UPRS sodba in sklep I U 132/2010

Tožba C.C. se zavrže.

Tožba B.B. se zavrne.

Prvostopni organ je z odločbo, št. 363-8/1992 z dne 11. 11. 2009, zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A.A., nazadnje stanujočemu na naslovu ..., in odločil, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Drugostopni organ je z odločbo, št. 490-7/2009-2 z dne 7. 1. 2010, zavrnil pritožbo tožnice B.B.. Upravna organa sta ugotovila, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno bivšemu lastniku A.A. z večimi zaplembenimi odločbami. Na podlagi pravnomočne ugotovitvene odločbe o državljanstvu Upravne enote Ljubljana, št. 2/04-02-201-1427/1997-1 z dne 31. 8. 2004, je bilo ugotovljeno, da se A.A. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu, ni štel za jugoslovanskega državljana. Prvostopni organ je zato tožnika kot pravna naslednika bivšega lastnika pozval na nadaljevanje postopka na podlagi določbe 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen). S pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 2/04-02-201-62/1996-1 z dne 30. 9. 2004, je bilo ugotovljeno, da se tožnik C.C. ni štel za jugoslovanskega državljana, s pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 2/04-02-201-61/1996-1 z dne 5. 10. 2004, pa je bilo ugotovljeno, da tudi tožnica B.B. ni štela za jugoslovansko državljanko. Glede na navedeno ter ob upoštevanju določb 9. in 12. člena ZDen je zato prvostopni organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe. Drugostopni organ pa je še dodatno v zvezi s navedbami (pri)tožnice B.B. navedel, da je ugotovitvena odločba o državljanstvu za (pri)tožnico postala pravnomočna 30. 9. 2009 in se (pri)tožnica zato moti, ko meni, da zaradi vložene revizije sodba upravnega sodišča in posledično tudi prvostopna ugotovitvena odločba o državljanstvu ni postala pravnomočna. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ki ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena. Vložena revizija tudi ne more biti razlog za odpravo odločbe, ki je pravilna in zakonita. Če pa bo (pri)tožnica z revizijo uspela in bo izid postopka takšen, da bi lahko privedel do drugačne odločitve v postopku denacionalizacije, ima možnost predlagati obnovo postopka po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnika sta v tožbi navedla, da je prvostopni organ izdal odločbo preuranjeno in je zato nezakonita. V postopku za ugotovitev državljanstva A.A. so bila sicer v pravnem redu RS izčrpana vsa pravna sredstva, prav tako za ugotovitev državljanstva za njegovega pravnega naslednika C.C., ne pa tudi za njegovo pravno naslednico B.B.. Pravni red RS dopušča zoper odločitev o reviziji še vložitev ustavne pritožbe, kar bo tožnica tudi izrabila, ker meni, da so ji bile v postopku ugotavljanja državljanstva kršene njene z ustavo zagotovljene pravice do poštenega sojenja v smislu določbe 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. V postopku za ugotovitev državljanstva A.A. in C.C. pa sta tožnika vložila pritožbi v skladu z določbo 34. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu EKČP) na Evropsko sodišče človekovih pravic zaradi kršitve določbe 6. in 14. člena EKČP, ki se vodita pod št. 30164/08 in št. 64151/09. Glede na to, da se je ves postopek ugotavljanja državljanstva osredotočil na vprašanje, ali gre za pošteno sojenje, kadar organi, ki odločajo, utemeljujejo svojo odločitev na domnevni nelojalnosti oseb nemške narodnosti, ki v bistvu krši prepoved diskriminacije na podlagi narodnosti po določbi 14. člena EKČP, in ali je dopustno v primeru že itak sporne določbe o domnevni nelojalnosti zaradi narodnosti posameznika, sklep o nelojalnosti utemeljevati s t.i. sekundarnim gradivom, ne pa z dejanskimi podatki o dejanskem nelojalnem ravnanju posameznika, in je Evropsko sodišče že zavzelo splošna stališča o poštenem obravnavanju dokaznega gradiva, je stališče tožnikov, da gre v primeru denacionalizacije premoženja, ki je bilo odvzeto A.A., za očitno diskriminacijo oseb, temelječo na njihovem narodnostnem poreklu. Ker je tako stališče že enkrat izrecno zavzelo tudi Evropsko sodišče v odločbi D. proti E. (pritožba št. 47825/99 z dne 23. 3. 2006 – 34. točka obrazložitve), tožnika menita, da bi moral organ počakati do rešitve pritožbe pri Evropskem sodišču za človekove pravice. Zato sta tožnika predlagala, da sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa v danem roku poslala upravne spise.

