VSC Sodba Cp 261/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožnika zoper toženo stranko za plačilo odškodnine v višini 58.500,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2018 dalje do plačila ter za povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo toženi stranki povrniti 370,00 EUR pravdnih stroškov, za primer zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se tožeča stranka (tožnik) po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je tožnik tekom pravdnega postopka zatrjeval, da je žoganje zaradi posebnih okoliščin v predmetnem primeru postalo nevarna dejavnost, žoga pa zaradi svojih opisanih lastnosti nevarna stvar, saj gre zaradi velikosti, teže ter masne gostote gumijastih žog in velikega števila otrok glede na okoliščine primera za večjo nevarnost od povprečne. Izpostavlja, da v konkretnem primeru ni šlo za običajne žoge, temveč za žogice z veliko masno gostoto, ki niso polnjene z zrakom, kar jih bistveno razlikuje od običajne žoge ter običajnega žoganja. Pritožba nadalje izpostavlja, da nadzorstvo nad mladoletniki ni bilo opravljeno na dolžni način, saj učitelji najprej niso preprečili nakupa žogic, za katere so se zavedali, da so nevarne, nato pa so z neukrepanjem še dvakrat kršili pravila hišnega reda, prvič ko jim omenjenih žogic niso odvzeli ter o tem obvestili staršev in vodstva šole, drugič pa, ker so kljub zavedanju nevarnosti učencem dovolili žoganje. Kljub vsemu pa nad njimi niso izvajali skrbnega nadzora, da bi preprečili nastanek škode in niso ravnali tako, kot bi morali. Pri organizaciji svoje dejavnosti mora šola ravnati po pravilih stroke in po običajih z večjo skrbnostjo, to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Učitelji bi morali vnaprej predvideti možnost, da bodo otroci z metanjem težkih gumijastih žogic ogrožali ne le sebe, temveč tudi druge, ter da v primeru vržene žoge v glavo ali na primer trebuh obstaja velika verjetnost poškodb. Zato bi morali škodni dogodek pričakovati in ga preprečiti. Ob primernem nadzoru otrok bi tako lahko preprečili morebitne poškodbe, kar se je v primeru tožnika tudi zgodilo. Učitelji pa tudi sicer niso izvajali dolžnega nadzorstva nad otroki, saj so v času škodnega dogodka med dopoldanskim odmorom zunaj igrali namizni tenis, učiteljica M. S. pa je kuhala kavo, zato nadzorstva v tem času sploh ni bilo, oziroma je bilo izrazito neskrbno, pomanjkljivo in nezadostno, v posledici česar je prišlo do poškodbe tožnika. Glede časa škodnega dogodka pritožba izpostavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v celoti oprta na predpostavko, da se je škodni dogodek zgodil med dopoldansko malico, kar pa po navedbi pritožbe ne drži. Škodni dogodek se ni zgodil med dopoldansko malico, temveč med dopoldanskim odmorom. Izpostavlja izpovedbo mld. tožnika ter kot prič zaslišanih M. O. in A. V. Napačen je zaključek, da naj bi se škodni dogodek zgodil v času dopoldanske malice, pri čemer je sodišče svojo odločitev oprlo predvsem na izpovedbe učiteljev, ki jih je ocenilo kot prepričljive, česar ni obrazložilo. Pritožba izpostavlja izpovedbo priče M. S., iz katere po navedbi pritožbe izhaja, da so bili v času škodnega dogodka v avli trije otroci udeleženi v škodnem dogodku ter vsaj še trije otroci, ki so učiteljico M. S. opozorili na dogodek, kar pa pomeni, da učitelji za skoraj 10 % otrok v šoli v naravi sploh niso vedeli kje se nahajajo. Tudi sicer je tožnik tekom postopka jasno izpostavil druge dokaze, iz katerih jasno izhaja, da se škodni dogodek ni zgodil med dopoldansko malico, temveč kasneje, med dopoldanskim odmorom, ter da so učitelji medtem zunaj igrali namizni tenis, učiteljica M. S. pa je kuhala kavo. Pri tem pritožba izpostavlja zapisnik o poškodbi učenca z dne 9. 6. 