VSM sklep I Cpg 497/2012

I. Pritožbi se ugodi in v točki III izreka, glede zahtevka na plačilo 49.879,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2006 do plačila, in v točki IV izreka (sklep o stroških postopka) sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v točki I izreka zaradi delnega umika tožbe z dne 20. 11. 2007 v znesku 14.540,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti terjatve do plačila „tožbo v tem delu razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo“. V točki II izreka je toženi stranki (v nadaljevanju toženko) naložilo plačilo obveznosti v korist tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v znesku 7.850,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2007 do plačila. Delno, glede plačila zneska 49.879,89 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2006 dalje, in glede plačila zneska 56.038,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2007 do plačila, je v točki III izreka tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki IV izreka je odločilo o pravdnih stroških. Tožnica jih je dolžna plačati toženki v znesku 9.369,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V razlogih odločbe se je sklicevalo (le) na določbo 240. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

2Tožnica odločbo izpodbija s pritožbo v točki III izreka, in sicer glede plačila 49.879,89 EUR z obrestmi, v posledici tega pa tudi v obsegu odločitve o stroških postopka (točka IV izreka). Sklicuje se na pritožbena razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Najprej poudarja, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da sta se sedanji pravdni stranki v 3. členu Aneksa št. 1 z dne 26. 1. 2006 (v nadaljevanju Aneks), dogovorili, da je rok za izvedbo sanacijskih del 30. 5. 2006, do navedenega roka mora biti opravljen tudi kvalitetni pregled in odpravljene pomanjkljivosti iz naslova opravljenih del po aneksu. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka v izpodbijanem delu izhajalo le iz določil temeljne pogodbe, kar je razvidno iz obrazložitve v točkah 28 in 29. Tožnica je v svojih pisnih navedbah pojasnila, da do izpolnitvene zamude ni prišlo, kar so potrdile priče priče M.P. in B.M.. To potrjuje tudi izpovedba priče P.B., ki je povedal, da natančno ni mogoče določiti datuma zaključka del, saj ni zapisnika o vseh odpravljenih napakah. Iz izpovedbe te priče tudi izhaja, da je glede na trenutek pravnomočnosti gradbenega dovoljenja (13. 8. 2005), rok 90 dni za izvedbo del potekel 11. 11. 2005 - po roku, ki ga za izvedbo del določa osnovna gradbena pogodba (1. 10. 2005). Pritožba se v zvezi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja sklicuje na določila Zakona o gradnji objektov (v nadaljevanju ZGO-1), in sicer 3., 27. in prvi odstavek 54. člena. Dovoljenje je dolžan pridobiti naročnik gradnje (komentar OZ, 3. knjiga, stran 924). Toženka je svojo pogodbeno obveznost iz naslova pridobitve gradbenega dovoljenja izpolnila 13. 8. 2005, od takrat dalje pa je mogoče uveljavljati pogodbeno zavezo izvajalca. Pogodbeni rok 90 dni po temeljni pogodbi, brez upoštevanja določil aneksa št. 1, bi torej potekel 11. 11. 2005, torej po roku, ki ga je kot skrajni rok izpolnitve v 3. členu pogodbe zapisala toženka. Izpolnitev obveznosti v pogodbeno določenem roku je bila torej neizvedljiva, saj je bila vezana na predhodno dolžniško izpolnitev toženke (pridobitev pravnomočnega gradbenega dovoljenja). Pritožba se v tem kontekstu sklicuje na uvedbo izvajalca v posel (45. člen Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU). Sodišče prve stopnje tega dejstva ni upoštevalo oziroma se s temi okoliščinami ni ukvarjalo, izpovedbo priče B. je povzelo povsem nekritično in napravilo napačno presojo. Ni upoštevalo dejstva, da je toženka tista, ki svoje ni izpolnila v roku, ki bi tožnici omogočil izpolniti pogodbeno obveznost do 1. 10. 2005. Glede na navedeno tožnici ni mogoče naložiti ekonomskega prikrajšanja iz naslova obračunane pogodbene kazni v višini 49.879,89 EUR. Zaključek sodišča prve stopnje, da temu ni tako in da je toženka navedeni znesek „upravičeno kompenzirala v okviru končne situacije“, kar izhaja iz obrazložitve v točki 33, je posledica nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so bila dela prevzeta šele s podpisom končne situacije, t.j. 27. 6. 2006 (obrazložitev v točki 32). Končna obračunska situacija pomeni zgolj obračun medsebojnih ekonomskih zahtevkov med naročnikom in izvajalcem del. Prevzem izvedenih del je opravljen takrat, ko naročnik prevzame posest nad nepremičnino, ki je bila predmet izgradnje. Tožnica je pojasnila (pisna vloga z dne 30. 9. 2008), da je toženka izvedena dela na objektu začela uporabljati 17. 10. 2005.