K 1. točki izreka:

Sodišče je tožbo C.C. zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US) upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ izdal odločbo, št. 363-8/1992 z dne 11. 11. 2009, zoper katero je bila dovoljena pritožba na drugostopni organ. Tožnik C.C. pritožbe zoper izpodbijano odločbo ni vložil, temveč je pritožbo (o kateri je drugostopni organ tudi odločil) vložila v svojem imenu samo tožnica B.B..

Ker je imel tožnik C.C. možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pa tega ni storil, je sodišče njegovo tožbo po določbi 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K 2. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali pravna naslednica bivšega lastnika A.A. B.B. (v zvezi z uveljavljanjem nadomestnega upravičenja do denacionalizacije po določbi 12. člena ZDen) (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) izpolnjuje pogoj jugoslovanskega državljanstva po določbi 9. člena ZDen kot enega izmed pogojev za priznanje upravičenja do denacionalizacije.

Odločba prvostopnega organa, ki ji je pritrdil tudi drugostopni organ, je po presoji sodišča pravilna. Prav tako se sodišče strinja z upravnim organom, da je z odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 2/04-201-61/1996-1 z dne 5. 10. 2004, ki je postala pravnomočna 30. 9. 2009 (z izdajo sodbe Upravnega sodišča, opr. št. U 395/2008 z dne 30. 9. 2009), izdano v postopku, vodenem na podlagi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen (in predvidenem za primer, kot je obravnavani, ko za bivšega lastnika oziroma zakonca ali dediča 1. dednega reda bivšega lastnika ni bilo predloženo potrdilo o vpisu v evidenco o državljanstvu), izkazano, da dedinja 1. dednega reda - hči bivšega lastnika B.B. ni štela za jugoslovansko državljanko, kar je po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen pogoj za priznanje upravičenosti do denacionalizacije. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen so fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov oziroma v okviru ali na način, kot to izhaja iz določb 3., 4. in 5. člena tega zakona, upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po dnevu 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. V obravnavani zadevi pa je bilo za pravno naslednico bivšega lastnika z odločbo z dne 5. 10. 2004 ugotovljeno, da se po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I in naslednji, ZDrž), ni štela za jugoslovansko državljanko. Ker pa izpodbijana odločba o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na (pravnomočnih) ugotovitvenih odločbah o državljanstvu (med drugim tudi na pravnomočni ugotovitveni odločbi o državljanstvu za tožnico) - ugotovitev državljanstva kot samostojna pravna celota pa v postopku denacionalizacije pomeni predhodno vprašanje po določbi 144. člena ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86) -, tožnica tako neutemeljeno ugovarja, da je prvostopni organ odločil preuranjeno glede na še ne izčrpana pravna sredstva v postopku za ugotovitev državljanstva za tožnico (vložitev ustavne pritožbe zoper odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije tožnice zoper sodbo Upravnega sodišča, opr. št. U 395/2008 z dne 30. 9. 2009, zaradi po tožničinem mnenju kršitev z Ustavo zagotovljenih pravic tožnice v postopku ugotavljanja državljanstva), saj ta organ o državljanskem statusu pravne naslednice bivšega lastnika v postopku ni odločal, pač pa se je v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen pravilno oprl na dejstva, ugotovljena z ugotovitveno odločbo o državljanstvu. Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi zato ne morejo vplivati tožbeni ugovori o že vloženih (in eni že rešeni in dveh še nerešenih) pritožbah na Evropskem sodišču za človekove pravice v zvezi s postopki ugotavljanja državljanstva v RS zaradi kršitve človekovih pravic in svoboščin.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.