144. člen OZ

Razpoložljivo dokazno gradivo je sodišču prve stopnje omogočalo odločitev o tožbenem zahtevku. Okoliščine primera niso terjale izvedbe dokaza z izvedencem (prim. 243. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bi lahko sámo, brez izvedenca, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napolnilo pravni standard dolžne skrbnosti.

Sodišče je ustrezno poudarilo, da nekajminutna odsotnost učitelja iz telovadnice (npr. zaradi odhoda na wc ipd.) ali krajša nepozornost (pogled vstran, zavezovanje športnih copat ipd.) v času trajanja ogrevalnega teka pri otrocih tretjega in četrtega razreda še ne pomeni opustitve dolžnega skrbnega nadzora. Še posebej, če gre za tek v krogu v isti smeri in ne za izvajanje zahtevnejših vaj ali iger, kjer se otroci prosto gibljejo po telovadnici. Otroci v tej starosti so že sposobni razumevanja pravil, ki so jim dana. Sam tek pa ne predstavlja nevarne dejavnosti, sploh če je izveden na ustrezni podlagi, v ustrezni obutvi ter se izvaja v krogu in v isti smeri kot v slednjem primeru. Dogodek se je zgodil v trenutku in nastale škode – tudi po presoji pritožbenega sodišča – ne bi moglo preprečiti še tako skrbno nadzorstvo učiteljice. Od nje ni mogoče zahtevati, da prav vsak trenutek pazi in spremlja vsakega učenca.

V primeru delodajalca je potrebno dokazati, da je delavec ravnal tako, kot je treba, oseba odgovorna za mladoletno osebo pa se lahko izključi iz odgovornosti, če dokaže, da je ona ravnala z ustrezno skrbnostjo. Skupni imenovalec 144. in 147. člena OZ je torej skrbno (ustrezno) ravnanje, ki mora biti izkazano, in če je, ni podane odškodninske odgovornosti ne za delavca ne za mladoletno osebo. Ker je toženka že izkazala, da je trener (njen zaposlen) ravnal z ustrezno skrbnostjo, odgovornosti toženke kot delodajalca ni mogoče ugotoviti, hkrati pa tudi ne njene odgovornosti za ravnanje mld. A. A., ki je tožnico dejansko poškodoval.

Pritožba se sklicuje na objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca toženke (drugi odstavek 131. člena OZ). Dejavnost varstva in vzgoje otrok ni nevarna dejavnost, prav tako pa povečane nevarnosti ne predstavlja skupna igra starostno mešane skupine otrok. Neutemeljen je zato pritožben očitek, da na neskrbno ravnanje vzgojiteljic kaže dejstvo, da so dopuščale združevanje različno starih otrok. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da lahko v konkretnem primeru govorimo zgolj o krivdni (prvi odstavek 131. člena OZ). Kot pravno podlago za odločitev v zadevi je nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 144. in 147. člen OZ, prav tako pa tudi določbe Zakona o vrtcih, Pravilnika o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje in Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtcev. Če je vrtec varstvo nad otroci opravljal z ustrezno in zahtevano profesionalno skrbnostjo, je škoda, ki je nastala, posledica nesrečnega spleta okoliščin oziroma nesrečnega naključja.

Sodišče prve stopnje pravilno na podlagi prvega odstavka 144. člena OZ ugotavlja, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarja skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzor z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzoru, da mora tožnik dokazati, da je škodo povzročil mladoletnik, da je škodo povzročil v času, ko je bil pod nazorom odgovorne osebe, od katere se povrnitev škode zahteva, da se toženec svoje odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je nadzorstvo opravljal z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Na podlagi izpovedb prič, ki so zaposlene pri tožencu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je njihova naloga, da izvajajo nadzor nad varnostjo otrok, da posredujejo pri igri otrok, ko začnejo teči, da jih umirjajo, da bi s tem preprečili poškodbe. Vendar pa je toženec opustil dolžnostna ravnanja, zato je bilo njegovo ravnanje nedopustno (protipravno), hkrati pa je bilo ugotovljeno, da je zaradi opustitve teh dolžnostnih ravnanj tožniku nastala škoda, zato je podana tudi (krivdna) o

Tožnik se je pri enajstih letih poškodoval med igro paintball. Nezgoda se je pripetila, ko je tožniku pošlo strelivo. Tedaj je zaklical "stop igra" in se ga namenil dopolniti. Spotoma si je snel zaščitna očala, saj so se ta nenehno rosila. Eden izmed soigralcev je medtem, čeprav med "stop igro" velja premirje, sprožil in tožnika zadel v oko.Bistvo dopuščenega vprašanja je bilo, ali je organizator zadostil standardu skrbnega ravnanja s tem, ko je dal otrokom jasna navodila - tudi to, da si maske nikakor ne smejo sneti, sam pa je bil med igro v varni sobi. Vrhovno sodišče je na vprašanje odgovorilo, da ne. Prvič ne zato, ker nadzor iz varnostne sobe, od koder se na poligon ne vidi in ne sliši, ni noben nadzor. Drugič ne zato, ker je učinkovit nadzor sestavni del nadzorovalne dolžnosti, ko gre za enajstletnike. Tretjič ne zato, ker je igra z uporabo zaščitnih sredstev povsem varna, kakor je bila tudi oglaševana, brez nje pa nevarna in na takšno starši v imenu otrok niso pristali.

Pritožbeni očitek o postopkovni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovani protispisnosti) ni utemeljen. Na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato jo mora pritožnik v pritožbi določno konkretizirati. Za protispinost pa ne gre, kadar se očitek o napaki nanaša na rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine dokazov, kar s pritožbenimi navedbami uveljavlja pritožba, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično prenosne narave. Tega pa pritožnik v pritožbi ob tem pritožbenem očitku ni konkretiziral.

Krivda skrbnika, šole ali druge ustanove se domneva že, če oškodovanec dokaže, da mu je škodo povzročil mladoletnik medtem, ko je bil pod nadzorom te ustanove. Trditveno in dokazno breme glede vseh dejstev v zvezi z morebitnim neobstojem ali nepomembnostjo opustitve (vključno z opredelitvijo dolžnostnega ravnanja) sloni na (za drugega) odgovorni osebi, v konkretnem primeru toženki.

Odškodninska odgovornost šole.

Za ugotovitev, ali je bil varovanec zavarovanke toženke res nepredvidljiv, agresiven, (pre)močan ter zato neobvladljiv, sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, zato je ta dejstva smelo ugotavljati z zaslišanjem prič, ki so bile z njim v dnevnih stikih. Delo varuhinje otrok s posebnimi potrebami sicer spada med poklice z nekoliko povečanimi tveganji za nastanek škode, a gre v konkretni zadevi vendarle za še sprejemljive rizike. Kot nevarno dejavnost, ki povzroči objektivno odškodninsko odgovornost, je mogoče šteti le dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem s še tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil za njeno izvajanje ni mogoče preprečiti nastanka škode, lahko pa povečana nevarnost izhaja iz posebnih okoliščin, v katerih je bila sicer nenevarna dejavnost izvajana. Tudi okoliščine, v katerih je bila dejavnost izvajana, ne utemeljujejo sklepa o tako povečani nevarnosti, ki bi indicirala objektivno odškodninsko odgovornost. Ob ugotovitvi, da do škodnega dogodka varovanec v šoli in v stiku s tožnico ni bil ne

Šola je v okviru svoje dejavnosti med drugim dolžna nadzorovati in usmerjati vedenje učencev ter jih opozarjati na nepravilnosti ali nevarnosti. Tak nadzor mora biti prilagojen starosti in zrelosti učencev.

Toženka ni dokazala, da je bil učitelj v razredu v času poškodovanja tožnika. Zato je pravilno zaključilo tudi, da toženka ni dokazala, da je bilo nadzorstvo nad tožnikom opravljano z dolžno skrbnostjo oziroma da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Sodišče prve stopnje je na ugotovljena dejstva materialnopravno pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala, da je bilo nadzorstvo nad tožnico opravljano z dolžno skrbnostjo oziroma da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu .

Z navedbo nasprotne, tožene stranke je tožnik začrtal spor v subjektivnem smislu in zato je moralo sodišče ravnanje te tožene stranke presojati s stališča predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi ugotovilo, da povzročitelj škode ni bil prvi toženec, ampak zato, ker je presodilo, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno. Presojalo je torej (ugotovljeno) ravnanje prvega toženca. Ravnanje sošolca A. A. tudi pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno kot ravnanje, ki bi izključevalo odgovornost prvega toženca. Sodišče druge stopnje torej relevantnega dejanskega stanja ni ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je prvi toženec pritekel na napačen konec vrste dijakov, je bilo resda v nasprotju z navodili profesorice športne vzgoje, a samo po sebi nikakor ne protipravno (nedopustno) dejanje in tudi tek je logičen in predviden pri uri športne vzgoje. Gre za normalno, pričakovano, pri določenih vajah celo obvezno gibanje v okviru tega učnega predmeta. Presoja sodišč druge in prve stopnje, da je šola pri uri športne vzgoje v konkretnem primeru ravnala s potrebno dolžno skrbnostjo, temelji na ugotovitvah, d