2016, iz katerega po navedbi pritožbe izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo v času dopoldanskega odmora in ne med malico, kot tudi obvestilo zdravniku iz urgentne okulistične ambulante z dne 9. 6. 2016, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik sprejet šele ob 14:47 uri. Izpovedbe tožnika in prič M. O. ter A. V. potrjujejo, da se škodni dogodek ni zgodil v času malice, temveč kasneje, v času odmora. Navedeno tudi sovpada z dejstvom, da so imeli otroci kosilo ob 12:00, v posledici česar je seveda logično, da dopoldanska malica ni bila zgolj eno uro pred tem. Iz zapisov in dokazov v spisu torej ni moč povzeti, da se je dogodek pripetil v času odmora za malico, kar je podprto tudi z listinskimi dokazi, ob tem pa se nedvomno pojavi vprašanje vztrajanja učiteljev, da je bil čas dopoldanske malice medtem, ko otroci zatrjujejo, da je bil čas odmora, ter da so učitelji zunaj igrali namizni tenis. Ni mogoče dvomiti, da vsaj oba zaslišana učenca nista imela nobenega posebnega razloga, da bi vztrajala pri teh navedbah. Po drugi strani pa je po navedbi pritožbe pod velikim vprašajem dolžna skrbnost učiteljev in primernost nadzora nad učenci, če so učitelji igrali namizni tenis, kar tudi razsvetli dogajanje in neskrbnost učiteljev na dan škodnega dogodka, predvsem pa pojasni njihovo vztrajanje pri navedbah, da naj bi bil čas malice, kljub temu, da listinski dokazi jasno dokazujejo nasprotno, česar razpravljajoča sodnica ni upoštevala. Napačen je zaključek v 17. točki obrazložitve, ko sodišče izpovedb tožnika ter A. V. ter M. O. ni štelo kot verodostojnih v delu, kjer so zatrjevali, da je bilo v času škodnega dogodka v avli več otrok, pri čemer izpostavlja tudi izpovedbo kot priče zaslišane učiteljice M. S. Nikakor tudi ni pravilna ugotovitev sodišča, da naj bi vsi učitelji skladno izpovedali, da so otrokom dovolili nakup žogic, ker jih niso prepoznali kot nevarno stvar. Navedeno je v nasprotju z izpovedbami zaslišanih prič, pri čemer pritožba izpostavlja izpoved J. Š. Nadalje pritožba izpostavlja, da ima Osnovna šola ... (op. zavarovanec tožene stranke) sprejeta Pravila hišnega reda in ponovno izpostavlja točko 4.2.6.. V predmetnem primeru so učitelji žogice prepoznali kot nevarne, kljub temu pa so kršili pravila hišnega reda glede odvzema nevarnih predmetov. Več kot očitno je, da učitelji niso ravnali z vso dolžno skrbnostjo, saj niso upoštevali pravil, skladno s katerimi bi morali otrokom odvzeti žogice, ki so jih že sami prepoznali kot nevaren predmet. Neobrazložen, napačen in pristranski je zaključek sodišča prve stopnje v 18. točki obrazložitve, da naj bi se tožnik poškodoval z gumijasto žogico premera 3 cm. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priložila sliko nekakšne žogice, vendar je bilo tekom postopka potrjeno, da gre za podobno in ne enako žogico. Tožeča stranka pa je na naroku dne 7. 1. 2020 tudi ugovarjala navedenemu dokazu, saj žogica iz slike ni ustrezala dejanskemu stanju, zato je primerljivo žogico v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 13. 1. 2020 vložila v spis. Navedena žogica je trda gumijasta žogica premera cca 4,5 cm in teže 75 g. Ko je bila le-ta predočena učitelju Š., je le-ta navedel, da bi lahko bila takšne velikosti, enako pa je izpovedala tudi P. A. Razpravljajoča sodnica je žogico, ki je v spisu, videla in je tako tožeča stranka predložila povsem jasen in nedvoumen dokaz glede velikosti in teže žogice, ki nikakor nima premera zgolj 3 cm. Poudarjanje razpravljajoče sodnice tekom celotne obrazložitve sodbe o premeru žogice 3 cm, kljub temu, da se žogica fizično nahaja v spisu, v tem delu ne vsebuje nobene racionalno argumentirane dokazne ocene oziroma jo sodnica v obrazložitvi zakriva z navidezno neresničnimi ter pristranskimi argumenti. Neupoštevanje predloženih dokazov pa kaže na arbitrarnost in samovoljnost sodišča, tožniku pa odvzema pravico po poštenega sojenja. Ugotovitev sodišča, da ni zaslediti očitanih protipravnosti zavarovanca tožene stranke, kar je sodišče utemeljilo s pomočjo vsebine izvedenskega mnenja, je po navedbi pritožbe v celoti v nasprotju z namenom tega pravdnega postopka in trditvami tožeče stranke. Z opiranjem izvedenke na sporno dejansko stanje, saj je tožeča stranka zatrjevala, da se je škodni dogodek zgodil med dopoldanskim odmorom, medte ko so učitelji igrali namizni tenis, otroci pa so bili v avli oziroma sobah, nasprotno pa je tožena stranka zatrjevala, da se je dogodek zgodil med dopoldansko malico, kar so izpovedali učitelji, dejansko stanje pa sploh ni bilo razjasnjeno in je delo presoje sodišča, ne pa izvedenke, je izvedenka nedvomno presegla smisel pritegnitve izvedenca, ki naj bi na vprašanja odgovarjal s strokovne plati ter nepristransko, ne pa tudi presojal glede dejanskega stanja, kar je naloga sodišča. Izvedenec pedagoške stroke je bil v predmetnem primeru namreč predlagan z namenom ugotovitve, če je zavarovanec tožene stranke opustil dolžno varstvo in nadzorstvo skladno s pravili ter glede na izpovedbe zaslišanih prič. Izvedenka pa je upoštevala zgolj izpovedbe učiteljev, kar pomeni, da bistvenih navedb sploh ni upoštevala, podala pa je zgolj svoje subjektivno mnenje glede dejanskega stanja, kar pa ni bila njena naloga. S tem je grobo posegla v nalogo presoje sodišča. Zato je še toliko bolj nenavadno, da se je razpravljajoča sodnica pristransko oprla prav na izvedensko mnenje, ki je izhajalo zgolj iz trditvene podlage tožene stranke in ni upoštevala ključnih predloženih dokazov. Postopanje sodišča v zvezi z dokazno oceno je v danem primeru tako neprepričljivo in pomanjkljivo, da ne gre zgolj za nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ampak za procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jemlje dokaznemu postopku in sojenju objektivnost in nepristranskost. Tožeča stranka ni imela prave možnosti dokaznega sodelovanja in je bila v podrejenem položaju, gre tudi za kršitev ustavne pravice tožnika do poštenega postopka in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Napačna je ugotovitev sodišča v 19. točki obrazložitve, da je tožena stranka v postopku uspela dokazati, da je šola kot odgovorna oseba ravnala z zahtevano skrbnostjo oziroma zadostno dolžno skrbnostjo. Pritožba poudarja, da žoganje samo po sebi res ni nevarna dejavnost, je pa postalo nevarno zaradi lastnosti žogic ter zaradi neustreznega ukrepanja in nadzorstva učiteljev. Tožeča stranka je zatrjevala, da neodvzem nevarnih predmetov v povezavi z nezadostnim in neskrbnim nadzorom nad 10 letnimi otroki in celo igranjem namiznega tenisa nikakor ne ustreza varnim pogojem izvajanja osnovnošolskega pouka oziroma šole v naravi. Šola odgovarja za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod njenim nadzorstvom, razen če dokaže, da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Tega pa tožena stranka ni uspela dokazati, saj je svoje trditve, v nasprotju s tožečo stranko, ki je predložila tudi listinske dokaze, podprla zgolj z nasprotujočimi izjavami učiteljev. Drži, da učitelji ne morejo imeti ves čas učencev pod neposredno kontrolo, vendar tožena stranka tudi kako drugače ni izkazala skrbnega spremljanja vedenja učencev med odmori. Drži, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da žoga ni nevarna stvar, žoganje pa ne nevarna dejavnost, pri tem pa je bistveno, da v predmetnem primeru ni šlo za običajno žogo in ne za običajno žoganje, saj predmetna žoga ni polnjena z zrakom. Ni pravilna ugotovitev, da do škode pri takšnem žoganju pride le izjemoma in ne predstavlja povečanega rizika, kar naj bi bilo ustaljeno stališče sodne prakse. Sodba se zmotno opira zgolj na domnevno razjasnjen časovni okvir škodnega dogodka, pri čemer sodnica ni upoštevala predloženih dokazov, ki dokazujejo prav nasprotno od njenih ugotovitev. Sodišče se tudi ni opredelilo do dokazov in sicer predvsem do zapisnika o poškodbi učenca, ki je bil sestavljen na dan škodnega dogodka. Tožeča stranka je v šesti pripravljalni vlogi navedla tudi, da je bilo izvedensko mnenje opravljeno nevestno, nestrokovno in pristransko, saj na vprašanja ni bilo odgovorjeno s strokovne plati, temveč je izvedenka svoje odgovore izpeljevala izključno iz stališč tožene stranke, kar pomeni, da je sama izhajala iz sicer spornega dejanskega stanja. Glede teh trditev sodnica ni zavzela nikakršnega stališča, temveč se je oprla na pristransko, nepravilno in nestrokovno izvedensko mnenje, sodba pa odseva tudi neupoštevanje osnovnih institutov namena predpisov zagotavljanja varnosti otrok v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Sodišče je z izpodbijano sodbo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, predvsem 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, ker so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, predvsem pa obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi in med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, prepisih zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, sama obrazložitev sodbe pa se opira na dejstva, ki sploh niso del trditvene podlage tožeče stranke. Zaradi navedenega je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem določbe Obligacijskega zakonika, Zakona o osnovni šoli ter Pravila hišnega reda OŠ ..., kot je navedeno v pritožbi. Tožeča stranka poudarja, da je z drugo pripravljalno vlogo v spis vložila tudi žogico, kakršna je tožnika zadela v oko in meri v premeru cca 4,5 cm ter je težka 75 g in je bistveno drugačna, kot tista na fotografiji tožene stranke in kakršno je opisovala razpravljajoča sodnica. Tožeča stranka dvomi, ali se v spisu ta žogica sploh še sploh nahaja, glede na to, da je ob priliki zaslišanja prič v spisu ni bilo in je morala sodnica prekiniti obravnavo, da jo je strojepiska šla iskat. Razpravljajoča sodnica je na zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo pooblaščencu tožeče stranke tudi sugerirala, da naj umakne dokazni predlog, ki ga je tožeča stranka podala na prvem naroku za glavno obravnavo in sicer pritegnitev izvedenca za fiziko oziroma forenzično kriminalistično tehnične stroke, z besedami, da ji bo tako lažje napisati sodbo. Na podlagi zagotovila sodišča, da se žogica nahaja v spisu in se bo pritožbeno sodišče z njo lahko seznanilo, je nato pooblaščenec tožeče stranke navedeni dokazni predlog umaknil, nato pa na veliko presenečenje ob prebiranju sodbe ugotovil, da sodnica opisuje malo žogico premera 3 cm, ki pa je, kot že navedeno, bistveno drugačna kot tista, ki je tožnika zadela v oko. Gre za izrazito nepošteno sojenje. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom (356. člen ZPP) oziroma sodnikom posameznikom, pri čemer so priglašeni pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški tožnika, ki naj jih sodišče prve stopnje naloži v plačilo toženi stranki, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe¹, po v dokaznem postopku izvedenih dokazih², zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek mladoletnega tožnika, s katerim je ta od tožene stranke (pri kateri je imela Osnovna šola ... v času škodnega dogodka nesporno zavarovano odgovornost) zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v posledici škodnega dogodka 9. 6. 2016, ko je bil telesno poškodovan v avli prostora M. med ″šolo v naravi″.

6Pri tem je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage in materialnopravnih izhodišč³. Materialno pravno podlago predstavlja prvi odstavek 144. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

7Pritožbeno ni sporno, da se je tožnik poškodoval dne 9. 6. 2016 v avli prostora M. med ″šolo v naravi″ v času odmora, ko je šel iz toaletnih prostorov mimo dveh fantov, pri čemer je eden od njiju vrgel gumijasto žogico ter pri tem zadel tožnika v desno oko. Tožeča stranka je zavarovancu tožene stranke in s tem posledično tudi toženi stranki kot odgovornostni zavarovalnici očitala tako krivdno kot tudi objektivno odškodninsko odgovornost, pri čemer vztraja tudi v pritožbi.

8Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo in obrazložilo, da v obravnavanem konkretnem primeru ne gre za objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da v škodnem dogodku uporabljena gumijasta žogica ni nevarna stvar, žoganje z njo pa ne predstavlja nevarne dejavnosti (drugi odstavek 131. člena OZ).

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje opisuje žogico tudi s premerom 3 cm, pritožba pa ob tem izpostavlja, da je bila žogica večja in da se tudi v spisu nahaja sicer ne enaka, vendar primerljiva žogica s tisto, kot je bila uporabljena v škodnem dogodku. Tožeča stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navajala, da je ta po tožeči stranki kot dokaz predložena primerljiva žogica (pril. A 25) večjega premera (po njeni izmeri 4,5 cm) in teže 75 gramov. Vendar je glede na pritožbene očitke ob tem odločilno, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo žogico pod prilogo A25 v spisu⁴, ki se v spisu tudi nahaja, že iz pritožbenih navedb (in tudi iz spisovnega gradiva), pa izhaja, da je sodišče v dokaznem postopku žogico pod prilogo A25 tudi upoštevalo, saj jo je zaslišanim pričam, kot izpostavlja pritožba, ob zaslišanju tudi predočalo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa kljub temu, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi žogico opisalo tudi s premerom 3 cm, ob tem nedvomno izhaja, da je imelo pri presoji, s kakšno žogico je bil poškodovan tožnik v škodnem dogodku, v vidu žogico pod prilogo A25 v spisu in takšno žogico pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka v sodbi tudi upoštevalo⁵. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da gre zaradi v sodbi navedenega premera žogice, ki po navedbi tožeče stranke ni ustrezen, za arbitrarno, pristransko in nepošteno sojenje sodišča prve stopnje.

Iz zaključkov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi izhaja, da so žogice, s kakršno je bil poškodovan tožnik, učenci kupili dan pred škodnim dogodkom tekom izleta v P.⁶, česar pritožba ne prereka. Pritrditi je stališču sodišču prve stopnje, da takšna žogica ne predstavlja nevarne stvari. Gre za gumijasto žogico, ki je bila po pritožbeno neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje na voljo v prosti prodaji in na njej tudi ni bilo kakršnegakoli varnostnega opozorila (s strani prodajalca ali proizvajalca) glede starosti uporabnikov, iz zgoraj povzetega pritožbeno neprerekanega zaključka pa nenazadnje tudi izhaja, da zavarovanec tožene stranke ni bil imetnik žogic (150. člen OZ). Žoganje s takšno žogico pa tudi ne predstavlja nevarne dejavnosti, kot podlage objektivne odškodninske odgovornosti. Novejša sodna praksa oži obseg objektivne odškodninske odgovornosti. Po določbi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Nevarna stvar ali nevarna dejavnost v smislu navedene zakonske določbe je pravni standard, pri čemer je treba tehtati, ali gre upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera za povečano nevarnost, to je takšno, da obstaja neobičajno velika možnost, da škoda osebam nastane. Med nevarne dejavnosti tako ne sodijo običajne nevarnosti in tveganja. Takrat, ko določena stvar ali dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, pa je treba uporabiti pravila o krivdni, ne pa o objektivni odškodninski odgovornosti. V določenih okoliščinah lahko sicer posamezna stvar, ki sama po sebi ni nevarna, postane nevarna, vendar to narave odgovornosti ne spreminja, saj je treba ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost posledica nedopustnega ravnanja ali ne. Ob navedenih materialnopravnih izhodiščih, ki izhajajo iz ustaljene sodne prakse, je tako pritrditi sodišču prve stopnje, da podajanje ali žoganje z žogico, kot je bila uporabljena v obravnavanem primeru, ne predstavlja nevarne dejavnosti kot podlage objektivne odškodninske odgovornosti.

9Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in neprepričljivo ter pristransko dokazno oceno.

Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da so učenci gumijaste žogice z dovoljenjem učiteljev kupili na dan pred škodnim dogodkom tekom izleta v P., učitelji pa so žoganje z njimi prepovedali. Prepričljiv je tudi zaključek, da se je nezgoda pripetila v času dopoldanskega odmora za malico, ko se je večina otrok (učencev), vključno z učitelji, nahajala zunaj paviljona, kjer so razdeljevali obrok malice, nekaj otrok, vsaj O., V. in mladoletni tožnik, pa se je nahajalo v notranjosti paviljona. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo skladnim izpovedbam učiteljev, da se je tožniku pripetila nezgoda v času dopoldanskega odmora za malico, pri čemer je bila večina učiteljev, razen M. S., ki se je nahajala v avli, kjer je tudi prišlo do škodnega dogodka in poškodbe tožnika, nahajali zunaj, ker so razdeljevali malico. Skladnost izpovedb je razumen kriterij, ki utemeljuje zaključek o prepričljivosti izpovedb zaslišanih štirih učiteljev tudi kar zadeva čas škodnega dogodka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, obrazložena v točkah od 14 do 17 obrazložitve, je prepričljiva, tudi dokazno podprta in ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Zato je pritožba ne more izpodbiti z v pritožbi predvsem ponujeno obširno lastno dokazno oceno in z lastnimi dokaznimi zaključki. Zaključek sodišča prve stopnje, da se je dogodek zgodil v času odmora za malico, tudi ni nasproten z v pritožbi izpostavljenima in v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje tudi vpogledanima listinama v spisu, zapisnikom o poškodbi učenca (pril. A2), saj iz te listine izhaja, da se je nezgoda zgodila 9. 6. 2016 ob 10.30 uri, v času dopoldanskega odmora, kar ni v nasprotju z izpovedbami učiteljev, ravno tako pa tudi ni v nasprotju z obvestilom zdravniku urgentne okulistične ambulante z dne 9. 6. 2016 (A 6), iz katerega je razvidno, da je bil tožnik sprejet ob 14.47 uri.

10Prepričljiv, dokazno podprt in pravilen pa je po presoji pritožbenega sodišča tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so učitelji v zvezi z žogicami v konkretnem primeru ravnali s potrebno skrbnostjo in da s tem, ko so 10-letnim otrokom dovolili nakup gumijastih žogic, ki so bile na voljo v prosti prodaji, zanje pa tudi ni bilo kakršnegakoli varnostnega opozorila glede starosti uporabnikov, niso ravnali neskrbno, učitelji pa so tudi prepričljivo in skladno pojasnili, zakaj oziroma pod kakšnimi pogoji so žoganje s temi žogicami učencem prepovedali, čemur je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sledilo.

11Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na v pravdi izdelano izvedensko mnenje pedagoške stroke, ki ga je izdelala Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, zanjo pa izredna profesorica dr. V. Š.⁷ Sodišče po 243. členu ZPP določi in izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Po določbi tretjega odstavka 245. člena ZPP lahko izvedenko delo zaupa tudi strokovni instituciji. Skladno z določbo 252. člena ZPP dokazovanje z izvedenci vodi sodišče, ki izvedencu tudi označi predmet, ki naj ga pregleda in mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Izvedensko mnenje je bilo izdelano skladno z nalogo, ki jo je začrtalo sodišče prve stopnje v sklepu o določitvi izvedenca z dne 7. 10. 2020⁸. Pritrditi je sicer pritožbi, da je imela tožeča stranka na izvedensko mnenje pripombe, vendar pa v pripombah na izvedensko mnenje ni predlagala določitve drugega izvedenca, niti ni predlagala dopolnitve mnenja ali zaslišanja izvedenca, česar tudi pritožbeno ne trdi. Nestrinjanje stranke s strokovnim izvedenskim mnenjem in zaključki, če so ti zanjo neugodni, še ne pomeni, da ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Ob pritožbenih očitkih, da je izvedensko mnenje neobjektivno in pristransko, pa je pojasniti in ugotoviti, da sta imeli obe pravdni stranki možnost izvedencu tudi vnaprej pisno zastaviti vprašanja, v sklepu⁹, s katerim je bila začrtana izvedenska naloga, pa je bilo tudi naloženo, da na pisno postavljena vprašanja obeh pravdnih strank izvedenec oziroma določena strokovna institucija odgovori. Iz spisa izhaja, da je tožeča stranka postavila trinajst vprašanj¹⁰, tožena stranka pa je zastavila pet vprašanj¹¹, iz pisnega izvedenskega mnenja z dne 30 .10. 2020 pa izhaja, da je v mnenju odgovorjeno tako na v sklepu zastavljena vprašanja sodišča, kot tudi na vsa pisno zastavljena vprašanja obeh pravdnih strank, torej tudi na vprašanja tožeče stranke. Glede na vsebino zastavljenih vprašanj, tudi tožeče stranke, je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da je mnenje pristransko, da je izvedenka izhajala zgolj iz trditvene podlage tožene stranke in da je podajala dokazno oceno, kar ni njena naloga. Izdelano izvedensko mnenje pedagoške stroke predstavlja strokovno mnenje iz navedenega področja. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera tudi na podlagi strokovnega izvedenskega mnenja prepričljivo zaključilo, da nakup gumijastih žogic, ki so bile v prosti prodaji in ravnanje učiteljev, ko nakupa takšnih žogic 10-letnim otrokom niso prepovedali, ni zaslediti protipravnosti in neskrbnega ravnanja, kot tudi, da učitelji niso ravnali neskrbno oziroma z nezadostno skrbnostjo, ko so nakup žogic sicer dovolili, uporabo pa zaradi opisanih razlogov tudi prepovedali.¹²

12Tudi pritožbeni očitki, da nadzorstvo nad učenci ni bilo ustrezno, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je ob obrazloženem prepričljivo ugotovilo, da se je škodni dogodek dogodil v času odmora za malico, ko so sicer otroci lahko po predhodnem dovoljenju učitelja odšli na stranišče. Pritrditi je razlogom sodišča prve stopnje, ki imajo oporo tudi v izvedenskem mnenju¹³, da bi bilo neživljenjsko in nesprejemljivo od učitelja pričakovati, da bi vsakega otroka posebej spremljal do sanitarij, nenazadnje pa bi bilo tudi v nasprotju s pedagoško oziroma razvojno psihološko stroko, ki poudarja potrebo po navajanju otrok na samostojnost in sprejemanje lastnih odločitev. Skladno s sodno prakso je sodišče prve sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da je treba pri napolnjevanju pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo šolskega življenja, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti. Ob strokovnem izvedenskem mnenju pedagoške stroke, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo in kjer je bilo obrazloženo tudi, da so otroci obravnavane starostne skupine popolnoma sposobni razumeti navodila, ki jih dobijo s strani učiteljev in da so tudi sposobni upoštevati navodila in tudi samostojno oditi v sobe oziroma sanitarije¹⁴, tako tudi s pritožbenimi navedbami, da bi morali učitelji žogice učencem odvzeti in da gre za kršitev točke 4.2.6. Pravil šolskega reda OŠ ... (A4), ob ugotovljenih okoliščinah primera pritožba ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da šoli oziroma učiteljem v konkretnih okoliščinah primera ni očitati nezadostne skrbnosti in nadzorstva.

13Ob obrazloženem tako pritožba s pritožbenimi očitki, v katerih zlasti ponuja svojo dokazno oceno in dokazne ter svoje materialnopravne zaključke, po presoji pritožbenega sodišča ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni napravilo v pritožbi očitanih postopkovnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena, ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju z odločitvijo v izreku, niti niso v medsebojnem nasprotju, pri čemer je tudi dokazna ocena preverljivo obrazložena, tako da sodba omogoča pritožbeni preizkus. Zato postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storjena. Tudi pritožbeni očitek o postopkovni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovani protispisnosti), ni utemeljen. Za to kršitev gre, če obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato jo mora pritožnik v pritožbi določno konkretizirati. Za protispinost pa ne gre, kadar se očitek o napaki nanaša na rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine dokazov, kar s pritožbenimi navedbami uveljavlja pritožba, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično prenosne narave. Tega pa pritožnik v pritožbi ob tem pritožbenem očitku ni konkretiziral. Sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14Ob obrazloženem je zato pritožbo tožeče stranke zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

15Ker tožeča stranka s pritožbo v pritožbenem postopku ni bila uspešna, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.

¹ Primerjaj točke od 1 do 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Primerjaj 12. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Primerjaj 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Primerjaj npr. obrazložitev izpodbijane sodbe v točkah 14 in 18.
⁶ Primerjaj 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Primerjaj list. št. 105 do 109 v spisu.
⁸ Primerjaj list. št. 100 in 101 v spisu.
⁹ Primerjaj sklep sodišča prve stopnje z dne 7. 10. 2020 v spisu.
¹⁰ Primerjaj peto pripravljalno vlogo tožeče stranke - list. št. 92 in 93 v spisu.
¹¹ Primerjaj pripravljalna vloga tožene stranke z dne 6. 10. 2020 – list. št. 98 in 99 spisa.
¹² Primerjaj zlasti 2. in 8. točko izvedenskega mnenja z dne 30. 10. 2020..
¹³ Primerjaj točke od 10 do 13 izvedenskega mnenja z dne 30. 10. 2020.
¹⁴ Primerjaj točki 17 in 18 izvedenskega mnenja z dne 30. 10. 2020.