Tožnica predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu (glede plačila zneska 49.879,89 EUR z obrestmi) spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku v (tudi) tem delu ugodi ugodi. V korist tožnice se naj odloči tudi o sodnih stroških. Podrejeno se tožnica zavzema, da se sodba (očitno v izpodbijanem delu) razveljavi in zadeva (v tem obsegu) vrne v ponovno odločanje.

3Toženka v odgovoru na pritožbo navedbam tožnice nasprotuje in predlaga zavrnitev njene pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Soglašati je treba s pritožbo, da sodišče prve stopnje zaradi necelovitega, pa tudi zmotnega materialno pravnega pristopa k obravnavanju zadeve v zvezi z utemeljenostjo obračunane pogodbene kazni, ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev. Ker sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera postopka samo ne more dopolniti oziroma odpraviti pomanjkljivosti, je bilo treba odločbo v izpodbijanem delu razveljaviti (355. člen ZPP).

6V uvodu obrazložitve pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje v razlogih odločbe sklicuje (le) na določbo 240. člena OZ. Ker je v ozadju vprašanje utemeljenosti obračuna pogodbene kazni zaradi kršitve pogodbe, bi bila glede na trditve tožnice, da za zamudo (izpolnitev obveznosti do 1. 10. 2005) ni odgovorna, na mestu uporaba 250. v zvezi s 240. členom OZ – dolžnik se razbremeni obveznosti plačila pogodbene kazni, če dokaže, da je vzrok za kršitev pogodbe zunaj njegove sfere.

7Glede na vsebino 15. člena Gradbene pogodbe št. 01-2005/JN-G, v nadaljevanju Pogodbe (v primeru, da izvajalec preda objekt z zamudo po svoji krivdi, ima naročnik pravico zaračunati pogodbeno dogovorjeno kazen, ki znaša 2 promila od skupne vrednosti del za vsak zamujeni dan), ki poleg določb OZ predstavlja veljavno materialno pravo v konkretnem obligacijskem razmerju, ni dvoma, da sta se pravdni stranki dogovorili za pogodbeno kazen za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti (prvi odstavek 247. člena OZ). Plačilo pogodbene kazni sta torej vezali na pravočasno izpolnitev pogodbe - za obdobje od dospelosti do takrat, ko bo izpolnitev opravljena (zamuda z izpolnitvijo v ožjem pomenu) in ne na pravilno izpolnitev pogodbe – izpolnitev, ki je opravljena pravočasno in pravilno po načinu izpolnitvenega ravnanja, traja pa od takrat, ko bi moral dolžnik opraviti pravilno izpolnitev, do odprave napak (zamuda z izpolnitvijo v širšem pomenu). Če bi želeli plačilo pogodbene kazni vezati na pravočasno in popolno izpolnitev obveznosti, bi morali takšen dogovor ustrezno zapisati, saj se po drugem odstavku 247. člena OZ v dvomu šteje, da je pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo v ožjem pomenu (Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 233).

8Za sprejem pravilne odločitve v obravnavani zadevi je torej bistvena presoja, ali je tožnica svojo obveznost po Pogodbi pravočasno izpolnila. V zvezi s to pravno odločilno okoliščino je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da je rok za dokončanje del po Pogodbi potekel 11. 11. 2005 (90. dan po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja z dne 28. 7. 2005), nato pa brez posebne razlage (sledilo je zatrjevanjem toženke) v točki 32 obrazložitve zaključilo, da je slednja dela prevzela šele s podpisom končne situacije (27. 6. 2006).