Trditev tožnice, da za delo ni bila usposobljena, ni šla v smeri njene formalne (ne)usposobljenosti (ni torej trdila, da za delo varuhinje v šoli s prilagojenim programom ni izpolnjevala formalnih pogojev) ali neizkušenosti (ni trdila, da za delo varuhinje otrok s posebnimi potrebami ni imela ali je imela premalo izkušenj), ampak je bila trditev o njeni neusposobljenosti postavljena zgolj v kontekstu trditev o lastnostih varovanca (to je trditev o njegovi fizični moči, nepredvidljivosti, agresivnosti in neobvladljivosti) in le v zvezi z njim. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vedenje varovanca ni bilo tako kot je tožnica trdila, je ugotovitev, da je bila tožnica za delo z njim usposobljena (kot je trdila toženka), le logična posledica te ugotovitve. Ker tožničina formalna usposobljenost za delo v šoli s prilagojenim programom in zadostna izkušenost med pravdnima strankama niti nista bili sporni, je tudi pravilna. Ker sodišče v dokaznem postopku preverja zgolj sporna dejstva, ni bilo nobene potrebe, da bi vprašanje usposobljenosti za delo varuhinje v šoli s prilagojenim programom preverjalo v dokaznem postopku oziroma z izvedencem za varstvo pri delu. Odločitev, da

Pretirana je pritožbena zahteva, da bi zavarovanec tožene stranke (šolski center) moral zagotoviti več varnostnikov oz. toliko, da bi dijake spremljali tudi na poti od šolskega centra, kjer poteka pouk, do jedilnice, ki je v bližnjem objektu izven šole. Skladno z zahtevo po samostojnosti in samodisciplini dijakov je mogoče pričakovati, da se bodo dijaki, stari od 16 do 20 let, ki so bili o tej poti prvi dan pouka poučeni, obnašali kultivirano, brez nasilja. Pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da je varnostnik, ki se je nahajal neposredno pred stavbo šolskega centra, kjer je bilo največ dijakov, ravnal v skladu s predpisanimi navodili. Ker je v času odmora treba nadzorovati tudi prostore šole, kjer to nadzorstvo, skladno s šolskimi pravili, vršita dežurni učitelj in dežurni učenec, ni mogoče soglašati s pritožbo, da bi se tudi dežurni učitelj v času malice moral gibati pred šolo.

Standard dolžne skrbnosti ne zahteva, da bi morali profesorji ves čas nadzirati dogajanje ob izteku smučišča, kot tudi ne zahteva, da bi morali profesorji najmanj smučati za dijaki (in ne pred njimi ali čakati v kavarni ob smučišču).

Bazen sam po sebi ni nevarna stvar, saj ne predstavlja povečane nevarnosti. Bazen bi bil lahko nevarna stvar v smislu določila 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) le ob obstoju še drugih okoliščin, ki bi ga napravile za nevarno stvar, teh pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Tako kot se lahko pripeti, da se otrok poškoduje po naključju, ko je pod okriljem staršev, se lahko po naključju poškoduje tudi v šoli. Nadzor, ki ga je opravljala učiteljica ob igri otrok, starih od 8 do 10 let, na vrtiljaku, je bil ne le povsem primeren, temveč celo zgleden. Tak, kot ga od učiteljice terja sodišče prve stopnje, bi bil pretiran in v nasprotju s temeljnimi cilji izobraževalnega procesa, saj bi se pedagogi začeli (iz)ogibati tistih dejavnosti, kjer obstaja faktor nepredvidljivosti, ta pa je nujen za zdrav psiho-fizični razvoj otrok. Pristop sodišča prve stopnje krni samoiniciativnost učiteljev, ki želijo skrbeti za vsestranski razvoj otrok, pritožbeno sodišče pa s tem ne more soglašati.

Šoli je poleg skrbi za izobraževanje poverjena tudi skrb za varstvo in varnost učencev; ne samo v času pedagoškega procesa, ampak ves čas njenega nadzora. Ob zaključku drugega razreda (v starosti osem do devet let) so otroci že sposobni dojeti pomen pravil hišnega reda in takó samostojni ter toliko zreli, da stalna prisotnost učitelja v kratkem obdobju pred začetkom pouka ni nujna.