznem zavarovanju lastnika vozila proti odgovornosti za škodo je zavarovalna polica vezana na vozilo, ne na lastnika vozila.

Država, ki je prvotožencu podarila pištolo za zasluge v osamosvojitveni vojni, ne odgovarja za škodo, ki je nastala, ko je prvotoženec s to pištolo ustrelil tožnika. V času daritve navzven zaznavne okoliščine niso bile takšne, da bi tožnik v dar ne smel prejeti trofejnega orožja.

Lastnik, ki prepusti obratovanje nevarne stvari drugemu, odgovarja, kadar na zunaj ni vidno, kdo je obratovalec, ali, kadar je lastnost obratovalca med njim in prevzemnikom stvari sporna.

Med ravnanjem toženca, ki je s pištolo skušal "umiriti" zanj preglasne fante pred blokom, ki so ga zbudili iz spanja, in njegovimi delovnimi nalogami ni nobene funkcionalne povezave. Zato samo dejstvo, da je uporabil svojo pištolo, ki jo je uporabljal v službene namene, ne zadostuje za oceno, da je škoda nastala v zvezi z delom. Pravilo o prehodu rizika iz prvega odstavka 176. člena ZOR je v korist toženke, saj kljub njenemu imetništvu nevarne stvari za riziko uporabe pištole namesto nje odgovarja toženec. Pravilo o izključitvi rizika iz četrtega odstavka 176. člena ZOR pa je v korist tožnika. Prav zato je tožnik že v tožbi kot eno od dveh pravnih podlag navedel to zakonsko določbo. Njegove tožbene trditve v tej smeri pa so bile premalo konkretizirane, kot pravilno poudarjata obe sodišči. Revizijsko sodišče je vezano na tiste dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za sklep obeh sodišč, da je bil toženec upravičen in usposobljen ravnati s pištolo ter da toženka ni imela nobenega utemeljenega razloga za sum glede teh okoliščin, torej ni bila premalo skrbna.

Dejstvo, da so štirje tožniki uveljavljali vsak svoj zahtevek zoper oba toženca z eno tožbo, njihovim zahtevkom ne jemlje procesne samostojnosti, saj so tožniki navadni sosporniki in se vrednost z njihovo revizijo izpodbijanih delov pravnomočne sodbe ne seštevajo, temveč se presojajo ločeno za vsakega posamično, pri čemer je treba pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta iz drugega odstavka 41. člena ZPP upoštevati tudi pri aktivnem sosporništvu, ker se morajo enaki procesni položaji obravnavati enako. Za odločitev o odškodninski odgovornosti drugega toženca v reviziji grajana presoja o tem, ali je bil drugi toženec v času nastanka škode še najemnik nevarne stvari ali ne, sploh ni pomembna. Zadošča v postopku z revizijo neizpodbojna ugotovitev, da drugi toženec v času škodnega dogodka ni bil njen posestnik in da ni on izročil stroja v popravilo X.Y., še manj pa v uporabo oziroma upravljanje neposredno prvemu tožencu.

Pomen 176. člena je v opredelitvi vsebine pravnega razmerja, ki ima za posledico prenos objektivne odgovornosti z ene osebe na drugo. Sklop pravno odločilnih dejstev, na katerih je sodišče druge stopnje utemeljilo svojo odločitev, zajema ugotovitev, da je toženec podmizno krožno žago posodil tožnikovemu očetu, ta pa jo je nato uporabljal za žaganje desk za palete, ki jih je odplačno izdeloval za toženca. Tako opredeljenega pravnega razmerja ni zaznamovala le gola prepustitev stvari v uporabo, ampak je bilo zanj značilno, da je M. P. s sklenitvijo pravnega posla nase prevzel določene obveznosti, ki bremenijo podjemnika kot stranko podjemne pogodbe (600. - 629. člen ZOR).

Po 1.odst. 176.čl. ZOR odgovarja namesto imetnika stvari enako kot on tudi tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, vendar pa odgovarja poleg njega tudi imetnik stvari, če je posledica kakšne skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril. Po stališču sodne prakse so glede na lastnosti stvari kemična sredstva in kot taka tudi določena kmetijska zaščitna sredstva nevarne stvari. Prostor je skupaj s shranjenimi starimi fitofarmacevtskimi sredstvi s korodirano embalažo, kar je povzročilo iztok in izhlapevanje, predstavljal za tožnika stvar s povečano nevarnostjo, zato je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke za škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala prva tožena stranka vedeti, kaj se v njenih prostorih nahaja in ta prostor ustrezno zavarovati in označiti in ga ob oddaji v najem pregledati, česar ni storila in je torej podana tudi njena krivdna odgovornost, kar je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilno je upoštevalo, da je tožnik delal z varilnim aparatom in ni storil vsega, kar bi moral in je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen njegov soprispevek k nastali škodi v višini 20%.

Identiteta zavarovanca tožene zavarovalnice spada v sklop tožbenih navedb, zaradi česar pri uskladitvi naziva zavarovanca ne gre za spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP, temveč le za popravo posameznih navedb v skladu z določbo tretjega odstavka navedene zakonske določbe. Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

1. Imetnik nevarne stvari, ki jo je poveril drugemu, da jo uporablja, za škodo, povzročeno z uporabo te stvari tretjemu, ni odgovoren. Enako kot on (to je namesto njega) odgovarja dejanski uporabnik stvari. 2.Če nastane potreba, da se na poslovni stavbi ali poslovnem prostoru izvršijo popravila, ki bremenijo najemodajalca v zvezi z vzdrževanjem poslovnega objekta oziroma poslovnih prostorov, v stanju v kakršnem je bil izročen, in da ga je mogoče uporabiti v namen, ki je določen z najemno pogodbo, mora najemnik najemodajalcu brez odlašanja to sporočiti in mu dati za izvedbo popravil primeren rok. Če tega ne stori, najemodajalcu ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za škodo, povzročeno z uporabo nepopravljenega poslovnega objekta oz. poslovnega prostora tretjemu.

Konj, zlasti če je namenjen rekreativnemu jahanju (in je, kot je za konkretnega konja ugotovilo sodišče prve stopnje, po svojih lastnostih primeren za začetnike), ni nevarna stvar.

Imetnik nevarne stvari je odgovoren za škodo, če je stvar (pištolo) izročil osebi, ki zaradi posebnega psihičnega stanja ni sposobna zakonito ravnati z orožjem. Tak primer je podan, če je pištola izročena osebi, ki več mesecev grozi s fizičnim obračunom z oškodovancem, nato pa pri obračunu resnično uporabi pištolo.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Če toženec v regresni pravdi zavarovalnice, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan, ne zatrjuje, da ni vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in nastankom škode, se sodišču ni treba ukvarjati z obstojem vzročne zveze.

Kadar objektivna odškodninska odgovornost imetnika nevarne stvari (pištole) ni izključena s katerim od razlogov po 177. členu ZOR, je lahko soodgovornost tretjega (neposrednega povzročitelja škode) le solidarna. V pravdi med oškodovancem in soodgovornimi osebami se deleži odgovornosti ne ugotavljajo. Hipotetične soodgovornosti neposrednega povzročitelja škode, ki ni več živ, ni treba ugotavljati, ker to glede na vsebino solidarnosti dolžnikov po 414. členu ZOR ne bi moglo vplivati na obseg odgovornosti tožene stranke nasproti tožnici.