VSM Sodba in sklep I Cp 447/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (točka II, III, IV in V) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Pod I je sodišče prve stopnje delno ustavilo postopek - zoper ta del pritožba ni vložena.

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje pod II toženi stranki v bodoče prepovedalo na njenih spletnih straneh in v drugih tiskanih publikacijah v zvezi z dogodkom družinskega nasilja z dne 18. 1. 2018 objavljati:

- nepreverjene podatke iz osebnega in družinskega življenja prvo in drugo tožeče stranke ter njune druge osebne podatke in fotografije, ki omogočajo njuno identifikacijo in s katerimi se neopravičeno posega v njuno zasebnost in družinsko življenje,

- nepreverjene podatke iz zasebnega življenja tretje tožnika, s katerimi se neupravičeno posega v njegovo zasebnost in družinsko življenje,

pod II/2 je toženi stranki naložilo, da sodbo objavi v časniku V. in na naslovnici njene spletne strani, in sicer z navedbo opravilne številke in datuma sodbe, navedbo pravdnih strank in pooblaščencev s podatki iz uvoda sodbe, navedbo predmeta spora in izrekom sodbe.

Pod III je zavrnilo tožbeni zahtevek:

1da je tožena stranka s svoje spletne strani dolžna umakniti:

- primarno celoten članek z dne 18. 1. 2018,

- podredno spremeniti naslov članka tako, da strogo upošteva domnevno nedolžnosti tretje tožeče stranke in ob naslovu članka objavljeno fotografijo hiše,

- še nadalje podredno spremeni naslov članka „Med prepirom sin zabodel očeta“ tako, da glasi: „Med prepirom naj bi sin zabodel očeta“ in umakniti fotografijo hiše.

2da se toženi stranki v bodoče prepoveduje v zvezi z družinskim nasiljem z dne 18. 1. 2018 objavljati druge osebne podatke tretje tožeče stranke in njegove fotografije, ki omogočajo identifikacijo ter podatke tožečih strank, ki niso v neposredni zvezi s tem dogodkom družinskega nasilja ter ne pomenijo objektivnega poročanja o tem dogodku in glede naložitve plačila denarne kazni.

3glede plačila odškodnine nad 2.000,00 EUR do vtoževanih 4.000,00 EUR za prvo in drugo tožeče stranke.

Pod IV je ugovoru tožene stranke ugodilo in sklep o začasni odredbi razveljavilo, pod V pa je odločilo o stroških postopka.

2Tožeča stranka izpodbija sodbo v njenem zavrnilnem delu, v delu glede odločitve o ugovoru zoper začasno odredbo in v izreku o stroških (III, IV, V točka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe in sklepa o ugovoru zoper začasno odredbo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku in zahtevku za začasno odredbo.

3Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4Tožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu in izreku o stroških postopka (točka II in V) uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP s predlogom razveljavitve II in V točke sodbe, podrejeno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki ga pritožba tožene stranke izpodbija.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Tožena stranka je sporni članek v skladu z regulacijsko začasno odredbo umaknila tako, kakor je zahtevala tožeča stranka, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo, saj že umaknjenega članka ni mogoče še enkrat umakniti, ker ga ni več. Zahtevek tožeče stranke je bil v tem delu utemeljen do umika članka. O podobnem primeru je že odločalo Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi II Ips 258/2016 in odločilo, da je potrebno v takem primeru tožbeni zahtevek, ki je enak kot zahtevek v regulacijski začasni odredbi zavrniti. Tožeča stranka mora, če želi preprečiti zavrnitev zahtevka po izpolnitvi obveznosti tožbo spremeniti tako, da zahteva ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja. Tožeča stranka tega ni storila, zato je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljena. Tožeča stranka je postavila tudi zahtevek z bodočimi prepovedmi objavljanja, ki mu je bilo ugodeno in je tako dosegla tudi, da tožeča stranka članka v obliki, kot ga je objavila 18. 1. 2018, ne more več objaviti.

8Sodišče prve stopnje je glede prepovednega zahtevka tožnikom priznalo uspeh v pravdi vse dotlej, dokler tožena stranka članka ni umaknila, tako kakor so zahtevali tožniki, zato je tudi o stroških postopka v tem obsegu odločeno pravilno.

9Razveljavitev sklepa o začasni odredbi je postala pravnomočna z odločitvijo pritožbenega sodišča in ne s sklepom sodišča prve stopnje, saj je bila zoper sklep vložena pritožba, v sklepu o začasni odredbi pa je bilo odločeno, da velja do pravnomočne rešitve spora. Tožeča stranka je tako veljavnost odredbe z vložitvijo pritožbe podaljšala do odločitve pritožbenega sodišča. Tožena stranka je tako do pravnomočnosti sodbe glede izdane začasne odredbe morala ravnati v skladu z njo, s pravnomočnostjo pa je veljavnost začasne odredbe prenehala (točka 3 sklepa sodišča prve stopnje z dne 11. 4. 2018).

10Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo stroške za predlog za začasno odredbo in odgovor na ugovor zoper sklep o začasni odredbi, zato je neutemeljena pritožbena graja, da je odločitev sodišča o razveljavitvi sklepov o začasni odredbi vplivala tudi na stroške postopka.

11Sodišče prve stopnje je v 25. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da je prvi podredni tožbeni zahtevek odstranitveni zahtevek. Ta zahtevek je zavrnilo iz enakih razlogov kot zahtevek za odstranitev celotnega članka.

12Pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

13Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da posega v njeno ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), zagotovljeno pravico do svobode izražanja v tisku in drugih oblikah javnega obveščanja in izražanja, pozablja pa, da je ta njena pravica na podlagi določila tretjega odstavka 15., člena URS omejena s pravico tožnikov do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena URS, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. O tem se je izreklo že Ustavno sodišče v svoji odločbi Up-444/2009. V danem primeru je potrebno tehtati pravico tožene stranke do svobode izražanja v tisku in drugih oblikah javnega obveščanja in izražanja s pravico tožnikov do njihove zasebnosti in varovanja njihovih osebnostnih pravic - razžalitvi časti in dobrega imena ter okrnitve osebnostnih pravic.

14Pritožba glede vstopa v tretjega tožnika v pravdo, sodišču očita kršitev določb pravnega postopka, in sicer 11. točke prvega odstavka 339. člena ZPP (pravilno 11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in tudi po prvem odstavku tega člena zaradi kršitve 191. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč po mnenju pritožbe spremembe tožbe na aktivni strani ne bi smelo dopustiti, saj je tretji tožnik v pravdo vstopil po tem, ko se je tožena stranka že spustila v obravnavanje zadeve. Po določilu 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka takrat, kadar se postopka kot stranka (tožnik ali toženec) udeležuje nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali ta ni imel potrebnega dovoljenja, ali če pooblaščenec strank ni zastopal v skladu z določbami ZPP, ali če ni imel posebnega dovoljenja, kadar je to potrebno. To določilo torej govori o pomanjkanju pravdne sposobnosti ali nepravilnem zastopanju, zato glede tretjega tožnika, ki je polnoletna oseba in ni trditve, da bi mu bila odvzeta poslovna sposobnost, ta kršitev ne more biti podana.

15Glede očitka, da je sodišče prve stopnje dopustilo subjektivno spremembo tožbe, se pritožba opira na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 371/2008. V tej zadevi se je Vrhovno sodišče postavilo na stališče, da v primeru, če se prvemu tožniku pridruži nov tožnik ali pa ga nadomesti, ni podana subjektivna sprememba tožbe. Tak zaključek izhaja tudi iz besedila 191. člena ZPP, ki v tretjem odstavku dopušča, da se do konca glavne obravnave tožniku pridruži nov tožnik (ali se tožba razširiti na novega toženca, če v to privoli), in sicer, če se njegove pravice opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Privolitev tožene stranke bi bila tako potrebna le, če bi šlo za subjektivno spremembo tožbe na strani tožene stranke.

16Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da je izrek sodbe pod II/1 abstrakten in neizvršljiv. Točka II/1 sodbe vsebuje prepovedi in zahtevek, s katerim se od kršitelja zahteva opustitev določenega ravnanja v prihodnosti. Tak zahtevek vsebuje prepoved bodočega nedopustnega ravnanja, katerega izvršitvena oblika v trenutku prepovedi ni znana, zato v konkretnem primeru prepovedno dejanje ne more biti konkretizirano do te mere, da bi bila prepoved povsem jasna z navedbo vseh njenih prepovedanih dejanj, ki jih za bodoče ravnanje tožene stranke niti ni mogoče predvideti.

17Glede preverjanja informacij, ima pritožba prav, da se mora pri tem novinar držati pravil Novinarskega kodeksa, držijo pa tudi ugotovitve sodbe, da novinarka, ko je članek objavila, ni preverjala podatkov, ki jih je izvedela od mimoidočih o družinskih razmerah tožečih strank in njihovem obnašanju ter ravnanju v javnosti, kar bi nedvomno morala storiti.

18Zahtevku za objavo sodbe je sodišče prve stopnje ugodilo na podlagi določila 178. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da v kolikor gre za kršitev osebnostnih pravic, lahko sodišče odredi na stroške oškodovanca objavo sodbe. Pri tem ni pomembno, ali so tožniki resničnost zapisanega prerekali ali ne, kakor tudi ne dejstvo, da tožniki niso navajali, da bi bili podatki napačni ali neresnični. Za odreditev objave sodbe zadostuje že zaključek, da je bila tožnikom kršena osebnostna pravica.

