57. člen ZPP

V obravnavani zadevi je tožnik kot solastnik zoper toženko kot drugo solastnico vložil tožbo, s katero zahteva izročitev solastne nepremičnine v souporabo (in sicer konkretno z izročitvijo ključa in omogočanjem nemotenega dostopa in uporabe). Tak zahtevek je stvarnopravne narave in ne obligacijskopravne, saj temelji na določbi 100. člena v zvezi z 92. členom SPZ, ki solastniku daje pravno varstvo solastninske pravice na delu stvari. Spor zaradi varstva stvarnih pravic spada v skupino sporov o stvarnih pravicah na nepremičninah, za tovrstne spore pa je po prvem odstavku 57. člena ZPP izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina.

Pravila o postopku v gospodarskih sporih veljajo tudi v primeru, ko poleg gospodarskih družb v gospodarskem sporu nastopajo fizične osebe kot sosporniki iz 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP (484. člen ZPP). V obravnavanem primeru se zahtevek pritožnika (fizične osebe) opira na isti historični dogodek in isto pravno podlago (kršitev najemne pogodbe) kot zahtevek prve tožeče stranke (gospodarske družbe). Gre torej za materialno sosporništvo po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP. Zato je potrebno spor tudi v delu, ki se nanaša na pritožnikov zahtevek, presojati po postopkovnih pravilih, ki veljajo za gospodarske spore.

Ker sodišče prve stopnje ni krajevno pristojno za sojenje o glavni stvari, ni pristojno niti za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je povzelo kakšen tožbeni zahtevek uveljavlja tožeča stranka v nasprotni tožbi: da je dolžna tožena stranka izstaviti notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo - izbrisno dovoljenje, da izrecno in nepogojno dovoljuje pri nepremičninah vknjižbo izbrisa maksimalne hipoteke. Tožeča stranka utemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek nanaša na izbris zastavne pravice. Ta ugotovitev implicira, da gre v zadevi za spor o stvarnih pravicah. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da je zahtevek postavljen kot dajatveni na izstavitev zemljiškoknjižno sposobne listine, da gre za obligacijski zahtevek in ne za zahtevek v sporu o stvarni pravici.

Pristojnost se določi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP).

V primeru spora zaradi varstva stvarne pravice gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, zato je treba uporabiti prvi odstavek 57. člena ZPP.

Zahtevek, ki se glasi na ugotovitev (so)lastninske pravice na nepremičnini, je stvarnopravni zahtevek, torej gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, za katere pa je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina (57. člen ZPP).

Dedič z dedovanjem pridobi vrsto upravičenj do zapuščine, četudi so v obravnavanem primeru (sporni) predmet zapuščine res le nepremičnine, pa to seveda ne velja za vse primere, ko je vložena dediščinska tožba. Posledično bi bilo nevzdržno uporabiti določbo 57. člena ZPP, saj v resnici ne gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah. V skladu s 46. členom ZPP je zato podana splošna krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu.

Čeprav je objekt izjave volje (zemljiškoknjižno dovolilo), ki jo želi tožnica izposlovati z zahtevkom, res nepremičnina, to ne pomeni, da gre za stvarnopravni spor (za spor o obstoju, prenehanju ali spremembi stvarnih pravic oziroma za spor o njihovem varstvu). Hipoteka namreč preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige (prvi odstavek 154. člena SPZ) in ne že z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila.

Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke, ustanovljene za zavarovanje denarne terjatve po sklenjeni posojilni pogodbi, zaradi poplačila dolga iz posojilne pogodbe, je obligacijske narave, saj temelji na trditvah o izpolnitvi pogodbene obveznosti.

Za sojenje v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti nepremičnin ter v sporih iz zakupa ali najema nepremičnin je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina (prvi odstavek 57. člena ZPP).

Spor iz naslova plačila odškodnine za škodo, ki naj bi jo toženec povzročil tožnici kot najemnik stanovanja na opremi tega stanovanja, ni spor, ki bi ga bilo mogoče uvrstiti med spore, opredeljene v 5. členu ZDSS-1. Zahtevek za plačilo te odškodnine izhaja iz civilnega razmerja med dvema fizičnima osebama, za rešitev katerega je pristojno Okrajno sodišče na Ptuju.

Res tožnica skuša doseči prenehanje toženčeve osebne služnosti, vendar je njen zahtevek obligacijsko pravni. Zahteva namreč razveljavitev relevantnega dela prodajnih pogodb in izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Ker torej ne gre za nobenega od sporov, ki so določeni v prvem odstavku 57. člena ZPP in ki so podlaga za izključno krajevno pristojnost sodišča, na območju katerega leži nepremičnina, je za odločitev o tem sporu krajevno pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za obligacijsko pravna razmerja (46. in 47. člen ZPP).

Tožeča stranka ni nasprotovala presoji, da za reševanje obligacijskopravnega in stvarnopravnega zahtevka ni predvidena ista vrsta postopka. Po jasnem stališču pravne teorije to pomeni, da kumulacija, tudi eventualna, kot jo je opredelila tožeča stranka, ni mogoča. Tudi za eventualno kumulacijo zahtevkov mora namreč biti za oba zahtevka predvidena ista vrsta postopka ter ista stvarna pristojnost. Če za oba postopka ni predvidena ista vrsta postopka, to od sodišča terja razdružitev postopkov in ločeno obravnavanje obligacijskopravnega spora od spora o stvarni pravici.

Za spor iz najemne pogodbe je pristojno okrajno sodišče, na katerega območju leži nepremičnina (57. člen ZPP).

Okrožno sodišče v Ljubljani, ki se je s sklepom izreklo za krajevno nepristojno, ni krajevno nepristojno sodišče, saj je njegova izključna krajevna pristojnost predvidena v 57. členu ZPP. Samo sodišče, ki (lahko) misli, da ni krajevno pristojno, se namreč po določbah prvega in drugega odstavka 22. člena ZPP lahko izreče za krajevno nepristojno ter zadevo odstopi v reševanje krajevno pristojnemu sodišču

Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrajna sodišča pristojna, da sodijo o sporih iz najemnih in zakupnih razmerij.

Pristojnost sodišča prve stopnje za zahtevek iz naslova izbrisne tožbe je podana, ker je za izbrisno tožbo na podlagi 1. točke 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 (v nadaljevanju Uredba Bruselj Ia) podana izključna (mednarodna) pristojnost slovenskega sodišča, saj gre za ustanovitev oziroma izbris stvarne pravice (hipoteke) na nepremičnini, ki se nahaja v Republiki Sloveniji. Morebiten dogovor o pristojnosti ne bi imel pravne veljave, saj ne more izključiti pristojnosti sodišča, ki ima v skladu s 24. členom Uredbe Bruselj Ia izključno pristojnost (4. točka 25. člena Uredbe Bruselj Ia).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklepa ni mogoče preizkusiti, ker je izrek sklepa nerazumljiv in nasprotuje razlogom sklepa. Razlogi pa so nejasni, med seboj v nasprotju.

Za sojenje v sporih iz zakupa ali najema nepremičnin je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina.