VSL sklep I Ip 2578/2009

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v 2. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (1. točka izreka) potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje (Centralni oddelek za verodostojno listino) je z izpodbijanim sklepom:

- v 1. točki izreka: sklep o izvršbi z dne 19. 2. 2009 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba,

- v 2. točki izreka: sklenilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

Zoper ta sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZIZ). Navaja, da ugovor ne vsebuje razlogov po 61. členu ZIZ. Dolžnik v ugovoru prereka le način prikaza terjatve, pri čemer ne trdi, da terjatve ne dolguje, prav tako pa ne zatrjuje, koliko in kaj je dolžan. V dokaz lastnih navedb ne navaja nobenega dokaza, saj je dokaz z zaslišanjem direktorja dolžnika le subsidiarno dokazno sredstvo, t.j. zaslišanje stranke, ki ne more potrjevati lastnih navedb. Ker se izkaže, da gre le za nagajiv ugovor v cilju pridobivanja časa, gotovo ne more biti popoln v smislu drugega odstavka 61. člena ZIZ. Zgolj iz previdnosti pa se upnik pritožuje tudi zoper 2. točko sklepa, saj je za sojenje v tej zadevi po 57. členu ZPP izključno pristojno sodišče, kjer nepremičnina leži. V tej zadevi gre namreč za najemno razmerje glede nepremičnine (poslovnega prostora) v Mariboru. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Dolžnik v odgovoru na pritožbo navaja, da v predlogu za izvršbo terjana plačila računov niso ne specificirana kot tudi ne odgovarjajo dejanskemu stanju. Ponovno poudarja, da se v predlogu za izvršbo in v nadaljevanju tudi v pritožbi upnik sklicuje le na pogodbo o najemu poslovnega prostora, pri tem pa še vedno ne razloži, katere zapadle najemnine naj bi sestavljale znesek terjatev, kot ga prikazuje v predlogu za izvršbo. Časovni termin od nastopa najemnega odnosa po najemni pogodbi postavi kot okvir, v katerem naj bi se znašel tudi terjani znesek, pri tem pa že ob sami vložitvi zahteve za izvršbo prikazano stanje nikoli ni odgovarjalo dejanskemu, kot tudi nikjer ni bilo upoštevano, da je dolžnik medtem najemodajalcu zneske najemnin, katere izterjuje za obdobje v letu 2008, že poravnal v skladu z dinamiko, ki jo je dolžnik sam predlagal in ki jo je najemodajalec sprejel. Tudi izterjevane zamudne obresti ne ustrezajo dejanskemu stanju. O navedenem vé največ povedati prav zakonita zastopnica dolžnika A. A., zato je bila predlagana za pričo, s čimer je dolžnik obrazložen ugovor dopolnil tudi z dokazi, kar je sodišče v postopku že tudi obravnavalo in sprejelo. Dolžnik od sodišča pričakuje, da bo sledilo vsebini že izdanega sklepa in svoje odločitve ne bo spreminjalo ali je celo odpravilo.

Pritožba je le delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

Po določbi drugega odstavka 53. člena ZIZ v zvezi s prvim in drugim odstavkom 61. člena ZIZ mora biti ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. Obrazložen pa je v primeru, da dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, pri čemer morajo biti navedena dejstva takšna, da bi v primeru, če bi se izkazala za resnična, lahko v pravdi povzročila zavrnitev upnikovega tožbenega zahtevka proti dolžniku.

V konkretnem primeru je dolžnik v ugovoru navedel, da se upnik v predlogu za izvršbo sklicuje le na pogodbo o najemu poslovnega prostora, pri čemer v ničemer ne specificira, katere (in če, v kolikšnem mesečnem znesku in za katere mesece najema natančno) zapadle najemnine sestavljajo znesek terjatev. Obdobje, ki naj bi ga znesek zajemal, postavi kar v časovni termin od junija 2005 (podpis pogodbe) pa do domnevne zapadlosti 6. 2. 2009, pri čemer ne navede, katere obveznosti iz tega obdobja so poravnane in katere niso, tako da prikazani znesek v ničemer ne odgovarja dejanskemu stanju, saj so bile nekatere najemnine, ki so verjetno zajete tudi v terjani znesek, medtem že poravnane. Na znesek upnik dodaja tudi zamudne obresti, ki z ničemer niso specificirane niti ni obrazložen način njihovega izračuna, kar ni v skladu z določili najemne pogodbe. Dolžnik terjatev upnika v celoti zavrača kot neutemeljeno in preuranjeno, saj se upnik do že izvedenih poplačil terjanih zneskov ni niti enkrat oglasil z nobenim jasnim opominom z izkazanimi in specificiranimi terjatvami, pošiljal je le pavšalne opomine. Z dolžnikom tudi nikoli ni usklajeval morebitnih neporavnanih postavk za celotno obdobje treh let in pol, kar traja pogodba o najemu, kar sodi v segment tako dobre poslovne kot tudi obvezne računovodske prakse, temveč je dolžniku poslal le predlog za izvršbo. Kot dokaz za svoje ugovorne navedbe predlaga zaslišanje zakonite zastopnice dolžnika A. A.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je dolžnikov ugovor obrazložen, saj je dolžnik s svojimi ugovornimi navedbami, da izterjevani znesek v ničemer ne odgovarja dejanskemu stanju in da ne ve, na katero obdobje se ta znesek nanaša, zanikal obstoj obveznosti do upnika, to pa pomeni zatrjevanje pravno pomembnega dejstva, ki bi v primeru, da bi se izkazalo za resnično, povzročilo zavrnitev upnikovega tožbenega zahtevka v pravdi, dolžnik pa je v podkrepitev tega dejstva tudi predlagal zaslišanje svoje zakonite zastopnice. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ zaradi dolžnikovega obrazloženega ugovora sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba (to je v 2. točki izreka), postopek pa se bo nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (pri čemer se bo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine obravnaval kot tožba v pravdnem postopku).

Pritožbeni očitek, da ugovor ni obrazložen, ker dolžnik ne zatrjuje, kaj dolguje, je neutemeljen, saj je dokazno breme za dokaz obstoja obveznosti na upniku.

Prav tako ne drži, da je zaslišanje strank le subsidiarno dokazno sredstvo, saj je to bilo nekoč (1), zdaj pa velja v našem pravnem sistemu načelo proste presoje dokazov in noben dokaz nima avtomatično večje vrednosti kot drugi. Glede na to, da lahko sodišče po določbi 257. člena ZPP odločilna sporna dejstva ugotovi tudi z zaslišanjem strank, dokaznemu predlogu za zaslišanje dolžnikove zakonite zastopnice ni mogoče že vnaprej oporekati dokazne vrednosti. Dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pri predlaganju dokazov ni omejen glede izbora dokaznih sredstev (glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-854/05-14 z dne 7. 2. 2007).

Z vprašanjem, ali upnik od dolžnika upravičeno zahteva plačilo po listini, navedeni v predlogu za izvršbo, se bo ukvarjalo pravdno sodišče. V tej fazi postopka pa so upnikove pritožbene navedbe o nagajivosti dolžnikovega ugovora pravno nepomembne in se pritožbeno sodišče do njih niti ne more opredeljevati.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka pravilna (ugovor dolžnika je obrazložen), pritožbeno sodišče pa v tem delu sklepa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnika glede 1. točke izreka zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v tej točki potrdilo.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da za odločanje v pravdnem postopku ni pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, temveč Okrajno sodišče v Mariboru, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za dopustno pritožbeno novoto. Upnik namreč v predpisanem obrazcu predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni imel možnosti navesti, katero pravdno sodišče je izključno krajevno pristojno za odločanje v primeru dolžnikovega obrazloženega ugovora (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker odločilna dejstva v zvezi z določitvijo pristojnega pravdnega sodišča še niso bila ugotovljena v zadostni meri, je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi v delu, v katerem izpodbija 2. točko izreka sklepa, ugodilo, sklep v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku presoditi, ali je glede na upnikove pritožbene navedbe in predloženi dokaz določilo stvarno in krajevno pristojno sodišče za odločanje v pravdnem postopku.

Glede na to, da je sodišče delno razveljavilo izpodbijani sklep, se odločitev o pritožbenih stroških upnika pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-----------------------

(1) Jan Zobec, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, leto 2006, stran 509, 510 (4. in 5. točka).