19Iz vsebine članka v povezavi s fotografijo je nedvomno mogoče sklepati na tožnike, pri tem pa ni ključnega pomena, da časnik tožene stranke V. izhaja na Š., tožniki pa živijo na G., saj je bil članek objavljen tudi na spletni strani tožene stranke in s tem dostopen vsem, ne samo tistim, ki živijo na Š.

20Z objavo sodbe tožena stranka ne bo neupravičena posegla v zasebnost in družinsko življenje tožnikov, saj bo objavila le to, kar so tožniki zahtevali in ji je sodišče naložilo s sodbo. Objave sodbe v mediju, s katerim so bile kršene osebnostne pravice tožnikov, ni mogoče enačiti z objavo sodnih odločb v registrih sodne prakse, saj tam ni potrebno niti primerno objaviti osebnih podatkov strank (imena in priimki sodnikov so objavljeni), kar pa za objavo sodbe kot sankcije za kršitev osebnostnih pravic, vsekakor ne velja.

21Domneva nedolžnosti pomeni, da velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja za nedolžnega dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (prvi odstavek 3. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP). Tretjemu tožniku te domneve ni bilo potrebno dokazovati, saj bi jo morala izpodbiti tožena stranka. Naslov članka je postavljen v trdilni obliki „Med prepirom sin zabodel očeta“ in prav naslov ter ob njem objavljena fotografija stanovanjske hiše tožnikov v središču R. opazi in prebere največ ljudi, zato dejstvo, da je tožena stranka v samem članku pisala v pogojniku, ne more zanikati trdilne oblike v naslovu članka.

22Protispisna je pritožbena graja, da tožeče stranke dejanja ne zanikajo, saj je že v tožbi zapisano, da je drugi toženec že na policiji po dogodku podal izjavo, da povzročitelj poškodb ni njegov sin, to je tretji tožnik.

23Tožniki živijo v R., ki je vas s približno 600 prebivalci, iz česar se da sklepati, da se med seboj večina pozna. Članek, je bil objavljen tako v časniku V. kakor tudi na internetni strani tožene stranke, skupaj z objavo fotografije hiše tožnikov, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je moč fotografije, čeprav je na njej le stanovanjska hiša tožnikov, v članku velika. Bralci lahko na podlagi take fotografije identificirajo osebe, o katerih članek piše, še posebej, ker gre za fotografijo hiše, o kateri je zapisano, da stoji v središču R. in je tako identifikacija tožnikov mogoča tudi v primeru, ko niso bile zapisane niti njihove začetnice imena in priimka. To velja za vse, ki družino tožnikov poznajo ali živijo v njihovi bližini, pa tudi v širši okolici.

24Poročanje, kakor ga je zapisala tožena stranka v spornem članku o družinskih razmerah tožnikov, o njihovih odnosih v družini in vzgoji otrok, pomenijo poseg v osebnostne pravice tožnikov do zasebnosti iz 35. člena URS, saj poročanje temelji na nepreverjenih izjavah, nedoločenega kroga ljudi.

25Dejstvo, da je tožena stranka štajerski časopis, ob dejstvu, da je bil članek objavljen na njeni internetni strani tožene stranke, ne more pomeniti, da na G. članka niso brali.

26Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje neupravičeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem sokrajanov tožnikov, kakor je predlagala tožena stranka, ni utemeljena. Dokaza, kakor ga je predlagala tožena stranka, sploh ni mogoče izvesti, saj v predlogu ni zapisano, katere priče naj sodišče zasliši, zato dokazni predlog po zaslišanju „sokrajanov tožnikov“ ni dokazni predlog. Tožena stranka bi morala dokaz z zaslišanjem prič oblikovati tako, da bi za posamezno pričo navedla ime, priimek in naslov (236. člen ZPP).

27Tožena stranka je tekom pravdnega postopka višini zahtevane odškodnine nasprotovala le z navedbo, da daje podlago za višino odškodnine 179. člen OZ, prisojena (pravilno zahtevana) denarna odškodnina pa ni primerljiva z odškodninami za enako škodo. Uveljavljanje znižanja odškodnine v pritožbi zato, ker so o dogodku poročali tudi drugi časopisi, pomeni nedopustno pritožbeno novoto v smislu določila 337. člena ZPP, saj pritožba niti ne pove, zakaj tožena stranka tega ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji. Poleg tega pa pritožba niti ne pove, da bi bil kateri od drugih medijev, ki naj bi članke objavljali že obsojen na plačilo odškodnine.

28Protispisna je pritožbena trditve, da sodba ne vsebuje ničesar, kar bi utemeljevalo višino odškodnine. Dejanske ugotovitve glede okoliščin, ki utemeljujejo višino odškodnine so opredeljene v točkah 30 do 40.

