VSC Sodba PRp 170/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 330,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP ter desetem odstavku 101. člena ZPrCP, mu za vsakega določilo predpisano sankcijo globo ter stransko sankcijo kazenskih točk, nato pa na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo - globo v višini 1.700,00 EUR ter stransko sankcijo 23 kazenskih točk za prekrška storjena z motornim vozilom B kategorije. Naložilo mu je tudi plačilo sodne takse v višini 250,00 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje obdolženec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge po 2., 3. in 4. točki 154. člena ZP-1, ko sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe predpisa, ki določa prekršek in odločitve o sankcijah za prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo obdolženca, ter prebralo listine, naštete v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ocenilo obdolženčev zagovor ter izvedene dokaze in z gotovostjo dognalo, da je v celoti dokazano, da je obdolženec 10. 7. 2021 ob 20.38 uri vozil osebni avtomobil po lokalni cestni izven naselja S., iz smeri S. v smeri proti T., pod vplivom alkohola, saj je imel v organizmu najmanj 0,81 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, v istih časovnih in krajevnih okoliščinah pa je po tem, ko je bil ustavljen, izstopil iz vozila, čeprav mu policist tega ni dovolil.

5Obdolženec v zagovoru v zvezi s prekrškom zaradi vožnje pod vplivom alkohola ni nasprotoval ugotovitvam policistov, da je pravilno opravljen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom pokazal, da je obdolženec v času vožnje motornega vozila imel v organizmu najmanj 0,81 mg alkohola v litru izdihanega zraka. V zagovoru je namreč povedal, da je ves dan pri prijatelju sekal drva in da je res popil nekaj alkohola, nato pa po neumnosti sedel za volan, čeprav je bil samo kilometer od doma, da je preizkus z elektronskim alkotestom opravil, da mu je rezultat bil pokazan, da se je z njim strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti tudi podpisal. Ob vsem navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so obdolženci dokazani vsi objektivni zakonski znaki očitanega mu prekrška ter da je za prekršek tudi odgovoren, saj je ravnal z (vsaj) eventualnim naklepom, kar je tudi prepričljivo obrazložilo.

6Obdolženec v zvezi s tem prekrškom v pritožbi navaja le, da je odločitev sodišča napačna, ker bi moral biti uporabljen ZPrCP, ki je veljal v času prekrška in ne zakon, ki je pričel veljati šele 11. 8. 2021. Sodišče prve stopnje je v 1. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer res navedlo, da je v času od storitve prekrška do izdaje sodbe prišlo do spremembe ZPrCP, ki je začel veljati 11. 8. 2021 in da je zato po uradni dolžnosti spremenilo pravno kvalifikacijo prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP za prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP. Navedeno pa v nobenem pogledu ni vplivalo na obdolženčev položaj, saj se sprememba ZPrCP v tem delu nanaša zgolj na preštevilčenje odstavkov v 105. členu ZPrCP, sicer pa je dejanje, kot ga je storil obdolženec, še vedno predpisano kot prekršek in je zanj še vedno določena ista sankcija tj. globa v višini najmanj 1.200,00 EUR ter izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodba zaradi tega nezakonita in da jo je potrebno razveljaviti.

7V zvezi z očitkom storitve prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP v zvezi s 3. točko tretjega odstavka 101. člena ZPrCP pa je sodišče prve stopnje po zaslišanju obdolženca ugotovilo, da je tudi storitev tega prekrška obdolžencu v celoti dokazana, saj je v zagovoru sam povedal, da je izstopil iz vozila in pri tem pojasnil, da je to storil zato, ker se je hotel malo nadihati. Ker je s tem obdolženec tudi sam pritrdil neposrednim ugotovitvam policistov, sodišče ni imelo razloga, da bi v resničnost navedb v obdolžilnem predlogu podvomilo. Tako je ugotovilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP in da je pri tem ravnal z direktnim naklepom, saj se je nedvomno zavedal, da takšno ravnanje predstavlja prekršek, pa je to tudi storil.

8Obdolženec v pritožbi v zvezi s tem prekrškom izraža prepričanje, da gre za banalno kršitev, s čimer pa se ni mogoče strinjati. Deseti odstavek 101. člena ZPrCP določa, da se z globo 500,00 EUR kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju z določbo 3. točke tretjega odstavka tega člena in da se mu kot vozniku motornega vozila izreče tudi 5 kazenskih točk. V skladu s 3. točko tretjega odstavka 101. člena ZPrCP pa mora voznik, za katerim vozi policijsko vozilo, ki daje signal z modro svetilko in kratkim zvočnim znakom s sireno, postopno zmanjšati hitrost in ustaviti ob robu ali zunaj vozišča, pri čemer voznik in potniki ne smejo izstopiti iz oziroma z vozila dokler jim policist tega ne dovoli. Kaznivo je torej tako ravnanje, ko voznik ne ravna v skladu s svetlobnim in zvočnim signalom in ne ustavi vozila ob robu ali zunaj vozišča, kot tudi izstop voznika ali potnikov iz vozila pred odobritvijo takega ravnanja s strani policista. Glede na višino predpisane globe in stransko sankcijo ni mogoče šteti, da gre pri tem za prekršek neznatnega pomena, prav tako pa v okoliščinah konkretnega primera niso izkazane okoliščine, ki bi ga delale posebno lahkega (6.a člena ZP-1). Ne glede na trditve obdolženca v zagovoru, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da je iz vozila izstopil zaradi tega, da bi se nadihal zraka, se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da takšno ravnanje ne more biti prekršek.

9V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je izrečena kazen za ta prekršek prestroga in da bi glede na njegovo banalnost ustrezala kazen opominjevalne narave, torej opomin, pa pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da pogoji za izrek sankcije opominjevalne narave po 21. členu ZP-1 niso podani, saj zgolj pojasnilo, da je iz vozila izstopil, da bi se nadihal zraka, ne predstavlja take olajševalne okoliščine, ki bi delale ta prekršek posebno lahkega, poleg tega pa je sodišče na podlagi podatkov v spisovnem gradivu ugotovilo, da je obdolženec bil predhodno kaznovan, kar dodatno utemeljuje odločitev, da ni pogojev za izrek opomina. Tako so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

10Preizkus obdolžencu določenih in izrečenih sankcij pa je pokazal, da so bile sankcije določene v skladu z zakonom, saj je sodišče prve stopnje obdolžencu za prekršek vožnje pod vplivom alkohola kljub predhodni kaznovanosti za istovrstni prekršek in dejstvo, da je prekršek storil v času preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, določilo globo za prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP v najnižjem predpisanem znesku tj. 1.200,00 EUR, globo za prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP pa v predpisanem znesku 500,00 EUR in nato ob pravilni uporabi 27. člena ZP-1 izreklo enotno globo v višini 1.700,00 EUR. Prav tako je pravilno določilo stranske sankcije - kazenske točke, kot so predpisane za posamezen prekršek tj. 18 kazenskih točk za prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP ter 5 kazenskih točk za prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP ter izreklo enotno stransko sankcijo 23 kazenskih točk v cestnem prometu za prekrška storjena z motornim vozilom B kategorije.

11Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 330,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.