9Tožnica, ki v pritožbi s takšnimi zaključki ne soglaša, je v postopku na prvi stopnji (v tožbi in naslednjih dveh vlogah) zatrjevala, da je po opravljenih delih izvedla vse, kar je bilo potrebno za pridobitev gradbenega dovoljenja po določbah ZGO-1. S tem je svojo obveznost v skladu s 14. členom Pogodbe izpolnila. Prostori F. so bili (za študente) v uporabi od 17. 10. 2005, s tem pa je bil izpolnjen naročnikov pogodbeni namen. V tem kontekstu se je sklicevala na PGU in poudarila, da po njenem ni odločilno, da so se nekatere napake odpravljale po datumu za obračun pogodbene kazni (po 11. 11. 2005), pri čemer ne drži trditev toženke, da je bil objekt vseskozi (tudi v času sanacije) nemoteno v uporabi (nekateri prostori so bili zaradi izvedbe sanacije dobesedno „razkopani“). Toženka pa je zatrjevala, da objekta zaradi sanacije ni prenehala uporabljati, iz zapisnikov o kvalitetnem pregledu pa izhaja, da tožnica vseh napak ni odpravila, zato del pred izdajo končne situacije (pred 27. 6. 2006) ni prevzela.

10O teh trditvah, v povezavi z materialno pravnimi določbami OZ, ki urejajo institut pogodbene kazni in izpolnitev obveznosti iz dvostranskih pogodb, sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev. Pri tem sodišče druge stopnje soglaša s pritožbo, da je bil začetek del (povezan s statično sanacijo objekta) pogojen s pridobitvijo pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Tožnica se v tem kontekstu utemeljeno sklicuje na PGU (12. člen OZ), saj mora naročnik del v okviru uvedbe izvajalca v posel poskrbeti za vse tiste obveznosti, brez katerih začetek del dejansko ni mogoč ali pravno ni dovoljen (45. člen PGU). Med njimi je izročitev gradbenega dovoljenja izvajalcu del. Temu je sledilo tudi sodišče (pred njim pa že toženka) in zaključilo, da je obveznost tožnice zapadla 90. dan po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, t.j. 11. 11. 2005.

11V takšne zaključke (da torej tožnica ni bila v zamudi že od 1. 10. 2005) tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Je pa treba glede izročitve in prevzema del v zvezi s trditvami toženke, da dela niso bila opravljena kvalitetno in da jih zato ni prevzela, poudariti, da naročnik nepravilne izpolnitve – posla, ki nima običajnih oziroma pogodbeno dogovorjenih lastnosti oziroma je opravljen v nasprotju s pravili stroke, ni dolžan prevzeti (primerjaj 641. člena OZ, ki se glede na določbo 660. člena OZ uporablja tudi pri gradbeni pogodbi). Ima dve možnosti (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 824); bodisi odkloni nepravilno izpolnitev in uveljavlja zahtevke na podlagi izvajalčeve odgovornosti za zamudo (med njimi je tudi ugovor neizpolnjene pogodbe, na katerega pa se ni mogoče sklicevati, če je bila izpolnitev nepravilno opravljena, druga pogodbena stranka pa je zahtevala odpravo napak) ali pa izpolnitev (posel z napakami) prevzame in uveljavlja zahtevke na podlagi izvajalčeve odgovornosti za stvarne napake.

12Odločilno je torej vprašanje pravočasne izpolnitve obveznosti in v povezavi s tem prevzema del, pri čemer je treba opozoriti še na vsebino petega odstavka 251. člena OZ), v skladu s katerim mora upnik, ki je izpolnitev obveznosti sprejel, pogodbeno kazen pravočasno uveljavljati. Na tem mestu sodišče druge stopnje le pripominja, da zaključka izpodbijane sodbe, da so bila dela prevzeta šele s podpisom končne situacije (27. 6. 2006), niti ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je sledilo trditvam toženke, navedlo je le, da tožnica ni dokazala, da je pogodbeno obveznost kršila zaradi okoliščin, ki jih ni mogla preprečiti, odpraviti ali se jim izogniti (240. člen OZ).

13.Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju upošteva določbe OZ, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, pri presoji utemeljenosti (dela) zahtevka naj izhaja iz trditev in dokaznih predlogov pravdnih strank (212. člen ZPP), sprejme celovito dokazno oceno (8. člen ZPP) in o delu zahtevka, ki mu je bil vrnjen v presojo, ponovno odloči.

14Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu sodbo razveljavilo (355. člen ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.