29Bistvo ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine dosojene odškodnine prvo in drugo tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) - tretji tožnik denarne odškodnine ne zahteva, je naslednje:

- tožnika zahtevata denarno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice in duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena,

- ko sta tožnika izvedela za objavo članka in kaj v njem piše o njiju ter razmerah v njuni družini, sta se počutila šokirana, osramočena, razgaljena in manj vredna,

- deležna sta bila neprijetnih reakcij v njunem življenjskem in delovnem okolju,

- sosedje, sokrajani in okoliški prebivalci ter drugi, ki ju poznajo, so spremenili odnos do njiju v negativnem smislu, saj se jima posmehujejo, ju obrekujejo, se zgražajo, imajo razne pripombe in s prstom kažejo nanju,

zaradi česar se v določeni meri izogibata socialnim stikom, počutita se ponižana, nespoštovana in izločena v družbi. Vse to je porušilo njuno čustveno ravnovesje tako, da sta raztresena, živčna, brezvoljna, delovno manj sposobna, nespečna, zaradi česar sta tudi poiskala zdravniško pomoč.

30Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tudi razmejilo posamezne posledice iz škodnega dogodka (objave članka), saj je bilo z objavo članka poseženo tako v čast in dobro ime tožnikov kot tudi v njuno osebnostno pravico do zasebnosti.

31Glede škode zaradi kršitve pravice osebnosti - pravice do zasebnosti je sodišče prve stopnje zaključilo, da je ta kršitev podana, če se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki in dejstva iz osebnega in družinskega življenja in to ne glede na to, ali so ti podatki resnični ali ne in posegajo v čast in dobro ime posameznika ali ne. V članku so bile brez privolitve tožnikov informacije iz strogo osebne sfere ter njihovega domačega okolja, ki lahko načnejo zavest posameznika o lastni vrednosti in pripeljejo do oblikovanja negativnih vrednostnih sodb o posamezniku. Tožnika sta bila močno prizadeta, porušeno je bilo njuno notranje ravnovesje.

32Glede na takšne ugotovitve in na podlagi določila 179. člena OZ, je sodišče prve stopnje tožnikoma za to obliko nepremoženjske škode pravilno dosodilo 1.200,00 EUR denarne odškodnine.

33Glede posega v čast in dobro ime tožnikov je sodišče prve stopnje ugotovilo:

- da je časnik V. na G. manj bran časopis,

- tožnika sta bila prepoznana na podlagi članka le v širši okolici, v kateri živita in kjer ju poznajo,

- z dogodkom ter slabim odnosom in razmerami v družini tožnikov, se je na podlagi članka seznanil le manjši krog ljudi, nekaj se je o razmerah v družini govorilo že prej.

34Glede na takšne ugotovitve in dejstvo, da so posledice, ki jih je objava članka imela na tožnika, že delno upoštevane pri odmeri odškodnine za poseg v osebnostno pravico do zasebnosti in glede na določilo 179. člena OZ, je sodišče prve stopnje tožnikoma za to obliko nepremoženjske škode pravilno prisodilo po 800,00 EUR za vsakega.

35Sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno ni priznalo stroškov za ugovor zoper začasno odredbo. Tožena stranka je to, kar je bilo zahtevano z začasno odredbo izvršila na podlagi te odredbe, s tem priznala, da je bila vložena utemeljeno, zato ji sodišče prve stopnje stroškov za ugovor pravilno ni priznalo.

36Sodišče prve stopnje je o stroških odločalo po fazah:

- I. faza: od vložitve tožbe do vloge 29. 8. 2018 (pridružil se je tretji tožnik),

- II. faza: 29. 8. 2018 do vloge 11. 9. 2018 (umik članka),

- III. faza: od 11. 9. 2018 dalje

vrednost zahtevka znaša 8.400,00 EUR, od tega vrednost prepovednega zahtevka 200,00 EUR, vrednost zahtevka za objavo sodbe 200,00 EUR in vtoževana odškodnina 8.000,00 EUR.

37Tožnika sta v I. fazi postopka uspela v višini 50 % denarne odškodnine, 100 % glede prepovednega zahtevka in 100 % glede objave sodbe, torej glede 4.400,00 EUR (54,54 %). V II. fazi postopka je bil uspeh prvo in drugo tožeče stranke enak, uspeh tretjega tožnika pa 100 %. V III. fazi je bil odstranitveni zahtevek že neutemeljen, zato je uspeh prvo in drugo tožeče stranke 52,27 %, tretjega tožnika pa 50 %.

38Sodišče prve stopnje je obravnavalo in ugodilo (glede denarne odškodnine delno) primarnemu tožbenemu zahtevku, zato je neutemeljena pritožbena graja, da bi moralo pri odločitvi o stroških upoštevati tudi prvi in drugi podredni zahtevek, ki jima ni bilo ugodeno.

39Pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkus zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

40Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP).